ZDR-1 člen 200, 200/3.. ZS člen 3, 3/2, 113a.. URS člen 23.. ZPP člen 274, 274/1.
pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe - zamuda roka
Tožniku pravica do sodnega varstva, ker je sodišče prve stopnje zaradi zamude roka, določenega v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, njegovo tožbo zavrglo, ni bila kršena, saj je določitev roka za vložitev tožbe zaradi varstva pravic iz delovnega razmerja ustavno upravičena v korist načela pravne varnosti. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe je zakonsko določen in glede na namen pravnega varstva ni prekratek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00053877
Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8. URS člen 22, 23, 23/2. DZ člen 16, 157, 161. ZPP člen 70, 70-6, 73, 73/5, 285, 298, 363, 363/3. Sodni red (2016) člen 155, 156, 156/6, 158.
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok (dodelitev otrok) - dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - bistveno spremenjene okoliščine - želje otroka - upoštevanje (ugotavljanje) otrokovih želja - načelo najmilejšega ukrepa - zahteva za izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika - dovoljenost pritožbe - razlogi za izločitev sodnika - pravica do sodnega varstva - predodelitev zadeve drugemu sodniku - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - zakoniti sodnik - pravila o dodeljevanju zadev - letni razpored sodnikov - enako varstvo pravic - videz nepristranskosti sojenja - nestrinjanje z vodenjem postopka - materialno procesno vodstvo - procesno vodstvo glavne obravnave
K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih zadevah je glede na utrjeno sodno prakso treba pristopati restriktivno. Le če je otrokova korist ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, jo lahko sodišče zavaruje z izdajo začasne odredbe. Predstavlja izjemno sredstvo, sodišče pa jo izda le, če je to resnično nujno, saj bi brez nje otroku nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Ogroženost predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Toženka ogroženosti otrok, ki bi utemeljevala spremembo odločitve z dne 8. 11. 2019, s katero so bili otroci začasno zaupani v varstvo in vzgojo očetu, ni izkazala.
Toženka je kot bistveno spremenjeno okoliščino, ki naj bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, navajala željo otrok. Ti si želijo biti z njo in vrnitve v svoje prejšnje okolje; k babici, v prejšnjo šolo in k tamkajšnjim prijateljem. Vendar pa tudi močna želja otrok sama po sebi ne izkazuje njihove ogroženosti in ne more biti razlog za spremembo začasne odredbe. Spoštovanje otrokove volje še ne pomeni, da mora sodišče nujno odločiti v skladu z njo. Otrok ima pravico, da se svobodno izraža o vseh zadevah v zvezi z njim. Tehtnost takšnega mnenja pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Ni mogoče prezreti, da so otroci stari šele šest oz. devet let ter da ima visoko konflikten odnos med staršema lahko pomemben vpliv na njihovo zmožnost presojanja in razumevanja kompleksnosti okoliščin.
Pravico do naravnega oz. zakonitega sodnika zagotavlja drugi odstavek 23. člena Ustave. V zadevi lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom. Določba 158. člena Sodnega reda dopušča, da se zaradi daljše sodnikove odsotnosti ali preobremenjenosti njegove že dodeljene zadeve (lahko) dodelijo ostalim sodnikom na sodnem oddelku oz. pravnem področju po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni vrstni red začetnic priimkov sodnikov. Odločitev sprejme predsednik sodišča. Poleg citirane določbe se pri predodeljevanju zadev upoštevata tudi določbi 155. in šestega odstavka 156. člena Sodnega reda. Slednji odkazuje na letni razpored sodnikov, s katerim se določijo pravila za dodeljevanje zadev. Določba 155. člena Sodnega reda pa nalaga predsedniku sodišča skrb za zagotovitev enakomerne delovne obremenitve sodnikov. V odredbi z dne 18. 4. 2019 so bili izpostavljeni kriteriji ustrezno upoštevani. Datum 16. 4. 2019 predstavlja presečni datum; v odredbi je naveden zato, ker je bil tega dne pripravljen obrazložen predlog vodje oddelka za družinsko sodstvo o predodelitvi zadev. Ključ, ki ga za predodelitev zadev vsebuje odredba z dne 18. 4. 2019, zagotavlja, da v zadevi sodi naravni sodnik, saj vsebuje preverljive in transparentne objektivne kriterije. Narejen je v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili, s čimer je bila zagotovljena zahtevana naključnost pri določanju razpravljajočega sodnika. V odredbi je izražen namen, da se izenači število zadev na posameznega sodnika na oddelku za družinsko sodstvo, kjer sodi tudi razpravljajoča sodnica. S tem je bila zagotovljena enakomernejša obremenjenost sodnikov, ki ima podlago v 155. členu Sodnega reda; strankam oz. udeležencem družinskih postopkov pa je bilo v skladu z 22. členom Ustave RS zagotovljeno (boljše) enako varstvo pravic strank.
