Upravno sodišče v skladu z drugim odstavkom člena 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije zastavlja Sodišču Evropske unije naslednja vprašanja za predhodno odločanje:
Ali je treba točko (a) člena 59 (1), točko (b) (ii) člena 57 (4) in točko (a) člena 57(5) Direktive 2019/944 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, s katero je zakonodajalec tarifne postavke elektrooperaterjev za obračunsko moč in prevzeto delovno energijo za vse odjemne skupine za obdobje treh mesecev znižal na nič, nacionalnemu regulatorju pa naložil, da spremeni splošni akt, s katerim določa metodologijo za določitev upravičenih stroškov elektrooperaterjev in v postopku odstopanj od tekočega regulativnega obdobja za leto 2022 zniža priznano stopnjo donosnosti elektrooperaterjev?
Ali je treba določbe členov 18(1) in 18(2) ter točke (b) člena 18(4) Uredbe 2019/943 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, s katero se manko omrežnine, nastal z znižanjem tarifnih postavk elektrooperaterjev za obračunsko moč in prevzeto delovno energijo za vse odjemne skupine za obdobje treh mesecev na nič, pokrije z znižanjem regulirane stopnje donosa elektoroperatejev za obdobje, za katerega je bila stopnja donosnosti že določena z regulativnim okvirjem, ki je bil sprejet pred začetkom istega regulativnega obdobja?
Višje sodišče v Kopru prosi Sodišče EU za odgovor na naslednje vprašanje:
Ali je v nasprotju z Uredbo številka 805/2004 razlaga nacionalnega prava, po kateri na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni mogoče izdati evropskega naloga za izvršbo, ker tudi v primeru, da upnik v predlogu za izvršbo (ki je dolžniku vročen šele hkrati s sklepom) navede podlago svojega zahtevka, ni izpolnjen pogoj zagotovitve dolžniku ustrezne informacije o zahtevku?
Vrhovno sodišče predlaga, da Sodišče Evropske unije odloči o naslednjem vprašanju:
Ali je treba 47. člen Listine glede zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu pred sodiščem razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri je izčrpanje nesuspenzivne upravne pritožbe zoper sklep davčnega organa o ukrepu zavarovanja na področju DDV pogoj za dostop do sodišča v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, čeprav lahko izvrševanje takega ukrepa že v času pred izčrpanjem pritožbe davčnemu zavezancu povzroči težko popravljivo škodo?
I. Sodišču Evropske Unije (SEU) se zastavljata predhodni vprašanji:
1. „Ali je treba člen 3(1) Direktive in razlage Sodišča EU o merilih presoje predpostavke „znatno neravnotežje“ pri pogodbenem pogoju, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razlagati tako, da nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, ki v primeru, da se to tveganje ne realizira na način, da mora potrošnik vrniti banki višji skupni znesek denarja kot ga je ob sklenitvi pogodbe, glede na elemente, ki so mu bili takrat znani, lahko pričakoval in izračunal, takšen pogoj ne razglasi za nepošten?“.
2. „Ali je treba člen 3(1) Direktive in sodbo Sodišča EU C-405/21 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pogodbeni pogoj, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razglasi za nepošten, zgolj na podlagi meril Sodišča EU, s katerimi se opredeljuje zahteva „dobre vere“?
II. Predmetni postopek se prekine do odločitve Sodišča EU.
Na podlagi zgoraj obrazloženega predložitveno sodišče na podlagi člena 267 PDEU Sodišču EU predlaga, da odloči o naslednjem vprašanju:
1. Ali je prvi odstavek člena 47 Listine v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva v povezavi s prvim in četrtim odstavkom člena 67 PDEU treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ, ki se na podlagi prvega odstavka člena 20 Uredbe 805/2004 uporablja v primeru, ko se postopek izvršbe na podlagi sodbe, izdane v drugi državi članici in potrjene kot evropski nalog za izvršbo, vodi pred sodiščem v Republiki Sloveniji, in v skladu s katero rok za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče odloči o upnikovih stroških odgovora na ugovor, znaša 8 dni, pri čemer takšen rok velja tudi v primeru, ko je imela stranka iz druge države članice, ki ne razume jezika, v katerem je sklep izdan, in jezika, v katerem je treba vložiti pritožbo, ima pa pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ki mu je bil sklep tudi vročen, za pripravo in vložitev pritožbe zoper sklep dejansko na voljo zgolj 4 delovne dni?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, pa še o naslednjih vprašanjih:
2. Kakšen najkrajši rok za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je odločeno o stroških upnikovega odgovora na ugovor, bi bil primeren, da takšnega nasprotja ne bi bilo?
