ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - razlogi, ki preprečujejo izvršbo - sodna poravnava kot izvršilni naslov
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sodna poravnava za predmetni izvršilni postopek ni pravno odločilna, saj ne predstavlja izvršilnega naslova.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/3. ZUN člen 5, 20, 46.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje
Tudi v času družbene lastnine zakonska ureditev pripadajočega zemljišča stavbe ni bila absolutno vezana na obseg, določen s upravnimi akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ampak so se lahko po določbah ZUN upoštevale tudi kasnejše spremembe.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - izvršitev z izrekanjem denarne kazni - izpolnitev dolžnika - dovoljenost ugovora po izteku roka
Presoja izpolnitve obveznosti pri izvršbi na podlagi 226. člena ZIZ ni predmet ugovora po izteku roka, temveč se le ta opravi pred določitvijo nove prisilne kazni.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
Kljub enakem historičnem dogodku v konkretnem primeru ne gre za oviro v smislu razsojene stvari, saj gre za dva drugačna dejanska tožbena temelja. Gre za drug dejanski kompleks stanja stvari za drugo pravno podlago. Za drugačno pravdno posledico in tako v tem delu že iz tega razloga ne gre za razsojeno stvar.
Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožniku sodna praksa o možnem in dopustnem prenehanju plačevanja prispevkov (v zvezi s sklepom vlade z dne 19. 1. 2017) znana. Zmotno pa vztraja, da je v njegovem primeru podana posebnost, zaradi katere prenehanje plačevanja prispevkov ne pride v poštev. Ker se je po upokojitvi pri toženki ponovno zaposlil in je bilo v novi pogodbi o zaposlitvi določeno, da mu bo toženka plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, meni, da je za odločitev sodišča ključna ta pogodbena določba, ne pa zakon. Takšno stališče je zmotno. Okoliščina sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi s pogodbeno dogovorjeno pravico do plačevanja prispevkov nima večje teže kot zakonske določbe, ki to pravico omejujejo.
skrbnik zapuščine - primernost skrbnika - sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker manjkajo razlogi o primernosti osebe, ki so pravno odločilni za postavitev skrbnika, v tej smeri pritožbeni preizkus ni možen, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 377, 377/1, 569.
informativni dokaz - trditvena podlaga - konkretizacija navedb - neizvedba dokaznih predlogov o pravno relevantnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posojilna pogodba - vračilo posojila - dokazovanje dejstev - oderuške obresti - subjektivni element oderuštva - težko gmotno stanje stranke - vedel ali bi moral vedeti
Informativni dokazi niso dovoljeni, vendar v konkretnem primeru ni šlo za informativni dokaz, ker je toženec predlagal dokaz zaradi konkretizacije dejstev, ki jih je navedel. Z dokaznim predlogom je želel dokazovati resničnost dejanskih trditev, da je že poplačal posojilo skupaj z obrestmi oziroma večji del te obveznosti. Dokazni predlog ni bil dan iz razloga, kakšne trditve naj se postavijo, marveč iz razloga konkretizacije teh že dovolj določeno opredeljenih trditev.
Tožencu ni mogoče očitati neskrbnosti pri poznavanju dejstev oziroma pri navajanju dejstev, ki so povezana z vračilom posojila, kakor tudi ne, da ni bil dovolj skrben pri navajanju dejstev, ki so del njegovega trditvenega bremena. Toženec teh konkretnih dejstev ne pozna, ker ležijo zunaj njegovega zaznavnega območja, kar pomeni, da je odrezan od informacijskega vira, ki mu omogoča konkretizacijo njegovih trditev.
Prvi odstavek 377. člena OZ določa, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da koristi, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.
vknjižba lastninske pravice na podlagi sodne odločbe - zamudna sodba v postopku za objavo popravka- izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami zakona - potrdilo o plačilu prometnega davka - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - pogoji za dovolitev zemljiškoknjižnega vpisa
Ko se vknjižba predlaga na podlagi sodbe, ki osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, predlogu ni treba priložiti potrdila o plačilu prometnega davka, ki ga predvideva 37. člen ZZK-1.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/2, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1, 285e, 285e/3. URS člen 37, 38, 38/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZEKom-1 člen 144, 144/1, 162 - 169.
prikriti preiskovalni ukrepi - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - odredba sodišča - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - uničenje podatkov - načelo sorazmernosti - test sorazmernosti - naročniško razmerje za telefon - predplačniška kartica
Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.
Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).
Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.
Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.
Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.