V pritožbi zoper več sklepov, s katerimi je bila zavrnjena zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bila izpostavljena sodničina povezava s tožnikom in eno od prič, ki naj bi bila znanca sodničinega brata. Ta naj bi se izkazovala v sodelovanju na poslovnem področju ter s prijateljstvom na družbenem omrežju Facebook. Do navedenega se je predsednik sodišča v izpodbijanih sklepih ustrezno opredelil. Institut izločitve, urejen v določbah 70. do 75. člena ZPP, je namenjen uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja. Sodnik sodniške funkcije ne sme opravljati, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). V izpodbijanih sklepih, s katerimi je bila zavrnjena toženkina zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bil upoštevan t. i. objektivno subjektivni test. Tega je sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice pri presoji vprašanj obstoja odklonitvenih razlogov. Presoja je bila opravljena ob upoštevanju kriterija, ali so podane take okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom o sodničini nepristranskosti. Sodnica odločno zanika vsakršno osebno povezanost s tožnikom in kakršnokoli znanstvo s pričo. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi zaključku iz sklepa z dne 30. 9. 2020, da odklonitveni razlog iz 70. člena ZPP ni podan. Udeležbe sodničinega brata in tožnika na istih poslovnih dogodkih ter vključenost v isto društvo še ni mogoče opredeliti kot drugo okoliščino, ki vzbuja dvom o sodničini nepristranskosti. Tega ne potrjuje niti „prijateljstvo“ med sodničinim bratom in tožnikom na družbenem omrežju Facebook. Toženkine navedbe o znanstvu med tožnikom in sodnico so povsem posplošene in neizkazane ter ne vzbujajo nikakršnega dvoma v kredibilnost sodničnine izjave. Toženkina predstavljena trditvena podlaga pa tudi ne krni t. i. videza nepristranskosti sojenja.
Dogajanje na naroku 17. 10. 2019 izkazuje predvsem toženkino nestrinjanje s procesnim vodstvom razpravljajoče sodnice, nikakor pa ne gre za dejanja, ki bi kazala na obstoj odklonitvenega razloga iz 70. člena ZPP. Vodstvo glavne obravnave je v skladu z določbo 298. člena ZPP v rokah predsednika senata. Nesledenje predlogom strank glede samega poteka postopka še ne more biti izkaz pristranskosti. V družinskopravnih zadevah ima sodišče v primerjavi s preostalimi „rednimi“ postopki bistveno aktivnejšo vlogo. To izhaja že iz 27. poglavja ZPP, kjer so bili urejeni postopki v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. V ZNP-1, po katerem sedaj sodišča obravnavajo družinska razmerja, pa je še posebej poudarjeno preiskovalno načelo. Sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja dokaze, ki jih niso predlagali. Dolžnost materialno procesnega vodstva je v teh postopkih bistveno bolj poudarjena. Določba 16. člena DZ napotuje na medsebojno sodelovanje in usklajeno delovanje vseh, ki pri svojem delu posegajo na področje nalog DZ. V tej luči je treba presojati sodničino komunikacijo z različnimi institucijami.
Napačen pravni pouk, posredovanje nepopolnih predlogov za izdajo začasne odredbe ter dokazov izvedencem na zgoščenki ne kažejo, da bi sodnica dajala kateri od strank prednost pri procesnem postopanju. Dvoma ne vzbuja niti telefonski pogovor s tožnikom, katerega vsebino je sodnica razumno pojasnila.
Okoliščina, da se sodnik med sojenjem ali v odločbi negativno izrazi o stranki, še ne zadošča za sklep o njegovi subjektivni pristranskosti. O toženki in njeni materi sodnica ni izrekala vrednostnih sodb, ampak le opozarjala na neustreznost njunih ravnanj. Navedeno tako ne izkazuje sodničinega sovraštva do toženke in njene mame.
V sklepu z dne 9. 10. 2020 so pojasnjene okoliščine v zvezi z vročanjem sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020 pravdnima strankama in CSD. Pojasnilo je razumno in prepričljivo, nanaša pa se na procesno ravnanje sodnice. Pritožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izkazati, da bi bilo zadrževanje odločitve sklepa namerno, ter pritrjuje ugotovitvam, da gre zgolj za domneve in subjektivno interpretacijo toženke. Kazenske ovadbe, ki naj bi jo predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil zoper toženko za kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1, prijave toženkine nekdanje pooblaščenke na Odvetniško zbornico Slovenije ter kazenske ovadbe zoper sodnico pa same po sebi še ni mogoče opredeliti kot drug tehten razlog, zaradi katerega bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranost sodnice. Takega razloga tudi ne predstavlja zatrjevana ogorčenost javnosti, ki naj ne bi več verjela, da sodnica sodi pošteno. O tem se je izreklo že Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Poudarjeno je bilo, da javnost vseh upoštevnih okoliščin konkretnega zadeve ne pozna in jih zaradi tajnosti postopka tudi ne more in ne sme poznati. Zato je javno mnenje odvisno od nepopolnih informacij. Sodnica tudi ni kršila tajnosti postopka, saj o zadevi, še manj o izvršilnih dejanjih – v nasprotju s toženko – javnosti ni obveščala.
Odločilno za spremembo sodno že pravnomočno določene preživnine je, da je bodisi sprememba potreb upravičenca bodisi sprememba zmožnosti zavezanca, bistvena, znatna, lahko bi se reklo tudi drastična. V ta okvir sodijo zlasti okoliščine, kot so izguba ali pridobitev zaposlitve, bistvena sprememba dohodkov, nastanek nove preživninske obveznosti (npr. rojstvo otroka), na drugi strani pa zlasti sprememba glede šolanja ali pa izredne okoliščine, vezane na posebne dodatne dejavnosti ali zdravstvene indikacije.
Mati obeh toženk je sicer še vedno zaposlena v družbi T., d. o. o., katere edina družbenica in zakonita zastopnica je. Njena izobrazba je ostala nespremenjena. Vendar pa je sedaj ugotovljena njena podjetnost, ki ji očitno zagotavlja še boljši standard, kot ga je imela po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob prvem sojenju, čeprav ga je že tedaj želela prikriti. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožba za zvišanje (ali znižanje) preživnine sicer ni namenjena odpravi morebitnih napak pravnomočne sodbe. Zato naj ne moti, da gre na videz za enake okoliščine na strani matere toženk, ko sodišče presoja, da ji ne verjame, da zasluži le minimalni dohodek, kot uradno prikazuje, in ji tega sodišča ni verjelo že tekom prvega sojenja. Gre namreč za dodatne močne indici, ki govorijo o sedanjih krepko boljših materinih preživninskih zmožnostih, kot so bile ugotovljene. Četudi so bile morda boljše že tedaj, pa jih sodišče ni uspelo ugotoviti, velja in se šteje, da tako dobrih zmožnosti mati tedaj ni imela.
Nesprejemljivo je, da bi mati porabila za (luksuzno) osebno vozilo 500 EUR na mesec, za hčerki pa 360 EUR. Njene zelo dobre pridobitne zmožnosti (bistveno boljše, kot je bilo to ugotovljeno v sojenju l. 2017) vodijo do tega, da je treba preživninsko breme bolj enakomerno porazdeliti med oba roditelja.
ZKP člen 502, 502.b, 502.b/4, 502.c, 502.d. KZ-1 člen 74, 74/1, 75.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje - utemeljen sum - ugovor zoper obtožnico - sorazmernost in nujnost ukrepa
Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da utemeljen sum, da naj bi obdolženi M.M. storil očitana kazniva dejanja, potrjuje vložena nepravnomočna obtožnica, ki je obširno in konkretno obrazložena, vsebuje pa tudi ustrezne razloge in dokaze na podlagi katerih je utemeljen sum, kljub temu, da obtožnica še ni pravnomočna, v zadostni meri izkazan, sodišče prve stopnje v napadenem sklepu (točka 15 do 18) povzema in navaja dokaze, ki utemeljen sum potrjujejo.
predlog za odložitev plačila sodne takse - odložitev plačila sodne takse - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje
Ker bi bila s takojšnjim plačilom celotnega zneska sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja obsojenec, je treba obsojencu odložiti plačilo sodne takse v znesku 971,00 EUR do odločitve Vrhovnega sodišča RS o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, kot je predlagal obsojenec v svojem predlogu, vendar največ za 24 mesecev, kar je omejitev iz drugega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).
formalno nepopolna vloga - zavrženje nepopolne vloge - zadostno število izvodov vloge - poziv sodišča k dopolnitvi vloge - procesni sklep o zavrženju vloge
Sodišče vložniku, ki ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, naloži, naj v določenem roku to stori, pri čemer ga mora opozoriti na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča, tj. da bo vlogo zavrglo. Prvostopenjsko sodišče je formalno nepopolno vlogo pritožnika glede na navedeno dejansko stanje in nedvoumna določila zakona pravilno zavrglo.
Kolikor ima pritožnica v mislih silo telesa in telesne gibe ob izvedbi spolnega odnosa, tako stališče po oceni pritožbenega sodišča ne sodi več v obravnavo sile kot zakonskega znaka kaznivega dejanja. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje je posilstvo sestavljeno iz prisiljenja in spolnega občevanja, kar pomeni, da je inkriminirana tista sila (ali tudi resna grožnja z napadom na življenje in telo), s katero storilec doseže spolni odnos. Zato sila, ki nastane ob izvedbi spolnega odnosa, praviloma bo šlo za silo telesa ob izvrševanju telesnih gibov, sodi v okvir spolnega občevanja kot takega.
Kljub temu, da je oškodovanka prostovoljno odšla z obtožencem v kabino stranišča, s spolnim odnosom ni soglašala, vendar tega obtožencu zaradi njenih osebnostnih lastnosti in verjetno tudi presenečenja, ni jasno in nedvoumno pokazala. Obtoženec pa na drugi strani ni vedel, da je oškodovanka spolno neizkušena, oziroma je upravičeno mislil, da je spolne odnose že imela, saj mu je to oškodovanka sama povedala, in je zato njeno vedenje, verjetno tudi zato, ker je bil pod vplivom alkohola, razumel kot konkludentno soglasje k spolnemu odnosu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSK00042790
ZPP-UPB3 člen 181.. Zakon o visokem šolstvu člen 10,24.
ugotovitvena tožba - sprememba tožbe - ugotovitev obstoja pravice - prenos dejavnosti - prenos pravic in obveznosti - prenos upravljanja - pravno nasledstvo družbe - pravna sposobnost
Pooblastilo za nastopanje v pravnem prometu pa ne pomeni, da je bila članica UP ZRS neke vrste pravna naslednica izbrisanega zavoda ZRS RS. Svoja upravičenja do nastopanja v pravnem prometu je namreč izvajala iz statuta tožeče stranke, ne pa iz univerzalnega pravnega nasledstva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00048760
ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 530.
izročitev zahtevane osebe - pogoji za izročitev - zakonski pogoji za izročitev tujega državljana - dokazno breme - kazenska sankcija
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da argumenti pritožnika o nesorazmernosti višine kazni, ki temelji na primerjavi vrste in višine izrečenih kazenskih sankcij v Republiki Srbiji in Republiki Sloveniji za obravnavano kaznivo dejanje, niso zadostni za zaključek o veliki nesorazmernosti ("gross disproportionality"), ki predstavlja strogi test, izoblikovan s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in je izpolnjen le v redkih in izjemnih okoliščinah.
Tudi v sodni praksi slovenskih sodišč se je zato oblikovalo stališče, da mora država oziroma pristojni organ pred izročitvijo preveriti, ali bo zahtevana oseba v državi sprejemnici izpostavljena resničnemu tveganju nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pri čemer mora nujno pridobiti in upoštevati zadostno količino informacij o stanju v državi, kamor naj bi bila oseba izročena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00045005
ZPP člen 142, 142/8, 319, 319/3, 343. OZ člen 3, 5, 11, 190, 191, 193. ZD člen 142. ZZZDR člen 124. SPZ člen 66.
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - začetek teka roka za pritožbo - stranka zastopana po pooblaščencu - pritožba v dveh ločenih vlogah - pobotni ugovor - pobotni ugovor iz naslova neupravičene obogatitve - izrek odločbe - višina terjatve - višina solastniškega deleža - v pobot uveljavljana terjatev - obstoj terjatve - ugotovitev obsega pobotne terjatve - odgovornost za zapustnikove dolgove - višina podedovanega premoženja - oskrbnina - doplačilo - priglasitev terjatve v zapuščinskem postopku - terjatev dediča do zapuščine - neupravičena pridobitev - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - uporabnina in uporaba solastne stvari - garaža - stanovanje - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - dobrovernost pridobitelja
Pravdni stranki so dediči po pokojni L. L. Po podatkih sklepa o dedovanju je toženec kot njen oporočni dedič med drugim podedoval 42/100 obravnavanega stanovanja v Ljubljani. Delež do 8/100 na stanovanju so z dedovanjem po zapustnici po dopolnitvi nujnega deleža pridobili tožniki kot zakoniti dediči zakonitega dediča zapustnice B. B., ki je umrl leta 2013. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je B. B. po razglasitvi oporoke 23. 8. 2010 že v zapuščinskem postopku 30. 9. 2010 kot upnik priglasil terjatev do zapustnice oziroma zapuščine iz naslova doplačila oskrbnine za pokojno zapustnico, ki jo je doplačeval od 2005 do 2010. Navedena terjatev je predmet tega postopka. Za zapustnikove dolgove odgovarjajo zapustnikovi dediči do višine podedovanega premoženja (142. člen ZD).
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je pravna podlaga za tožbeni zahtevek tožnikov odgovornost dediča za zapustnikove dolgove (142. člen ZD) iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen do 198. člen OZ), in ne v določbah ZZZDR o preživljanju staršev (124. člen ZZZDR).
Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). Za tak primer gre v obravnavani zadevi.
Za presojo utemeljenosti terjatve iz naslova uporabnine zaradi uporabe solastne nepremičnine je sodišče pravilno izhajalo iz pravnih pravil 198. člena OZ v zvezi s 190. členom istega zakona. Za utemeljenost zahtevka morajo biti razen neupravičene uporabe stvari podane še naslednje predpostavke: prikrajšanje na škodo drugega na strani prikrajšane osebe, obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med njima ter odsotnost pravnega temelja za premik premoženja. Pravilno je upoštevalo tudi bistveno okoliščino konkretnega primera: solastninsko pravico pravdnih strank do stvari. Vsak solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ). Ker gre za kohabitacijo več solastninskih pravic, je o načinu souporabe nujen dogovor med solastniki. Solastnik ni upravičen do uporabnine že zgolj zaradi obstoja solastninske pravice. Obveznost plačila uporabnine je pogojena s položajem neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin in vsakokratnih ravnanj strank. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je treba upravičenost solastnikovega zahtevka za plačilo uporabnine presojati tako, da se vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolni s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih je treba ovrednotiti v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava o prostem urejanju obligacijskih razmerij (3. člen OZ), vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in mirnem reševanju sporov (11. člen OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.
ZPrCP člen 101, 107, 107/12.. ZVoz-1 člen 56, 56/8.. ZP-1 člen 163, 163/5.
odvzem osebnega vozila - pravica do zasebne lastnine - stranska sankcija
Odvzem predmeta osebi, ki ni storila prekrška, predstavlja poseg v njeno z ustavo zavarovano pravico do zasebne lastnine. Zato mora sodišče pri odločitvi pazljivo tehtati med to pravico in nevarnostjo, ki jo za ostale udeležence v prometu predstavlja uporaba zaseženega vozila s strani storilca. Pri tem mora presojati tudi realne možnosti storilca, da bo uporabljal zaseženi avtomobil. Da bi to lahko storilo, mora dati lastniku možnost, da se o vseh okoliščinah zadeve izjavi.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - tehten razlog - videz nepristranskosti sodišča
Če bi zadevo obravnavali sodniki Okrajnega sodišča v X, bi glede na dejstvo, da je oškodovanec kot tožilec vložil obtožni predlog zoper sina sodnice Okrajnega sodišča v X, v katerem med drugim zatrjuje, da je obdolženec ravnal po navodilih svoje matere, to utegnilo pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, vzbuditi dvom o nepristranskosti sodišča.
