ZUS-1 člen 2, 2/1, 31, 31/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/3.
davčna izvršba - tožba v upravnem sporu - poziv k odpravi pomanjkljivosti tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani upravni akt organa druge stopnje ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo.
ZBan-1 člen 223a, 253a, 320, 320/1, 320/1-1, 337, 347, 347/1, 350a, 350a/1, 350a/3. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-3.
Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - imetnik finančnih inštrumentov - inovativni finančni inštrumenti - sodno varstvo zoper odločbo Banke Slovenije - aktivna legitimacija - upravni akt - zavrženje tožbe - pravica do povrnitve škode - informacije o banki - ocena vrednosti premoženja banke - stečaj banke
Tožeča stranka nasprotuje odločbi in s tem upravnemu aktu, kar pomeni, da že glede na vrsto oziroma naravo izpodbijanega akta upravičenosti za tožbo neposredno na podlagi 4. člena ZUS-1 ne izkazuje. Uveljavljanje kršitev določb Ustave pri tem ni odločilno. Tožbo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu pa lahko vloži le banka.
Tožeča stranka ima možnost, da toži na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa, in na ta način uveljavlja sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena Zban-1. Zahteva lahko razliko med škodo, ki ji je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih ima kot imetnik finančnih instrumentov in med višino poplačila, do katere bi bila kot imetnik finančnih instrumentov upravičena v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki ji je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe. Tožeči stranki pravica do sodnega varstva s specialno ureditvijo sodnega varstva v ZBan-1 ni odvzeta, obenem pa to pomeni, da legitimacije za tožbo v upravnem sporu kot subsidiarnem sodnem varstvu ne izkazuje.
Vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti in zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti zadevnih določb pred Ustavnim sodiščem.
V delu, ko četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 določa „stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, je določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 specialna procesna določba, glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov.
ZUreP-1 glede na čas zahtevati stroške postopka nima specialnih določb, zato je upravni organ pravilno uporabil določbo ZUP.
ZBan-1 člen 223a, 253a, 337, 347, 347/1, 350, 350a, 350a/1, 350a/3. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-3.
Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - imetnik delnic - imetnik hibridnih obveznic - sodno varstvo zoper odločbo Banke Slovenije - aktivna legitimacija - upravni akt - informacije o banki - ocena vrednosti premoženja banke - stečaj banke
Tožeča stranka nasprotuje odločbi in s tem upravnemu aktu, kar pomeni, da že glede na vrsto oziroma naravo izpodbijanega akta upravičenosti za tožbo neposredno na podlagi 4. člena ZUS-1 ne izkazuje. Uveljavljanje kršitev določb Ustave pri tem ni odločilno. Tožbo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu lahko vloži banka.
Tožeča stranka ima možnost, da toži na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa, in na ta način uveljavlja sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena Zban-1. Zahteva lahko razliko med škodo, ki ji je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih ima kot imetnik delnic in obveznic in med višino poplačila, do katere bi bila kot njihov imetnik upravičena v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki ji je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.
Tožnicam pravica do sodnega varstva s specialno ureditvijo v 350.a členu ZBan-1 ni odvzeta. Njihova ostala upravičenja, ki jih imajo kot delničarji, so še posebej varovana z določbami 347. člena istega zakona.
S svojimi navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, tožeča stranka ne prepriča in ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1, vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, pa se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče zato tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti in zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti zadevnih določb pred Ustavnim sodiščem.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Ob dodelitvi BPP mora prosilec, kot je tožniku pojasnil že organ za BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj v skladu z določbami ZBPP.
Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - obvestilo na spletni strani - imetniki delnic - imetniki obveznic - sodno varstvo zoper odločbo Banke Slovenije - aktivna legitimacija - upravni akt - zavrženje tožbe - pravica do povrnitve škode - informacije o banki - ocena vrednosti premoženja banke - stečaj banke
Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 se v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-1 ne uporablja.
Izpodbijana odločba je upravna odločba. Obstoj upravnega akta preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Navedeno veja tudi, ko tožnik po specialni zakonski ureditvi nima legitimacije za vložitev tožbe na odpravo oziroma na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Tožba na odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je zato tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 nedopustna.
Tožnice kot imetnice obveznic oziroma delnic, na katere se nanaša izpodbijani ukrep, niso aktivno legitimirane za vložitev tožbe proti odločbi kot upravnem aktu v smislu določb ZUS-1 z ozirom na specialno ureditev v prvem odstavku 347. člena ZBan-1, po katerem lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije vloži banka. Tožnice so po določbah ZBan-1 legitimirane za vložitev tožbe na povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi ukrepa. Zahtevajo lahko razliko med škodo, ki jim je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih imajo kot imetniki obveznic in/ali delnice in med višino poplačila, do katere bi bile kot imetniki obveznic oziroma delnic upravičene v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki jim je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.
