gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - stranski udeleženec - pravni interes - odvodnjavanje meteornih voda
Neutemeljeno je tožničino mnenje, da bi moral upravni organ čakati do odločitve o njeni pritožbi zoper izdano vodno soglasje. Iz členov 150 do 153.a ZV-1 namreč izhaja, da
vodno soglasje
pomeni sprejemljivost posega v prostor z vidika vodnega režima in stanja voda, ne pa sprejemljivosti načina odvajanja meteornih voda glede na tožničine pravno varovane pravice. To presojo opravi upravni organ v postopku odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja in v tem okviru preizkusi tudi, ali se ugovori glede načina odvajanja meteornih voda nanašajo na varstvo tožničinih pravno varovanih pravic.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - enostavni objekt - skladnost s prostorskimi akti - pred 31. 12. 1967 zgrajen objekt - uporabno dovoljenje po zakonu
Tudi če je objekt v Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje naštet kot enostavni objekt, ga ni dopustno postaviti v nasprotju s prostorskim aktom.
Trditev, da ima sporna stavba uporabno dovoljenje po samem zakonu na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, kar naj bi dokazovalo potrdilo, pa je treba šteti kot dovoljeno tožbeno novoto. Iz fotokopije predloženega potrdila namreč izhaja, da naj bi bilo poslano po elektronski pošti v vednost tudi inšpektorju. Na podlagi navedenega je tožnik po mnenju sodišča utemeljeno pričakoval, da je upravni organ seznanjen z navedenim potrdilom in da ga bo v nadaljevanju postopka, to je po izdaji inšpekcijske odločbe z dne 2. 8. 2012, tudi upošteval, in sicer vsaj tako, da se bo opredelil do njegovega vpliva na predmetni postopek.
ZVKDS je z odločbo z dne 22. 10. 2012 zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, zato pogoj za nastop posledice danega pozitivnega soglasja iz petega odstavka 50.a člena ZGO-1 ni izpolnjen.
Dejstvo, da tožniku navedena odločba z dne 22. 10. 2012 vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bila vročena, na drugačno odločitev ne vpliva.
ZVO-1 člen 17, 50, 51/2, 82, 83, 84, 84/3, 92, 92/1. Uredba o odpadkih člen 10, 36, 36/2, 36/2-4. Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje člen 11b.
Iz določbe drugega odstavka 51. člena ZVO-1 izrecno izhaja, da je treba pri določanju posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, upoštevati lokacijo posega. Določba Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, ki določitev takega posega veže izključno na zmogljivost naprave, je torej nezakonita in mora sodišče njeno uporabo zavrniti (načelo exceptio illegalis). Zgolj to, da dovoljena letna količina odpadkov ne presega količinskega pragu, ki ga določa navedena uredba, torej ne pomeni, da za to napravo ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, posledično pa v zadevi ni mogoče zaključiti, da predmetna naprava ne bo pomembno vplivala na okolje (50. člen ZVO-1).
Dejstvo, da predpisov o mejnih vrednostih smradu ni, ne pomeni, da lahko upravljavec naprave okolje neomejeno obremenjuje, niti tega, da je mogoče presojo s tega vidika avtomatično šteti za opravljeno.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - reklamni stolp - reklamni pano - skladnost projekta s prostorskim aktom - urbana oprema - enostavno premakljiv objekt
Določbe PUP ne dajejo podlage za stališče, da lahko za urbano opremo štejejo le objekti, postavljeni na javnih površinah. Take omejitve namreč 21. alineja 9. člena PUP ne postavlja, sodišče pa meni, da ni ovire, da ne bi „enostavno premakljivi objekti“ oziroma „premeti, s pomočjo katerih se zagotavlja namenska raba javnih površin“ stali tudi na zasebnem zemljišču. Kot že rečeno, 16. člen PUP določa le merila za oblikovanje, tudi sicer pa zgolj iz tega, da omenja urbano opremo skupaj z objekti oziroma predmeti, s katerimi se opremljajo javne površine (med obema pojmoma je veznik „in“) ni mogoče sklepati, da bi omejeval postavljanje urbane opreme na javne površine.