Odločitev o regulacijski odredbi, ki začasno ureja preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, mora dosegati z vidika določne opredelitve zahtevanega sodnega varstva enak nivo, kot se zahteva pri tožbenem zahtevku v pravdnem postopku, v katerem bo dokončno odločeno v obravnavani zadevi.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 40, 49, 49/1, 50, 50/1, 51, 51/1.
stroški in nagrada sodnega cenilca - pripombe na cenitveno poročilo - nestrinjanje z ugotovljeno vrednostjo
Nestrinjanje z opravljeno cenitvijo ne predstavlja razloga za nepriznanje nagrade in stroškov, saj je te sodnemu cenilcu mogoče odreči le v primeru, v kolikor ne bi opravil naloge, ki mu jo je odredilo sodišče ali če bi šlo za očitno neskrbno ali nestrokovno izdelano cenitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
Delavec mora vložiti tožbo, ko zve, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da je bil odjavljen iz zavarovanj z dne 5. 5. 2020, po telefonu je govoril s pooblaščenko tožene stranke, njegov pooblaščenec je tudi prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z nezakonito odjavo je bil torej seznanjen v začetku meseca maja 2020, tožbo pa je vložil 13. 7. 2020, to je več kot 30 dni od dneva, ko je zvedel za odjavo iz zavarovanj oziroma za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. ZZUSUDJZ je začel veljati dne 29. 3. 2020, zadržani so bili roki v nenujnih zadevah, pri čemer so pričeli ponovno teči z dnem 1. 6. 2020. Tožnik bi moral vložiti tožbo najkasneje 30. 6. 2020. Glede na to, da je vložil tožbo 13. 7. 2020, jo je vložil prepozno in jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe - izvršba na denarna sredstva na fiduciarnem računu stečajnega upravitelja - predmet izvršbe - postopek osebnega stečaja - vpliv stečajnega postopka na tek izvršilnega postopka - poplačilo upnikov iz stečajne mase - stroški stečajnega postopka - poplačilo upnika v izvršbi - restriktivna razlaga izjem - dovolitev izvršbe po začetku insolventnega postopka - faza dovolitve izvršbe - faza oprave izvršbe - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova
V določilu drugega odstavka 388. člena ZFPPIPP je urejena le prepoved posega na naveden račun z namenom poplačila upnikov stečajnega upravitelja, s čimer se pravzaprav utrjuje stališče, da je račun namenjen poplačilu upnikov stečajnega dolžnika in ne gre za sredstva stečajnega upravitelja, čeprav je imetnik računa.
predznamba pridobitve lastninske pravice - odobritev pravnega posla - odločba upravnega organa o odobritvi pravnega posla
Drži, da je bil z odločbo upravne enote pravni posel, sklenjen dne 11.11.2019 s predlagateljevim (kupčevim) sprejemom ponudbe nasprotne udeleženke (prodajalke) odobren le v delu parcele, ki je kmetijsko zemljišče. Pritožba pa spregleda, da je bil pravni posel sklenjen za celotno parcelo (pogoj za nakup je bil tudi nakup stavbnega dela parcele), predlog za njegovo odobritev glede preostalega (stavbnega) dela pa zavržen zgolj zaradi nepristojnosti odločanja upravne enote za stavbna zemljišča. Z odobritvijo sklenjenega pravnega posla za kmetijski del, se je izpolnil odložni pogoj, zato so nastopili pogoji za predznambo lastninske pravice na celotni nepremičnini. Stališče, ki ga ponuja pritožba, je preozko in je v nasprotju z namenom predznambe, ki je v zagotavljanju vrstnega reda pridobitve stvarne pravice, glede katere je predznamba predlagana. Kupcu bi onemogočalo zavarovanje vrstnega reda pridobitve pravice v primeru, ko je predmet nakupa nepremičnina, ki je v enem delu kmetijsko zemljišče in se nakup veže na istočasen nakup preostalega dela zemljišča iste nepremičnine, ki je stavbno zemljišče.
goljufija - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - oškodovanec - upravičeni tožilec - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrženje obtožnice - prepozen dokazni predlog - pravica do obrambe - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - uporaba zapiskov pri zaslišanju - oškodovanec kot tožilec
Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.
Po stališču pravne teorije in sodne prakse gre za medicinsko napako v primeru ravnanja oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
V novejši sodni praksi je utrjeno stališče, da gre pri odgovornosti za škodo zaradi medicinske napake (z izjemo, ko gre za nujen medicinski poseg) za pogodbeno odškodninsko odgovornost.
Pri tožnici je bila glede na simptome in znake obolenja podana tako majhna verjetnost, da bi zdravnik že na kontrolnem pregledu prepoznal pri njej septično dogajanje, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nevestnega zdravljenja.