nepopolna vloga - poziv na dopolnitev tožbe - dopolnitev tožbe v roku - opredelitev vrednosti spornega predmeta po spremembi tožbe - razlogi v nasprotju s podatki spisa - razveljavitev sklepa
Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka v odrejenem roku ni dopolnila tožbe z označbo vrednosti spornega predmeta glede podrednih tožbenih zahtevkov, je v nasprotju s podatki spisa. Ker je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo petega odstavka 108. člena ZPP, je bilo treba ugoditi pritožbi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).
odpoved tožbenemu zahtevku - sodba na podlagi odpovedi - izpodbijanje - izjava, dana v zmoti - opravičljiva zmota - pravna zmota - motivna zmota - pravni laik - preklic odpovedi tožbenemu zahtevku - rok za preklic - izdaja sodbe - prejem sodne odločbe - poseben sklep o stroških postopka - pritožba zoper sklep o stroških postopka - obveznost plačila sodne takse
V zvezi z izpodbijanjem sodbe na podlagi odpovedi zaradi zmote je sodna praksa že izoblikovala stališča, da mora biti zmota nezakrivljena oziroma opravičljiva, da je pravna zmota neupoštevna, prav tako zmota v predstavi (oziroma motivu), neupoštevna je tudi nebistvena zmota.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnika, da bi preklic odpovedi zahtevku lahko podal vse do prejema sodbe, saj ZPP rok za preklic odpovedi veže na izdajo sodbe.
V obravnavanem primeru je sodišče o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP, ki v določenih procesnih situacijah, kakršna je bila tudi v tem postopku (odpoved tožbenim zahtevkom je bila podana na naroku v drugi zadevi), dopušča naknadno izdajo posebnega sklepa o stroških po poteku roka za vložitev zahteve za povrnitev stroškov. Zato sodbe na podlagi odpovedi in sklepa o stroških postopka ne gre šteti za eno odločbo, temveč gre za poseben sklep o stroških postopka. Za postopek o pritožbi zoper poseben sklep o stroških postopka pa je treba plačati takso po tar. št. 3009 ZST-1.
prenehanje pogodbe - odstop od pogodbe - akt, ki nima več pravnih učinkov - pogodbene obveznosti - pogodba o leasingu - leasing motornega vozila - splošni pogodbeni pogoji - pravica do odstopa od pogodbe - pogoji za odstop - pogodbeni pogoji - povezana pogodba - rok za odstop od pogodbe - trenutek odstopa od pogodbe - prekinitev pogodbe - pravna posledica - obveznosti leasingojemalca - obveznosti leasingodajalca - (ne)izvrševanje pogodbe - izročitev predmeta leasinga - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba prvostopenjske odločitve
Očitek toženke o napačni uporabi materialnega prava, na kar sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti, je utemeljen. Obveznosti leasingojemalca in leasingodajalca (tudi za primer odstopa od pogodbe) sta pravdni stranki dogovorili v pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu št. 001. Tako je v točki VII.2.2. splošnih pogojev, na katero toženka opozarja v pritožbi, določeno, da lahko leasingojemalec, ki je fizična oseba, s pisno izjavo odstopi od pogodbe brez navedbe razloga tudi, kadar je leasing že koristil, in sicer v štirinajstih dneh od dneva sklenitve pogodbe oziroma od dneva, ko prejme vse informacije, ki jih mora v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite, vsebovati pogodba, če je ta dan poznejši kot dan sklenitve pogodbe. Pri povezani pogodbi se lahko rok za odstop od pogodbe na izrecno zahtevo leasingojemalca skrajša na tri dni, pri čemer se šteje, da je leasingojemalec začel koristiti leasing, ko je podpisal prevzemni zapisnik oziroma, ko mu je bil dobavljen predmet leasinga. Če leasingojemalec, ki je fizična oseba, uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe po koriščenju leasinga, mora leasingodajalcu plačati glavnico in obresti, obračunane na to glavnico, od dneva, ko je bil leasing koriščen, do dneva, ko je glavnica odplačana, brez nepotrebnega odlašanja ali najpozneje v tridesetih dneh od dneva, ko je leasingodajalcu poslal obvestilo o odstopu. Obresti se izračunajo na podlagi dogovorjene obrestne mere. Leasingojemalec mora leasingodajalcu plačati tudi nepovratne stroške, ki jih je leasingodajalec že plačal v postopku pred sodišči, upravnimi organi ali osebami z javnim pooblastilom. Po koriščenju leasinga torej tudi pri odstopu od pogodbe v dogovorjenem roku ne nastopi vtoževana posledica, tj., da pogodba nima učinkov.
