ZSPJS člen 22d, 22e.. ZDR-1 člen 43, 43/1.. ZJU člen 5.
dodatek za povečan obseg dela - plačilo razlike plače - javni uslužbenec - delovna uspešnost
V skladu z 22.e členom ZSPJS se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik navedb o preseganju pričakovanega dela ni podal niti to ne izhaja iz izvedenih dokazov.
Samo dejstvo, da delavec opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, še ne utemeljuje zaključka o utemeljenosti plačila za povečan obseg dela.
napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - kršitev ustavnih pravic zaradi odvzema pravice do pritožbe - vročitev naloga za plačilo sodne takse - osebna vročitev pravni osebi - vročitev s fikcijo - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - fikcija umika pritožbe
Po določilu 25. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje kršilo to temeljno človekovo pravico. Toženki je preprosto vzelo pravico do pritožbe. To je storilo s tem, da je njeno pritožbo, vloženo v roku 15 dni od prejema sklepa, ki je vseboval pomotni pravni pouk o tolikšnem pritožbenem roku, ob sklicevanju na zakonsko predpisan 8 dnevni rok, zavrglo. Pri čemer je v sodni praksi brez izjeme sprejeto enotno stališče, da se takrat, ko je v sodni odločbi napisan daljši pravni pouk od predpisanega, pritožba pa je vložena po preteku zakonskega roka, a znotraj dovoljenega s sodno odločbo, šteje, da je pravočasno vložena.
Obvestilo pošte (vročilnica) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Skladno z določilom četrtega odstavka 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Vendar zgolj z navedbo, da toženka plačilnega naloga ni prejela 10. 9. 2020, pritožnica domneve iz četrtega odstavka 244. člena ZPP, da ji je bil plačilni nalog vročen prav tega dne, ni izpodbila.
direktor - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - predčasna razrešitev direktorja - krivdni razlog - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - del plače za poslovno uspešnost
Določba 10. člena jasno kaže, da sta stranki določno uredili vprašanje veljavnosti oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku; iz te določbe ne izhaja, da bi tožniku v primeru predčasnega odpoklica lahko trajalo delovno razmerje še vse do poteka polnega mandata - torej za obdobje petih let od imenovanja. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča, da bi tožniku v primeru odpoklica (kot direktorja) s strani pristojnega organa lahko prenehalo delovno razmerje le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa še to le iz razloga nesposobnosti.
V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leto 2018 poteklo več kot šest mesecev za prenos, zato je pravica do izrabe za to leto ugasnila.
Ker storilkina vložitev predloga ni bila zgolj prepozna, temveč tudi nedovoljena, bi sodišče tako njen predlog zavrglo tudi v primeru, če bi ga vložila pravočasno, saj od poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še nista potekli dve leti.
prenos krajevne pristojnosti - odločitev procesnega vodstva
Bistvo predlagateljičinih navedb je nestrinjanje s procesnimi odločitvami razpravljajoče sodnice, ki pa same po sebi ne morejo biti razlog za prenos krajevne pristojnosti.
SPZ člen 67, 67/5, 68, 115. OZ člen 4, 5, 8, 778. ZPP člen 7, 7/1, 214, 214/5, 339, 339/2-15, 451, 453, 495.
postopek v sporu majhne vrednosti - protispisnost - upravljanje poslovne stavbe - aktivna legitimacija upravnika - stroški obratovanja in vzdrževanja - stroški upravljanja - plačilo dobaviteljem - ključ delitve stroškov - posel izrednega upravljanja - soglasje vseh etažnih lastnikov - opravljanje dela - plačilo za izvedeno delo - temeljna načela obligacijskega prava - naročilo (mandatna pogodba) - pogodba o upravljanju - običajno plačilo - pritožbene novote - splošno znana dejstva
Upravnik sam po sebi ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja od posameznega etažnega lastnika. Aktivno legitimacijo lahko pridobi (1) na podlagi pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja, (2) na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov ali pa (3) če je upravnik stroške založil iz lastnih sredstev.
Pravil o prepovedi navajanja pritožbenih novot ni mogoče obiti s sklicevanjem na splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki so splošno znana, sicer ni treba dokazovati, jih mora pa stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru mora sodišče šteti, da ne obstajajo.
Toženka je trdila, da uporabljeni ključi delitve (vseh) stroškov med etažnimi lastniki niso dogovorjeni in da naj bi jih tožnica samovoljno določila. Ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnica dela oziroma storitev, za katere zahteva plačilo, ni opravljala, pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova upravljanja, da je storitve, potrebne za obratovanje zgradbe, v kateri so prostori toženke, tožnica opravljala, toženka jih je prejela, plačati pa jih ni dolžna. Taka presoja krši kar nekaj najbolj temeljnih splošnih načel obligacijskega zakonika, npr. načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), načelo poštenja iz (5. člena OZ), načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).
Pogodba o upravljanju je neke vrste mandatna pogodba. Mandatar je skladno z določilom 778. člena OZ upravičen do običajnega plačila za svoje delo, če običajnega plačila ni, pa do pravičnega plačila.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - neupravičen izostanek z dela - neobveščanje delavca o izostanku
Ker je tožnik z dela od 11. 11. 2019 izostal neupravičeno in toženke o razlogih za izostanek ni obvestil, mu je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23, 29. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 151, 151/1, 151/2, 186, 186/1, 186/3, 294, 294/1.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - izločitev dokazov pridobljenih v tujini - prikriti preiskovalni ukrepi - posamezna preiskovalna dejanja - mednarodno sodelovanje - ravnanje tujih organov - nacionalna procesna avtonomija - temeljne človekove pravice in svoboščine - razlogi o odločilnih dejstvih
Pritožbeno sodišče poudarja, da je pri odločanju o zakonitosti dokazov, pridobljenih v tujini, potrebno opraviti presojo zakonitosti delovanja tujih (pravosodnih) organov s tujo zakonodajo, torej, ali so imela delovanja tujih pristojnih organov zakonito podlago v ustavno in zakonsko določenih procesnih pravilih, ki veljajo v državi, ki je tako procesno dejanje opravila. Sodišče preveri tudi, ali so bile pri tem vsebinsko varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavljajo mednarodnopravni akti ter Ustava Republike Slovenije, medtem ko zakonitosti tujih dokazov ne presoja po procesnih pravilih domače zakonodaje oziroma slovenskega ZKP. Odstop od tega načela je dopusten le izjemoma, in sicer v primeru izrecnega zaprosila države prosilke (torej Slovenije). Povedano drugače, sodišče prve stopnje bi moralo presojati zakonitost dokazov, pridobljenih v tujini, z vidika nacionalnih procesnih pravil zgolj, če bi tuji organi ravnali na podlagi zaprosila pristojnih organov Republike Slovenije. Tuji pravosodni organi namreč opravljajo procesna dejanja v skladu s svojo Ustavo in zakonsko določenimi procesnimi pravili, ki veljajo v njihovi državi, od tega pa lahko odstopijo le takrat, ko bi ravnali izključno po zaprosilu pravosodnega organa druge države (države prosilke), ki bi v takem zaprosilu navedel posebne procesne zahteve pri izvedbi procesnega dejanja, pa to ne bi nasprotovalo notranjemu pravnemu redu zaprošene države, česar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Dr. Katja Šugman Stubbs v članku Kako v kazenskem postopku vrednotiti dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini (Pravna praksa, št. 47, 2012), razlikuje med dokazi, ki so bili v državi izvršitve pridobljeni na podlagi sodelovanja države odreditve (te presojamo strožje, in sicer kot da bi šlo za dokaze, pridobljene v Sloveniji, torej v skladu z zakonskimi, ustavnimi in mednarodnimi kriteriji), in dokazi, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno, brez sodelovanja druge države (te presojamo blažje, in sicer v skladu z ustavnimi in mednarodnimi kriteriji). Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 34177/2012-877 z dne 12. 7. 2016, I Ips 44415/2010-3763 z dne 15. 10. 2015, I Ips 19969/2010-620 z dne 9. 7. 2015 in Kp 16/2007 z dne 30. 5. 2008 in sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2018.