Z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, tožeča stranka ne prepriča in ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1. Vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti in zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti zadevnih določb pred Ustavnim sodiščem.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - sklenitev sodne poravnave - pridobitev premoženja ali dohodkov
Ni podlage, da se stroški postopka, ki so bili dejansko (in tudi nesporno) plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, terjajo od nasprotne stranke, obenem pa to pomeni, da je tožnik tisti, ki je v skladu z 48. členom ZBPP zavezan za vračilo plačanih stroškov.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 35, 37.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - izločitev uradne osebe - zavrženje tožbe
V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo tedaj, če tako določa zakon.
ZKme-1 člen 45, 45/1, 45/3. Uredba Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete člen 50, 51, 73.
neposredna plačila v kmetijstvu - plačilne pravice - obnova postopka po uradni dolžnosti - rok za obnovo postopka - vrnitev preveč plačanih sredstev
Prvostopenjski organ je začel postopek obnove po uradni dolžnosti pravočasno (izpodbijana odločba je bila izdana 15. 4. 2013), in sicer v roku petih mesecev od pravnomočnosti odločbe z dne 27. 12. 2012, ki je postala pravnomočna 23. 1. 2013.
Po šestem odstavku 73. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 je v primeru uporabe določb Naslova IV vračilo neupravičenih plačil mogoče le v okviru obdobja štirih let. Takega roka pa pri določanju obveznosti vračila neupravičenih sredstev prvostopenjski organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni upošteval, zato je njegova odločitev v izpodbijani 5. točki izreka nezakonita.
ZDen člen 19, 32, 51. ZVis člen 22, 43. ZSKZG člen 14, 16a. ZUP člen 214.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - obrazložitev odločbe
Ker drugi tožnik ni zavezanec za vračilo nepremičnin, ki so po potrdilu o namenski rabi delno ali v celoti opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, je napačno določen kot zavezanec za njihovo vračilo.
Do ugovorov o pozidanosti obravnavnih nepremičnin se upravni organ v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti in je odločba v tem delu neobrazložena.
Izvajalec javne službe izkazuje pravni interes za nepremičnine, ki naj bi se vrnile v naravi, če v oziroma na njih opravlja dejavnost javne službe, ki je po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ovira za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi.
Organ bi moral tretjo tožnico in četrto tožnico obravnavati kot zavezani stranki z upravičenjem uveljavljanja ugovorov glede ovir za vračilo v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (kot tudi po 32. členu ZDen) in vsebinsko presoditi njune ugovore, vključno z opredelitvijo glede podanih dokaznih predlogov in izvedbo dokazov, za katere bo organ presodil, da so potrebni za ugotovitev resničnega stanja stvari. Tretja tožnica in četrta tožnica teh ovir nista uveljavljali zgolj z izjavami, kot to navaja prvostopenjski organ, temveč tudi z drugimi listinami, podali pa sta tudi druge dokazne predloge, o katerih se organ do sedaj še niti ni opredelil, niti ni o njih odločil.
začasna odredba - davčni postopek - težko popravljiva škoda - neizkazanost težko popravljive škode - javni interes - dodatne davčne obremenitve
Tožnikovi razlogi niso taki, ki bi se v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 šteli za takšen dejanski stan, ki bi narekoval odločitev, kot jo predlaga tožnik oz. da bi v obravnavanem primeru šlo za situacijo, da je tožnik s svojimi projekcijami izkazal težko popravljivo škodo. Sklicevanje tožnika na pravne posledice, ki bodo nastale zaradi dodatne davčne obremenitve, predvsem v okviru nedoseganja plana in nezmožnosti poravnavanja tekočih obveznosti, ne izkazuje nastanka težko popravljive škode, ki je izpolnitev davčnih obveznosti na podlagi izvršljivih odločb sama po sebi niti ne predstavlja. Tožnik pa tudi ni izkazal okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa.
ZEKom-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/3.Splošni akt o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc člen 3, 3/2, 5, 6, 6/1, 6/2.
radijske frekvence - plačilo za uporabo radijskih frekvenc - način izračuna frekvenčnine - višina plačila - uporaba predpisov
Toženka je vsakemu novemu predlogu tarife dolžna predložiti finančni načrt, revidirane računovodske izkaze za preteklo leto in predlog porabe sredstev, kar pomeni možnost, s strani Vlade, letne korekcije morebitnega viška pridobljenih sredstev. Morebiten višek sredstev, pobranih v enem letu na podlagi odločb o odmeri plačila, zato ne pomeni nezakonitosti. Zavezanci, imetniki odločb o radijskih frekvenc za daljše obdobje, zato ne morejo biti oškodovani. Sklicevanje na vrednost točke po predlogu Tarife/2013, kot je bila predvidena v Programu dela in finančnem načrtu za leto 2013, pa tudi ne more avtomatično pomeniti manjših dejanskih stroškov za upravljanje in nadzor radiofrekvenčnega spektra.
brezplačna pravna pomoč - načelo zaslišanja stranke - bistvena kršitev določb postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - napačna uporaba materialnega prava
V obravnavanem primeru tožnik ni imel možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka ugotovila v postopku, saj ga ni seznanila z okoliščinami, ki jih je navedel ZPZK Dob in ki so pomembne za odločitev, saj jih je upoštevala pri odločanju, zato je storjena bistvena kršitev pravil postopka, saj gre za ključne okoliščine, ki vplivajo na odločitev. Zato je v posledici ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar ima lahko za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv k dopolnitvi vloge - dopolnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - zavrženje vloge
Tožnik utemeljeno ugovarja, da je na poziv organa za BPP za dopolnitev vloge odgovoril. V upravnem spisu se namreč nahaja njegov dopis, ki ga je organ za BPP prejel 8. 4. 2014, torej v roku, ki ga je določil za dopolnitev vloge. Iz tega sledi, da je organ za BPP v izpodbijanem sklepu tožnikovo vlogo napačno zavrgel kot nepopolno.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - skrajšani ugotovitveni postopek
Tožnika bi si kot investitorja spornega objekta morala za njegovo gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga nista pridobila, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo in je zato gradbeni inšpektor ukrep izrekel skladno s 152. členom ZGO-1.
V obravnavanem primeru se toženka v izpodbijani odločbi sklicuje le na pravno podlago odločitve (24. člen ZBPP), ne obrazloži pa, kateri pogoj iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP je v obravnavanem primeru izpolnjen, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna. Odločbe že zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega odločba zgolj povzema ugotovitve odvetnika v prejšnjem postopku, s katerimi pa se tožnik očitno ne strinja, svojih razlogov, zakaj je zadeva očitno nerazumna, pa ne navaja. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 293, 293/3.
izvršitev inšpekcijske odločbe - odlog izvršbe - upravni spor - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sklep o zavrnitvi vloge za odlog izvršitve inšpekcijske odločbe je procesni sklep, saj se nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, zato ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene - izključno ekonomski razlogi za prihod prosilca - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - preganjanje - huda kršitev človekovih pravic - drugačen družbenopolitični sistem - opustitev osebnega razgovora - dokazno breme - prosilec iz Kube
Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, zato izpodbijani akt ne more temeljiti na 1. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.
Tožniku tudi ni mogoče zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). To določilo se v prvi vrsti nanaša na časovne okoliščine po tožnikovem vstopu v Slovenijo, kajti toženka nima podatkov o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugih državah; v konkretnem primeru so to Rusija, Srbija in Črna gora, ki niso članice EU.
Izpodbijani akt ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v primeru tožnika ne dosegajo ravni, ki jo določata 1. ali 2. alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik namreč ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z 15. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbeno-političen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, kar vključuje enostrankarski sistem, več nadzora nad svobodo potovanja in večje omejitve pri pridobivanju zasebne lastnine, pa glede na odsotnost tožnikovih argumentov o tem, da gre za prepričljiv subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev njegovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ, ne pomenijo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ.
Opustitev osebnega razgovora oziroma njegova nadomestitev z izjavo po 119. členu ZMZ sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.
Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito - še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec - je deljeno med tožnika in toženko in ga torej ne nosi samo toženka.
ZUP člen 42, 43. ZGO-1 člen 62, 62/4. Statut Mestne občine Koper člen 140, 143.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - stranka v postopku - stranski udeleženec - pravna korist
Krajevna skupnost Ankaran, ki je bila ustanovljena v skladu z 140. členom Statuta MOK ne more imeti statusa stranke v postopku. Iz določbe 143. člena Statuta ne izhaja, da bi imela krajevna skupnost pooblastilo za nastopanje v pravnih postopkih. Iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi MOK Krajevno skupnost Ankaran v skladu z tretjim odstavkom 143. člena Statuta pooblastila, da opravlja naloge v konkretni zadevi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - prepozna pritožba
V zadevi ni sporno, da je tožnik prekoračil pritožbeni rok, zato je njegovo pričakovanje, da bi v postopku s pritožbo zoper sklep opr. št. III U 34/2013-13 uspel, v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Zato ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.