ZJRM-1 člen 2, 2-5, 7, 20. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-5.
ustavitev postopka o prekršku - dejanje ni dokazano - nedostojno vedenje - svoboda izražanja - kritika - politična dejavnost - politik
Prekršek po 20. členu v povezavi s 7. členom ZJRM-1 določa, da stori nekdo, ki se vede na nedostojen način opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine (z namenom diskriminacije, širjenja sovraštva in vzbujanja nestrpnosti), ne pa samo, če se posameznik ne strinja s političnim prepričanjem drugih, ki imajo drugačna politična prepričanja in ki jih lahko svobodno izražajo, četudi se z njihovo vsebino ne strinja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043793
ZPP člen 212, 215. ZD člen 46.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - vračunanje daril v dedni delež - kupoprodajna pogodba - navideznost pogodbe - darilna pogodba - slamnati kupec - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - nedokazana dejstva - dokazna ocena - indici
Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.
Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.
Ob pritožbeno neproblematiziranem zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženev v letu 2015 v Slovenijo prišel očitno zaradi izvršitve kaznivih dejanj, nato pa se vrnil v Romunijo, kjer tudi sicer živi, ob stališču, ki ga potrjujejo izsledki enotne sodne prakse, da državljanstvo EU ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožbe ne more spodnesti zaključja sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti, ki jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišča moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Kljub enakem historičnem dogodku v konkretnem primeru ne gre za oviro v smislu razsojene stvari, saj gre za dva drugačna dejanska tožbena temelja. Gre za drug dejanski kompleks stanja stvari za drugo pravno podlago. Za drugačno pravdno posledico in tako v tem delu že iz tega razloga ne gre za razsojeno stvar.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/2, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1, 285e, 285e/3. URS člen 37, 38, 38/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZEKom-1 člen 144, 144/1, 162 - 169.
prikriti preiskovalni ukrepi - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - odredba sodišča - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - uničenje podatkov - načelo sorazmernosti - test sorazmernosti - naročniško razmerje za telefon - predplačniška kartica
Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.
Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).
Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.
Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.
Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.
ZObr člen 35, 35/6, 88, 88/3, 88/3-4, 88/4, 88/6.. ZTP člen 14, 25.. ZSSloV člen 49, 49/3.. ZVOP-1 člen 3, 8, 9.
varnostni zadržek - odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojska
Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sledeč navedbam toženke, zakonitost njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja potrjuje že dejstvo, da je tožnik zavrnil podajo soglasja za varnostno preverjanje po 35. členu ZObr, zato okoliščine v zvezi z varnostnim preverjanjem po 25. členu ZTP niso odločilne. Posledično niso pomembna tožnikova opozorila, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da mu toženka ni omogočila seznanitve s formacijo, da je opis del in nalog izdelala nepristojna oseba, ter da tožnik ni nikoli dejansko dostopal do tajnih podatkov. Sploh pa se je sodišče do navedenega opredelilo s pojasnilom, da ne gre za kolektivni delovni spor, predmet katerega bi bila formacija oziroma vprašanje njene skladnosti z zakonom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00043431
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. URS člen 23, 25. ZFPPIPP člen 14, 121, 121/1. ZPP člen 7, 212. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
stečajni postopek - obveznost plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - insolventnost taksnega zavezanca - razlogi za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - trditveno breme - izostanek trditvene podlage - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Tudi taksni zavezanec, ki je insolventen oziroma se zoper njega vodi postopka zaradi insolventnosti, je sodno takso dolžan plačati, razen če sodišče presodi, da obstojijo razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - izvršitev z izrekanjem denarne kazni - izpolnitev dolžnika - dovoljenost ugovora po izteku roka
Presoja izpolnitve obveznosti pri izvršbi na podlagi 226. člena ZIZ ni predmet ugovora po izteku roka, temveč se le ta opravi pred določitvijo nove prisilne kazni.
vknjižba lastninske pravice na podlagi sodne odločbe - zamudna sodba v postopku za objavo popravka- izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami zakona - potrdilo o plačilu prometnega davka - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - pogoji za dovolitev zemljiškoknjižnega vpisa
Ko se vknjižba predlaga na podlagi sodbe, ki osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, predlogu ni treba priložiti potrdila o plačilu prometnega davka, ki ga predvideva 37. člen ZZK-1.
ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 377, 377/1, 569.
informativni dokaz - trditvena podlaga - konkretizacija navedb - neizvedba dokaznih predlogov o pravno relevantnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posojilna pogodba - vračilo posojila - dokazovanje dejstev - oderuške obresti - subjektivni element oderuštva - težko gmotno stanje stranke - vedel ali bi moral vedeti
Informativni dokazi niso dovoljeni, vendar v konkretnem primeru ni šlo za informativni dokaz, ker je toženec predlagal dokaz zaradi konkretizacije dejstev, ki jih je navedel. Z dokaznim predlogom je želel dokazovati resničnost dejanskih trditev, da je že poplačal posojilo skupaj z obrestmi oziroma večji del te obveznosti. Dokazni predlog ni bil dan iz razloga, kakšne trditve naj se postavijo, marveč iz razloga konkretizacije teh že dovolj določeno opredeljenih trditev.
Tožencu ni mogoče očitati neskrbnosti pri poznavanju dejstev oziroma pri navajanju dejstev, ki so povezana z vračilom posojila, kakor tudi ne, da ni bil dovolj skrben pri navajanju dejstev, ki so del njegovega trditvenega bremena. Toženec teh konkretnih dejstev ne pozna, ker ležijo zunaj njegovega zaznavnega območja, kar pomeni, da je odrezan od informacijskega vira, ki mu omogoča konkretizacijo njegovih trditev.
Prvi odstavek 377. člena OZ določa, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da koristi, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.
ZDR-1 člen člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3.. ZSSloV člen 53.
tedenski počitek - misija - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - zmotna uporaba materialnega prava - vojska
Opravila kot so nošenje službene uniforme, kratko informiranje o nalogah za naslednji dan, prevzemanje vode za pitje ter oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih ne pomenijo posega v tožnikovo pravico do tedenskega počitka.
Odločitev o tem, da je tožnik upravičen do odškodnine za 14 dni neizrabljenega tedenskega počitka le zato, ker njegovi dnevi tedenskega počitka niso bili enakomerno razporejeni, je materialno pravno zmotna in ji pritožba utemeljeno nasprotuje.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/3. ZUN člen 5, 20, 46.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje
Tudi v času družbene lastnine zakonska ureditev pripadajočega zemljišča stavbe ni bila absolutno vezana na obseg, določen s upravnimi akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ampak so se lahko po določbah ZUN upoštevale tudi kasnejše spremembe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOVSTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00045811
ZIZ člen 11, 11/1, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZDLov-1 člen 4, 21. ZPP člen 7, 7/1, 212.
regulacijska začasna odredba - namen regulacijske začasne odredbe - disciplinski postopek - disciplinski ukrep lovske družine - prepoved lova - pravica do lova - lovske trofeje - izpodbijanje odločbe disciplinske komisije lovske družine - presoja zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - neznatna škoda - restriktiven pristop - načelo hitrosti postopka
Regulacijska oziroma ureditvena začasna odredba je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojmov „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda.
S predlogom za izdajo začasne odredbe je upnik zahteval zadržanje učinkovanja začasnega ukrepa starešine (prepoved lova na vso divjad) do pravnomočnega zaključka disciplinskega postopka. Namen predlagane začasne odredbe je nedvomno začasna ureditev pravnega razmerja med strankama, na način, da se pravno razmerje začasno vrne v stanje, kot je bilo pred izdajo ukrepa prepovedi izvajanja lova. Upnik je s svojimi navedbami ponudil zadostno trditveno podlago glede pogoja obstoja terjatve oziroma protipravnosti dolžnikovega ravnanja v postopku izrekanja začasnega ukrepa prepovedi lova ter posledičnega posega v pravice upnika, s čimer je s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj terjatve kot prvega od pogojev za izdajo začasne odredbe.
Škode, ki jo uveljavlja upnik (prikrajšanost za lov in trofeje, poseg v način življenja,...), ob restriktivni razlagi tega pojma in ob obveznosti tehtanja položajev strank ni mogoče okvalificirati kot škodo, ki bi bila težko nadomestljiva v tem smislu, da bi bilo upravičeno enostransko (ex parte), že pred izvedbo kontradiktornega postopka poseči v pravice in interese dolžnika, ki zoper upnika vodi disciplinski postopek. Dolžnik je lovska organizacija, opravlja in je registriran za dejavnost lovstva in ki z namenom trajnostnega gospodarjenja z divjadjo upravlja z loviščem v skladu z zakonom in drugimi predpisi, ki urejajo lovstvo in varstvo narave, kar narekuje še večjo previdnost in strogost pri presoji zatrjevane škode upnika.
Začasni ukrep prepovedi lova po upnikovih lastnih navedbah velja le za domače lovišče, torej lov še vedno lahko izvaja na drugih loviščih in tako ni prikrajšan ne za način življenja ne za trofeje. Res je sicer, da je lov na drugih loviščih povezan z določenimi stroški, kar pa predstavlja le gmotno škodo, ki je predlagana začasna odredba ne varuje.
Pravno upoštevna škoda, ki jo je mogoče varovati v okviru regulacijske začasne odredbe, je le tista, ki nastane v upnikovi sferi, ne pa komu drugemu.
Kriterij, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, po stališčih novejše sodne prakse pri izdaji ureditvene začasne odredbe ne pride v poštev in je odločilno le vprašanje, ali upniku grozi težko nadomestljiva škoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00043053
OZ člen 512, 512/1.. ZIZ člen 165, 165/4, 182, 272.. ZGD-1 člen 481, 481/3, 481/4, 481/5, 481/6.. ZPP člen 43, 45, 108, 180, 180/2, 155.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prodaja poslovnega deleža enemu družbeniku - kršitev predkupne pravice - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - ugotovitev vrednosti spornega predmeta - potrebnost stroškov odgovora na ugovor
Iz dikcije četrtega odstavka 481. člena ZGD-1 izhaja, da imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo predkupno upravičenje samo v razmerju do drugih oseb, ki niso družbeniki, če z družbeno pogodbo ni drugače določeno. Da z Družbeno pogodbo, ki je del materialnega prava, ni drugače določeno, izhaja iz njenega 18. člena. Ker predkupna pravica pri prenosih znotraj družbe ne velja, preostali družbeniki (med njimi tudi upnica) ne morejo uveljavljati predkupnega upravičenja, če eden od družbenikov proda delež drugemu družbeniku v družbi. To pa pomeni, da upnica v obravnavani zadevi (ko je šlo za prenose med družbeniki) ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev njene predkupne pravice iz 481. člena ZGD-1 (po četrtem odstavku citiranega člena imajo družbeniki prednost le pri prodaji drugim osebam) in 18. člena Družbene pogodbe. Da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek citiranega člena, pa izhaja tako iz stališč sodne prakse (odločbi VSL I Cpg 385/2001 z dne 28. 3. 2001 in VSK 124/2000 z dne 28. 9. 2000), kot tudi stališč pravnih teoretikov (B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, stran 105). Niso pa družbeniki družbe P. d.o.o. v Družbeno pogodbo izrecno vnesli dolžnosti obvestila o nameravani prodaji tudi za primer prodaje poslovnih deležev znotraj družbe.
predznamba pridobitve lastninske pravice - odobritev pravnega posla - odločba upravnega organa o odobritvi pravnega posla
Drži, da je bil z odločbo upravne enote pravni posel, sklenjen dne 11.11.2019 s predlagateljevim (kupčevim) sprejemom ponudbe nasprotne udeleženke (prodajalke) odobren le v delu parcele, ki je kmetijsko zemljišče. Pritožba pa spregleda, da je bil pravni posel sklenjen za celotno parcelo (pogoj za nakup je bil tudi nakup stavbnega dela parcele), predlog za njegovo odobritev glede preostalega (stavbnega) dela pa zavržen zgolj zaradi nepristojnosti odločanja upravne enote za stavbna zemljišča. Z odobritvijo sklenjenega pravnega posla za kmetijski del, se je izpolnil odložni pogoj, zato so nastopili pogoji za predznambo lastninske pravice na celotni nepremičnini. Stališče, ki ga ponuja pritožba, je preozko in je v nasprotju z namenom predznambe, ki je v zagotavljanju vrstnega reda pridobitve stvarne pravice, glede katere je predznamba predlagana. Kupcu bi onemogočalo zavarovanje vrstnega reda pridobitve pravice v primeru, ko je predmet nakupa nepremičnina, ki je v enem delu kmetijsko zemljišče in se nakup veže na istočasen nakup preostalega dela zemljišča iste nepremičnine, ki je stavbno zemljišče.
goljufija - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - oškodovanec - upravičeni tožilec - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrženje obtožnice - prepozen dokazni predlog - pravica do obrambe - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - uporaba zapiskov pri zaslišanju - oškodovanec kot tožilec
Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00044918
ZUP člen 260, 260-1.. ZPIZ-2 člen 16, 183.
obnova postopka - novo dejstvo ali nov dokaz - lastnost zavarovanca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dokaz o statusu uživalca starostne pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja Nemčije ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke 260. člena ZUP. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenega opravičljivega razloga, zakaj spornega potrdila ni mogla predložiti v postopku, katerega obnovitev sedaj zahteva. Tako dejstvo kot dokaz morata namreč objektivno obstajati že v času prvega odločanja. Pri tem je bistveno, da stranka (oziroma organ) zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti.
Po stališču pravne teorije in sodne prakse gre za medicinsko napako v primeru ravnanja oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
V novejši sodni praksi je utrjeno stališče, da gre pri odgovornosti za škodo zaradi medicinske napake (z izjemo, ko gre za nujen medicinski poseg) za pogodbeno odškodninsko odgovornost.
Pri tožnici je bila glede na simptome in znake obolenja podana tako majhna verjetnost, da bi zdravnik že na kontrolnem pregledu prepoznal pri njej septično dogajanje, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nevestnega zdravljenja.
Sodišče prve stopnje je izrecno zavzelo stališče, da določb SZ-1, ob upoštevanju namembnosti stavbe, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Da se je nato v 13. in 14. točki obrazložitve opredeljevalo do učinkov, ki jih prinaša 71. člen SZ-1, je zgolj posledica podane trditvene podlage strank, pri čemer je v tej zvezi navedlo, da tudi če bi bilo mogoče za razmerja v poslovni stavbi navedeno določbo smiselno uporabiti, le-ta ne predstavlja pravne podlage za direktni zahtevek tožnice proti toženki.