3. Ali bi bil, da takšnega nasprotja ne bi bilo, za vložitev pritožbe primeren rok, krajši od 19 dni od vročitve sklepa, s katerim je odločeno o stroških upnikovega odgovora na ugovor?
Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije Sodišču Evropske unije zastavlja predhodno vprašanje:
„Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?“
Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) na Sodišče Evropske unije naslavlja naslednji vprašanji:
1. Ali je treba Direktivo 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti, zlasti besedilo drugega pododstavka petega odstavka 3. člena te direktive „brez poseganja v možnost katere koli stranke, da zadevo predloži sodišču“, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri ima omrežni operater pravico vložiti zahtevek za rešitev spora v zvezi z dostopom do obstoječe fizične infrastrukture bodisi pred organom za reševanje sporov bodisi pred sodiščem (splošne pristojnosti)?
In če je na prejšnje vprašanje mogoče odgovoriti nikalno, še vprašanje:
2. Ali je treba drugi pododstavek petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti ter 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, po katerem se postopek reševanja spora pred nacionalnim organom za reševanje sporov ustavi, če katera koli stranka med postopkom reševanja spora pred tem organom o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem?
Upravno sodišče v skladu z drugim odstavkom člena 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije zastavlja Sodišču Evropske unije naslednja vprašanja za predhodno odločanje:
(1) Ali je treba člen 141(c) Direktive o DDV, od katerega je v skladu s členoma 42 in 197 Direktive o DDV odvisna neuporaba člena 41(1) Direktive o DDV, razlagati tako, da je pogoj iz te določbe izpolnjen v primeru, če je bilo zadevno blago z enim prevozom dobavljeno (tj. dano na razpolago oziroma v last) kupčevemu kupcu (in ne tretjemu v verigi), ki je registriran za DDV v isti državi članici kot tretji v verigi?
(2) Ali je za izpolnitev pogoja iz člena 141(c) Direktive o DDV pomembno, ali je subjekt, ki uveljavlja poenostavitev za tristranske posle, seznanjen z nadaljnjo dobavo?
V odvisnosti od odgovora na zgornji vprašanji Upravno sodišče zastavlja še 3. vprašanje, in sicer:
(3) Ali je člen 41(1) Direktive o DDV v okoliščinah obravnavanega primera treba razlagati tako, da se DDV lahko odmeri v državi identifikacije zavezanca, ki je drugi v verigi (v Sloveniji), pri čemer se davčna osnova ne zmanjša na podlagi člena 41(2) iste direktive, če se ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki pomenijo zlorabo sistema DDV?
Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi drugega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije Sodišče Evropske unije sprašuje:
Ali je treba določbo tretjega pododstavka petega odstavka 15. člena Direktive 2004/25/ES razlagati na način, da se domnevo, ki jo vsebuje navedena določba direktive, tolmači kot neizpodbojno oziroma kot izpodbojno?
Če naj se navedena domneva pravičnega nadomestila tolmači kot izpodbojna, ali je ta izpodbojnost neomejena ali pa je morebiti omejena na specifične okoliščine?
I. Na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije se Sodišču Evropske unije predlaga, da odloči o naslednjem vprašanju:
Ali je treba točko d) drugega odstavka 8. člena Okvirnega sklepa 2006/783/PNZ in prvi odstavek 17. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da je tudi imetnike prisilnih hipotek, pridobljenih pred priznanjem odločbe sodišča druge države članice oziroma pred začasnim zavarovanjem njene izvršitve, šteti kot tretje osebe, katerih pravice je treba upoštevati v postopku izvršitve odločbe o odvzemu nezakonitega premoženja?
II. Na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih se postopek prekine do prejema odločitve Sodišča Evropske unije.
Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije predlaga, da Sodišče Evropske unije odloči o naslednjih vprašanjih:
(1) Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, Pogodbe o Evropski uniji, v povezavi z 2. členom Pogodbe o Evropski uniji, ki določa vrednoto pravne države, v zvezi z načelom sodniške neodvisnosti, razlagati tako, da nasprotuje zakonski ureditvi sodniških plač države članice, kadar so z njo urejene sodniške plače postale zaradi opustitev zakonodajne veje oblasti države članice očitno neprimerne z vidika socialnega položaja v državi članici in ne ustrezajo dostojanstvu in odgovornostim sodniškega poklica, tudi z vidika enakovrednosti vej oblasti?