ZFPPIPP člen 111, 111/1, 111/5, 116, 116/3. Pravilnik o vodenju seznama upraviteljev in o vsebini ter načinu obveščanja (2008) člen 8, 8/1.
osebni stečaj - sklep o začetku postopka osebnega stečaja - imenovanje stečajnega upravitelja - imenovanje upravitelja - postopek imenovanja - seznam upraviteljev - vrstni red - pritožba zoper sklep o imenovanju stečajnega upravitelja - potni stroški stranke - zagotovitev navzočnosti - predlog dolžnika
Vrstni red izbranih upraviteljev posameznega okrožnega sodišča se vodi ločeno za 1) postopke prisilnih poravnav in stečajne postopke nad pravno osebo, ter 2) za postopke osebnih stečajev in stečajev zapuščine. V vsaki skupini so upravitelji, ki so sami izbrali sodišče, pri katerem bodo opravljali funkcijo upravitelja. Razdalja med bivališčem dolžnika in registriranim sedežem pravnoorganizacijske oblike, v kateri upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja, po veljavnem ZFPPIPP ni merilo za izbiro sodnega okrožja.
Sodišče prve stopnje ni imelo pravice pri imenovanju preskočiti vrstni red in namesto upravitelja B. B. imenovati drugo osebo s seznama, ki opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v pravnoorganizacijski obliki, ki je registrirana s sedežem na območju Okrožnega sodišča v Celju.
Pritožbene trditve dolžnika, da ga je stečajni upravitelj povabil na razgovor v Novo Gorico, kar pa je zanj skoraj neizvedljivo zaradi potnih stroškov, ki jih nima iz česa plačati, ker nima nobenih prihrankov, na odločitev o imenovanju upravitelja ne vplivajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043198
OZ člen 937, 952. ZOZP člen 22. ZPP člen 458, 458/1, 495.
postopek v sporu majhne vrednosti - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko podlago - zavarovalna pogodba - pogodba o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti - splošni pogoji zavarovanja - neplačilo premije - prenehanje zavarovalne pogodbe - odstop od pogodbe - uničenje stvari - odjava vozila iz prometa - sorazmerni del plačila
Niti OZ niti ZOZP na golo dejstvo odjave vozila iz prometa ne veže pravne posledice prenehanja zavarovalne pogodbe. OZ sicer vsebuje pravilo o prenehanju obveznosti za primer, če je zavarovana stvar zaradi dogodka, ki ni bil predviden v polici, uničena (952. člen OZ). Vendar pa pri odjavi vozila iz prometa predmet zavarovanja še vedno obstaja. Zato pravilo iz 952. člena OZ v tem primeru ne pride v poštev.
Če zavarovalnica za zavarovalni primer, ki je nastal do dneva veljavnosti pogodbe, ki je predčasno prenehala, ni dolžna izplačati zavarovalnine, tudi ni upravičena do plačila celotne premije, pač pa le do premije, ki je dospela do dneva veljavnosti pogodbe. Iztrditvene podlage tožnice pa ne izhaja, da je toženki na podlagi druge pogodbe dolžna izplačati zavarovalnino za škodna dogodka, ki ju je prijavila toženka. Zato je upravičena le do plačila tistega sorazmernega dela zavarovalne premije, ki je zapadel do dneva veljavnosti te pogodbe.
Sodišče je napačno ugotovilo, da ni izkazan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ - verjetnost nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prav tako je sodišče napačno štelo, da ni podan pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, da tožena stranka (upnik) ni dolžna dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o zavrnitvi začasne odredbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZUstS člen 43, 44, 48, 48/11. ZSReg člen 30, 30/1. ZGD-1 člen 295, 296. ZFPPIPP člen 150, 151a, 151a/1-1, 157, 221j. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 3.