OZ člen 419.. ZIZ člen 23.. ZPP člen 8, 436, 443, 458, 458/1, 458/5.
pravda po ugovoru zoper sklep o izvršbi - plačilni nalog - spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije - sklepčnost tožbe - prevzem terjatve
Glede na spremenjeni 436. člen ZPP, ki v novem drugem odstavku določa, da se plačilni nalog, torej sklep o izvršbi, v primeru obrazloženega ugovora razveljavi, nato pa sodišče začne z obravnavanjem stvari v glavnem postopku (prejšnji tretji odstavek 436. člena je bil črtan), sodišču ni več treba odločati o usodi sklepa o izvršbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00045523
KZ-1 člen 57, 58, 196, 196/1, 196/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 17, 17/1, 25, 25-7, 26, 26/1, 26/1-1, 42. ZKP člen 10, 344, 357, 357/1, 357/1-3, 371, 371/1, 371/1-11, 372 ,372-3. ZPIZ-2 člen 3, 6, 134. Protokol 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4, 4/1.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - pogojna obsodba - pravna oseba kot obdolženec - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - blanketni predpis - pravice iz in do invalidskega in pokojninskega zavarovanja - neplačilo prispevka - obračun prispevkov - prepovedana posledica - socialna varnost - prikrajšanje delavca za pravico - objektivni pogoj kaznivosti - sprememba obtožnice - odločba o prekršku - prepoved odločanja o isti stvari - načelo ne bis in idem - isti historični dogodek - slabo finančno stanje - likvidnostne težave
Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti, ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.
Glede na ustaljeno sodno prakso pa ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori.
Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse, kar se označuje za idem factum. V okviru prepovedi ponovnega sojenje o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve neutemeljeno.
Čeprav gre v določenem delu za krajevno in časovno povezana ravnanja obtoženca s tem, ko mu je bilo za opisana ravnanja sojeno v prekrškovnem postopku, v izpodbijanem kazenskem postopku načelo prepovedi večkratnega sojenja ni bilo kršeno, saj postopka ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev. Iz procesnega vidika gre za dve različni dejanji, ki izhajata iz bistveno različnih dejstev.
Slabo finančno stanje družbe, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obtoženca ne more razbremeniti krivde za očitano kaznivo dejanje.
Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem, saj je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje družbe ne dosega za to potrebnih finančnih rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in ZFPPIPP. Dolžnost lastnika je torej postopati po določilih ZFPPIPP, ne more pa družbo reševati tako, da daje prednost poplačilu drugih terjatev pred poplačilom delavcev.
Za storitev kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev se ne zahteva poseben storilčev namen dolus coloratus, temveč zadostuje, da storilec ravna naklepno, da se torej zaveda, da ne ravna po predpisih ter se zaveda posledic te kršitve. Kar pomeni, da v kolikor se delodajalec zaveda, da je njegova dolžnost, da prispevke za socialno varnost plačuje, pa jih kljub temu ne (plačilo zavestno zanemari oziroma postavi na zadnje mesto), je naklep podan. Ko pa je naklep podan, je nepomembno, ali je takšen storilec s svojim ravnanjem nameraval povzročiti delavcu dejansko škodo.
Obtoženec je kot delodajalec s tem, ko svojim zaposlenim ni plačal prispevkov za socialno varnost, opustil svoje dolžnostno ravnanje in storil kaznivo dejanje, ki je trajalo ves čas, ko bi svojo obveznost moral izpolniti. Prispevki predstavljajo del bruto plače in zato neplačevanje le teh predstavlja kršitev temeljnih pravic delavcev in to ne glede na dejstvo, ali je delavcu nastala še kakšna nadaljnja škoda (na primer zaradi neizpolnjevanja pogojev za upokojitev ali nižje pokojnine) ali ne.
ZZK-1 člen 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 80, 80/4, 149, 149/4, 149/5, 243, 245.. SPZ člen 23.
vknjižba lastninske pravice na podlagi zasebne listine - zemljiškoknjižno dovolilo - presoja zemljiškoknjižnega sodišča - utemeljenost zahtevka za vpis - vsebina zemljiškoknjižnega dovolila - ničnost zemljiškoknjižnega dovolila - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - izbrisna tožba v zemljiškoknjižnem postopku - zaznamba izbrisne tožbe - zemljiškoknjižni postopek - predhodno vprašanje - overitev zemljiškoknjižnega dovolila
Zemljiškoknjižno sodišče je pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Preizkus ničnosti pa je omejen, saj zemljiškoknjižno sodišče po določbi petega odstavka. 149. člena ZZK-1 pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene zahteve strank na podlagi pravnega posla in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla. Zaradi omejene presoje ničnosti in popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila, vprašanje, ali je zemljiškoknjižno dovolilo nično zaradi prekoračitve pooblastil pri sklenitvi posla, ni predhodno vprašanje v tem zemljiškoknjižnem postopku.