Kljub enakem historičnem dogodku v konkretnem primeru ne gre za oviro v smislu razsojene stvari, saj gre za dva drugačna dejanska tožbena temelja. Gre za drug dejanski kompleks stanja stvari za drugo pravno podlago. Za drugačno pravdno posledico in tako v tem delu že iz tega razloga ne gre za razsojeno stvar.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - paranoidna shizofrenija - odklanjanje zdravljenja
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da zadržankino odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je očitno vpliv bolezni.
Presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje zadržane osebe je tako motena do te mere, da ne zmore voljno in zavestno oblikovati odločitev, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti. Zato tudi ni moč slediti pritožbenim navedbam, da v bolnišnici ni varno okolje zanjo. Pritožbene navedbe, da se ji stanje v bolnišnici slabša, pa zdravstvena dokumentacija v spisu ne potrjuje.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/2, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1, 285e, 285e/3. URS člen 37, 38, 38/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZEKom-1 člen 144, 144/1, 162 - 169.
prikriti preiskovalni ukrepi - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - odredba sodišča - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - uničenje podatkov - načelo sorazmernosti - test sorazmernosti - naročniško razmerje za telefon - predplačniška kartica
Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.
Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).
Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.
Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.
Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.
stranke predhodnega postopka - uporaba pravil o prisilni poravnavi - predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - postopek poenostavljene prisilne poravnave - načrt finančnega prestrukturiranja - poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - ugovorni postopek proti vodenju postopka prisilne poravnave - izpodbijanje potrjene prisilne poravnave - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - razlogi za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - procesne ovire za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave - razveljavitev potrjene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave
Zlorabo procesnih pravic predstavlja zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti.
Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi, pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.
ZObr člen 35, 35/6, 88, 88/3, 88/3-4, 88/4, 88/6.. ZTP člen 14, 25.. ZSSloV člen 49, 49/3.. ZVOP-1 člen 3, 8, 9.
varnostni zadržek - odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojska
Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sledeč navedbam toženke, zakonitost njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja potrjuje že dejstvo, da je tožnik zavrnil podajo soglasja za varnostno preverjanje po 35. členu ZObr, zato okoliščine v zvezi z varnostnim preverjanjem po 25. členu ZTP niso odločilne. Posledično niso pomembna tožnikova opozorila, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da mu toženka ni omogočila seznanitve s formacijo, da je opis del in nalog izdelala nepristojna oseba, ter da tožnik ni nikoli dejansko dostopal do tajnih podatkov. Sploh pa se je sodišče do navedenega opredelilo s pojasnilom, da ne gre za kolektivni delovni spor, predmet katerega bi bila formacija oziroma vprašanje njene skladnosti z zakonom.
Ob pritožbeno neproblematiziranem zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženev v letu 2015 v Slovenijo prišel očitno zaradi izvršitve kaznivih dejanj, nato pa se vrnil v Romunijo, kjer tudi sicer živi, ob stališču, ki ga potrjujejo izsledki enotne sodne prakse, da državljanstvo EU ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožbe ne more spodnesti zaključja sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti, ki jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišča moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
skrbnik zapuščine - primernost skrbnika - sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker manjkajo razlogi o primernosti osebe, ki so pravno odločilni za postavitev skrbnika, v tej smeri pritožbeni preizkus ni možen, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - izvršitev z izrekanjem denarne kazni - izpolnitev dolžnika - dovoljenost ugovora po izteku roka
Presoja izpolnitve obveznosti pri izvršbi na podlagi 226. člena ZIZ ni predmet ugovora po izteku roka, temveč se le ta opravi pred določitvijo nove prisilne kazni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043793
ZPP člen 212, 215. ZD člen 46.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - vračunanje daril v dedni delež - kupoprodajna pogodba - navideznost pogodbe - darilna pogodba - slamnati kupec - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - nedokazana dejstva - dokazna ocena - indici
Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.
Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.
Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Zato se pritožba kot nedovoljena zavrže (343., 346. člen ZPP).
Tožnik v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da gre za posebno situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno ugotoviti njegov interes za vložitev pritožbe, češ da se želi izogniti reintegraciji v delovno razmerje k toženki. Tožnik je vtoževal reintegracijo, ni torej zahteval sodne razveze, četudi bi bil takšen zahtevek dopusten. Za to se zavzema šele v pritožbenem postopku, kar pa ni relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP. Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe pripoznavo vročalo tožniku v izjavo, kar je logično, saj gre za pripoznavo vtoževanega in dodatna izjava ni potrebna. Zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako je zmotno tožnikovo sklicevanje na toženkino nedopustno razpolaganje. V tretjem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Reintegracijski zahtevek ni nedopustni zahtevek, posledično tudi pripoznava takšnega zahtevka ne more biti nedopustna.
sodni depozit - upniška zamuda - predpostavke za položitev stvari pri sodišču
Predlagatelj je s stopnjo verjetnosti uspel izkazati stanje upniške zamude na strani nasprotnega udeleženca, kar je eden od pogojev, da lahko opravi nadomestno izpolnitev svoje obveznosti s položitvijo pred sodiščem.