ZPrCP člen 27, 27/9, 37, 37/5, 46, 46/5, 46/5-6. ZMV-1 člen 41, 41/5, 49, 49/9.
prekoračitev hitrosti vožnje - nedovoljen dokaz - meritev hitrosti v cestnem prometu - označitev
Četudi je morda policijsko vozilo pri tem res bilo ustavljeno tako, da ga vozniki niso mogli opaziti, to na zakonitost dokazov ne more vplivati, saj s tem policisti ne posegajo v ustavne pravice udeležencev cestnega prometa. Ti so dolžni v vsakem trenutku upoštevati vse cestnoprometne predpise in ne samo takrat, ko na cesti opazijo policiste, ki nadzirajo varnost cestnega prometa. Neopaznost policistov pri izvajanju pooblastil po 13. členu ZPrCP tako ne more biti ekskulpacijski razlog za odgovornost voznika za storjeni prekršek.
predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost sodne odločbe - utemeljeni razlogi za sum
Utemeljeni razlogi za sum, kot eden izmed pogojev za zakonitost hišne preiskave, morajo biti po prvem odstavku 214. člena ZKP podani že v času izdaje odredbe za hišno preiskavo. Izkazani morajo biti tako, da so lahko kadarkoli preverljivi in jih ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo (antecedenčnost).
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izpodbijanje sklepa skupščine - pravica do dobička - delitev dobička - družbena pogodba - sodna praksa kot pravni vir - vezanost na sodno prakso
Tudi v družbi z omejeno odgovornostjo je lahko sklep skupščine izpodbojen, če ni prišlo do delitve dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Za razliko od delniške družbe pa je v družbi z omejeno odgovornostjo omogočena družbenikom svobodnejša ureditev pravice do dobička. 494. člen ZGD-1 namreč določa, da imajo pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače. Zakon torej daje neposredno podlago, da družbeniki z družbeno pogodbo drugače uredijo pravico do dobička. Navedeno opcijo so v konkretnem primeru družbeniki izkoristili.
Res pa je, da obdolžilnemu predlogu ni priložen zapisnik o opravljenem preizkusu. Zapisnik je namenjen dokazovanju, da je bil preizkus dejansko izveden in kakšen je bil njegov rezultat. Enako kot vsi ostali dokazi je predmet dokazne ocene. Dejstvo, da je bil predhodni postopek izveden, pa se lahko dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (na primer zaslišanje policistov in obdolženca).
prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti sodišča - nezadovoljstvo z delom sodnika
V skladu z ustaljeno sodno prakso pa nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar v obravnavani zadevi ni primer.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043603
ZKP člen 358, 358-3. KZ-1 člen 257, 257/1.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - oprostilna sodba - dejanje ni dokazano - pritožba državnega tožilstva - neupravičena uporaba službenega vozila - uporaba službenega vozila v zasebne namene
Okrajna državna tožilka v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker iz priložene dokumentacije in iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je obdolženko hodil neupravičeno iskat in jo vozil domov šofer, pri čemer torej v nobenem primeru ni šlo za upravičeno službeno vožnjo. S povzetimi navedbami okrajna državna tožilka uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič, ki jih pritožba mestoma iztrga iz konteksta) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ji očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar jo je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056608
OZ člen 435, 458, 468, 478. ZPP člen 216, 216/1.
prodajna pogodba - tovorno vozilo - zahtevek za znižanje kupnine - stvarne napake vozila - prosti preudarek sodišča - odločanje po prostem preudarku - predpravdno izvedensko mnenje - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - cenitveno poročilo - zahtevek za plačilo odškodnine - škoda zaradi zaupanja - izgubljeni dobiček - vzročna zveza
Ne držijo pritožbeni očitki o samovolji sodišča pri določitvi deleža znižanja kupnine. Višje sodišče se strinja, da je bilo v obravnavnem primeru dopustno o znižanju odločiti po prostem preudarku, saj je bilo nedvomno vozilo zaradi opisanih napak vredno manj. Pri odločitvi pa je sodišče izhajalo iz podatkov celotnega spisa in ugotovljenega dejanskega stanja ter tudi iz predpravdnega cenilnega mnenja, ki ga je pravilno štelo kot del navedb tožeče stranke.
