ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - mnenje izvedenca - ogroženost otroka - odtujevanje otroka
Največji problem v tem postopku so nesoglasja in pretekle zamere med staršema, ki jih bosta morala rešiti s strokovno pomočjo, saj bo sicer otroku nastala nepopravljiva škoda samo zato, ker starša nesoglasij nista mogla rešiti.
POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060060
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/2, 243/2-1. OZ člen 86, 86/1. SPZ člen 9, 49, 49/1.
neveljavnost vknjižbe lastninske pravice - izvenknjižna pridobitev lastninske pravice - lastninska pravica izvenknjižnega lastnika - dvojna prodaja nepremičnin - ničnost prodajne pogodbe - dobra vera - dobroverni pridobitelj - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - potrebni stroški postopka
Pomembna okoliščina, ki po mnenju pritožbenega sodišča dokazuje slabo vero prvotožene stranke, je dejstvo, da v prodajni pogodbi, sklenjeni v notarskem zapisu, kot predmet prodaje niso navedeni apartmaji, ampak samo gostinski lokal in trgovina. Apartmaji so bili v pogodbo dodani z dodatkom št. 4, ki je bil sklenjen kar eno leto po prodajni pogodbi. Odločilno pri tem je, da so bili apartmaji naknadno vključeni v prodajno pogodbo brez ustreznega denarnega nadomestila. Kupnina v prodajni pogodbi je določena na podlagi cenitve, ki je upoštevala gostinski lokal in trgovino, ne pa tudi apartmajev. Prvotožena stranka je zato vedela, da sporni apartmaji niso predmet prodajne pogodbe. Vse zgoraj navedeno tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da je prvotožena stranka želela z dodatkom št. 4 izkoristiti situacijo neurejenega zemljiškoknjižnega stanja in si pridobiti 10 apartmajev, na katerih je že obstajala lastninska pravica nekoga drugega (v konkretnem primeru tožeče stranke).
Ker je bila slaba vera prvotožene stranke ugotovljena, je jasno, da zato nima pravnega varstva. Pravo nudi varstvo dobrovernemu lastniku, pa čeprav ni bil dovolj skrben za ureditev vpisa v zemljiško knjigo.
začasna odredba o stikih - kršitev začasne odredbe - denarna kazen - namen denarne kazni - nenadomestna dejanja - izvršitev odločbe o stikih z otrokom - začasna ureditev stikov - preprečevanje stikov - izvrševanje stikov z otrokom - stiki prek video klica - COVID-19 - neprerekana dejstva
Sodišče mora v sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otroka, glede na določbo 15. člena ZIZ pa to smiselno velja tudi v izvršilnih postopkih in postopkih zavarovanja.
Sodišče res kršitelju verjame, da stika ni onemogočil namerno, če izkaže, da je v zvezi z zatrjevanimi nezmožnostmi za izvedbo stika pri pristojnem sodišču predlagal drugačno ureditev (tj. spremembo stikov), vendar iz tega še ni mogoče izpeljati zaključka, da kršitelju ni mogoče verjeti v nobenem drugem primeru.
Denarna kazen je namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe. Namen denarne kazni je vplivanje na voljo dolžnika, da bo upošteval obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Preprečiti je zato treba, da bi se dolžniku bolj splačalo plačati kazen, kot pa upoštevati odrejeno obveznost.
vračilo stroškov izobraževanja - vojska - prenehanje delovnega razmerja - povračilo stroškov - usposabljanje vojakov
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev sorazmernega dela stroškov za osnovno vojaško strokovno usposabljanje določba drugega odstavka 93. člena ZObr in ne določba 7. člena Pravilnika, saj se ta ne nanaša na osnovno vojaško strokovno usposabljanje, ki se ga je udeleževal toženec, temveč na druge oblike izobraževanja oziroma usposabljanja. Za osnovno vojaško strokovno usposabljanje velja določba drugega odstavka 93. člena ZObr, na podlagi katere je toženec dolžan povrniti sorazmerni del teh stroškov, ker je pogodbo o zaposlitvi odpovedal pred iztekom 10 let.
Sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravna relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti uspeha ni bila izkazana, sodišče pa predlaganih dokazov ni dolžno izvajati v nedogled in neoziraje na stroške.
Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 11. 8. 2014. Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je šestletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel 14. 10. 2020.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obstaja resen dvom, da naj bi si prav obdolženec protipravno prilastil blago iz zaloge blaga pri oškodovanki oziroma denar od prodanega blaga po specificiranih gotovinskih računih, z gotovostjo pa tudi ni mogoče zaključiti, da naj bi prav obdolženec izvajal vse očitane manipulacije na gotovinskih računih oziroma nepravilna knjiženja, ko tudi sicer glede teh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali so bila hotena ali nehotena. V kazenskem postopku nosi dokazno breme (upravičeni) tožilec, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.
pouk osumljencu - tuj jezik - pravica do zagovornika - preiskava elektronske naprave - privolitev - vnaprejšnje soglasje - pisna privolitev imetnika
Obdolženi A. A. je bil pravilno poučen o pravicah iz 4. člena ZKP. Iz prevodov je jasno razvidno, da je obdolženi bil opozorjen na pravico, da „Če pridržani ne more dobiti odvetnika, mu policija na njegovo zahtevo priskrbi odvetnika na račun države, če se ugotovi, da je pravico mogoče zagotoviti z zagotavljanjem odvetnika.“ Po vsebini gre za enak pouk, kot izhaja iz določbe, ki jo citira zagovornik, poleg tega pa sodišče ugotavlja, da ZKP v petem odstavku 4. člena predvideva pisni pouk in določa njegovo vsebino, ki prav tako ne sledi dobesedni formulaciji iz prve povedi četrtega odstavka 4. člena ZKP, pač pa njena vsebina ustreza citirani vsebini prevoda brošure „Obvestilo o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost“. Obdolženi A. A. je bil torej pravilno poučen tako z vidika oblike (pisno), kot vsebine.
Pritožnik navaja, da iz okoliščine, da je na obrazcu Privolitev za zavarovanje/preiskavo elektronske naprave v polje „vzorec“ vnesena štirimestna šifra, ni mogoče sklepati, da je obdolženi podal soglasje k zavarovanju in preiskavi naprav. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so številke 4152 vnesene v rubriko „vzorec“ v navedenem obrazcu. Za njegovo izpolnjevanje iz navodila izhaja, da se vzorec nanaša na primer, ko je elektronska naprava zaklenjena oziroma zavarovana z varnostnim vzorcem. Gre za vzorec, s katerim se odklepa ekran telefona. Tega policist ni mogel vedeti, vedel pa ga je obdolženi, ki je s tem, ko je povedal, kakšen vzorec uporablja, podal soglasje za pregled elektronske naprave na tako nedvoumen način, da se kljub neizpolnitvi rubrike „soglašam/ne soglašam“, o tem ne poraja noben dvom.
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 362, 443, 443/1, 449.
posojilo - pomanjkljiva listinska dokumentacija - dokazno breme - celovita dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dodelitev zadeve drugemu sodniku - odločanje v ponovljenem postopku - delna razveljavitev sodbe - vrednost spornega predmeta - spor majhne vrednosti
Dokazno breme o tem, da je tožnik tožencema posodil zatrjevani znesek oziroma zneske, je na tožeči stranki. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru posojilojemalčeve pisne potrditve prejema denarja, največkrat zelo težaven, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme posojilodajalca v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja. Ob pomanjkanju listinskega dokaza se sodna praksa včasih zadovolji s prisotnostjo priče pri izročitvi denarja ali s tem, da je tožnik izkazal potrebo toženca za izposojo denarja. Tožbene trditve tožnika o obojem so zato vsekakor pravno pomembne.
ZPP ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, ko v ponovnem postopku razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ne presega 2.000 EUR (prim. prvi odstavek 443. člena ZPP). Ker izbira postopka ni v domeni strank, je ob smiselni uporabi 449. člena ZPP v takem primeru treba v ponovljenem postopku spor voditi kot spor majhne vrednosti.
ZPP člen 112, 112/1, 242, 242/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 13, 13/1.
izgubljeni zaslužek priče - prepozen predlog
Prvostopenjsko sodišče je zaslišano pričo D. D. po opravljenem zaslišanju na sodišču opozorilo, da mora delodajalec zahtevati povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo v roku 8 dni od izročitve obrazca za refundacijo (od dne 24. 6. 2020), kar delodajalec v postavljenem roku 8 dni ni storil (do dne 2. 7. 2020), zato je prvostopenjsko sodišče zahtevek delodajalca, ki ga je podal šele dne 28. 7. 2020, utemeljeno kot prepoznega zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00047679
ZIZ člen 272. ZNP-1 člen 151. ZPP člen 7, 285. URS člen 14, 22.
postopek zavarovanja terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - spor med solastniki - nadomestitev soglasja solastnikov - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - ustavna odločba - uporaba materialnega prava - sodna praksa - pogoj reverzibilnosti - tehtanje pravic - varstvo pravic - materialno procesno vodstvo - navajanje dejstev in predlaganje dokazov - kontradiktornost v postopku zavarovanja - nastanek večje premoženjske škode
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-275/97 začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Tudi v določbi 151. člena ZNP-1 je urejena regulacijska začasna odredba, zato je tudi pogoje za izdajo začasne odredbe po 151. členu ZNP-1 treba presojati v luči že citirane ustavne odločbe.
Pri ugotavljanju pogoja reverzibilnosti gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V skladu s tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo usmeritve Ustavnega sodišča RS o tem, kdaj je mogoče izdati ureditveno začasno odredbo. Ustavno sodišče je v citirani odločbi navedlo, da varstvo pravic tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključiti. Ker pa izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi njegov položaj. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevanje pravic toženca narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti.
Materialnoprocesno vodstvo je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme, da navede vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo privedla do ugoditve predlogu.
ZPP člen 242, 242/3, 249, 256. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 1.
nagrada in stroški sodnega tolmača - predujem - napaka sodišča - stroški v breme stranke
Tolmača je predlagala tožnica, zato se neutemeljeno upira odrejenemu plačilu. Čeprav so stroški nastali po krivdi sodišča, tolmaču ni mogoče odreči njegove pravice do povračila stroškov (249. člen v zvezi z 256. členom ZPP). Napaka sodišča, na katero opozarja pritožba, torej začasno bremeni tožnico. Če bo v pravdi zmagala, ji bo moral tudi ta njen izdatek povrniti toženec. Šele ko bo odločitev o pravdnih stroških pravnomočna, bo jasno, katera pravdna stranka bo lahko uveljavljala odškodninski zahtevek do države (26. člen Ustave RS), če ji bo uspelo izkazati vse predpisane predpostavke za tak zahtevek.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - razveljavitev sklepa - kršitev pravice do izjave - pravica do izjave - pravni pouk - rok za odgovor
ZKP torej nalaga sodišču, da obdolženca, na katerega premoženju je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, pouči o tem, da se lahko izjavi o predlogu za podaljšanje tega ukrepa in mu za to določi primeren rok, tako pa mora ravnati v vsakem primeru, ko predlog državnega tožilca prejme, ne glede na to, ali je bil predlog za podaljšanje ukrepa podan samostojno ali v obtožnici, kot v obravnavanem primeru. Le tako lahko obdolženec učinkovito uveljavi pravico do izjave, ki mu jo zagotavlja Ustava v 22. členu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00043966
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 19-1, 20, 20-2, 27, 27/2. ZPP člen 155. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/3. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada in stroški odvetnika za postopek - zastopanje več strank - potrebni stroški - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami - strošek sodne takse - predlog za izdajo začasne odredbe - stroški postopka zavarovanja
Ker je za izdajo začasne odredbe potreben kumulativen obstoj obeh predpostavk, ne drži navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da že verjeten obstoj vtoževane terjatve izkazuje utemeljenost predlagane začasne odredbe, in posledično potrebnost stroškov, povezanih s predlogom. Odločanje po načelu uspeha in kriteriju potrebnosti stroškov (155. člen ZPP) narekuje presojo, da stroški tožeče stranke, povezani z neutemeljeno sproženim postopkom zavarovanja, za pravdo niso bili potrebni, zato ne smejo biti zajeti v stroškovno odmero.
ZPrCP člen 45, 45/1, 45/10, 105, 105/2, 105/5, 105/5-4, 106, 106/1, 106/3. KZ-1 člen 29, 29/4. ZP-1 člen 8.
vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov - actio libera in causa - pritožbena novota
Pritožbeno sodišče pritožnika opozarja na četrti odstavek 29. člena KZ-1, na uporabo katerega napotuje 8. člen ZP-1, ki določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pri tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Gre za dejanja, ko je bil storilec v trenutku izvršitve v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače, ugotovljeno pa je, da sta bila, preden se je spravil v to stanje, podana njegov naklep oziroma malomarnost glede dejanja, ki ga je pozneje v neprištevnosti storil (actio libera in causa).
Posojilna pogodba je konsenzualni kontrakt; za njeno veljavnost ni potrebna nobena posebna obličnost, lahko je sklenjena ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank, ki jo lahko stranke izjavijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.
Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pravilno pojasnilo, da ni zakonskih pogojev za združitev kazni 7 mesecev zapora, ki je bila obsojenemu xx izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, s kaznimi po sodbah, ki jih je že prestal in jih navaja v predlogu. Obsojenec je kaznivo dejanje po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, ki je postala pravnomočna 21. 2. 2020, storil 1. 9. 2019, kar je po tem, ko je že v celoti prestal zaporne kazni po sodbah, ki naj bi bile z navedeno kaznijo 7 mesecev zapora po njegovem predlogu združene in bi naj bila izrečena enotna zaporna kazen. Združitev te kazni s kaznimi, ki so že prestane, ni mogoča, sodišče prve stopnje pa je v sklepu tudi pravilno obrazložilo, kdaj se kazni zapora, izrečene v različnih sodbah, v nepravi obnovi postopka združi.
prenos krajevne pristojnosti - odločitev procesnega vodstva
Bistvo predlagateljičinih navedb je nestrinjanje s procesnimi odločitvami razpravljajoče sodnice, ki pa same po sebi ne morejo biti razlog za prenos krajevne pristojnosti.
predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost sodne odločbe - utemeljeni razlogi za sum
Utemeljeni razlogi za sum, kot eden izmed pogojev za zakonitost hišne preiskave, morajo biti po prvem odstavku 214. člena ZKP podani že v času izdaje odredbe za hišno preiskavo. Izkazani morajo biti tako, da so lahko kadarkoli preverljivi in jih ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo (antecedenčnost).
SPZ člen 67, 67/5, 68, 115. OZ člen 4, 5, 8, 778. ZPP člen 7, 7/1, 214, 214/5, 339, 339/2-15, 451, 453, 495.
postopek v sporu majhne vrednosti - protispisnost - upravljanje poslovne stavbe - aktivna legitimacija upravnika - stroški obratovanja in vzdrževanja - stroški upravljanja - plačilo dobaviteljem - ključ delitve stroškov - posel izrednega upravljanja - soglasje vseh etažnih lastnikov - opravljanje dela - plačilo za izvedeno delo - temeljna načela obligacijskega prava - naročilo (mandatna pogodba) - pogodba o upravljanju - običajno plačilo - pritožbene novote - splošno znana dejstva
Upravnik sam po sebi ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja od posameznega etažnega lastnika. Aktivno legitimacijo lahko pridobi (1) na podlagi pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja, (2) na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov ali pa (3) če je upravnik stroške založil iz lastnih sredstev.
Pravil o prepovedi navajanja pritožbenih novot ni mogoče obiti s sklicevanjem na splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki so splošno znana, sicer ni treba dokazovati, jih mora pa stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru mora sodišče šteti, da ne obstajajo.
Toženka je trdila, da uporabljeni ključi delitve (vseh) stroškov med etažnimi lastniki niso dogovorjeni in da naj bi jih tožnica samovoljno določila. Ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnica dela oziroma storitev, za katere zahteva plačilo, ni opravljala, pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova upravljanja, da je storitve, potrebne za obratovanje zgradbe, v kateri so prostori toženke, tožnica opravljala, toženka jih je prejela, plačati pa jih ni dolžna. Taka presoja krši kar nekaj najbolj temeljnih splošnih načel obligacijskega zakonika, npr. načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), načelo poštenja iz (5. člena OZ), načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).
Pogodba o upravljanju je neke vrste mandatna pogodba. Mandatar je skladno z določilom 778. člena OZ upravičen do običajnega plačila za svoje delo, če običajnega plačila ni, pa do pravičnega plačila.
napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - kršitev ustavnih pravic zaradi odvzema pravice do pritožbe - vročitev naloga za plačilo sodne takse - osebna vročitev pravni osebi - vročitev s fikcijo - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - fikcija umika pritožbe
Po določilu 25. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje kršilo to temeljno človekovo pravico. Toženki je preprosto vzelo pravico do pritožbe. To je storilo s tem, da je njeno pritožbo, vloženo v roku 15 dni od prejema sklepa, ki je vseboval pomotni pravni pouk o tolikšnem pritožbenem roku, ob sklicevanju na zakonsko predpisan 8 dnevni rok, zavrglo. Pri čemer je v sodni praksi brez izjeme sprejeto enotno stališče, da se takrat, ko je v sodni odločbi napisan daljši pravni pouk od predpisanega, pritožba pa je vložena po preteku zakonskega roka, a znotraj dovoljenega s sodno odločbo, šteje, da je pravočasno vložena.
Obvestilo pošte (vročilnica) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Skladno z določilom četrtega odstavka 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Vendar zgolj z navedbo, da toženka plačilnega naloga ni prejela 10. 9. 2020, pritožnica domneve iz četrtega odstavka 244. člena ZPP, da ji je bil plačilni nalog vročen prav tega dne, ni izpodbila.
Pritožbeno sodišče storilcu sicer verjame, da lahko izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ima zanj in njegovo ženo hude posledice, vendar to niso okoliščine, na podlagi katerih bi lahko pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev.