ZDavP-2 člen 146, 146/2. ZUP člen 229, 229/1. ZBPP člen 46.
davčna izvršba - stranka v postopku - RS kot stranka v postopku - pravica do pritožbe - formalni preizkus pritožbe
ZBPP jasno loči obveznosti in pravice Republike Slovenije od obveznosti in pravic pristojnega organa za BPP. Prvi tožnik je tako organ, ki preko svoje predsednice in strokovne službe odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in opravlja druga strokovna in administrativna opravila, ni pa (končni) upravičenec iz materialnega razmerja. To je po izrecnih določbah ZBPP država, torej Republika Slovenija. Pravico do pritožbe ima oseba, ki je (dejansko) imela položaj stranke postopka pred organom prve stopnje (formalni kriterij). Ne gre torej zgolj za to, kateri subjekt bi moral imeti položaj stranke kot upravičeni predlagatelj v skladu s 46. členom ZBPP, temveč kateri subjekt je tak položaj dejansko imel.
Kot upnik je v predlogu davčne izvršbe navedena Republika Slovenija, brez nadaljnjih identifikacijskih podatkov, kot sta matična številka ali naslov. Tako zgolj na podlagi (nepopolne) označbe upnika v predlogu ni mogoče zanesljivo sklepati na to, ali je upnik država ali njen organ, ki v svojem imenu nosi naziv "Republika Slovenija".
brezplačna pravna pomoč - nepopolna vloga - zavrženje vloge - pravdna sposobnost stranke
Tožnica za odločitev v zadevi relevantnih dejstev v tožbi ne prereka. Tožnica tako ne prereka ugotovitev toženke, da je bila njena prošnja ob vložitvi nepopolna, da jo je toženka ustrezno pozvala k dopolnitvi ter da prošnje v postavljenem roku (ali kasneje, do izdaje izpodbijanega sklepa) ni dopolnila. V bistvenem tožnica v tožbi pojasnjuje zgolj svoje zdravstvene in socialne okoliščine, ki pa z vidika presoje zakonitosti ravnanja toženke pri zavrženju tožničine prošnje (do vsebinske obravnave katere pred toženko še ni prišlo) niso relevantne. Tožnica sicer navaja tudi, da zaradi zdravstvenih razlogov in strahu ni pravočasno odgovorila, pri čemer pa bi s tem povezane okoliščine (kolikor je mogoče razumeti, da se nanašajo na toženkin poziv k dopolnitvi vloge) lahko predstavljale kvečjemu razloge za predlog za vrnitev v prejšnje stanje oz. za obnovo postopka, ki bi ju tožnica v skladu s 103. členom oziroma 266. členom ZUP lahko vložila pri toženki, ne predstavljajo pa razlogov, ki bi jih tožnica lahko uspešno uveljavljala v zvezi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa.
ZTP člen 25b, 25c, 27, 27/2. ZUP člen 9, 9/3, 10, 138.
dostop do tajnih podatkov - varnostni zadržek - kaznivo dejanje - pravica do izjave v postopku - odločanje upravnega organa po prostem preudarku
Bistveno za sprejeto odločitev je predstavljal sprejeti zapisnik z generalnim direktorjem policije, glede katerega se tožnik tekom postopka sploh ni mogel izjasniti. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. Organ mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).
ZUP člen 6, 9, 281, 281/1. ZZDej člen 42, 44a. URS člen 155.
časovna veljavnost - uporaba veljavnega predpisa - ex tunc učinek - obrazloženost odločbe - pravica do izjave - dodelitev koncesije
Pri (ponovnem) odločanju upravnega organa je po odpravi prvostopenjske odločbe sicer praviloma treba uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku izdaje prejšnje odločbe, vendar to pravilo ne velja, če se je v vmesnem času materialni predpis spremenil ali je prenehal veljati, saj načelo zakonitosti upravne organe (prve in druge stopnje) zavezuje, da morajo odločati po trenutno veljavnih predpisih, razen če iz narave upravne zadeve ali samega predpisa izhaja drugače. Ustava RS namreč v okviru 155. člena varuje le pridobljene pravice posameznika, zato se ni mogoče absolutno zanašati na nespremenljivosti pravne ureditve, posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa. Upravni organ je ravnal pravilno, da je uporabil ZZDej, ki je veljal v času ponovnega odločanja.
Če izvršilni naslov vsebuje več (denarnih in nedenarnih) obveznosti, je glede na določbe 224. člena ZUP potrebno za vsako od njih ugotoviti izvršljivost.
Organ, ki je izdal sklep o izvršbi, in sodišče ne smeta presojati postopka do izdaje izvršilnega naslova ali njegove pravilnosti ali celo posegati v njegovo vsebino.
ZUP člen 4, 213, 213/6, 214, 214/1. ZFO-1 člen 26, 26/3.
financiranje občin - naloge občine - javnopravna stvar - obrazložitev odločbe - neobrazloženost
Organ je dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine o sofinanciranju opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev, obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP.
sofinanciranje iz javnih sredstev - višina sredstev - obrazložitev
Odločitev o izpolnjevanju razpisnih pogojev mora tožena stranka v izdani upravni odločbi vsebinsko utemeljiti. Sklicevanje na številke odstavkov dokumentacije javnega razpisa, kakor tudi citiranje pravil javnega razpisa, ne zadosti standardu obrazloženosti upravnega akta iz 214. člena ZUP.
ZTro-1 člen 93, 93/1, 93/2. ZUP člen 7, 9. Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (2017) člen 3, 3/3, 6, 6/2.
trošarina - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogonsko gorivo za komercialni namen - vnaprejšnja dokazna ocena - preuranjena odločitev - dokazni postopek - zavrnitev dokaznega predloga - interni servis za točenje goriv - evidenca
Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena.
Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik.
Odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage.
ZIntPK člen 4, 13. ZUP člen 213, 213/1, 237, 237/2, 237/2-7.
korupcija - preprečevanje korupcije - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - funkcionar - stroški nočitve - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - izrek odločbe
Z nedoločenim izrekom oziroma kopičenjem dejstev v izreku, ki niso hkrati opis očitanega ravnanja, je izrek nejasen, posledično pa se zaradi nejasnega izreka tožniku zmanjšuje možnost učinkovite obrambe.
Ugotovitve toženke so nejasne, zato se posledično izpodbijanega akta ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
O zahtevku tožnika odloča tožena stranka in ne strokovna komisija. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno odločbo, ki mora biti obrazložena skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Tudi prvi in tretji odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Na podlagi mnenja komisije pristojni CSD izda odločbo o pravici do osebne asistence, v kateri določi obseg in vrsto storitev osebne asistence (peti odstavek 20. člena ZOA). Da pa je odločba lahko ustrezno obrazložena, je pred njeno izdajo treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).
Dejstva, ki se glede na čas svojega nastanka nanašajo na obveznosti prodajalcev po tem, ko do dejanskega prenosa lastninske pravice ni prišlo, ne morejo vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi.
URS člen 3, 3/a, 8. ZTuj-2 člen 56, 56/1. ZZSDT člen 38, 38/2. ZUP člen 9, 9/1, 138, 138/1, 214.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - zdravstveno zavarovanje - umik soglasja - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka, ki je pristojna za odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje in delo, pred odločitvijo, da bo odločala v skrajšanem postopku, ni preverila oziroma iz podatkov v spisu oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je preverila, ali je bilo tožniku pravilno vročeno omenjeno obvestilo. V spisu tega obvestila ni, ni niti povratnice o prejemu niti ni navedbe v izpodbijanem aktu, da je ZRSZ obvestilo vročal tujcu po oglasni deski. Tožnik v tožbi pravi, da ne ve, da bi prejel omenjeno obvestilo ZRSZ. Zato v izpodbijanem aktu ni vseh potrebnih dejstev in razlogov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo zakonitost uporabe določila drugega odstavka 38. člena ZZSDT z vidika pravice do izjave oziroma obrambe, kot jo razlaga Sodišče EU v zadevah, ko država članica EU izvaja pravo EU.
Gre za nesorazmeren poseg v pravico do obrambe glede tega, da tožniku delovno razmerje sploh ni prenehalo, preden je bil izdan upravni akt. To sta procesni kršitvi v tem konkretnem primeru.
Sodišče EU je posebej izpostavilo, da mora imeti tujec, ki "nezakonito" biva v državi možnost, da se izreče glede načinov in roka za prostovoljni odhod (na primer gleede dolžine prebivanja, morebiti šoloobvezni otroci, družinske ali druge socialne vezi). To isto mora veljati tudi za tujca, ki zakonito biva na ozemlju države članice EU. To pomeni, da je bilo z izpodbijanim aktom oziroma načinom odločanja poseženo v samo bistvo pravice do izjave tožnika.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - zdravstveno stanje - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka
Toženka je (ob zgrešenem pristopu, kaj bi moral oceniti zdravnik) le s pavšalnim sklepom, da zdravniški izvidi tožnika ne nosijo posebne dokazne teže in da ni prejela gradiva, iz katerega bi bilo mogoče razbrati posebej hudo bolezen tožnika, ni zadostila presoji zdravstvenega stanja tožnika, niti morebitnih nepopravljivih posledic, ki bi mu zaradi tega lahko nastale ob predaji. Sodišče takega zaključka ne more niti preizkusiti.
Zdravnik ni tisti, ki bi sprejemal odločitev o tem, ali bi stanje prosilca lahko v primeru predaje povzročilo okoliščine, ki bi predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU (3. člena EKČP). Zdravnik lahko ugotavlja zdravstveno stanje prosilca in prognozo tega v primeru določenih okoliščin, ki jim bo prosilec izpostavljen, oceno in odločitev, ali bi to za prosilca predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU (3. člena EKČP) pa je v rokah toženke.
ZGO-1 člen 2, 2/1, 50, 50/6. ZCes-1 člen 97, 97/1, 97/2, 97/3, 99, 99/1, 99/2. ZUP člen 43, 43/1, 4/4, 43/4, 260, 263, 263/1, 263/1-1, 263/1-5, 265, 267, 267/1, 267/2.
priključitev na javno cesto - soglasje občine - obnova postopka - razlogi za obnovo postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - pravočasnost predloga za obnovo - subjektivni rok
Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020).
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZODPol člen 47, 47/1. ZJU člen 60, 60/4, 64, 65, 65/6, 90, 90/1. ZUS-1 člen 3, 4, 33, 33/1, 36, 36/1, 36/1-6.
javni natečaj - imenovanje v uradniški naziv - pravni interes - obrazloženost sklepa - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sklep se ne da preizkusiti - izpodbojna tožba - odprava upravnega akta - ugotovitvena tožba - akt politične diskrecije
Odločba o imenovanju v naziv vpliva le na pravni položaj stranke z interesom, ki je javni uslužbenec - uradnik, in ki brez imenovanja v določen naziv uradniških nalog ne more opravljati. Glede na to tožnik za izpodbijanje te odločbe nima pravnega interesa, zaradi česar je sodišče tožbo zoper odločbo zavrglo.
Na podlagi obrazložitve sklepa Posebne natečajne komisije ni mogoče ugotoviti, kako, zakaj oz. na podlagi česa je omenjena komisija zaključila, da ima stranka z interesom osem let delovnih izkušenj na vodstvenih mestih v javnem sektorju. To pomeni, da je v tem delu obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti.
Odprava sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da stranka z interesom izpolnjuje natečajne pogoje in je primerna za položaj generalnega direktorja policije, po veljavni zakonski ureditvi nima nobenih neposrednih pravnih posledic, ki bi lahko vplivale na položaj stranke z interesom, ki je bila na položaj generalnega direktorja že imenovana z odločbo Vlade RS z dne 7. 9. 2023 (in se v njen položaj lahko poseže le v zakonsko utemeljenih razlogih), še manj pa posledic na pravni položaj tožnika. Tožnik je namreč uvrstitev v izbirni postopek pred funkcionarjem (ministrom za notranje zadeve) že dosegel, s čimer je bila njegova pravica do enake dostopnosti do delovnega mesta izčrpana. Tožnik nima pravice biti ne izbran ne imenovan, saj gre za odločitev, ki je v politični diskreciji ministra za notranje zadeve in Vlade RS. To pomeni, da ponovitev postopka javnega natečaja oz. vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna iz razloga, ker je bil postopek že končan in to z izdajo odločbe Vlade RS o imenovanju stranke z interesom na položaj generalnega direktorja policije še pred vložitvijo te tožbe.
Delovno mesto je bilo tožniku dostopno, saj je bil kot kandidat, ki izpolnjuje natečajne pogoje in je primeren za položaj, uvrščen na seznam kandidatov, ki je bil predložen ministru. Tudi če je bil izbran in imenovan kandidat, glede katerega se je naknadno ugotovilo, da sklep Posebne natečajne komisije, izdan na podlagi prvega odstavka 64. člena ZJU ni zakonit, to še ne pomeni, da delovno mesto tožniku ni bilo dostopno. Nasprotno - dostopno mu je bilo vse do odločitve ministra, ki pa ni pravno vezana, ampak gre za politično diskrecijo. Tudi če minister ne bi izbral stranke z interesom, to še ne pomeni, da bi bil izbran in kasneje s strani Vlade RS imenovan tožnik. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je sporna odločitev Vlade RS tožnika kakorkoli ovirala ali omejevala pri dostopu do delovnega mesta, saj tudi v primeru, če stranka z interesom na posebnem javnem natečaju sploh ne bi sodelovala in bi bil tožnik edini kandidat, tožnik po veljavni pravni ureditvi nima zagotovila, da bi bil po zaključku postopka pred Posebno natečajno komisijo s strani ministra izbran, nato pa še potrjen s strani Vlade RS oz. bi mu bilo z imenovanjem na položaj podeljeno njeno (politično) zaupanje.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7. ZUP člen 87, 87/3, 87/4.
davčna izvršba - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - naslov za vročanje - fikcija vročitve - odredba - napaka
Pritožbi, ki ju je zoper izpodbijani sklep vložil tožnik, sta bili iz procesnih razlogov (kot prepozni) zavrženi, pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov vsebinsko sploh ni bila presojana, kar pomeni, da pritožbi zoper navedena sklepa nista bili vsebinsko izčrpani, akta, izdana v postopku na prvi stopnji, pa nista postala materialnopravno dokončna. V takšnem primeru zoper upravni akt, izdan v upravnem postopku na prvi stopnji, tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti, dokler stranka s tožbo uspešno ne izpodbije procesnih ovir za vsebinsko obravnavo pritožb oziroma dokler ne doseže odprave zadnje izdanega sklepa o zavrženju pritožbe.
Do napake je prišlo le v odredbi, ki je zapisana na sklepu, v kateri je bil kot naslov za vročanje pomotoma naveden napačen naslov Y. Ker pa navedena odredba ni bila realizirana (pisanje je bilo tožniku vročeno na pravilnem naslovu X.), navedena očitna pomota pri zapisu odredbe na sklepu na pravilnost vročanja ni imela vpliva.
Sodišče izpostavlja, da se organ v obrazložitvi odločbe ne more zgolj posplošeno sklicevati na pravno podlago in na vse ugotovljene okoliščine, temveč morajo biti obrazloženi vsi dejanski in pravni razlogi za takšno odločitev. Sodišče mora namreč pravno-relevantno dejansko stanje subsumirati pod zakonski dejanski stan.
brezplačna pravna pomoč - prekluzija - vročitev pooblaščencu
Ker je tožnik prošnji za BPP priložil pooblastilo odvetniku A. A. je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poziv z dne 21. 8. 2024 vročila tožnikovemu pooblaščencu, kar je v izpodbijani odločbi tudi na dveh mestih izrecno navedla. Kljub temu je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel", kar ni pravno relevantno dejstvo, saj je pravno veljavno le vročanje tožnikovemu pooblaščencu. Da slednji ne bi prejel poziva tožene stranke z dne 21. 8. 2024 pa tožba ne zatrjuje.
Tožnik je zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razvidni iz same zahteve (ki jo tožbi priloži), vendar tožnik ne pojasni, kako naj bi bila tožena stranka seznanjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno vsebino, niti ne pojasni, zakaj tega ni navedel v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 21. 8. 2024, kar je relevantno z vidika določbe 52. člena ZUS-1. Sam poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje pa očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen.
prepozna pritožba - upravni postopek - rok za pritožbo - formalne predpostavke
Pritožbeni organ meritorno odloča šele, ko so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej med drugim tudi pravočasnost pritožbe. Ker je tožnica prepozno vložila pritožbo zoper sklep, organ njene pritožbe ni mogel vsebinsko obravnavati.