Revizijske navedbe, da izpodbijana pogodbena določba ni sporna in nejasna, ker jasno določa, da se obrestne mere določajo skladno s sklepi toženke, ki veljajo ob vsakokratni obnovitvi vezave, so neutemeljene. Kot sta nižji sodišči že pravilno pojasnili, je v sporni določbi določeno tudi, da se pri prvih šestih obnovitvah realna obrestna mera poveča. Ker so bili ob obnovitvi vezave v veljavi sklepi banke, ki so obrestne mere zniževali, teh sklepov ni bilo mogoče upoštevati. 5. člen pogodbe je na podlagi jezikovne in logične razlage jasno pomensko zaprt navzdol (torej da se smejo obrestne mere zgolj zviševati, ne pa tudi zniževati), nejasen oziroma pomensko odprt pa navzgor v smislu stopnje zviševanja obrestne mere. S tem je bila spornost 5. člena pogodbe v tej pravdi izkazana. V takem položaju pa zakon narekuje ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank in razumevanje sporne določbe v smislu načel obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR).
Ker nižji sodišči nista mogli enoznačno ugotoviti skupnega pogodbenega namena pravdnih strank, sta odločitev pravilno oprli na 100. člen ZOR, v skladu s katerim sta tudi pravilno med mogočimi pomeni izbrali tistega, ki je za tožnico najugodnejši, to je obrestovanje po sklepu, veljavnim ob sklenitvi pogodbe.
Na revizijske navedbe ter identično pravno vprašanje je Vrhovno sodišče toženki že odgovorilo v odločbi II Ips 97/2011 z dne 6. 12. 2012.
Tudi javni skladi se morajo v razmerjih s potrošniki podrediti pravu varstva potrošnikov in se ne smejo posluževati (nepoštenih) poslovnih praks, ki jih ZVPot preganja.
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja ali za toženo stranko veljajo določbe ZVPot, ter glede pravnega vprašanja ali je tožena stranka v konkretnih primerih pogojevala izročitve stanovanj s predhodnim plačilom kupnine.