Ob ugotovitvi, da je bil zvočni posnetek snemanja razgovora pri sodnem izvedencu pridobljen z neupravičenim posegom v njegovo ustavno varovano pravico do komunikacijske zasebnosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se mora iz spisa izločiti celoten prepis tega zvočnega posnetka, nadalje pa tudi izjave, ki so iz slednjega prepisane v kazensko ovadbo in predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.
OZ člen 86, 323, 326. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - novacija - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke
Razumevanje sodišča prve stopnje, da samostojna presoja ničnosti prenovljenega pravnega posla ni dopustna, bi povsem izvotlilo namen pravila iz 326. člena OZ, kot nepravilno pa se izkaže (predvsem) v obravnavanem sporu, ko tožnika kot potrošnika zatrjujeta ničnost prenovljenih kreditnih pogodb in v katerem mora sodišče po uradni dolžnosti poudarjeno varovati šibkejšo stranko, potrošnika. V ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU. Stališče, da sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje, je zavzelo tudi SEU v zadevi C-452/18 (sodba z dne 9. 7. 2020), Ibercaja Banko SA.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu 431. členom ZKP opravilo posamezna preiskovalna dejanja. Iz podatkov spisa izhaja, da oškodovancu kot tožilcu ni bila omogočena navzočnost pri zaslišanju prič in obdolženke. S tem mu je bila posledično onemogočena pravica do postavljanja vprašanj procesnim udeležencem, kljub temu da mu taka pravica pripada. Oškodovanec kot tožilec je bil torej postavljen v neenakopraven položaj z državnim tožilcem, zaradi česar sta mu bili kršeni pravici iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in prvega odstavka 63. člena ZKP.