ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - mnenje izvedenca - ogroženost otroka - odtujevanje otroka
Največji problem v tem postopku so nesoglasja in pretekle zamere med staršema, ki jih bosta morala rešiti s strokovno pomočjo, saj bo sicer otroku nastala nepopravljiva škoda samo zato, ker starša nesoglasij nista mogla rešiti.
ZIZ-UPB4 člen 80, 80/1, 80/3.. ZGD-1-UPB3 člen 3, 563, 563/2, 563/3, 565,565/2, 566.
gospodarsko interesno združenje - omejitev izvršbe - stroški rubeža
GIZ ni gospodarska družba v smislu 3. člena ZGD-1 in kot takšna ne opravlja pridobitne (gospodarske) dejavnosti. Upoštevaje navedeno pa določba prvega odstavka 80. člena ZIZ glede omejitve izvršbe v konkretnem primeru za dolžnika ni uporabljiva. Dolžnik kot GIZ namreč v osnovi ne opravlja gospodarske dejavnosti, zato bi sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovem predlogu moral uporabiti določbo tretjega odstavka 80. člena ZIZ, ki določa, da sme sodišče izvršbo proti pravni osebi, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, dovoliti samo na tiste stvari, ki ji niso potrebne za opravljanje dejavnosti in nalog.
KZ-1 člen 59, 59/1, 62, 62/1, 204, 204/1, 318, 318/1.
kaznivo dejanje - poškodovanje ali uničenje javnih naprav - zakonski znak kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - motnje v preskrbi prebivalstva - preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe
Določbo 318. člena KZ-1 je potrebno razlagati skladno z njenim namenom, ki je primarno v zaščiti splošne varnosti ljudi in premoženja, prebivalstvo pa tako predstavljajo tiste osebe, ki v posledici storilčevih ravnanj utrpijo motnje v preskrbi.
Namen predmetnih javnih naprav je v zagotavljanju telekomunikacijskega omrežja uporabnikom telekomunikacijskih storitev, ti uporabniki pa so tudi tisti, na katere je izpad omrežja, kot posledica uničenja teh naprav, vplival, saj je skupnost ljudi, ki so v vadbenem centru MNZ prisotni 24 ur na dan, ostala brez telekomunikacijske povezave kot edine povezave z zunanjim svetom in bila tako dejansko povsem odrezana od sveta.
motenje posesti - parkirno mesto - oblika tožbenega zahtevka - ugotovitveni zahtevek - restitucijski zahtevek - prepovedni zahtevek - sprememba tožbe - ugovor res iudicata - zaslišanje strank - zavrnitev dokaznega predloga
V pritožbi obrazložena volja ob oblikovanju zahtevka kaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v vlogi z dne 20. 7. 2020 prepovedni zahtevek postavil na novo. Dodatno uveljavljanje takšnega zahtevka pa vsekakor pomeni spremembo tožbe.
POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060060
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/2, 243/2-1. OZ člen 86, 86/1. SPZ člen 9, 49, 49/1.
neveljavnost vknjižbe lastninske pravice - izvenknjižna pridobitev lastninske pravice - lastninska pravica izvenknjižnega lastnika - dvojna prodaja nepremičnin - ničnost prodajne pogodbe - dobra vera - dobroverni pridobitelj - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - potrebni stroški postopka
Pomembna okoliščina, ki po mnenju pritožbenega sodišča dokazuje slabo vero prvotožene stranke, je dejstvo, da v prodajni pogodbi, sklenjeni v notarskem zapisu, kot predmet prodaje niso navedeni apartmaji, ampak samo gostinski lokal in trgovina. Apartmaji so bili v pogodbo dodani z dodatkom št. 4, ki je bil sklenjen kar eno leto po prodajni pogodbi. Odločilno pri tem je, da so bili apartmaji naknadno vključeni v prodajno pogodbo brez ustreznega denarnega nadomestila. Kupnina v prodajni pogodbi je določena na podlagi cenitve, ki je upoštevala gostinski lokal in trgovino, ne pa tudi apartmajev. Prvotožena stranka je zato vedela, da sporni apartmaji niso predmet prodajne pogodbe. Vse zgoraj navedeno tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da je prvotožena stranka želela z dodatkom št. 4 izkoristiti situacijo neurejenega zemljiškoknjižnega stanja in si pridobiti 10 apartmajev, na katerih je že obstajala lastninska pravica nekoga drugega (v konkretnem primeru tožeče stranke).
Ker je bila slaba vera prvotožene stranke ugotovljena, je jasno, da zato nima pravnega varstva. Pravo nudi varstvo dobrovernemu lastniku, pa čeprav ni bil dovolj skrben za ureditev vpisa v zemljiško knjigo.
zapuščinski postopek - zahteva za ločitev zapuščine - rok za vložitev zahteve - prekluziven rok - pogojna terjatev - rok za uveljavljanje terjatve - uvedba dedovanja - ipso iure dedovanje - zapuščinska masa
Zakonski rok, v katerem je mogoče zahtevati ločitev zapuščine, torej teče od uvedbe dedovanja, to je od smrti zapustnika in ni vezan na okoliščine na strani potencialnega separatista. Gre torej za objektivni rok, ki je prekluziven. Zakonodajalec je očitno presodil, da kasneje kot tri mesece po tem, ko je že prišlo do zlitja zapustnikove premoženjske mase s premoženjsko maso dediča, niso dopustni posegi z učinkom ex tunc. Pritožnikov zahtevek za ločitev zapuščine je bil vložen prepozno.
prepovedana imisija - odtekanje meteornih voda s sosednje nepremičnine
Prvostopno sodišče je pravilno odtekanje meteornih voda po s peskom utrjeni gramozni frakciji dvorišča proti in do zunanjega zidu hiše tožnikov opredelilo kot direktno imisijo, ker je ta po svoji naravi in intenzivnosti primerljiva z odtekanjem meteornih voda iz strehe hiše.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - razveljavitev sklepa - kršitev pravice do izjave - pravica do izjave - pravni pouk - rok za odgovor
ZKP torej nalaga sodišču, da obdolženca, na katerega premoženju je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, pouči o tem, da se lahko izjavi o predlogu za podaljšanje tega ukrepa in mu za to določi primeren rok, tako pa mora ravnati v vsakem primeru, ko predlog državnega tožilca prejme, ne glede na to, ali je bil predlog za podaljšanje ukrepa podan samostojno ali v obtožnici, kot v obravnavanem primeru. Le tako lahko obdolženec učinkovito uveljavi pravico do izjave, ki mu jo zagotavlja Ustava v 22. členu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00043966
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 19-1, 20, 20-2, 27, 27/2. ZPP člen 155. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/3. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada in stroški odvetnika za postopek - zastopanje več strank - potrebni stroški - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami - strošek sodne takse - predlog za izdajo začasne odredbe - stroški postopka zavarovanja
Ker je za izdajo začasne odredbe potreben kumulativen obstoj obeh predpostavk, ne drži navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da že verjeten obstoj vtoževane terjatve izkazuje utemeljenost predlagane začasne odredbe, in posledično potrebnost stroškov, povezanih s predlogom. Odločanje po načelu uspeha in kriteriju potrebnosti stroškov (155. člen ZPP) narekuje presojo, da stroški tožeče stranke, povezani z neutemeljeno sproženim postopkom zavarovanja, za pravdo niso bili potrebni, zato ne smejo biti zajeti v stroškovno odmero.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00047679
ZIZ člen 272. ZNP-1 člen 151. ZPP člen 7, 285. URS člen 14, 22.
postopek zavarovanja terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - spor med solastniki - nadomestitev soglasja solastnikov - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - ustavna odločba - uporaba materialnega prava - sodna praksa - pogoj reverzibilnosti - tehtanje pravic - varstvo pravic - materialno procesno vodstvo - navajanje dejstev in predlaganje dokazov - kontradiktornost v postopku zavarovanja - nastanek večje premoženjske škode
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-275/97 začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Tudi v določbi 151. člena ZNP-1 je urejena regulacijska začasna odredba, zato je tudi pogoje za izdajo začasne odredbe po 151. členu ZNP-1 treba presojati v luči že citirane ustavne odločbe.
Pri ugotavljanju pogoja reverzibilnosti gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V skladu s tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo usmeritve Ustavnega sodišča RS o tem, kdaj je mogoče izdati ureditveno začasno odredbo. Ustavno sodišče je v citirani odločbi navedlo, da varstvo pravic tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključiti. Ker pa izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi njegov položaj. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevanje pravic toženca narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti.
Materialnoprocesno vodstvo je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme, da navede vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo privedla do ugoditve predlogu.
ZPP člen 112, 112/1, 242, 242/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 13, 13/1.
izgubljeni zaslužek priče - prepozen predlog
Prvostopenjsko sodišče je zaslišano pričo D. D. po opravljenem zaslišanju na sodišču opozorilo, da mora delodajalec zahtevati povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo v roku 8 dni od izročitve obrazca za refundacijo (od dne 24. 6. 2020), kar delodajalec v postavljenem roku 8 dni ni storil (do dne 2. 7. 2020), zato je prvostopenjsko sodišče zahtevek delodajalca, ki ga je podal šele dne 28. 7. 2020, utemeljeno kot prepoznega zavrglo.
Posojilna pogodba je konsenzualni kontrakt; za njeno veljavnost ni potrebna nobena posebna obličnost, lahko je sklenjena ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank, ki jo lahko stranke izjavijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.
ZPP člen 242, 242/3, 249, 256. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 1.
nagrada in stroški sodnega tolmača - predujem - napaka sodišča - stroški v breme stranke
Tolmača je predlagala tožnica, zato se neutemeljeno upira odrejenemu plačilu. Čeprav so stroški nastali po krivdi sodišča, tolmaču ni mogoče odreči njegove pravice do povračila stroškov (249. člen v zvezi z 256. členom ZPP). Napaka sodišča, na katero opozarja pritožba, torej začasno bremeni tožnico. Če bo v pravdi zmagala, ji bo moral tudi ta njen izdatek povrniti toženec. Šele ko bo odločitev o pravdnih stroških pravnomočna, bo jasno, katera pravdna stranka bo lahko uveljavljala odškodninski zahtevek do države (26. člen Ustave RS), če ji bo uspelo izkazati vse predpisane predpostavke za tak zahtevek.
ZPrCP člen 45, 45/1, 45/10, 105, 105/2, 105/5, 105/5-4, 106, 106/1, 106/3. KZ-1 člen 29, 29/4. ZP-1 člen 8.
vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov - actio libera in causa - pritožbena novota
Pritožbeno sodišče pritožnika opozarja na četrti odstavek 29. člena KZ-1, na uporabo katerega napotuje 8. člen ZP-1, ki določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pri tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Gre za dejanja, ko je bil storilec v trenutku izvršitve v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače, ugotovljeno pa je, da sta bila, preden se je spravil v to stanje, podana njegov naklep oziroma malomarnost glede dejanja, ki ga je pozneje v neprištevnosti storil (actio libera in causa).
Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pravilno pojasnilo, da ni zakonskih pogojev za združitev kazni 7 mesecev zapora, ki je bila obsojenemu xx izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, s kaznimi po sodbah, ki jih je že prestal in jih navaja v predlogu. Obsojenec je kaznivo dejanje po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, ki je postala pravnomočna 21. 2. 2020, storil 1. 9. 2019, kar je po tem, ko je že v celoti prestal zaporne kazni po sodbah, ki naj bi bile z navedeno kaznijo 7 mesecev zapora po njegovem predlogu združene in bi naj bila izrečena enotna zaporna kazen. Združitev te kazni s kaznimi, ki so že prestane, ni mogoča, sodišče prve stopnje pa je v sklepu tudi pravilno obrazložilo, kdaj se kazni zapora, izrečene v različnih sodbah, v nepravi obnovi postopka združi.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23, 29. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 151, 151/1, 151/2, 186, 186/1, 186/3, 294, 294/1.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - izločitev dokazov pridobljenih v tujini - prikriti preiskovalni ukrepi - posamezna preiskovalna dejanja - mednarodno sodelovanje - ravnanje tujih organov - nacionalna procesna avtonomija - temeljne človekove pravice in svoboščine - razlogi o odločilnih dejstvih
Pritožbeno sodišče poudarja, da je pri odločanju o zakonitosti dokazov, pridobljenih v tujini, potrebno opraviti presojo zakonitosti delovanja tujih (pravosodnih) organov s tujo zakonodajo, torej, ali so imela delovanja tujih pristojnih organov zakonito podlago v ustavno in zakonsko določenih procesnih pravilih, ki veljajo v državi, ki je tako procesno dejanje opravila. Sodišče preveri tudi, ali so bile pri tem vsebinsko varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavljajo mednarodnopravni akti ter Ustava Republike Slovenije, medtem ko zakonitosti tujih dokazov ne presoja po procesnih pravilih domače zakonodaje oziroma slovenskega ZKP. Odstop od tega načela je dopusten le izjemoma, in sicer v primeru izrecnega zaprosila države prosilke (torej