Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je obstoj slabe vere tožene stranke kot banke pojmovno gledano izključen, če zavedanje banke, da se tečaj lahko znatno spremeni tako v škodo kot v korist tožnikov "nima oprijemljivih okoliščin, da bi toženka kreditojemalca iz škodoželjnih nagibov izpostavila neomejenemu tveganju"?
Ugotovljeno je bilo, da je bilo obdobje petih let pred sklepanjem spornih kreditnih pogodb izrazito ugodno za evrsko valuto v razmerju do CHF, medtem ko je na drugi strani Banka Slovenije v svojem poročilu namenjenem poklicnim deležnikom prikazala graf za 25-letno obdobje, z izrazito koristjo v prid CHF. Poleg tega so bili naslovniki poročila še dodatno opozorjeni, da je mogoče pričakovati dvig vrednosti CHF. Tožnik je bil tako seznanjen le z zanj ugodnim trendom. Ob dejstvu, da je bil na tisti točki njegov mesečni obrok nižji kot bi bil ob najemu kredita v evrih, navedena pojasnila niso odražala dejanskega obsega tveganja.
Drži, da je sodišče ugotovilo, da je bil narejen izračun, če bi tečaj zanihal navzgor in navzdol, ter "da to ni bilo le za par EUR razlike", kot so izpovedale pri toženki zaposlene priče. Vseeno pa tako pavšalna ugotovitev ne zadostuje za zaključek, da je bil tožniku predstavljen izrazito slab scenarij apreciacije CHF.
Vrhovno sodišče zato lahko zaključi, da se na podlagi podanih pojasnil tožnik ni mogel zavedati dejanskega obsega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Zato sploh ni bil v položaju, ko bi lahko sprejel informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.
Pojasnilna dolžnost torej ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, s tem pa je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).
Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in da povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju; od banke ni mogoče zahtevati, da bi morala ta bodoča gibanja napovedati za celotno dolgo obdobje vračanja kredita, bi pa morala kreditojemalce opozoriti, da jih ni mogoče napovedati in jim predstaviti »črni scenarij.« Ali, kot pravi Ustavno sodišče, mora kreditodajalec pojasniti kreditojemalcu vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita.
Zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo veliko depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.
Kreditodajalec mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.
V primeru znatnega povečanja zneska neodplačane glavnice v valuti plačila pri kreditu v tuji valuti, ob neizpolnjeni zahtevi po preglednosti z vsebino, da je takšno povečanje obveznosti mogoče, ni mogoče šteti, da bi ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Če ponudnik pri vključitvi pogodbenih pogojev v pogodbo ne ravna skladno s profesionalno skrbnostjo, bo njegovo postopanje v nasprotju z zahtevo dobre vere.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je za obstoj slabe vere tožene stranke kot banke v kreditnem razmerju s tožnikoma kot potrošnikoma potrebno ugotoviti naklep, da je tožena stranka tožnika izpostavila neomejenemu tveganju iz škodoželjnih nagibov in neodvisno od izrecno ugotovljenega dejstva, da se je sama zavedala, da se tečaj lahko znatno spremeni bodisi v eno bodisi v drugo smer, o čemer po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tožnika ni poučila?,
2. Ali je uporaba zakonskega pogoja iz tretje alineje 24. člena Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki določa nepoštenost, če pogodbeni pogoji povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, odvisna le od pričakovanja potrošnika (tožnikov) na podlagi pojasnil tožene stranke kot banke in ne na podlagi njunega lastnega vedenja?,
3. Ali je treba zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo in ali obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja?.
Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel.
Ker je merilo dobro vere objektivno in je pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.
Pritožbena obravnava ni le sredstvo izenačevanja spoznavnih možnosti obeh sodišč, ampak izvirna dopolnitev postopka. Nezaupanje v postopek in v argumentacijo (tj. v metode ugotavljanja dejanskega stanja) namreč implicira tudi nezaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo. Konec koncev je smisel ponovitve dokazovanja prav v tem, da prinese nekaj novega, da prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome itd. In prav ta presežek (nekaj drugega in nekaj več) je bistven za drugačno dokazno oceno.
Pritožbeno sodišče je poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja.
Toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni pogoj nalaga tožnikoma v primerjavi s kreditno pogodbo v domači valuti - neomejeno valutno tveganje, toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob ustrezni transparentnosti tak pogoj prav gotovo/v vsakem primeru sprejela.
Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Stališče, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Nasprotuje namreč prvemu odstavku 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična.