pouk osumljencu - tuj jezik - pravica do zagovornika - preiskava elektronske naprave - privolitev - vnaprejšnje soglasje - pisna privolitev imetnika
Obdolženi A. A. je bil pravilno poučen o pravicah iz 4. člena ZKP. Iz prevodov je jasno razvidno, da je obdolženi bil opozorjen na pravico, da „Če pridržani ne more dobiti odvetnika, mu policija na njegovo zahtevo priskrbi odvetnika na račun države, če se ugotovi, da je pravico mogoče zagotoviti z zagotavljanjem odvetnika.“ Po vsebini gre za enak pouk, kot izhaja iz določbe, ki jo citira zagovornik, poleg tega pa sodišče ugotavlja, da ZKP v petem odstavku 4. člena predvideva pisni pouk in določa njegovo vsebino, ki prav tako ne sledi dobesedni formulaciji iz prve povedi četrtega odstavka 4. člena ZKP, pač pa njena vsebina ustreza citirani vsebini prevoda brošure „Obvestilo o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost“. Obdolženi A. A. je bil torej pravilno poučen tako z vidika oblike (pisno), kot vsebine.
Pritožnik navaja, da iz okoliščine, da je na obrazcu Privolitev za zavarovanje/preiskavo elektronske naprave v polje „vzorec“ vnesena štirimestna šifra, ni mogoče sklepati, da je obdolženi podal soglasje k zavarovanju in preiskavi naprav. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so številke 4152 vnesene v rubriko „vzorec“ v navedenem obrazcu. Za njegovo izpolnjevanje iz navodila izhaja, da se vzorec nanaša na primer, ko je elektronska naprava zaklenjena oziroma zavarovana z varnostnim vzorcem. Gre za vzorec, s katerim se odklepa ekran telefona. Tega policist ni mogel vedeti, vedel pa ga je obdolženi, ki je s tem, ko je povedal, kakšen vzorec uporablja, podal soglasje za pregled elektronske naprave na tako nedvoumen način, da se kljub neizpolnitvi rubrike „soglašam/ne soglašam“, o tem ne poraja noben dvom.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta z zakonom - zavrženje predloga
Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno vztraja, da so Standardi splošni akt, katerega skladnost z zakonom bi sodišče moralo presojati v kolektivnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da ne gre za splošni akt v smislu 6.c. člena ZDSS-1. Standardi nimajo vsebine splošnega akta, kot izhaja iz prvega odstavka 10. člena ZDR-1, saj z njimi ni določena organizacija dela ali obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti.
zapuščinski postopek - zahteva za ločitev zapuščine - rok za vložitev zahteve - prekluziven rok - pogojna terjatev - rok za uveljavljanje terjatve - uvedba dedovanja - ipso iure dedovanje - zapuščinska masa
Zakonski rok, v katerem je mogoče zahtevati ločitev zapuščine, torej teče od uvedbe dedovanja, to je od smrti zapustnika in ni vezan na okoliščine na strani potencialnega separatista. Gre torej za objektivni rok, ki je prekluziven. Zakonodajalec je očitno presodil, da kasneje kot tri mesece po tem, ko je že prišlo do zlitja zapustnikove premoženjske mase s premoženjsko maso dediča, niso dopustni posegi z učinkom ex tunc. Pritožnikov zahtevek za ločitev zapuščine je bil vložen prepozno.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov - premestitev iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v varovani oddelek
Sodišče prve stopnje je zato ob tehtanju, upoštevati željo nasprotne udeleženke in na drugi strani njeno pravico do varstva osebnega dostojanstva v času pridržanja na varovanem oddelku, pravilno dalo prednost varovanju pravic iz 19. in 21. člena Ustave RS in se pri tem pravilno sklicevalo tudi na ustavno odločbo.
vračilo stroškov izobraževanja - vojska - prenehanje delovnega razmerja - povračilo stroškov - usposabljanje vojakov
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev sorazmernega dela stroškov za osnovno vojaško strokovno usposabljanje določba drugega odstavka 93. člena ZObr in ne določba 7. člena Pravilnika, saj se ta ne nanaša na osnovno vojaško strokovno usposabljanje, ki se ga je udeleževal toženec, temveč na druge oblike izobraževanja oziroma usposabljanja. Za osnovno vojaško strokovno usposabljanje velja določba drugega odstavka 93. člena ZObr, na podlagi katere je toženec dolžan povrniti sorazmerni del teh stroškov, ker je pogodbo o zaposlitvi odpovedal pred iztekom 10 let.
Sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravna relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti uspeha ni bila izkazana, sodišče pa predlaganih dokazov ni dolžno izvajati v nedogled in neoziraje na stroške.
Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 11. 8. 2014. Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je šestletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel 14. 10. 2020.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obstaja resen dvom, da naj bi si prav obdolženec protipravno prilastil blago iz zaloge blaga pri oškodovanki oziroma denar od prodanega blaga po specificiranih gotovinskih računih, z gotovostjo pa tudi ni mogoče zaključiti, da naj bi prav obdolženec izvajal vse očitane manipulacije na gotovinskih računih oziroma nepravilna knjiženja, ko tudi sicer glede teh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali so bila hotena ali nehotena. V kazenskem postopku nosi dokazno breme (upravičeni) tožilec, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00043186
ZPP člen 154, 158, 158/1. ZIZ člen 15, 38, 38/5, 38/6, 239, 278, 278/1. OZ člen 507.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - predkupna pravica - odkupna pravica - prenehanje začasne odredbe - umik predloga za začasno odredbo - začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža - odločitev o stroških - stroški postopka zavarovanja - stroški umika predloga - izpolnitev zahtevka - merilo uspeha - stroški potrebni za izvršbo - opravičenje začasne odredbe - vložitev tožbe - kršitev predkupne pravice
Določbe 38. člena ZIZ uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha ne izključujejo in niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti.
Upnik tudi v pritožbi trdi, da je prodajno pogodbo sklenil z uresničitvijo odkupne pravice, ta pa s postopkom zavarovanja ni povezana in je zato nerelevantna tudi pritožbena trditev, da dolžnik ni prekršil upnikove predkupne pravice. Poleg tega upnik svojega predloga ni umaknil pred vložitvijo ugovora dolžnika, ampak je to storil šele po poteku roka za vložitev tožbe po sklepu o začasni odredbi. V tej zadevi zato ni mogoče ugotoviti, da bili stroški, ki jih je imel upnik z zavarovanjem, za uveljavitev upnikovih pravic potrebni.
Predkupno pravico bi dolžnik kršil le s tem, ko upnika kot predkupnega upravičenca ne bi obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil, naj jo on kupi pod enakimi pogoji.
Posojilna pogodba je konsenzualni kontrakt; za njeno veljavnost ni potrebna nobena posebna obličnost, lahko je sklenjena ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank, ki jo lahko stranke izjavijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.
ZPP člen 112, 112/1, 242, 242/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 13, 13/1.
izgubljeni zaslužek priče - prepozen predlog
Prvostopenjsko sodišče je zaslišano pričo D. D. po opravljenem zaslišanju na sodišču opozorilo, da mora delodajalec zahtevati povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo v roku 8 dni od izročitve obrazca za refundacijo (od dne 24. 6. 2020), kar delodajalec v postavljenem roku 8 dni ni storil (do dne 2. 7. 2020), zato je prvostopenjsko sodišče zahtevek delodajalca, ki ga je podal šele dne 28. 7. 2020, utemeljeno kot prepoznega zavrglo.
ZPrCP člen 45, 45/1, 45/10, 105, 105/2, 105/5, 105/5-4, 106, 106/1, 106/3. KZ-1 člen 29, 29/4. ZP-1 člen 8.
vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov - actio libera in causa - pritožbena novota
Pritožbeno sodišče pritožnika opozarja na četrti odstavek 29. člena KZ-1, na uporabo katerega napotuje 8. člen ZP-1, ki določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pri tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Gre za dejanja, ko je bil storilec v trenutku izvršitve v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače, ugotovljeno pa je, da sta bila, preden se je spravil v to stanje, podana njegov naklep oziroma malomarnost glede dejanja, ki ga je pozneje v neprištevnosti storil (actio libera in causa).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00047679
ZIZ člen 272. ZNP-1 člen 151. ZPP člen 7, 285. URS člen 14, 22.
postopek zavarovanja terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - spor med solastniki - nadomestitev soglasja solastnikov - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - ustavna odločba - uporaba materialnega prava - sodna praksa - pogoj reverzibilnosti - tehtanje pravic - varstvo pravic - materialno procesno vodstvo - navajanje dejstev in predlaganje dokazov - kontradiktornost v postopku zavarovanja - nastanek večje premoženjske škode
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-275/97 začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Tudi v določbi 151. člena ZNP-1 je urejena regulacijska začasna odredba, zato je tudi pogoje za izdajo začasne odredbe po 151. členu ZNP-1 treba presojati v luči že citirane ustavne odločbe.