Slovenije). Povedano drugače, sodišče prve stopnje bi moralo presojati zakonitost dokazov, pridobljenih v tujini, z vidika nacionalnih procesnih pravil zgolj, če bi tuji organi ravnali na podlagi zaprosila pristojnih organov Republike Slovenije. Tuji pravosodni organi namreč opravljajo procesna dejanja v skladu s svojo Ustavo in zakonsko določenimi procesnimi pravili, ki veljajo v njihovi državi, od tega pa lahko odstopijo le takrat, ko bi ravnali izključno po zaprosilu pravosodnega organa druge države (države prosilke), ki bi v takem zaprosilu navedel posebne procesne zahteve pri izvedbi procesnega dejanja, pa to ne bi nasprotovalo notranjemu pravnemu redu zaprošene države, česar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Dr. Katja Šugman Stubbs v članku Kako v kazenskem postopku vrednotiti dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini (Pravna praksa, št. 47, 2012), razlikuje med dokazi, ki so bili v državi izvršitve pridobljeni na podlagi sodelovanja države odreditve (te presojamo strožje, in sicer kot da bi šlo za dokaze, pridobljene v Sloveniji, torej v skladu z zakonskimi, ustavnimi in mednarodnimi kriteriji), in dokazi, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno, brez sodelovanja druge države (te presojamo blažje, in sicer v skladu z ustavnimi in mednarodnimi kriteriji). Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 34177/2012-877 z dne 12. 7. 2016, I Ips 44415/2010-3763 z dne 15. 10. 2015, I Ips 19969/2010-620 z dne 9. 7. 2015 in Kp 16/2007 z dne 30. 5. 2008 in sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2018.
prenos krajevne pristojnosti - odločitev procesnega vodstva
Bistvo predlagateljičinih navedb je nestrinjanje s procesnimi odločitvami razpravljajoče sodnice, ki pa same po sebi ne morejo biti razlog za prenos krajevne pristojnosti.
direktor - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - predčasna razrešitev direktorja - krivdni razlog - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - del plače za poslovno uspešnost
Določba 10. člena jasno kaže, da sta stranki določno uredili vprašanje veljavnosti oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku; iz te določbe ne izhaja, da bi tožniku v primeru predčasnega odpoklica lahko trajalo delovno razmerje še vse do poteka polnega mandata - torej za obdobje petih let od imenovanja. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča, da bi tožniku v primeru odpoklica (kot direktorja) s strani pristojnega organa lahko prenehalo delovno razmerje le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa še to le iz razloga nesposobnosti.
V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leto 2018 poteklo več kot šest mesecev za prenos, zato je pravica do izrabe za to leto ugasnila.
predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost sodne odločbe - utemeljeni razlogi za sum
Utemeljeni razlogi za sum, kot eden izmed pogojev za zakonitost hišne preiskave, morajo biti po prvem odstavku 214. člena ZKP podani že v času izdaje odredbe za hišno preiskavo. Izkazani morajo biti tako, da so lahko kadarkoli preverljivi in jih ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo (antecedenčnost).
napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - kršitev ustavnih pravic zaradi odvzema pravice do pritožbe - vročitev naloga za plačilo sodne takse - osebna vročitev pravni osebi - vročitev s fikcijo - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - fikcija umika pritožbe
Po določilu 25. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje kršilo to temeljno človekovo pravico. Toženki je preprosto vzelo pravico do pritožbe. To je storilo s tem, da je njeno pritožbo, vloženo v roku 15 dni od prejema sklepa, ki je vseboval pomotni pravni pouk o tolikšnem pritožbenem roku, ob sklicevanju na zakonsko predpisan 8 dnevni rok, zavrglo. Pri čemer je v sodni praksi brez izjeme sprejeto enotno stališče, da se takrat, ko je v sodni odločbi napisan daljši pravni pouk od predpisanega, pritožba pa je vložena po preteku zakonskega roka, a znotraj dovoljenega s sodno odločbo, šteje, da je pravočasno vložena.
Obvestilo pošte (vročilnica) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Skladno z določilom četrtega odstavka 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Vendar zgolj z navedbo, da toženka plačilnega naloga ni prejela 10. 9. 2020, pritožnica domneve iz četrtega odstavka 244. člena ZPP, da ji je bil plačilni nalog vročen prav tega dne, ni izpodbila.