V postopku odločanja o sodnem depozitu je sodišče vezano na pogoje za izročitev deponiranega zneska. Njihova pravilnost in utemeljenost bremeni predlagatelja (dolžnika). Če so določeni proti vsebini pravnega razmerja z upnikom, zadenejo dolžnika sankcije zamude oziroma neizpolnitve (nepravilne izpolnitve).
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/3. ZUN člen 5, 20, 46.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje
Tudi v času družbene lastnine zakonska ureditev pripadajočega zemljišča stavbe ni bila absolutno vezana na obseg, določen s upravnimi akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ampak so se lahko po določbah ZUN upoštevale tudi kasnejše spremembe.
Ne glede na to, da je bil Pravilnik sprejet, ko je financiranje še potekalo, je bila pogodba o financiranju, na podlagi katere je financiranje potekalo, že sklenjena in bi zato njegova uporaba dejansko pomenila enostranski poseg v pogodbeno razmerje. To pa pomeni prepovedano retroaktivno veljavo pravnega akta.
Zastaranje ni začelo teči že s posameznimi izplačili, saj takrat tožnica še ni bila seznanjena s tem, da je pri izvrševanju projekta prišlo do sprememb brez njenega soglasja (in s tem do nastopa domneve o nenamenski porabi sredstev) oziroma z dejstvi, ki bi opravičevala tak sklep.
Tudi če je sredstva nenamensko porabila soizvajalka, to pomeni podlago za sklep, da je toženec tisti, ki pogodbe ni pravilno izpolnil.
Edino, kar je zemljiškoknjižno sodišče (in je na meji med formalnim in materialnim pravom) dolžno presojati, je popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila.
V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da darilna pogodba vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Pritožnica ne trdi, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo nepopolno, prav tako ne, da je nično. Njene pritožbene navedbe, da naj bi pred vložitvijo predmetnega predloga preklicala darilno pogodbo, in da darilna pogodba ni bila izpolnjena, zaradi česar naj bi njena obveznost prenehala (542. člen OZ), so za zemljiškoknjižni postopek, ki izključuje materialnopravno presojo listin (in torej tudi obveznosti, ki iz njih izvirajo), ki so podlaga za vpis, pravno nepomembne.
OZ člen 419.. ZIZ člen 23.. ZPP člen 8, 436, 443, 458, 458/1, 458/5.
pravda po ugovoru zoper sklep o izvršbi - plačilni nalog - spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije - sklepčnost tožbe - prevzem terjatve
Glede na spremenjeni 436. člen ZPP, ki v novem drugem odstavku določa, da se plačilni nalog, torej sklep o izvršbi, v primeru obrazloženega ugovora razveljavi, nato pa sodišče začne z obravnavanjem stvari v glavnem postopku (prejšnji tretji odstavek 436. člena je bil črtan), sodišču ni več treba odločati o usodi sklepa o izvršbi.
sodna določitev meje - sklep o stroških postopka - zavrženje pritožbe - plačilo izvedenine - skupni stroški postopka - nepravdni postopek - pravnomočno končan postopek
S pritožbo zoper sklep pritožnica ne more več izpodbijati pravnomočno določene meje. Predlagateljica je sklep sodišča prve stopnje izpodbijala s pritožbo, vendar je bila ta s strani pritožbenega sodišča zavržena, zato je postopek z rednimi pravnimi sredstvi zaključen, kar pomeni, da jih ni več mogoče vlagati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00044918
ZUP člen 260, 260-1.. ZPIZ-2 člen 16, 183.
obnova postopka - novo dejstvo ali nov dokaz - lastnost zavarovanca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dokaz o statusu uživalca starostne pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja Nemčije ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke 260. člena ZUP. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenega opravičljivega razloga, zakaj spornega potrdila ni mogla predložiti v postopku, katerega obnovitev sedaj zahteva. Tako dejstvo kot dokaz morata namreč objektivno obstajati že v času prvega odločanja. Pri tem je bistveno, da stranka (oziroma organ) zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti.
izvršilni stroški - zavrnitev predloga za izvršbo - podlaga za izvršbo - procesni sklep - načelo ekonomičnosti postopka - hipotekarni dolžnik - prehod obveznosti
Hipotekarni dolžnik mora povrniti upniku izvršilne stroške, a v postopku, kjer je vstopil namesto predhodnih dolžnikov. Ker vstopi hipotekarni dolžnik kot novi lastnik v postopek le v obsegu, ki se nanaša na konkretno nepremičninsko izvršbo, pa je dolžan kriti le izvršilne stroške, ki se nanašajo na postopek prodaje nepremičnine. Glavni dolžnik še naprej ohrani svoj dolžniški položaj glede stroškov, ki so mu bili naloženi v plačilo, in upnik lahko zahteva plačilo v izvršbi zoper njega še naprej z izvršilnimi sredstvi in predmeti, ki so njegova last.
Varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. O nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen.