KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046887
KZ-1 člen 186, 186/1.. ZKP člen 358, 358/3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeno gojenje konoplje - oprostilna kazenska sodba - in dubio pro reo
Dejstvo, da se je obtoženec ob prihodu policistov nahajal v nasadu in da je zbežal, tudi po oceni pritožbenega sodišča z zanesljivostjo lahko kaže le na to, da je obtoženec vedel za nasad in da se je zavedal protipravnosti gojenja konoplje, ne pa tudi, da je nasad štel za svojega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043603
ZKP člen 358, 358-3. KZ-1 člen 257, 257/1.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - oprostilna sodba - dejanje ni dokazano - pritožba državnega tožilstva - neupravičena uporaba službenega vozila - uporaba službenega vozila v zasebne namene
Okrajna državna tožilka v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker iz priložene dokumentacije in iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je obdolženko hodil neupravičeno iskat in jo vozil domov šofer, pri čemer torej v nobenem primeru ni šlo za upravičeno službeno vožnjo. S povzetimi navedbami okrajna državna tožilka uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič, ki jih pritožba mestoma iztrga iz konteksta) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ji očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar jo je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.
ZVEtL člen 7, 7/4. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 44, 44/1, 48, 48/5, 54. ZPP člen 87, 87/3, 90, 90/2.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - kriteriji - obseg pripadajočega zemljišča - pravni naslov - status grajenega javnega dobra - redna raba - zakonska domneva - javni interes
Glede na to, da je lahko po tretjem odstavku 87. člena ZPP v postopku pred pritožbenim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (na kar sta bili obe stranki opozorjeni tudi v pravnem pouku izpodbijanega sklepa), ter upoštevaje pravilo, da mora pooblaščenec že ob vložitvi pritožbe izkazati svojo kvalificiranost, pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 90. člena ZPP predlagateljičinega odgovora na pritožbo ni upoštevalo.
Kriteriji za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča so v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 navedeni zgolj primeroma in niso razvrščeni po pomembnosti (na primarne in subsidiarne), saj raznolike situacije v praksi zakonodajalcu onemogočajo oblikovanje trdih taksativnih pravil.
V 2. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni govora o izključni rabi, temveč o redni rabi zemljišča, kar je razlagati kot pretežno, pogosto, običajno rabo.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k več objektom - skupno pripadajoče zemljišče - redna raba nepremičnine - lastništvo nepremičnine - zakonska domneva - ugovor javnega dobra - javni interes - namembnost nepremičnine
Pritožnica nima v lasti nobene od obravnavanih parcel, zato v postopku ne uveljavlja svojih pravic in ne varuje svojih pravnih koristi, temveč nastopa kot varuhinja javnega interesa (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1), na kar tudi sama opozarja v pritožbi. Njena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku je zato začrtana z mejami tega interesa.
Predlagatelji so pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču po samem zakonu, saj funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi ter se pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Predpise, ki so bili podlaga za pridobitev pravic na funkcionalnem zemljišču, je sodišče prve stopnje podrobno in pregledno opredelilo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
Ugovor (grajenega) javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parceli št. 993/12 in 993/14 predstavljali javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno.
Tožnica ni trdila, da je v hiši živela, je pa konkretno opredelila, katere stvari je v hiši že imela ter zakaj in kako je v hišo prihajala. Tudi v času hospitalizacije, ko v hišo pač ni mogla prihajati, je v hiši imela svoje stvari. Zaradi hospitalizacije posesti hiše torej ni opustila. Ker je tudi v tem času stvari hranila v hiši, je fizično oblast nad stvarjo ohranila.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - elementi zunajzakonske skupnosti - življenjska in ekonomska skupnost - volja živeti v izvenzakonski skupnosti - pravne posledice zunajzakonske zveze - skupno premoženje v izvenzakonski skupnosti
Za zunajzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata ter sta intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.
Tožničino pričakovanje plačila (za opravljeno delo), ki predstavlja povsem drugo pravno podlago za denarni zahtevek (kot ga tožnica navaja v tem sporu, ko zatrjuje nastanek skupnega premoženja v obliki večvrednosti kmetije zaradi njene prenove in pomoči na njej), zanika obstoj zunajzakonske skupnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056608
OZ člen 435, 458, 468, 478. ZPP člen 216, 216/1.
prodajna pogodba - tovorno vozilo - zahtevek za znižanje kupnine - stvarne napake vozila - prosti preudarek sodišča - odločanje po prostem preudarku - predpravdno izvedensko mnenje - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - cenitveno poročilo - zahtevek za plačilo odškodnine - škoda zaradi zaupanja - izgubljeni dobiček - vzročna zveza
Ne držijo pritožbeni očitki o samovolji sodišča pri določitvi deleža znižanja kupnine. Višje sodišče se strinja, da je bilo v obravnavnem primeru dopustno o znižanju odločiti po prostem preudarku, saj je bilo nedvomno vozilo zaradi opisanih napak vredno manj. Pri odločitvi pa je sodišče izhajalo iz podatkov celotnega spisa in ugotovljenega dejanskega stanja ter tudi iz predpravdnega cenilnega mnenja, ki ga je pravilno štelo kot del navedb tožeče stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043793
ZPP člen 212, 215. ZD člen 46.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - vračunanje daril v dedni delež - kupoprodajna pogodba - navideznost pogodbe - darilna pogodba - slamnati kupec - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - nedokazana dejstva - dokazna ocena - indici
Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.
Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.
stranke predhodnega postopka - uporaba pravil o prisilni poravnavi - predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - postopek poenostavljene prisilne poravnave - načrt finančnega prestrukturiranja - poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - ugovorni postopek proti vodenju postopka prisilne poravnave - izpodbijanje potrjene prisilne poravnave - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - razlogi za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - procesne ovire za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave - razveljavitev potrjene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave
Zlorabo procesnih pravic predstavlja zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti.
Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi, pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.
ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 377, 377/1, 569.
informativni dokaz - trditvena podlaga - konkretizacija navedb - neizvedba dokaznih predlogov o pravno relevantnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posojilna pogodba - vračilo posojila - dokazovanje dejstev - oderuške obresti - subjektivni element oderuštva - težko gmotno stanje stranke - vedel ali bi moral vedeti
Informativni dokazi niso dovoljeni, vendar v konkretnem primeru ni šlo za informativni dokaz, ker je toženec predlagal dokaz zaradi konkretizacije dejstev, ki jih je navedel. Z dokaznim predlogom je želel dokazovati resničnost dejanskih trditev, da je že poplačal posojilo skupaj z obrestmi oziroma večji del te obveznosti. Dokazni predlog ni bil dan iz razloga, kakšne trditve naj se postavijo, marveč iz razloga konkretizacije teh že dovolj določeno opredeljenih trditev.
Tožencu ni mogoče očitati neskrbnosti pri poznavanju dejstev oziroma pri navajanju dejstev, ki so povezana z vračilom posojila, kakor tudi ne, da ni bil dovolj skrben pri navajanju dejstev, ki so del njegovega trditvenega bremena. Toženec teh konkretnih dejstev ne pozna, ker ležijo zunaj njegovega zaznavnega območja, kar pomeni, da je odrezan od informacijskega vira, ki mu omogoča konkretizacijo njegovih trditev.
Prvi odstavek 377. člena OZ določa, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da koristi, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/2, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1, 285e, 285e/3. URS člen 37, 38, 38/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZEKom-1 člen 144, 144/1, 162 - 169.
prikriti preiskovalni ukrepi - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - odredba sodišča - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - uničenje podatkov - načelo sorazmernosti - test sorazmernosti - naročniško razmerje za telefon - predplačniška kartica
Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.
Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).
Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.
Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.
Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.
ZDR-1 člen člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3.. ZSSloV člen 53.
tedenski počitek - misija - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - zmotna uporaba materialnega prava - vojska
Opravila kot so nošenje službene uniforme, kratko informiranje o nalogah za naslednji dan, prevzemanje vode za pitje ter oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih ne pomenijo posega v tožnikovo pravico do tedenskega počitka.
Odločitev o tem, da je tožnik upravičen do odškodnine za 14 dni neizrabljenega tedenskega počitka le zato, ker njegovi dnevi tedenskega počitka niso bili enakomerno razporejeni, je materialno pravno zmotna in ji pritožba utemeljeno nasprotuje.
Odločitev o regulacijski odredbi, ki začasno ureja preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, mora dosegati z vidika določne opredelitve zahtevanega sodnega varstva enak nivo, kot se zahteva pri tožbenem zahtevku v pravdnem postopku, v katerem bo dokončno odločeno v obravnavani zadevi.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 40, 49, 49/1, 50, 50/1, 51, 51/1.
stroški in nagrada sodnega cenilca - pripombe na cenitveno poročilo - nestrinjanje z ugotovljeno vrednostjo
Nestrinjanje z opravljeno cenitvijo ne predstavlja razloga za nepriznanje nagrade in stroškov, saj je te sodnemu cenilcu mogoče odreči le v primeru, v kolikor ne bi opravil naloge, ki mu jo je odredilo sodišče ali če bi šlo za očitno neskrbno ali nestrokovno izdelano cenitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
Delavec mora vložiti tožbo, ko zve, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da je bil odjavljen iz zavarovanj z dne 5. 5. 2020, po telefonu je govoril s pooblaščenko tožene stranke, njegov pooblaščenec je tudi prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z nezakonito odjavo je bil torej seznanjen v začetku meseca maja 2020, tožbo pa je vložil 13. 7. 2020, to je več kot 30 dni od dneva, ko je zvedel za odjavo iz zavarovanj oziroma za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. ZZUSUDJZ je začel veljati dne 29. 3. 2020, zadržani so bili roki v nenujnih zadevah, pri čemer so pričeli ponovno teči z dnem 1. 6. 2020. Tožnik bi moral vložiti tožbo najkasneje 30. 6. 2020. Glede na to, da je vložil tožbo 13. 7. 2020, jo je vložil prepozno in jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Zato se pritožba kot nedovoljena zavrže (343., 346. člen ZPP).
Tožnik v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da gre za posebno situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno ugotoviti njegov interes za vložitev pritožbe, češ da se želi izogniti reintegraciji v delovno razmerje k toženki. Tožnik je vtoževal reintegracijo, ni torej zahteval sodne razveze, četudi bi bil takšen zahtevek dopusten. Za to se zavzema šele v pritožbenem postopku, kar pa ni relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP. Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe pripoznavo vročalo tožniku v izjavo, kar je logično, saj gre za pripoznavo vtoževanega in dodatna izjava ni potrebna. Zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako je zmotno tožnikovo sklicevanje na toženkino nedopustno razpolaganje. V tretjem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Reintegracijski zahtevek ni nedopustni zahtevek, posledično tudi pripoznava takšnega zahtevka ne more biti nedopustna.
Upoštevajoč citirana podzakonska določila in dejstvo, da je sodni izvedenec J. S. prepričljivo navedel, da sta drevesi (sušici), ki sta kritičnega dne padli na vodnike predmetnega daljnovoda, rasli neposredno ob gozdnem robu trase daljnovoda in v območju 10 metrskega varovalnega pasu1, ki ga določa 5. alineja drugega ostavka 468. člena EZ-1, pri čemer je ob ogledu kraja škodnega dogodka ugotovil, da je predmetni odsek trase daljnovoda slabo vzdrževan in zaraščen s podrastjo, ki se na nekaterih mestih že dotika ali celo presega višino daljnovodnih žic, saj je zaradi stikov vej z žicami daljnovoda opaziti celo posušene konice vej, neurejen pa je tudi gozdni rob trase, kjer je najti več poškodovanih in suhih dreves, ki neposredno ogrožajo varnost predmetnega daljnovoda, na sami trasi daljnovoda pa je tudi že najti pred kratkim podrta suha drevesa, ki so na srečo padla mimo daljnovodnih žic, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvo tožena stranka opustila dolžno nadzorstvo in vzdrževanje konkretne trase predmetnega daljnovoda, kar je pripeljalo do obravnavanega škodnega dogodka.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
Ob pritožbeno neproblematiziranem zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženev v letu 2015 v Slovenijo prišel očitno zaradi izvršitve kaznivih dejanj, nato pa se vrnil v Romunijo, kjer tudi sicer živi, ob stališču, ki ga potrjujejo izsledki enotne sodne prakse, da državljanstvo EU ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožbe ne more spodnesti zaključja sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti, ki jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišča moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.