predlog za vpis spremembe v sodni register - procesne predpostavke za odločanje o predlogu - poziv sodišča - upravni odbor - odpoklic člana upravnega odbora - pooblastilo za sklic skupščine - postopek prisilne poravnave - omejitev pristojnosti skupščine insolventnega dolžnika - pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave - soglasje sodišča - upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - protiustavnost zakonske določbe - pravne posledice odločbe Ustavnega sodišča
Registrsko sodišče mora zaradi vezanosti na pravnomočno začet postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa in zapovedane omejitve pristojnosti skupščine subjekta vpisa po 151.a členu ZFPPIPP, kot pogoj za presojo obstoja vseh procesnih predpostavk pred odločanjem o vsebinski presoji utemeljenosti predloga upoštevati ali je bilo pred odločitvijo o skupščinskem sklepu o odpoklicu članov in imenovanju novih članov upravnega odbora dano soglasje sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa. Predlagatelji ga kljub pravilnemu pozivu na podlagi prvega odstavka 30. člena ZSReg, registrskemu sodišču niso predložili.
Nenazadnje ni brez pomena, da subjekt vpisa sam kot dolžnik uvedbi, začetku in vodenju postopka upniške prisilne poravnave, ni nikoli nasprotoval. Ni vložil niti ugovora zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave po takrat še neugotovljeno ustavno neskladnem desetem odstavku 221.j členu ZFPPIPP. Zato se sploh ni zastavil dvom o insolventnosti subjekta vpisa.
Kot je pravilno obrazložilo že registrsko sodišče, pri odločanju o konkretnem predlogu, ni vezano na razloge iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 18/2020 z dne 5. 3. 2020, še manj pa je utemeljeno pritožbeno stališče, da pomeni podelitev sodnega pooblastila v zadevi Ng 18/2020 po vsebini več kot le soglasje, ki je urejeno v 151.a člena ZFPPIPP.
Registrsko sodišče mora zaradi vezanosti na pravnomočno začet postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa in zapovedane omejitve pristojnosti skupščine subjekta vpisa po 151.a členu ZFPPIPP, kot pogoj za presojo obstoja vseh procesnih predpostavk, pred odločanjem o vsebinski presoji utemeljenosti predloga upoštevati ali je bilo pred odločitvijo o skupščinskem sklepu o odpoklicu članov in imenovanju novih članov upravnega odbora dano soglasje sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa. Registrsko sodišče je v skladu s 3. členom Uredbe v zvezi s predhodnim preizkusom predloga predlagateljev po prvem odstavku 30. člena ZSReg, ko je ugotovilo, da predlagatelji niso niti po pozivu sodišča predložili soglasja pristojnega sodišča po 151.a členu ZFPPIPP, česar v pritožbi niti ne izpodbijajo, njihov predlog pravilno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00043182
OZ člen 5, 7. ZPP člen 212.
odškodninski tožbeni zahtevek - kršitev pogodbe - pogodba o svetovanju - prodaja delnic - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - načelo vestnosti in poštenja - načelo prepovedi zlorabe pravic - trditveno in dokazno breme - izvajanje dokazov - nedovoljeni informativni dokazi - konkretizacija trditev - najboljši ponudnik - neenaka obravnava - razkritje podatkov - neizbrani ponudnik
Vsaj načelno je mogoče sprejeti implicitno izraženo stališče tožeče stranke, da ne pozna vseh dejstev, ki bi jih morala zatrjevati v okviru svojega trditvenega bremena. Vendar pa bi tožeča stranka lahko podala konkretna pojasnila vsaj z vidika njenega sodelovanja v postopku ter z vidika neizbranega ponudnika, kot strokovnjak na tem področju pa bi lahko podala tudi primerjavo z vidika drugih tovrstnih postopkov. Glede na informacijsko asimetrijo bi zahteva po poštenem sodnem postopku v takem primeru terjala, da sodišče to ustrezno upošteva v dokaznem postopku. Vendar pa navedeno tožeče stranke ne odvezuje dolžnosti, da konkretno navede vsaj tista dejstva, ki so se nahajala v njenem zaznavnem območju.
Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga tožbe. Stranka, ki predlaga izvedbo določenega dokaza (zaslišanje priče), mora najprej svoj dokazni predlog povezati s konkretnimi trditvami, ki jih želi s tem dokazom dokazati. Izvajanje dokazov "na slepo srečo" v pravdnem postopku ni dovoljeno. Ne drži torej pritožbeni očitek, da bi morala tožeča stranka natančno navesti, kaj bo priča izpovedala, temveč bi morala podati konkretne, substancirane trditve o očitanem nedopustnem ravnanju tožene stranke.