Pri ugotavljanju pogoja reverzibilnosti gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V skladu s tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo usmeritve Ustavnega sodišča RS o tem, kdaj je mogoče izdati ureditveno začasno odredbo. Ustavno sodišče je v citirani odločbi navedlo, da varstvo pravic tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključiti. Ker pa izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi njegov položaj. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevanje pravic toženca narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti.
Materialnoprocesno vodstvo je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme, da navede vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo privedla do ugoditve predlogu.
ZPP člen 242, 242/3, 249, 256. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 1.
nagrada in stroški sodnega tolmača - predujem - napaka sodišča - stroški v breme stranke
Tolmača je predlagala tožnica, zato se neutemeljeno upira odrejenemu plačilu. Čeprav so stroški nastali po krivdi sodišča, tolmaču ni mogoče odreči njegove pravice do povračila stroškov (249. člen v zvezi z 256. členom ZPP). Napaka sodišča, na katero opozarja pritožba, torej začasno bremeni tožnico. Če bo v pravdi zmagala, ji bo moral tudi ta njen izdatek povrniti toženec. Šele ko bo odločitev o pravdnih stroških pravnomočna, bo jasno, katera pravdna stranka bo lahko uveljavljala odškodninski zahtevek do države (26. člen Ustave RS), če ji bo uspelo izkazati vse predpisane predpostavke za tak zahtevek.
Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pravilno pojasnilo, da ni zakonskih pogojev za združitev kazni 7 mesecev zapora, ki je bila obsojenemu xx izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, s kaznimi po sodbah, ki jih je že prestal in jih navaja v predlogu. Obsojenec je kaznivo dejanje po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, ki je postala pravnomočna 21. 2. 2020, storil 1. 9. 2019, kar je po tem, ko je že v celoti prestal zaporne kazni po sodbah, ki naj bi bile z navedeno kaznijo 7 mesecev zapora po njegovem predlogu združene in bi naj bila izrečena enotna zaporna kazen. Združitev te kazni s kaznimi, ki so že prestane, ni mogoča, sodišče prve stopnje pa je v sklepu tudi pravilno obrazložilo, kdaj se kazni zapora, izrečene v različnih sodbah, v nepravi obnovi postopka združi.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - razveljavitev sklepa - kršitev pravice do izjave - pravica do izjave - pravni pouk - rok za odgovor
ZKP torej nalaga sodišču, da obdolženca, na katerega premoženju je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, pouči o tem, da se lahko izjavi o predlogu za podaljšanje tega ukrepa in mu za to določi primeren rok, tako pa mora ravnati v vsakem primeru, ko predlog državnega tožilca prejme, ne glede na to, ali je bil predlog za podaljšanje ukrepa podan samostojno ali v obtožnici, kot v obravnavanem primeru. Le tako lahko obdolženec učinkovito uveljavi pravico do izjave, ki mu jo zagotavlja Ustava v 22. členu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00043966
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 19-1, 20, 20-2, 27, 27/2. ZPP člen 155. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/3. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada in stroški odvetnika za postopek - zastopanje več strank - potrebni stroški - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami - strošek sodne takse - predlog za izdajo začasne odredbe - stroški postopka zavarovanja
Ker je za izdajo začasne odredbe potreben kumulativen obstoj obeh predpostavk, ne drži navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da že verjeten obstoj vtoževane terjatve izkazuje utemeljenost predlagane začasne odredbe, in posledično potrebnost stroškov, povezanih s predlogom. Odločanje po načelu uspeha in kriteriju potrebnosti stroškov (155. člen ZPP) narekuje presojo, da stroški tožeče stranke, povezani z neutemeljeno sproženim postopkom zavarovanja, za pravdo niso bili potrebni, zato ne smejo biti zajeti v stroškovno odmero.
Tožnik je 26. 6. 2019, ko je bil na podlagi odločbe ZZZS v bolniškem staležu zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotoval iz kraja svojega bivanja, in sicer je tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop in prebivanje v RS in državah EU vozil po ozemlju RS, da bi jih pripeljal do meje z Italijo, policisti pa so ga opazili in mu odvzeli prostost v naselju B. Zato je podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00045763
ZCes-1 člen 2, 2-24, 2-38, 6, 77, 20, 100. ZORed člen 3. ZPrCP člen 15, 65, 65/6.
parkirišče - prometni znak - postavitev prometnega znaka - neupoštevanje prometne signalizacije - pristojnost občinskega redarja - prepovedano ustavljanje in parkiranje na javno dostopni površini - nekategorizirana cesta - promet na nekategoriziranih cestah
Parkirišča se tretirajo kot nekategorizirane ceste. Na nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa je promet dovoljen le na način in pod pogoji, kot jih določijo lastniki ali od njih pooblaščenih upravljalci teh prometnih površin.
Pristojnost redarstva za posamezne prekrške je treba presojati po zakonskih določbah 3. člena Zakona o občinskem redarstvu (ZORed) in tretjega odstavka 15. člena ZPrCP v povezavi s 6. členom ZCes-1, in ne na podlagi dopisa vodje Skupne občinske uprave.
omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve - duševna motnja - omejitev svobode gibanja - blodnjavost - ogrožanje življenja in zdravja - pogoji za pridržanje
Pritožnik, ki je do svojega zdravstvenega stanja povsem nekritičen ter ne prepozna njegovega vpliva na posamezna ravnanja, zgolj z lastno oceno svojega psihičnega stanja dejanskih ugotovitev sodišča ne more ovreči.
prenos krajevne pristojnosti - odločitev procesnega vodstva
Bistvo predlagateljičinih navedb je nestrinjanje s procesnimi odločitvami razpravljajoče sodnice, ki pa same po sebi ne morejo biti razlog za prenos krajevne pristojnosti.
SPZ člen 67, 67/5, 68, 115. OZ člen 4, 5, 8, 778. ZPP člen 7, 7/1, 214, 214/5, 339, 339/2-15, 451, 453, 495.
postopek v sporu majhne vrednosti - protispisnost - upravljanje poslovne stavbe - aktivna legitimacija upravnika - stroški obratovanja in vzdrževanja - stroški upravljanja - plačilo dobaviteljem - ključ delitve stroškov - posel izrednega upravljanja - soglasje vseh etažnih lastnikov - opravljanje dela - plačilo za izvedeno delo - temeljna načela obligacijskega prava - naročilo (mandatna pogodba) - pogodba o upravljanju - običajno plačilo - pritožbene novote - splošno znana dejstva
Upravnik sam po sebi ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja od posameznega etažnega lastnika. Aktivno legitimacijo lahko pridobi (1) na podlagi pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja, (2) na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov ali pa (3) če je upravnik stroške založil iz lastnih sredstev.
Pravil o prepovedi navajanja pritožbenih novot ni mogoče obiti s sklicevanjem na splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki so splošno znana, sicer ni treba dokazovati, jih mora pa stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru mora sodišče šteti, da ne obstajajo.
Toženka je trdila, da uporabljeni ključi delitve (vseh) stroškov med etažnimi lastniki niso dogovorjeni in da naj bi jih tožnica samovoljno določila. Ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnica dela oziroma storitev, za katere zahteva plačilo, ni opravljala, pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova upravljanja, da je storitve, potrebne za obratovanje zgradbe, v kateri so prostori toženke, tožnica opravljala, toženka jih je prejela, plačati pa jih ni dolžna. Taka presoja krši kar nekaj najbolj temeljnih splošnih načel obligacijskega zakonika, npr. načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), načelo poštenja iz (5. člena OZ), načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).
Pogodba o upravljanju je neke vrste mandatna pogodba. Mandatar je skladno z določilom 778. člena OZ upravičen do običajnega plačila za svoje delo, če običajnega plačila ni, pa do pravičnega plačila.