Da je objekt „enostavno premakljiv“ še ne pomeni, da ga je mogoče prosto premikati, kot to očitno meni toženka. Nasprotno – v primeru, če predmet ne bi bil povezan s tlemi, sploh ne bi šlo za objekt v smislu gradbene zakonodaje oziroma urejanja prostora. Pojem „enostavne premakljivosti“ je torej treba razlagati relativno, v okviru zakonske opredelitve objekta, ki jo v bistvenem povzema tudi PUP.
ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-3, 6/1-9, 6/1-11. ZG člen 56, 56/1, 56/1-2.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - dokument v postopku izdelave - motnje pri delovanje organa - varstvo osebnih podatkov - vprašanje tehnične narave - presoja v upravnem sporu
Pri izrazito tehničnih vidikih spora se sodišče pretežno omeji na presojo natančnosti in prepričljivosti argumentacije toženke in jo primerja z natančnostjo in prepričljivostjo argumentacijo tožnice kot zavezanca po ZDIJZ, pri čemer upošteva tudi prispevek prizadete stranke k tehnični ekspertizi spornih vprašanj. Na podlagi tega izhodišča je z vidika presoje prepričljivosti argumentov tožnice važno, da je od izdaje prvostopenjske odločbe do tožbe v upravnem sporu popolnoma spremenila razloge za zavrnitev zahteve, saj v tožbi uveljavlja povsem druge tri argumente, in sicer izjeme iz 3. točke (varstvo osebnih podatkov), 9. točke (dokument v postopku izdelave) in 11. točke (notranje delovanje organa) prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki jih sodišče obravnava v obrazložitvi sodbe.
Določba 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZG, po katerem ZGS vodi evidence kot baze podatkov za „svoje delo“ in za statistično posploševanje, ne derogira ZDIJZ.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - preganjanje - nedržavni subjekt - nepomembna ali zanemarljiva dejstva - preprečitev prisilne odstranitve iz države
Toženka je pravilno ugotovila, da je podan razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj dogodki, ki jih opisuje tožnik, ne ustrezajo definiciji preganja po ZMZ. Tožnik namreč zatrjuje, da mu je brat bivšega dekleta posredno grozil z umorom tako, da je tožnikovemu bratu rekel, da ga bo razkosal. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da to niso nepomembna ali zanemarljiva dejstva in zato ni podan razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Vendar pa taka grožnja ne ustreza definiciji preganjanja zaradi katere od okoliščin iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. Razen tega je brat nedržavni subjekt, skladno s 24. členom ZMZ pa so nedržavni subjekti lahko subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, česar tožnik ni dokazal.
Da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države, je po mnenju sodišča nedvomno možno dokazati le takrat, kadar je prosilec že v postopku odstranitve iz države in za mednarodno zaščito zaprosi potem, ko se je postopek odstranitve že začel.
ZPDI člen 26, 28. ZUP člen 2. ZUS-1 člen 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
pravniški državni izpit - pritožba zoper negativno oceno pisnega dela izpita - zavrženje pritožbe - upravni spor - zavrženje tožbe - odločba o pristopu k ustnemu delu izpita
Kadar kandidat za pisni del pravniškega državnega izpita dobi negativno oceno in s tem ne izpolnjuje pogoja za pristop k ustnemu delu izpita, ima pravico zahtevati, da upravni organ o tem odloči z odločbo, zoper katero ima na voljo sodno varstvo. Z izpodbijanim sklepom o zavrženju pritožbe torej postopek odločanja ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, saj sme tožnica zahtevati odločbo o tem, ali se ji dovoli pristop k ustnemu delu izpita. Šele zoper zavrnilno odločbo bi bil možen upravni spor. Ker tako izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo.
ZVO-1 člen 157a, 157a/5. Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Jesenice člen 27, 27/1.
odpadki - komunalni odpadki - zemljišče v lasti osebe zasebnega prava - odstranitev komunalnih odpadkov - pristojnost občinske inšpekcije - izrek odločbe - rok za izvršitev odločbe
Če so odpadki nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, odredi odstranitev komunalnih odpadkov občinska, drugih odpadkov pa državna inšpekcija, in sicer lastniku ali drugemu posestniku zemljišča.
Ne drži tožbena navedba, da je izrek odločbe premalo specificiran in individualiziran. V izreku odločbe je govora o odvrženih, puščenih in odloženih predmetih, snoveh in odpadkih, ki kot taki onesnažujejo okolje in motijo okolico. Iz obrazložitve odločbe je natančno razvidno, za kakšne odpadke gre. Zato je po presoji sodišča odločba dovolj razumljiva, da jo je možno izvršiti.
ZMZ člen 28, 106, 106/1. Listina EU o temeljnih pravicah člen 41.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - podaljšanje subsidiarne zaščite - za odločanje o podaljšanju subsidiarne zaščite relevantni razlogi - pravica do izjave - resna škoda - stopnja nediskriminatornega nasilja - kriteriji za ugotavljanje intenzivnosti nasilja
Argumentacija toženke, da organ lahko preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite samo v okviru tistih razlogov, na podlagi katerih je bila izdana pozitivna odločba o subsidiarni zaščiti, že v jezikovni razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ nima podlage. Na odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ni mogoče gledati kot na upravno odločitev z vsemi posledicami pravnomočnosti, kot jih poznamo v domačem pravnem redu v drugih upravnih zadevah. Specifičnost določb o odločanju o podaljšanju subsidiarne zaščite je namreč v tem, da je narava stvari takšna, da se lahko bodisi varnostne razmere v izvorni državi bodisi okoliščine v zvezi z ugotovitvijo (ne)verodostojnosti tožnika hitro spremenijo. In če pristojni organ lahko upošteva nove okoliščine v zvezi z že ugotovljeno verodostojnostjo, potem mora tudi prosilec imeti možnost, da uveljavlja nove okoliščine in dokaze v zvezi z njegovo (ne)verodostojnostjo. Toženka bi v obravnavanem primeru morala upoštevati nov dokaz, ki ga tožnik uveljavlja tudi v tožbi, da je bil zaposlen pri organizaciji Č. in da se je usposabljal v okviru te organizacije, ter morebitne druge dokaze o možni povečani stopnji individualiziranega nasilja, ki jih je tožnik predložil v zvezi s tem, pa jih toženka ni upoštevala, pri čemer iz izpodbijane odločbe niti ni točno razvidno, kateri so vsi ti nedopuščeni dokazi.
Pri izvajanju prve faze ugotovitvenega in dokaznega postopka je treba spoštovati temeljno pravico do izjave v upravnem postopku. Pravice iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah do izjave in obrambe tako da stranka koristno in učinkovito poda svoje stališče, ni mogoče uresničevati, če organ stranki na vpogled pošlje prevelik obseg informacij, ki niso osredotočene na bistvena dejstva, ki zadevajo okoliščine konkretnega primera. Toženka sicer lahko sodeluje s stranko tako, da ji predloži celoten dokument, vendar pa morajo biti v tem primeru označeni deli, ki so po mnenju toženke bistveni za obravnavani primer.
Iz odločbe ni razvidno, katere elemente je toženka uporabila za ugotavljanje intenzivnosti nasilja. Iz primerjave sodne prakse v članicah EU izhaja, da so najbolj pogosto uporabljeni elementi število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode. V tem smislu je minimum človekovega dostojanstva zavarovalo tudi ESČP. Te elemente bo toženka lahko uporabila tudi v ponovljenem postopku.