Ali je treba 2. člen Pogodbe o Evropski uniji, ki določa vrednote, na katerih temelji Evropska unija, s sklicevanjem na spoštovanje pravne države, in drugi pododstavek 19(1) člena Pogodbe o Evropski uniji v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v zvezi z načelom materialne sodniške neodvisnosti razlagati tako, da lahko sodišče države članice v položaju, ko je z odločbo ustavnega sodišča države članice zakonska ureditev sodniških plač ugotovljena kot neustavna, zakonodajna veja oblasti pa v postavljenem roku ugotovljene neustavnosti zakonskih določb ne odpravi, tako da se neustaven položaj s potekom časa le še stopnjuje, odloči o tožbi, izhajajoč iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča U‑I‑772/21?
Okrajno sodišče v Mariboru zastavlja Sodišču Evropske unije naslednja vprašanja za predhodno odločanje:
Ali določba četrtega odstavka 16. člena Direktive 2014/92/EU državam članicam dopušča, da bankam naložijo zavrnitev prošnje za osnovni plačilni račun potrošniku, ker je ta uvrščen na seznam OFAC – seznam Ministrstva za Finance Združenih držav Amerike, Urada za nadzor tujih sredstev, ker bi v primeru odprtja takšnega računa šlo za kršitev določbe o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma iz Direktive 2015/849/EU?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali obstoji izjema v primeru, ko ta potrošnik nikjer na svetu ni bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega se nahaja na navedenem seznamu in/ali če zoper takega potrošnika niso bili s strani zadevne države članice, EU ali druge mednarodne organizacije, katere članica je zadevna država članica ali EU, sprejeti nobeni omejevalni ukrepi?
Ali pritrdilen odgovor na prvo vprašanje pomeni neskladje z 48. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa pravico do domneve nedolžnosti?
Ali nikalen odgovor na drugo vprašanje pomeni neskladje z 48. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa pravico do domneve nedolžnosti?
Upravno sodišče postavlja naslednje predhodno vprašanje:
1. Ali sta člena 49(1) in 49(2) Direktive EECC jasna, brezpogojna in dovolj natančna, da se lahko nanju sklicujejo posamezniki v postopku pred nacionalnim organom in nacionalnim sodiščem ?
2. Ali je treba člena 49(1) in 49(2) Direktive EECC uporabiti tudi za podaljšanje tistih individualnih pravic uporabe RFS, ki so bile podeljene pred uveljavitvijo Direktive EECC, in katera splošna merila se v tem primeru uporabljajo pri presoji, ali naj se individualna pravica podaljša ?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje negativen, Upravno sodišče sprašuje, ali je treba za presojo primerne dobe trajanja individualnih pravic uporabe RFS, ki so bile podeljene v času veljavnosti Direktive o odobritvi in s tem v zvezi možnostjo njihovega podaljšanja, uporabiti določbo člena 5(3) Direktive o odobritvi oziroma člena 5(2), četrtega pododstavka Direktive o spremembi direktive o odobritvi in ali je ta za ta namen dovolj jasna, brezpogojna in natančna, da se lahko na njeni podlagi presoja primernost trajanja individualne pravice do uporabe RFS ?
4. Če je odgovor na prejšnje vprašanje pozitiven, katera merila je treba uporabiti za presojo primernosti trajanja individualne pravice do uporabe RFS oziroma obveznost njenega podaljšanja ?
5. Ali je v primeru, da je odgovor na prvo, drugo ali tretje vprašanje pozitiven, za odločitev o podaljšanju upoštevno, da je bila z nacionalnim predpisom, veljavnim v času prenehanja te pravice, možnost podaljšanja nad 15 let izrecno izključena ?
Vrhovno sodišče predlaga, da Sodišče Evropske unije odloči o naslednjih dveh vprašanjih:
1. Ali tretji odstavek 267. člena PDEU nasprotuje ureditvi Zakona o pravdnem postopku, po kateri Vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne opravlja presoje, ali iz predloženega predloga stranke za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije izhaja njegova obveznost postaviti predhodno vprašanje?
Če je odgovor na prvo vprašanje pozitiven pa tudi:
2. Ali je treba 47. člen Listine glede zahteve po obrazloženosti sodnih odločb razlagati tako, da gre pri procesnem sklepu, s katerim se zavrne strankin predlog za dopustitev revizije na podlagi Zakona o pravdnem postopku, za „sodno odločbo“, ki mora vsebovati razloge, zakaj predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče Evropske unije v zadevi ni treba ugoditi?
Upravno sodišče postavlja naslednje predhodno vprašanje:
Ali je treba četrti odstavek 46. člena Procesne direktive II v povezavi s 47. členom Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, kot je druga poved prvega odstavka 70. člena ZMZ-1, po kateri je za vložitev tožbe zoper odločbo, s katero pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, določen prekluzivni rok treh dni od vročitve take odločbe, vključno s prazniki in dela prostimi dnevi, pri čemer se lahko ta rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika.
Vrhovno sodišče zastavlja Sodišču Evropske unije naslednje vprašanje za predhodno odločanje:
1. ali je za opredelitev posameznega proizvoda kot „del“ sedeža za motorna vozila v smislu poglavja 94 Kombinirane nomenklature iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi, v različicah, uporabnih v sporu o glavni stvari, nujno, da sedež brez tega proizvoda ne bi mogel opravljati svoje bistvene in glavne funkcije (v smislu njegove funkcionalne enotnosti), ali pa zadostuje že, da je posamezni del, ki je namenjen izključno vgradnji v avtomobilske sedeže, mogoče prepoznati kot del sedeža,
2. ali možnost (ne)samostojne splošne rabe obravnavanih proizvodov vpliva na njuno (ne)uvrstitev v tarifno podštevilko 9401 90 80.
Vrhovno sodišče zastavlja Sodišču Evropske unije naslednje vprašanje za predhodno odločanje:
Ali določbe Direktive o DDV, zlasti 131. člen in 1. točka 138. člena, ter načela prava EU, zlasti načela davčne davčne nevtralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti, nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki prepoveduje predlaganje in izvajanje novih dokazov, s katerimi se dokazuje izpolnjevanje vsebinskih pogojev iz 1. točke 138. člena Direktive DDV, že med upravnim postopkom na prvi stopnji, konkretno v pripombah k zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki je izdan pred izdajo odločbe o odmeri davka?
I. Sodišču Evropske Unije se odstopi v odločitev naslednje vprašanje:
„Ali je potrebno člen 3(1), v zvezi z 8. ter 8a členoma Direktive Sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki „dobre vere“ in „znatnega neravnotežja“ določata kot alternativni (ločeni, samostojni in medsebojno neodvisni predpostavki), zaradi česar za odločitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj eni izmed njiju?“.
II. Predmetni pravdni postopek se prekine do prejema odločitve Sodišče Evropske Unije.
Vprašanje za predhodno odločanje:
1. Ali je pisno pogodbo mogoče šteti za račun v smislu 203. člena Direktive o DDV samo, če vsebuje vse predpisane podatke, ki jih za račun predpisuje Poglavje 3 (Fakturiranje) Direktive o DDV,
oziroma, če temu ni tako,
2. Kateri so tisti podatki oziroma okoliščine, ki v vsakem primeru utemeljijo, da je pisna pogodba (tudi) račun, ki vzpostavlja obveznost plačila DDV na podlagi 203. člena Direktive o DDV,
oziroma konkretneje,
3. Ali lahko pisna pogodba, ki jo skleneta zavezanca za DDV glede dobave blaga oziroma opravljanja storitev, velja kot račun v smislu 203. člena Direktive o DDV, če iz nje izhaja objektivno razpoznavno izražena volja prodajalca oziroma ponudnika storitev kot pogodbene stranke, da gre za račun, povezan z določeno transakcijo, ki v kupcu lahko razumno vzpostavi domnevo, da lahko na njeni podlagi odbije vstopni DDV.
Upravno sodišče postavlja naslednje predhodno vprašanje:
Ali je treba točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II razlagati tako, da je že z besedno zvezo „vključno s tem“ med objektivna merila izrecno uvrščena okoliščina, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“?
V primeru, da je odgovor na navedeno vprašanje nikalen, ali je treba točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II razlagati tako, da je v navedenih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le na podlagi predhodno določenih objektivnih meril in predhodne ugotovitve, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, na podlagi česar bi bilo možno sklepati na obstoj utemeljene domneve, da je bila navedena prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi?