OZ člen 86, 323, 326. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - novacija - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke
Razumevanje sodišča prve stopnje, da samostojna presoja ničnosti prenovljenega pravnega posla ni dopustna, bi povsem izvotlilo namen pravila iz 326. člena OZ, kot nepravilno pa se izkaže (predvsem) v obravnavanem sporu, ko tožnika kot potrošnika zatrjujeta ničnost prenovljenih kreditnih pogodb in v katerem mora sodišče po uradni dolžnosti poudarjeno varovati šibkejšo stranko, potrošnika. V ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU. Stališče, da sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje, je zavzelo tudi SEU v zadevi C-452/18 (sodba z dne 9. 7. 2020), Ibercaja Banko SA.
SPZ člen 99, 99/1. ZEN člen 2, 74. ZPP člen 285. OZ člen 600, 600/2.
vznemirjanje lastninske pravice - pasivna legitimacija pri negatorni tožbi - poseg v skupni del stavbe - posredni motilec - najemnik - parkirni prostor - nedoločnost izreka - materialno procesno vodstvo
Pasivno legitimiran je lahko le tisti, ki ima (tudi) dejansko in pravno možnost odpraviti oziroma preprečiti vznemirjanje.
Ugotovitev, da je toženec najemnik parkirnih prostorov v toženkini lasti, ne zadostuje za obstoj njegove pasivne legitimacije.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu 431. členom ZKP opravilo posamezna preiskovalna dejanja. Iz podatkov spisa izhaja, da oškodovancu kot tožilcu ni bila omogočena navzočnost pri zaslišanju prič in obdolženke. S tem mu je bila posledično onemogočena pravica do postavljanja vprašanj procesnim udeležencem, kljub temu da mu taka pravica pripada. Oškodovanec kot tožilec je bil torej postavljen v neenakopraven položaj z državnim tožilcem, zaradi česar sta mu bili kršeni pravici iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in prvega odstavka 63. člena ZKP.