V nasprotju s sedanjo ureditvijo določanja izklicne cene pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika na javni dražbi bi bila odločitev sodišča, da naj se zaradi splošno znanega vzorca obnašanja kupcev, ki čakajo na ponovne prodaje premoženja v stečaju zaradi pričakovanega znižanje cen, po neuspešni prvi prodaji, ob nadaljnjih prodajah cena zvišuje ne pa znižuje. Na ta način bi se sicer lahko preprečilo pričakovanje kupcev, da bodo v stečajnem postopku za nakup premoženja po nekaj neuspešnih prodajah plačali nižjo ceno od cene, ki bi jo bili sicer pripravljeni plačati glede na razmere na trgu. Če bi se cena ob nadaljnjih prodajah le še zviševala, obstoji namreč teoretična možnost, da bi se premoženje v stečaju prodalo že na prvih javnih dražbah. Sedaj veljavni ZFPPIPP pa takega načina določanja izklicne cene ne predvideva, pač pa v 332 členu kot izklicno ali izhodiščno ceno za prvo prodajo določa ceno, ki ni nižja od polovice vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, po neuspešni prvi prodaji pa zakon daje sodišču pooblastilo, da v dodatnem sklepu o prodaji določi isto izhodiščno ceno kot v prvem sklepu ali pa nižjo izklicno ceno.
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 2, 2/4. ZJC člen 2, 2/1. ZCes-1 člen 3, 3/1. ZDDO člen 71, 71/1.
potni stroški – povrnitev stroškov prevoza – stroški prevoza na delo in z dela – javne ceste – najkrajša pot – pojem in status javnih cest
Določbo 4. odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen, je treba interpretiralo tako, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen. Tako kot pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, ki se poravnajo v višini najcenejšega javnega prevoza, za katerega obstaja dejanska možnost uporabe, tudi za priznanje kilometrine za razdaljo po najkrajši poti velja, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen.
Pri ugotavljanju najkrajše poti je potrebno upoštevati javne ceste v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZJC oziroma 1. odstavka 3. člena ZCes-1.
Odvetnikova odškodninska odgovornost je odgovornost po merilih strokovne skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki jo določa ZOdv, ko pravi, da je za stranko koristno ravnanje, ki je vestno, pošteno, skrbno ter po načelih poklicne etike. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi odvetnik tedaj, ko je stranka k njemu prišla, lahko še pravočasno vložil tožbo in da bi s tožbo uspel, zmotno pa je strokovno menil, da je to prepozno, zato je ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
Nezakonit dokaz je, če je bil izveden in pridobljen v nasprotju s procesnimi pravili in to pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik je predlagal odločbo ZPIZ o invalidski upokojitvi zaradi taksne oprostitve. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in ni povedalo strankam, da ga bo upoštevalo. Nato pa je zavrnilo zahtevek za rento, ker bi bil tožnik invalidsko upokojen, delodajalec pa ne bi imel dela za njegovo zdravstveno stanje.
pravdni stroški – pripoznava tožbenega zahtevka – povod za tožbo
Sodišče prve stopnje (teoretično) pravilno navaja, kdaj je podan povod za tožbo, tj., kadar tožena stranka ne privoli v izpolnitveno ravnanje, ki ga zahteva tožeča stranka, vendar obenem napačno zaključi, da je bila tožena stranka od telefonskega pogovora dalje obveščena o problematiki ključavnice in še več kot 14 dni ni vzpostavila prejšnjega stanja, zato je podala povod za tožbo. Ni namreč bistveno, ali je bila tožena stranka o stanju obveščena oziroma ali je za zamenjavo ključavnice vedela ali ne, bistveno je, ali je tožeča stranka od nje že pred vložitvijo tožbe zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma tisto, kar je predmet tožbenega zahtevka, in da je tožena stranka prostovoljno izpolnitev te obveznosti zavrnila.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11, 481, 481/1, 481/1-2. OZ člen 520, 520/1.
prodajna pogodba – pridržek lastninske pravice – odobritev pravdnih dejanj – pravila postopka v gospodarskih sporih – samostojni podjetnik posameznik
Ker tožeča stranka ni uveljavljala pravice do vrnitve blaga, se na njeno neizkoriščeno pravico, tožena stranka ne more sklicevati v svoji obrambi proti zavezi, da naročeno in prevzeto blago plača.
prevzem dolga - konkludentno ravnanje - konkludentna privolitev v prevzem dolga - venire contra factum proprium - načelo vestnosti in poštenja
Upnik, ki je bil seznanjen s prevzemom dolga ter je na tej podlagi prevzemniku izstavil račun in ga kasneje celo tožil, naj obveznost izpolni, je konkludentno privolil v prevzem dolga.
ZASP-B člen 26, 26/4. ZASP člen 70, 146, 146/1, 146/1-1, 147, 147/1, 147/1-1, 147/4, 151, 151/2.
obvezno kolektivno upravljanje – male pravice – obvezno kolektivno upravljanje malih pravic – prisilna licenca – odpoved uveljavljanju materialni avtorski pravici – male pravice tujih avtorjev – uporaba tarife
Slovenska kolektivna organizacija da uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela.
V razmerju do avtorjev so naloge kolektivne organizacije ekskluzivne, kar pomeni, da mora slednja v sistemu kolektivnega upravljanja male avtorske pravice upravljati na podlagi samega zakona, pa če avtor in/ali uporabnik to želita, ali ne.
Dejstvo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi nima vseh sestavin in pravnega pouka, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna tožba tožnika je nesklepčna, utemeljenost tožbenega zahtevka pa ne izhaja iz navedb v tožbi. OZ v 86. členu ureja ničnost in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne odkazuje kaj drugega. Tožnik v konkretnem primeru ni navajal nobenih razlogov, ki bi kazali na ničnost, zato je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti treba zavrniti.
Trditve v tožbi, da je tožnik lastnik spornega zemljišča, ki je v posesti (prvega) toženca, ter da se z (drugim) tožencem o njegovi prodaji (oziroma višini kupnine) nista uspela dogovoriti, (v razmerju do prvega toženca) utemeljujejo vrnitveni zahtevek, kot tudi zahtevek na plačilo uporabnine. Dejstvo, da je zemljišče že 45 let v njegovi posesti ter da je njegova pravnoorganizacijska oblika zavod, temu ne nasprotuje.
začasna odredba – zavarovanje denarne terjatve – verjetnost obstoja terjatve – nevarnost, da bo izterjava znatno otežkočena ali onemogočena – polog sodnega depozita
Ravnanje prvotoženke, ki na poziv sodišča ni položila sodnega depozita v višini 60.000,00 EUR, zaradi česar je bil ta s sklepom sodišča ukinjen, ni ravnanje, ki bi onemogočalo ali znatno oteževalo izterjavo, temveč kaže zgolj na to, da tožnica ni izpolnila pogodbene obveznosti oziroma da pogodbene obveznosti ni pripravljena prostovoljno izpolniti.
pogodba o zaposlitvi – stranke pogodbe – tuji državljani – delovno dovoljenje - osebno delovno dovoljenje – stvarna pristojnost
Tožniku je bilo izdano dovoljenje izključno za opravljanje samostojne poklicne dejavnosti ali gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik oz. vodenje poslov v osebni gospodarski družbi kot poklicni športnik. Tožena stranka delo tožnika, kot delo tujca, ni prijavila v skladu z določbami ZZDT, kar je bil pogoj za to, da se je tožnik lahko na podlagi osebnega dovoljenja pri toženi stranki zakonito zaposlil. Tožnik je toženi stranki za opravljene storitve izdajal račune, v obvezna zavarovanja je bil vključen kot samostojni zavezanec. V konkretnem primeru ni šlo za zaposlitev tožnika kot delavca pri toženi stranki kot delodajalcu, prav tako glede na veljavno zakonodajo s področja zaposlovanja tujcev tudi niso bili podani zakonski pogoji za priznanje delovnega razmerja, zato sporne pogodbe ni mogoče označiti za pogodbo o zaposlitvi. Gre za premoženjski spor iz civilnopravne pogodbe, za katerega je na podlagi določb 1. člena, 32. člena in 48. člena ZPP pristojno okrožno sodišče.
Iz besedila splošnih pogojev izhaja, da sta pogodbeni stranki izključili odgovornost tožnika (dajalca leasinga) za obveznosti dobavitelja. Zato vsa tveganja, ki so nastala zaradi kršitve dolžnosti dobave avtomobila, po pogodbi o finančnem leasingu nosi toženec (jemalec leasinga), ki je dobavitelja tudi sam izbral, pri čemer je moral poznati njegove prodajne, poslovne in dobavne pogoje ter jih sprejeti. Takšna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem leasingu ni posebnost, ampak je za finančni leasing celo tipična.
V konkretnem primeru je bil toženec seznanjen z dejstvom, da njegove vloge sodišče ne bo upoštevalo, na naroku 23. 11. 2010. Navedeno pomeni, da bi že takrat moral podati ustrezen ugovor. Poznejše sklicevanje na kršitve (npr. v pravnih sredstvih), se upoštevajo le, če jih stranka prej ni mogla navesti, česar pa toženec v konkretni zadevi ni niti zatrjeval, niti dokazoval.
Z odstranitvijo dela kovinske ograje je brez dvoma nastala povečana nevarnost za poškodbo uporabnikov terase, kar bi lahko imelo za posledico objektivno odgovornost tretjega toženca. Ne glede na to pa ob normalni uporabi terase, kljub manjkajočemu delu ograje, do obravnavanega škodnega dogodka ne bi moglo priti. Nobenega dvoma ni, da je k tožničinemu padcu odločilno prispevala njena alkoholiziranost, ki je bila po mnenju izvedenke alkoholimetrične stroke tolikšna, da tožnica ni bila sposobna obvladovati svojega telesa, niti ni bila sposobna zaznati preteče nevarnosti. Tožnica je zato v pretežni meri sama odgovorna za nastalo škodo.
Tožnik je ročno s pomočjo PVC traku med vrteče valje vstavljal folijo, pri tem pa se mu je masa zlepila z rokavico in mu potegnilo roko med valje, zaradi česar je utrpel škodo. Tožena stranka tožniku za vtoževano škodo odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti, ker ni pripravila pisnih, jasnih in razumljivih navodil delodajalca o varnem delu pri stroju oziroma o postopku vstavljanja folije, kar je bila njena dolžnost in ker tožnika ni zadostno usposobila za delo na stroju za ekstruzijo.
naročniško razmerje za paket – aneks k pogodbi – naročnina – pogodbena zaveza o neprekinitvi naročniškega razmerja pred potekom 24 mesecev – enostranska odpoved naročniškega razmerja – plačilo zapadlega zneska naročnine – plačilo sorazmernega zneska ugodnosti – nepoštenost pogodbenega določila – pogodbena kazen
Ni sporno, da je toženka s podpisom pogodbe sprejela sporno pogodbeno določilo glede obveznosti plačila sorazmernega zneska ugodnosti. Vendar je toženka obrazloženo navajala, da je takšna pogodbena določba nična v luči določb ZVPot. Sodišče prve stopnje je, štelo, da pogodbeno določilo, ki jo je obravnavalo kot pogodbeno kazen, ni nično. Ob ustrezni trditveni podlagi toženke sploh ni ugotavljalo, ali so podane okoliščine v luči določb o ničnosti nepoštenih pogojev iz 24. člena ZVPot.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075902
ZPP člen 392. ZZZDR člen 60.
sodna poravnava – delna sodna poravnava – ugotavljanje obsega in deleža skupnega premoženja – delitev skupnega premoženja – vpis v zemljiško knjigo – izstavitev zemljiškoknjižne listine
Ni prezreti dejstva, da je tožbeni zahtevek v pravdi P 727/2007 Okrožnega sodišča v Kranju originarna pridobitev lastninske pravice na podlagi pridobivanja skupnega premoženja med zakonsko zvezo na podlagi ZZZDR. O tem sta torej pravdni stranki sklenili delno sodno poravnavo. Na isti podlagi torej tožeča stranka ne more ponovno tožiti. Zato je očitno želela doseči s tožbo spremembo delne sodne poravnave tako, da poleg izplačila v denarju dobi tudi polovico parcele. Vendar za takšen tožbeni zahtevek ni pravne podlage.