stranke predhodnega postopka - uporaba pravil o prisilni poravnavi - predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - postopek poenostavljene prisilne poravnave - načrt finančnega prestrukturiranja - poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - ugovorni postopek proti vodenju postopka prisilne poravnave - izpodbijanje potrjene prisilne poravnave - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - razlogi za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - procesne ovire za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave - razveljavitev potrjene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave
Zlorabo procesnih pravic predstavlja zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti.
Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi, pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.
ZJRM-1 člen 2, 2-5, 7, 20. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-5.
ustavitev postopka o prekršku - dejanje ni dokazano - nedostojno vedenje - svoboda izražanja - kritika - politična dejavnost - politik
Prekršek po 20. členu v povezavi s 7. členom ZJRM-1 določa, da stori nekdo, ki se vede na nedostojen način opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine (z namenom diskriminacije, širjenja sovraštva in vzbujanja nestrpnosti), ne pa samo, če se posameznik ne strinja s političnim prepričanjem drugih, ki imajo drugačna politična prepričanja in ki jih lahko svobodno izražajo, četudi se z njihovo vsebino ne strinja.
Upoštevajoč citirana podzakonska določila in dejstvo, da je sodni izvedenec J. S. prepričljivo navedel, da sta drevesi (sušici), ki sta kritičnega dne padli na vodnike predmetnega daljnovoda, rasli neposredno ob gozdnem robu trase daljnovoda in v območju 10 metrskega varovalnega pasu1, ki ga določa 5. alineja drugega ostavka 468. člena EZ-1, pri čemer je ob ogledu kraja škodnega dogodka ugotovil, da je predmetni odsek trase daljnovoda slabo vzdrževan in zaraščen s podrastjo, ki se na nekaterih mestih že dotika ali celo presega višino daljnovodnih žic, saj je zaradi stikov vej z žicami daljnovoda opaziti celo posušene konice vej, neurejen pa je tudi gozdni rob trase, kjer je najti več poškodovanih in suhih dreves, ki neposredno ogrožajo varnost predmetnega daljnovoda, na sami trasi daljnovoda pa je tudi že najti pred kratkim podrta suha drevesa, ki so na srečo padla mimo daljnovodnih žic, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvo tožena stranka opustila dolžno nadzorstvo in vzdrževanje konkretne trase predmetnega daljnovoda, kar je pripeljalo do obravnavanega škodnega dogodka.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/2, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1, 285e, 285e/3. URS člen 37, 38, 38/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZEKom-1 člen 144, 144/1, 162 - 169.
prikriti preiskovalni ukrepi - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - odredba sodišča - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - uničenje podatkov - načelo sorazmernosti - test sorazmernosti - naročniško razmerje za telefon - predplačniška kartica
Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.
Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).
Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.
Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.
Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.
Kljub enakem historičnem dogodku v konkretnem primeru ne gre za oviro v smislu razsojene stvari, saj gre za dva drugačna dejanska tožbena temelja. Gre za drug dejanski kompleks stanja stvari za drugo pravno podlago. Za drugačno pravdno posledico in tako v tem delu že iz tega razloga ne gre za razsojeno stvar.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043793
ZPP člen 212, 215. ZD člen 46.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - vračunanje daril v dedni delež - kupoprodajna pogodba - navideznost pogodbe - darilna pogodba - slamnati kupec - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - nedokazana dejstva - dokazna ocena - indici
Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.
Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - izvršitev z izrekanjem denarne kazni - izpolnitev dolžnika - dovoljenost ugovora po izteku roka
Presoja izpolnitve obveznosti pri izvršbi na podlagi 226. člena ZIZ ni predmet ugovora po izteku roka, temveč se le ta opravi pred določitvijo nove prisilne kazni.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pridobitev lastninske pravice - nepremičnina v družbeni lasti - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - ugotovitev obstoja lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - obseg pripadajočega zemljišča - ugotovitev pripadajočega zemljišča - dejanska raba - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - okoliščine, pomemebne za odločbo sodišča - uporaba ZVEtL - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje
Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, - da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, tožnika lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona, tudi če jima pravica uporabe na tem zemljišču ni bila dana z odločbo ali pogodbo, - da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, njihova namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najkasneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamični pristop), s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed odločilnih okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje in - da je prenos pravice uporabe proti plačilu bil skladen s starejšo sodno prakso iz časa družbenolastninskih razmerij, po kateri praviloma ni bilo mogoče določiti dodatnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, če lastnik stavbe ni izkazal pridobitve pravice uporabe na tem dodatnem zemljišču, vendar je treba v zvezi s tem upoštevati izhodišča, na katerih je zakonodajalec ZVEtL in ZVEtL-1 oprl nova pravila za reševanje sporov, ki so nastali ob lastninjenju.
vknjižba lastninske pravice na podlagi sodne odločbe - zamudna sodba v postopku za objavo popravka- izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami zakona - potrdilo o plačilu prometnega davka - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - pogoji za dovolitev zemljiškoknjižnega vpisa
Ko se vknjižba predlaga na podlagi sodbe, ki osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, predlogu ni treba priložiti potrdila o plačilu prometnega davka, ki ga predvideva 37. člen ZZK-1.
Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Zato se pritožba kot nedovoljena zavrže (343., 346. člen ZPP).
Tožnik v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da gre za posebno situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno ugotoviti njegov interes za vložitev pritožbe, češ da se želi izogniti reintegraciji v delovno razmerje k toženki. Tožnik je vtoževal reintegracijo, ni torej zahteval sodne razveze, četudi bi bil takšen zahtevek dopusten. Za to se zavzema šele v pritožbenem postopku, kar pa ni relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP. Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe pripoznavo vročalo tožniku v izjavo, kar je logično, saj gre za pripoznavo vtoževanega in dodatna izjava ni potrebna. Zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako je zmotno tožnikovo sklicevanje na toženkino nedopustno razpolaganje. V tretjem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Reintegracijski zahtevek ni nedopustni zahtevek, posledično tudi pripoznava takšnega zahtevka ne more biti nedopustna.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/3. ZUN člen 5, 20, 46.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje
Tudi v času družbene lastnine zakonska ureditev pripadajočega zemljišča stavbe ni bila absolutno vezana na obseg, določen s upravnimi akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ampak so se lahko po določbah ZUN upoštevale tudi kasnejše spremembe.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - paranoidna shizofrenija - odklanjanje zdravljenja
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da zadržankino odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je očitno vpliv bolezni.
Presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje zadržane osebe je tako motena do te mere, da ne zmore voljno in zavestno oblikovati odločitev, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti. Zato tudi ni moč slediti pritožbenim navedbam, da v bolnišnici ni varno okolje zanjo. Pritožbene navedbe, da se ji stanje v bolnišnici slabša, pa zdravstvena dokumentacija v spisu ne potrjuje.
goljufija - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - oškodovanec - upravičeni tožilec - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrženje obtožnice - prepozen dokazni predlog - pravica do obrambe - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - uporaba zapiskov pri zaslišanju - oškodovanec kot tožilec
Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.
Po stališču pravne teorije in sodne prakse gre za medicinsko napako v primeru ravnanja oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
V novejši sodni praksi je utrjeno stališče, da gre pri odgovornosti za škodo zaradi medicinske napake (z izjemo, ko gre za nujen medicinski poseg) za pogodbeno odškodninsko odgovornost.
Pri tožnici je bila glede na simptome in znake obolenja podana tako majhna verjetnost, da bi zdravnik že na kontrolnem pregledu prepoznal pri njej septično dogajanje, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nevestnega zdravljenja.
Ne glede na to, da je bil Pravilnik sprejet, ko je financiranje še potekalo, je bila pogodba o financiranju, na podlagi katere je financiranje potekalo, že sklenjena in bi zato njegova uporaba dejansko pomenila enostranski poseg v pogodbeno razmerje. To pa pomeni prepovedano retroaktivno veljavo pravnega akta.
Zastaranje ni začelo teči že s posameznimi izplačili, saj takrat tožnica še ni bila seznanjena s tem, da je pri izvrševanju projekta prišlo do sprememb brez njenega soglasja (in s tem do nastopa domneve o nenamenski porabi sredstev) oziroma z dejstvi, ki bi opravičevala tak sklep.
Tudi če je sredstva nenamensko porabila soizvajalka, to pomeni podlago za sklep, da je toženec tisti, ki pogodbe ni pravilno izpolnil.
izvršilni stroški - zavrnitev predloga za izvršbo - podlaga za izvršbo - procesni sklep - načelo ekonomičnosti postopka - hipotekarni dolžnik - prehod obveznosti
Hipotekarni dolžnik mora povrniti upniku izvršilne stroške, a v postopku, kjer je vstopil namesto predhodnih dolžnikov. Ker vstopi hipotekarni dolžnik kot novi lastnik v postopek le v obsegu, ki se nanaša na konkretno nepremičninsko izvršbo, pa je dolžan kriti le izvršilne stroške, ki se nanašajo na postopek prodaje nepremičnine. Glavni dolžnik še naprej ohrani svoj dolžniški položaj glede stroškov, ki so mu bili naloženi v plačilo, in upnik lahko zahteva plačilo v izvršbi zoper njega še naprej z izvršilnimi sredstvi in predmeti, ki so njegova last.
Edino, kar je zemljiškoknjižno sodišče (in je na meji med formalnim in materialnim pravom) dolžno presojati, je popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila.
V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da darilna pogodba vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Pritožnica ne trdi, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo nepopolno, prav tako ne, da je nično. Njene pritožbene navedbe, da naj bi pred vložitvijo predmetnega predloga preklicala darilno pogodbo, in da darilna pogodba ni bila izpolnjena, zaradi česar naj bi njena obveznost prenehala (542. člen OZ), so za zemljiškoknjižni postopek, ki izključuje materialnopravno presojo listin (in torej tudi obveznosti, ki iz njih izvirajo), ki so podlaga za vpis, pravno nepomembne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00043053
OZ člen 512, 512/1.. ZIZ člen 165, 165/4, 182, 272.. ZGD-1 člen 481, 481/3, 481/4, 481/5, 481/6.. ZPP člen 43, 45, 108, 180, 180/2, 155.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prodaja poslovnega deleža enemu družbeniku - kršitev predkupne pravice - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - ugotovitev vrednosti spornega predmeta - potrebnost stroškov odgovora na ugovor
Iz dikcije četrtega odstavka 481. člena ZGD-1 izhaja, da imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo predkupno upravičenje samo v razmerju do drugih oseb, ki niso družbeniki, če z družbeno pogodbo ni drugače določeno. Da z Družbeno pogodbo, ki je del materialnega prava, ni drugače določeno, izhaja iz njenega 18. člena. Ker predkupna pravica pri prenosih znotraj družbe ne velja, preostali družbeniki (med njimi tudi upnica) ne morejo uveljavljati predkupnega upravičenja, če eden od družbenikov proda delež drugemu družbeniku v družbi. To pa pomeni, da upnica v obravnavani zadevi (ko je šlo za prenose med družbeniki) ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev njene predkupne pravice iz 481. člena ZGD-1 (po četrtem odstavku citiranega člena imajo družbeniki prednost le pri prodaji drugim osebam) in 18. člena Družbene pogodbe. Da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek citiranega člena, pa izhaja tako iz stališč sodne prakse (odločbi VSL I Cpg 385/2001 z dne 28. 3. 2001 in VSK 124/2000 z dne 28. 9. 2000), kot tudi stališč pravnih teoretikov (B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, stran 105). Niso pa družbeniki družbe P. d.o.o. v Družbeno pogodbo izrecno vnesli dolžnosti obvestila o nameravani prodaji tudi za primer prodaje poslovnih deležev znotraj družbe.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe - izvršba na denarna sredstva na fiduciarnem računu stečajnega upravitelja - predmet izvršbe - postopek osebnega stečaja - vpliv stečajnega postopka na tek izvršilnega postopka - poplačilo upnikov iz stečajne mase - stroški stečajnega postopka - poplačilo upnika v izvršbi - restriktivna razlaga izjem - dovolitev izvršbe po začetku insolventnega postopka - faza dovolitve izvršbe - faza oprave izvršbe - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova
V določilu drugega odstavka 388. člena ZFPPIPP je urejena le prepoved posega na naveden račun z namenom poplačila upnikov stečajnega upravitelja, s čimer se pravzaprav utrjuje stališče, da je račun namenjen poplačilu upnikov stečajnega dolžnika in ne gre za sredstva stečajnega upravitelja, čeprav je imetnik računa.