Koncesionar je upravičen do enakega plačila, pri čemer enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene zdravstvene pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tem treba upoštevati, da je javni zavod odvisen od financiranja s strani ZZZS in da tožena stranka pri izvajanju javne službe ni profitna ustanova, saj sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki zavod uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti (drugi odstavek 48. člena Zakona o zavodih). Prav zato je "strošek", ki ga ima izvajalec neprekinjene medicinske pomoči s svojimi zaposlenimi, neposredno povezan s sredstvi, do katerih je upravičen po Pogodbi z ZZZS. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati več, kot za ta namen dobi od ZZZS. Le v tem primeru bi bili zdravniki, zaposleni pri koncesionarju, in zdravniki, zaposleni pri izvajalcu neprekinjene zdravstvene pomoči, v enakem položaju. Ni sporno, da zdravniki, zaposleni v ZD, za urgentno delo ne prejemajo nobenega dodatnega plačila, da pa se jim delo v urgentnih ambulantah šteje v redni delovni čas, kar logično pomeni, da zdravniki zaradi dela v urgentnih ambulantah opravijo manj dela v rednih ambulantah. Tožena stranka ima (enako kot tožeča) na ta račun nižje prihodke, ki jih mora pokriti na kakšen drug način. Zato določen strošek z zdravnikom, ki opravlja urgentno službo, ima in sicer v višini plačila za dni, ko zdravniki izvajajo urgentno službo. Zaradi opisane specifike javne službe, pa je treba pri ugotavljanju višine stroškov z zaposlenimi upoštevati sredstva, ki jih tožena stranka dobi s strani ZZZS v ta namen. Ker sta namreč glede obveznosti izvajati urgentno službo obe stranki v enakem položaju, je zato tožeča stranka upravičena le do sorazmernega dela sredstev, ki jih v ta namen od ZZZS dobi tožena stranka (glede na dejansko opravljeno delo v urgentni službi).
Tožnica ni trdila, da je v hiši živela, je pa konkretno opredelila, katere stvari je v hiši že imela ter zakaj in kako je v hišo prihajala. Tudi v času hospitalizacije, ko v hišo pač ni mogla prihajati, je v hiši imela svoje stvari. Zaradi hospitalizacije posesti hiše torej ni opustila. Ker je tudi v tem času stvari hranila v hiši, je fizično oblast nad stvarjo ohranila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044979
KZ-1 člen 29, 29/1, 29/2, 314, 314/1, 314/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - odgovornost za požar - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Izpodbijanje sklepa zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi opisa dejanja v izreku sklepa, kakor tudi na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je obdolženi storil protipravno dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 in v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Nenadzorovano širjenje požara, ni zakonski znak kaznivega dejanja iz 314. člena KZ-1, kajti to dejanje stori, kdo s požarom (ali s katerim koli drugim v opisu kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 opisanim ravnanjem ali opustitvijo) povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Navedeno kaznivo dejanje je ogroževalni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitve neposredne ali konkretne nevarnosti, to se pravi nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovalne dobrine, torej ogrozila življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti, podana, ko storilec z enim od ravnanj ali opustitev dolžnih ravnanj, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 314. člena KZ-1, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Opis v prvostopnem izreku obsega vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, tako opis splošno nevarnega dejanja, povzročitev požara, kakor tudi prepovedano posledico, torej povzročitev nevarnosti za življenje stanovalcev bloka zaradi ognja in širitve dima, kakor tudi za premoženje velike vrednosti, ker bi se ogenj lahko razširil tudi na druga stanovanja.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - elementi zunajzakonske skupnosti - življenjska in ekonomska skupnost - volja živeti v izvenzakonski skupnosti - pravne posledice zunajzakonske zveze - skupno premoženje v izvenzakonski skupnosti
Za zunajzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata ter sta intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.
Tožničino pričakovanje plačila (za opravljeno delo), ki predstavlja povsem drugo pravno podlago za denarni zahtevek (kot ga tožnica navaja v tem sporu, ko zatrjuje nastanek skupnega premoženja v obliki večvrednosti kmetije zaradi njene prenove in pomoči na njej), zanika obstoj zunajzakonske skupnosti.