Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu je z vidika načela individualizacije višine odškodnine pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca ob izgubi užitka na dopustu, z namenom upoštevanja pomena prizadete dobrine in namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako da ta ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, pa so v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine pomembni tudi naslednji dejavniki: dogovorjeni namen, lastnosti in cena potovanja ter intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe.
S ceno potovanja ter njegovim dogovorjenim namenom in lastnostmi so začrtani okviri utemeljenih pričakovanj glede dopustniškega užitka (utemeljeno pričakovani užitek na dopustu). Za višjo ceno so pričakovanja glede kakovosti dopustniških doživetij utemeljeno višja. Nenazadnje je to običajno tudi razlog, ki vpliva na višino cene potovanja. Prav tako bodo pričakovanja višja pri enkratnih (na primer poročnih) ali dlje časa načrtovanih potovanjih. Intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe v razmerju do utemeljenih pričakovanj pa pomembno vplivajo na oceno intenzivnosti izgube užitka. Zgolj neznatne pomanjkljivosti ne zadoščajo za prisojo odškodnine. Ob tem je treba upoštevati tudi trajanje potovanja, saj pri krajših potovanjih praviloma že dan ali dva trajajoča kršitev pogodbe ne bo pomenila zgolj neznatne škode.
ZVKSES v drugem odstavku 23. člena določa, da prodajalec odgovarja za skrite napake, ki imajo značilnost napak v solidnosti gradbe, če se te pokažejo v desetih letih od prevzema nepremičnine. Iz določbe je jasno razvidno, da gre za obdobje jamčevanja. Temu ne nasprotujejo niti pravdne stranke. Pritožbeno sodišče je zmotno štelo, da deset let znaša prekluzivni rok za vložitev tožbe. Ker pa ZVKSES prekluzivnega roka za vložitev tožbe sam ne določa, je med strankama sporno, ali je v obravnavani zadevi uporabljiv enoletni prekluzivni rok iz OZ ali dveletni prekluzivni rok iz ZVPot, ki tečeta od notifikacije napake. Vrhovno sodišče se je v sklepu II Ips 9/2017 z dne 11. 5. 2017 o tem vprašanju že izreklo: ni mogoče uporabiti specialne določbe 37.c člena ZVPot, temveč določbo splošnega predpisa, torej prvega odstavka 480. člena OZ.
Ob upoštevanju posebne narave notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se s spremembo 71. člena ZIZ omogoča odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti v primerih, ko dolžnik potrošnik vloži tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, pri tem pa se ne odstopa od načela stroge formalne legalitete. Sodišče mora postopek s tako tožbo izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja. Sodišče varuje dolžnika potrošnika tudi tako, da ga v primerih, ko tožbe še ni vložil in ni očitno, da dolžnik nima izgledov za uspeh s tožbo, na vložitev tožbe napoti, izvršbo pa v tem času odloži.
Ob doslednem upoštevanju sodne prakse Sodišča EU ter načela ozke evro-avtonomne razlage pojma "druga pogodbena stranka”, načela restriktivne razlage izjem od splošnega pravila o pristojnosti po prebivališču toženca in načela pravne varnosti in predvidljivosti pristojnosti (v spregi z zahtevo po sklenitvi pogodbe) Vrhovno sodišče sodi, da spor med slovenskim kupcem - potrošnikom in francoskim proizvajalcem - garantom ni potrošniški spor. Zato se za določitev pristojnosti ne morejo uporabiti posebne določbe Uredbe št. 1215/2012 glede pristojnosti v potrošniških sporih, ki potrošniku omogočajo vložitev tožbe pred sodiščem po kraju svojega stalnega prebivališča. To pomeni, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o (primarnem in podrednem) tožbenem zahtevku iz naslova (obvezne) garancije.
Iz sodne prakse SEU je mogoče izluščiti osnovna vodila, ki so pravno pomembna tudi pri presoji vprašanja zastaranja kondikcijske terjatve kreditojemalca, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih, in sicer:
a) da je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino;
b) da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktiva 93/13, treba upoštevati tudi trajanje roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka;
c) da je pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13; in
č) zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel.