Koncesionar je upravičen do enakega plačila, pri čemer enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene zdravstvene pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tem treba upoštevati, da je javni zavod odvisen od financiranja s strani ZZZS in da tožena stranka pri izvajanju javne službe ni profitna ustanova, saj sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki zavod uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti (drugi odstavek 48. člena Zakona o zavodih). Prav zato je "strošek", ki ga ima izvajalec neprekinjene medicinske pomoči s svojimi zaposlenimi, neposredno povezan s sredstvi, do katerih je upravičen po Pogodbi z ZZZS. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati več, kot za ta namen dobi od ZZZS. Le v tem primeru bi bili zdravniki, zaposleni pri koncesionarju, in zdravniki, zaposleni pri izvajalcu neprekinjene zdravstvene pomoči, v enakem položaju. Ni sporno, da zdravniki, zaposleni v ZD, za urgentno delo ne prejemajo nobenega dodatnega plačila, da pa se jim delo v urgentnih ambulantah šteje v redni delovni čas, kar logično pomeni, da zdravniki zaradi dela v urgentnih ambulantah opravijo manj dela v rednih ambulantah. Tožena stranka ima (enako kot tožeča) na ta račun nižje prihodke, ki jih mora pokriti na kakšen drug način. Zato določen strošek z zdravnikom, ki opravlja urgentno službo, ima in sicer v višini plačila za dni, ko zdravniki izvajajo urgentno službo. Zaradi opisane specifike javne službe, pa je treba pri ugotavljanju višine stroškov z zaposlenimi upoštevati sredstva, ki jih tožena stranka dobi s strani ZZZS v ta namen. Ker sta namreč glede obveznosti izvajati urgentno službo obe stranki v enakem položaju, je zato tožeča stranka upravičena le do sorazmernega dela sredstev, ki jih v ta namen od ZZZS dobi tožena stranka (glede na dejansko opravljeno delo v urgentni službi).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043603
ZKP člen 358, 358-3. KZ-1 člen 257, 257/1.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - oprostilna sodba - dejanje ni dokazano - pritožba državnega tožilstva - neupravičena uporaba službenega vozila - uporaba službenega vozila v zasebne namene
Okrajna državna tožilka v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker iz priložene dokumentacije in iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je obdolženko hodil neupravičeno iskat in jo vozil domov šofer, pri čemer torej v nobenem primeru ni šlo za upravičeno službeno vožnjo. S povzetimi navedbami okrajna državna tožilka uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič, ki jih pritožba mestoma iztrga iz konteksta) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ji očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar jo je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056608
OZ člen 435, 458, 468, 478. ZPP člen 216, 216/1.
prodajna pogodba - tovorno vozilo - zahtevek za znižanje kupnine - stvarne napake vozila - prosti preudarek sodišča - odločanje po prostem preudarku - predpravdno izvedensko mnenje - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - cenitveno poročilo - zahtevek za plačilo odškodnine - škoda zaradi zaupanja - izgubljeni dobiček - vzročna zveza
Ne držijo pritožbeni očitki o samovolji sodišča pri določitvi deleža znižanja kupnine. Višje sodišče se strinja, da je bilo v obravnavnem primeru dopustno o znižanju odločiti po prostem preudarku, saj je bilo nedvomno vozilo zaradi opisanih napak vredno manj. Pri odločitvi pa je sodišče izhajalo iz podatkov celotnega spisa in ugotovljenega dejanskega stanja ter tudi iz predpravdnega cenilnega mnenja, ki ga je pravilno štelo kot del navedb tožeče stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046887
KZ-1 člen 186, 186/1.. ZKP člen 358, 358/3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeno gojenje konoplje - oprostilna kazenska sodba - in dubio pro reo
Dejstvo, da se je obtoženec ob prihodu policistov nahajal v nasadu in da je zbežal, tudi po oceni pritožbenega sodišča z zanesljivostjo lahko kaže le na to, da je obtoženec vedel za nasad in da se je zavedal protipravnosti gojenja konoplje, ne pa tudi, da je nasad štel za svojega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044979
KZ-1 člen 29, 29/1, 29/2, 314, 314/1, 314/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - odgovornost za požar - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Izpodbijanje sklepa zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi opisa dejanja v izreku sklepa, kakor tudi na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je obdolženi storil protipravno dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 in v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Nenadzorovano širjenje požara, ni zakonski znak kaznivega dejanja iz 314. člena KZ-1, kajti to dejanje stori, kdo s požarom (ali s katerim koli drugim v opisu kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 opisanim ravnanjem ali opustitvijo) povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Navedeno kaznivo dejanje je ogroževalni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitve neposredne ali konkretne nevarnosti, to se pravi nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovalne dobrine, torej ogrozila življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti, podana, ko storilec z enim od ravnanj ali opustitev dolžnih ravnanj, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 314. člena KZ-1, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Opis v prvostopnem izreku obsega vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, tako opis splošno nevarnega dejanja, povzročitev požara, kakor tudi prepovedano posledico, torej povzročitev nevarnosti za življenje stanovalcev bloka zaradi ognja in širitve dima, kakor tudi za premoženje velike vrednosti, ker bi se ogenj lahko razširil tudi na druga stanovanja.
Tožnica ni trdila, da je v hiši živela, je pa konkretno opredelila, katere stvari je v hiši že imela ter zakaj in kako je v hišo prihajala. Tudi v času hospitalizacije, ko v hišo pač ni mogla prihajati, je v hiši imela svoje stvari. Zaradi hospitalizacije posesti hiše torej ni opustila. Ker je tudi v tem času stvari hranila v hiši, je fizično oblast nad stvarjo ohranila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00043643
ZPrCP člen 46, 51, 52, 52/1, 52/1-3, 52/1-4, 52/1-7, 52/1-9, 98.. KZ-1 člen 325, 325/1, 325/2.. ZKP člen 392, 392/5, 394, 394/1.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - kazenska oprostilna sodba - vzrok prometne nesreče - potek in vzrok prometne nesreče - sprememba oprostilne sodbe v obsodilno - sprememba sodbe - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti vzročna zveza - drugačna presoja že ugotovljenih dejstev
Vožnja preko nepretrgane sredinske črte na zaporno površino, na kateri vožnja prav tako ni dovoljena, pa je bila sestavni in neločljivi del manevra prehitevanja in kot samostojna kršitev 98. člena ZPrCP tudi neposredni vzrok prometni nesreči. Ta določba je zato specialnejša napram primerom prepovedi prehitevanja iz 52. člena ZPrCP. Obtoženec na tistem mestu, kot je to storil, v nobenem primeru ne bi smel prehitevati tudi če bi imel preglednost (vidljivost) na cestišče, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Opisana cestna signalizacija mu je torej izrecno prepovedovala vožnjo preko sredinske nepretrgane črte in vožnjo na zaporno ploskev, ker pa je prav na tem mestu prišlo do trčenja z oškodovancem, je vzročna zveza med kršitvijo 98. člena ZPrCP in prometno nesrečo tudi podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043793
ZPP člen 212, 215. ZD člen 46.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - vračunanje daril v dedni delež - kupoprodajna pogodba - navideznost pogodbe - darilna pogodba - slamnati kupec - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - nedokazana dejstva - dokazna ocena - indici
Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.
Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.
ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 377, 377/1, 569.
informativni dokaz - trditvena podlaga - konkretizacija navedb - neizvedba dokaznih predlogov o pravno relevantnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posojilna pogodba - vračilo posojila - dokazovanje dejstev - oderuške obresti - subjektivni element oderuštva - težko gmotno stanje stranke - vedel ali bi moral vedeti
Informativni dokazi niso dovoljeni, vendar v konkretnem primeru ni šlo za informativni dokaz, ker je toženec predlagal dokaz zaradi konkretizacije dejstev, ki jih je navedel. Z dokaznim predlogom je želel dokazovati resničnost dejanskih trditev, da je že poplačal posojilo skupaj z obrestmi oziroma večji del te obveznosti. Dokazni predlog ni bil dan iz razloga, kakšne trditve naj se postavijo, marveč iz razloga konkretizacije teh že dovolj določeno opredeljenih trditev.
Tožencu ni mogoče očitati neskrbnosti pri poznavanju dejstev oziroma pri navajanju dejstev, ki so povezana z vračilom posojila, kakor tudi ne, da ni bil dovolj skrben pri navajanju dejstev, ki so del njegovega trditvenega bremena. Toženec teh konkretnih dejstev ne pozna, ker ležijo zunaj njegovega zaznavnega območja, kar pomeni, da je odrezan od informacijskega vira, ki mu omogoča konkretizacijo njegovih trditev.
Prvi odstavek 377. člena OZ določa, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da koristi, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.
Odločitev o regulacijski odredbi, ki začasno ureja preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, mora dosegati z vidika določne opredelitve zahtevanega sodnega varstva enak nivo, kot se zahteva pri tožbenem zahtevku v pravdnem postopku, v katerem bo dokončno odločeno v obravnavani zadevi.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 40, 49, 49/1, 50, 50/1, 51, 51/1.
stroški in nagrada sodnega cenilca - pripombe na cenitveno poročilo - nestrinjanje z ugotovljeno vrednostjo
Nestrinjanje z opravljeno cenitvijo ne predstavlja razloga za nepriznanje nagrade in stroškov, saj je te sodnemu cenilcu mogoče odreči le v primeru, v kolikor ne bi opravil naloge, ki mu jo je odredilo sodišče ali če bi šlo za očitno neskrbno ali nestrokovno izdelano cenitev.
skrbnik zapuščine - primernost skrbnika - sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker manjkajo razlogi o primernosti osebe, ki so pravno odločilni za postavitev skrbnika, v tej smeri pritožbeni preizkus ni možen, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/3. ZUN člen 5, 20, 46.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje
Tudi v času družbene lastnine zakonska ureditev pripadajočega zemljišča stavbe ni bila absolutno vezana na obseg, določen s upravnimi akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ampak so se lahko po določbah ZUN upoštevale tudi kasnejše spremembe.
Upoštevajoč citirana podzakonska določila in dejstvo, da je sodni izvedenec J. S. prepričljivo navedel, da sta drevesi (sušici), ki sta kritičnega dne padli na vodnike predmetnega daljnovoda, rasli neposredno ob gozdnem robu trase daljnovoda in v območju 10 metrskega varovalnega pasu1, ki ga določa 5. alineja drugega ostavka 468. člena EZ-1, pri čemer je ob ogledu kraja škodnega dogodka ugotovil, da je predmetni odsek trase daljnovoda slabo vzdrževan in zaraščen s podrastjo, ki se na nekaterih mestih že dotika ali celo presega višino daljnovodnih žic, saj je zaradi stikov vej z žicami daljnovoda opaziti celo posušene konice vej, neurejen pa je tudi gozdni rob trase, kjer je najti več poškodovanih in suhih dreves, ki neposredno ogrožajo varnost predmetnega daljnovoda, na sami trasi daljnovoda pa je tudi že najti pred kratkim podrta suha drevesa, ki so na srečo padla mimo daljnovodnih žic, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvo tožena stranka opustila dolžno nadzorstvo in vzdrževanje konkretne trase predmetnega daljnovoda, kar je pripeljalo do obravnavanega škodnega dogodka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
Delavec mora vložiti tožbo, ko zve, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da je bil odjavljen iz zavarovanj z dne 5. 5. 2020, po telefonu je govoril s pooblaščenko tožene stranke, njegov pooblaščenec je tudi prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z nezakonito odjavo je bil torej seznanjen v začetku meseca maja 2020, tožbo pa je vložil 13. 7. 2020, to je več kot 30 dni od dneva, ko je zvedel za odjavo iz zavarovanj oziroma za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. ZZUSUDJZ je začel veljati dne 29. 3. 2020, zadržani so bili roki v nenujnih zadevah, pri čemer so pričeli ponovno teči z dnem 1. 6. 2020. Tožnik bi moral vložiti tožbo najkasneje 30. 6. 2020. Glede na to, da je vložil tožbo 13. 7. 2020, jo je vložil prepozno in jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Zato se pritožba kot nedovoljena zavrže (343., 346. člen ZPP).
Tožnik v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da gre za posebno situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno ugotoviti njegov interes za vložitev pritožbe, češ da se želi izogniti reintegraciji v delovno razmerje k toženki. Tožnik je vtoževal reintegracijo, ni torej zahteval sodne razveze, četudi bi bil takšen zahtevek dopusten. Za to se zavzema šele v pritožbenem postopku, kar pa ni relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP. Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe pripoznavo vročalo tožniku v izjavo, kar je logično, saj gre za pripoznavo vtoževanega in dodatna izjava ni potrebna. Zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako je zmotno tožnikovo sklicevanje na toženkino nedopustno razpolaganje. V tretjem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Reintegracijski zahtevek ni nedopustni zahtevek, posledično tudi pripoznava takšnega zahtevka ne more biti nedopustna.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - razlogi, ki preprečujejo izvršbo - sodna poravnava kot izvršilni naslov
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sodna poravnava za predmetni izvršilni postopek ni pravno odločilna, saj ne predstavlja izvršilnega naslova.
Ob pritožbeno neproblematiziranem zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženev v letu 2015 v Slovenijo prišel očitno zaradi izvršitve kaznivih dejanj, nato pa se vrnil v Romunijo, kjer tudi sicer živi, ob stališču, ki ga potrjujejo izsledki enotne sodne prakse, da državljanstvo EU ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožbe ne more spodnesti zaključja sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti, ki jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišča moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.