mednarodna zaščita - status begunca - pravica do izjave - dokazna ocena - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Irana - ocena verodostojnosti izpovedbe - presoja verodostojnosti
Toženka je napačno uporabila materialno pravo z zahtevo, da lahko tožnik izkaže preganjanje le v primeru, da zoper njega v Iranu tečejo sodni postopki. V zvezi s predlogi toženke, na kakšen način bi lahko tožnik to dokazal (sodni nalog itd...) sodišče pripominja, da upravni postopek ne pozna dokaznih pravil, ki bi dokazovanje določene dokazne teme omejevala le na določena dokazna sredstva.
Kadar gre za posameznika, ki zatrjuje razlog preganjanja, ki je splošno znan, in gre za pripadnost oz. povezanost s skupino, ki je očitno preganjana v izvorni državi po številnih informacijah o izvorni državi, potem je še toliko bolj pomembno, da se pristojni organ v dokazni oceni ne ustavi že ob prvi (majhni) nekonsistentnosti in da ne opre negativne odločitve na možno nekonsistentnost v zvezi s potjo deportacije iz druge države članice EU v izvorno državo, ki niti ne pomeni materialne nekonsistentnosti, če bi sporno okoliščino lahko pred opredelitvijo dokončne dokazne ocene organ natančno in celovito preizkusil. Ravno tako pa je pomembno, da se organ v takih primerih ne opira na preveč splošne formalizme in predpostavke.
ZBPP člen 24, 24/1, 24/1-1. ZMZPP člen 68, 69, 70, 73, 76.
zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - verjetni zgled za uspeh - objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev tožbe - razumnost zadeve - tuja sodna odločba - ugovor zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe - zaslišanje prosilca
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP v obliki vložitve ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe. Pravilno je presodila, da tožnik v zadevi očitno nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožnik je podal le razloge, s katerimi tudi po oceni sodišča v postopku ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe ne more uspeti.
zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - objektivni kriterij - presoja verjetnega izgleda za uspeh - zavrnitev tožbe
Glede na to, da je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, ker je ugotovil, da ni podan utemeljen sum, da je neznani storilec storil naznanjeno kaznivo dejanje, in nadalje glede na to, da tožnica tudi ni podala novih okoliščin in dokazov v zvezi z storitvijo navedenega kaznivega dejanja po neznanem storilcu, s katerimi ne bi razpolagalo že ODT in ki bi mogli vzpostaviti drugačno stališče v smeri očitanega kaznivega dejanja, je tožena stranka ocenila, da so pričakovanja prosilke v konkretnem primeru v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem zadeve. S tem je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožničina prošnja nima verjetnega izgleda za uspeh in je utemeljeno zavrnila njeno prošnjo za BPP v konkretni zadevi.
brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje - osebni stečaj - finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - materialni položaj
Pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca se ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina ne morejo razpolagati, če izkažejo, da te nezmožnosti niso zakrivili po lastni volji, kar se lahko uporabi tudi za primere nezmožnosti razpolaganja z določenim delom dohodka. Ker tožnik ugotovitvi tožene stranke, da je v postopku osebnega stečaja zaradi prezadolženosti ne oporeka, torej ne zatrjuje razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da stečaja in s tem nezmožnosti razpolaganja z delom dohodka ni zakrivil po lastni volji, tudi po presoji sodišča okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo opisane izjeme, niso izkazane.
ZBPP člen 13, 14, 14/2. ZSVarPre člen 1a, 23, 23/4. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/2, 12/2-4.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - občasni neperiodični dohodki - družinski člani - darilo
ZSVarPre glede dohodka, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, napotuje na prvi in drugi odstavek 12. člena ZUJPS, ki dohodke, ki se upoštevajo, določa taksativno, kar pomeni, da se med dohodke za ugotovitev materialnega položaja upošteva le tiste, ki so kot taki izrecno navedeni. Organ bi moral izvesti presojo, za katere od občasnih, periodičnih dohodkov (ki se upoštevajo pri materialnem položaju prosilca), šteje konkretne prilive, prispele na račun tožnikove matere. Po opravljeni presoji pa bi moral presoditi, ali se sporni prilivi upoštevajo v dohodke družine.
dohodnina - odmera dohodnine - davek od drugih dohodkov - obnova postopka - pravica do izjave - obrazložitev odločbe
Pri ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti tožnice iz naslova drugih dohodkov v obnovljenem postopku ne gre za predhodno vprašanje, ki bi bilo že rešeno v postopku nadzora pri družbi A., ampak gre za vprašanje, ki se ponovno obravnava (in rešuje) v postopku obnove. Davčni organ pa mora izpolnjevanje teh pogojev tudi ustrezno obrazložiti, kot v katerikoli drugi odmerni odločbi. Skladno s pravili splošnega upravnega postopka mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto.
brezplačna pravna pomoč - ista upravna zadeva - zavrženje prošnje
Tožnik je dne 14. 7. 2021 zaprosil za dodelitev BPP v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca pred pristojnim delovnim sodiščem na prvi stopnji. Prav tako je tožnik v preteklosti že zaprosil za BPP iste vrste, oblike in obsega, ta pa mu je bila s toženkinim sklepom, Bpp 366/2021 z dne 18. 10. 2021, tudi odobrena. Toženka je zato novo tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, upravičeno zavrgla.
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je dopustil zakonodajalec za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče RS je o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 in odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS. Presodilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena URS. ZZDej-K je bil objavljen 17. 11. 2017 in je pričel veljati 17. 12. 2017 (49. člen ZZDej-K). To pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona
ZDoh-2 člen 41, 41/4. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3, 3/1, 3/5, 5, 5/1, 5/3, 5/4.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - kilometrina - stroški prevoza na delo - službeno potovanje - obrazložitev odločbe - dejansko stanje - izostanek trditvene in dokazne podlage
Sodišče mora ostajati v okviru tožbenih navedb (ni pa vezano na tožbene razloge), zato le pavšalno in nekonkretizirano zatrjevanje dejanskega stanja, ki je drugačno od s strani upravnih organov konkretno ugotovljenega dejanskega stanja, predstavlja neprimeren poskus uveljavljanja nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, brez utemeljitve in navedbe razlogov. V takšnem primeru sodišče ni dolžno samo iskati, katere naj bi bile tiste poti, ki jih je tožnik smatral kot poti na delo in z dela, ter katere so tiste, ki naj bi bile po njegovem mnenju službene poti, ter ugotavljati iz katerih dokazov to izhaja.
osebna asistenca - nova dejstva in novi dokazi - nedovoljene tožbene novote
Prvostopenjski organ je pri odločanju v zadevi pravilno upošteval nesporno dejstvo, da je tožnica starejša od 65 let, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 6. člena ZOA. Organ ni bil dolžan ugotavljati obstoja izjeme k navedenemu pogoju, kot jo določa četrti odstavek 6. člena ZOA, saj se tožnica na obstoj navedene izjeme v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni sklicevala.
javni razpis - dodelitev nepovratnih sredstev - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave
Organ je ob ugotovitvi, da je tožnikova vloga dosegla 36 točk, enako kot zadnja uspešna vloga, vlogi korektno primerjal z uporabo ponderjev. Tožnik ob takem ravnanju ni v drugačnem položaju (ali neenakem položaju) zaradi ponovnega odločanja, kot sam pravi zaradi napake organa pri prvem odločanju. Lahko se seveda špekulira, da bi bila njegova vloga v prvem postopku odobrena, v kolikor primerjana vloga ne bi bila pravilno ocenjena, vendar naveden argument ni argument, s katerim bi bil tožnik lahko uspešen v upravnem sporu. Argument tudi ne izhaja iz načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Tožnik bi se v enakem položaju nahajal tudi, kolikor bi si obe vlogi konkurirali v prvem postopku oziroma obe v drugem.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - vrnitev napotnice - rok za vrnitev napotnice - zamuda roka
Za presojo pravilnosti odločitve je relevanten obseg odobrene BPP, glede navedenega pa je nesporno, da je bila upravičenki BPP dodeljena za sestavo in vložitve pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, obseg odobrene BPP pa se ne razteza na nadaljnja dejanja v postopku. Glede na navedeno je za zadnje dejanje šteti vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je bilo izvedeno 4. 12. 2019. To pomeni, da je zakonsko predpisani 15-dnevni rok za vrnitev napotnice potekel 19. 12. 2019, tožnica pa je napotnico za plačilo opravljenega dejanja BPP toženki vrnila šele 5. 6. 2020.
ZSKZDČEU-1 člen 8, 8/1, 8/1-10, 24, 24/1. Direktiva (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (2016) člen 5, 5/3.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - stroški postopka - neposredni učinek direktive
Če direktiva državam članicam nalaga obveznost določenega ravnanja, bi bil njen polni učinek (effet utile) oslabljen, če se posamezniki ne bi mogli sklicevati nanjo pred nacionalnimi sodišči. SEU je dovolilo neposredni učinek v primerih, ko je določba direktive nepogojna, ne predvideva nobene izjeme in je take narave, da ne zahteva sprejetja nobenega akta skupnosti ali države članice. Sodišče sodi, da člen 5 Direktive 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (2016) te pogoje, glede na to, da je bil ZBPP v katerem je predpisan postopek in materialni pogoji za pridobitev BPP že sprejet, izpolnjuje. Drugačna razlaga bi pomenila, da se zahtevana oseba, četudi je šibkega socialnega položaja, lahko znajde v položaju, ko bo morala stroške zagovornika plačati sama.
ukrep inšpektorja - začasna odredba - težko popravljiva škoda - javni interes - trditveno in dokazno breme
Začasna odredba ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin posameznega primera.
izredna brezplačna pravna pomoč - vsebinski preizkus - očitna nerazumnost zadeve
Glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP je doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
ZDoh-2 člen 22, 22-4, 37, 37/1, 37/1-1. ZSDP-1 člen 5, 5-2, 40.
odmera dohodnine - državljan zaposlen v Avstriji - uporaba predpisov - rezident - materinsko nadomestilo
Dohodek Wochengeld je tudi po mnenju sodišča obdavčljiv dohodek, saj je v slovenski zakonodaji obravnavan kot materinsko nadomestilo, ki z določili ZDoh-2 ni izrecno izvzeto iz osnove za odmero dohodnine. V 2. točki 5. člena ZSDP-1 je določeno, da se materinsko nadomestilo šteje za nadomestilo plače, to pa je na podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodek, ki je obdavčljiv.
pravice iz socialnega varstva - dovoljenje za začasno prebivanje - molk organa
V predmetni zadevi ne gre za primer, ko bi upravna enota po materialnem pravu imela pristojnost odločati o pravicah predlagateljev do zaposlitve ali opravljanja dela, do nujnega zdravstvenega varstva in do izplačila denarne pomoči skupaj z odločbo o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2. Takšne podlage ni imela niti za izdajo ločene, samostojne pisne odločbe o morebitni zavrnitvi tožnikovih vlog v delu za priznanje socialnih pravic, saj je upravna enota v celoti odločila o zahtevku po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, za kar je bila pristojna (drugi odstavek 86. člena ZTuj-2). Molk organa zato ni mogel nastopiti, saj je z izdajo odločb (v obravnavani zadevi v obliki izkaznic) po naravi stvari molk organa izključen.
Ker je ureditev iz 197. člena ZGO-1 odstop od splošne ureditve postopka pridobivanja uporabnega dovoljenja, jo je treba razlagati restriktivno. Trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev za izdajo potrdila zato v celoti nosi predlagatelj postopka. Tožnica je tako tista, ki je v tem primeru dolžna dokazati, kakšna je bila namembnost objekta na dan 31. 12. 1967 in da se v času do uveljavitve ZGO-1 ni bistveno spremenila
začasna odredba - dopustnost tožbe - procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe - kršitev ustavnih pravic - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda
Tožena stranka kot izvajalka osnovnošolskega izobraževanja sicer ni organ, ki izvaja javno oblast, niti ni nosilec javnega pooblastila, vendar po presoji sodišča ustavne pravice iz 157. člena URS ni mogoče zožiti samo na dejanja nosilca oblasti. V primeru tožbe za kršitev človekovih pravic s posameznimi dejanji torej ni pomembno kdo je tisti, ki posega v ustavne pravice, saj drugi odstavek 157. člena URS subjekta posega ne opredeljuje.
Tožeča stranka navaja, da dopuščanje ponavljajočih nezakonitih posegov v telo oziroma prepoved izobraževanja že sama po sebi predstavlja nenadomestljivo škodo. Sodišče se z navedenimi tožbenimi trditvami ne strinja, saj tožeča stranka opredeljuje zgolj bodočo morebitno škodo, v zvezi s katero pa ne predlaga nobenega dokaza. Pa tudi če bi se štelo, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo oz. da se le-ta kaže v neustavnosti ureditve, na podlagi katere je bilo odrejeno šolanja na daljavo, je javna korist ostalih učencev, ki samotestiranje izvajajo v šoli in učiteljev, ki v pojavu pandemije zasledujejo pravico do javnega zdravja, večja od pravic tožnikov do izobraževanja v šoli brez testiranja in izkazovanja pogoja PCT.