ZUP člen 43, 44, 260, 260-9. ZUOPP člen 21, 22, 25, 28. Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo člen 11. URS člen 23.
usmerjanje otrok s posebnimi potrebami - usmeritev otrok v program - vročitev odločbe - občina - stranski udeleženec - sodelovanje v postopku - pravica do sodnega varstva - obnova postopka
Določili 43. in 44. člena ZUP, ob upoštevanju volje zakonodajalca v ZUOPP, ne pomenita pravne podlage za obstoj pravnega interesa občine, da sodeluje v postopku usmerjanja otroka s posebnimi potrebami. Podzakonski predpis, to je Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo, pa tudi ne daje podlage za razlago, kot jo uveljavlja tožnik, saj govori bolj za to, da je občina zgolj obveščena o odločitvi in da mora v celoti plačati dodatne stroške za otroka s posebnimi potrebami. Pri tem je z vidika pravice do sodelovanja v postopku bistvena razlika, ali je subjekt, ki mu je naložena določena finančna obveznost, javno-pravni ali zasebno-pravni subjekt.
Izpodbijano odločbo je mogoče šteti za poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z lokalno samoupravo, v katerem pa sodišče ne vidi protiustavnosti, saj je tožena stranka z argumentacijo v zvezi z mednarodno-pravnim načelom varovanja največje koristi za otroka in učinkovitosti odločanja v zadevah usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pravilno nakazala, da je tak poseg predpisan z zakonom (ZUOPP v zvezi z ZUP), da je primeren, ker je z njim možno doseči omenjeni legitimen cilj, in da je tudi nujen, saj z milejšim posegom v pravico do sodnega varstva občine ne bi bilo mogoče doseči legitimnega namena v enaki meri ter da je odvzem pravice do sodnega varstva občini v zvezi z uresničevanjem lokalne samouprave sorazmeren tudi v ožjem pomenu besede glede na pričakovane koristi otroka s posebnimi potrebami, ki jih podpira tudi načelo socialne države (2. člen Ustave). Pri tem tožnik niti ne uveljavlja, da bi zaradi usmerjanja otrok s posebnimi potrebami imel nesorazmerno velike stroške.
ZUP člen 67. Uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ člen 18. Uredba o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih vlog člen 10, 11. Javni razpis „Sofinanciranje operacij za energetsko sanacijo javnih stavb v lasti lokalnih skupnosti“ v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013, šeste razvojne prioritete „Trajnostna raba energije“, prve prednostne usmeritve „Energetska sanacija javnih stavb“ poglavje 8, 10.
javi razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - energetska sanacija javnih stavb v lasti lokalnih skupnosti - nepopolna investicijska dokumentacija - zavrženje vloge
Vloga tožeče stranke je bila obravnavana kot popolna, tožeča stranka kot izbrani prijavitelj pa pozvana k predložitvi dokumentacije iz podpoglavja 6.3 Posebni pogoji. Dokumentacijo je sicer predložila pravočasno, vendar je predložena investicijska dokumentacija nepopolna in s tem neskladna z zahtevami Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ. V tej fazi postopka pa se po določbah javnega razpisa, drugače kot meni tožeča stranka, prijaviteljev ne poziva k dopolnitvi dokumentacije. To nedvoumno sledi iz prvega odstavka 8. poglavja, po katerem se prijavitelj, ki v danem roku ne dostavi vseh potrebnih dokumentov, iz razpisa izključi. Navedena določba javnega razpisa pomeni tudi podlago, da se vloga zavrže.
ZMZ člen 2, 2/2, 24, 26, 28, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-5. ZUS-1 člen 52. Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen 39.
V obravnavanem primeru očitno ne gre za preganjanje v smislu ZMZ. Iz tožnikovega opisa dogodka z dekletovim očetom brez dvoma izhaja, da očetove grožnje vanj niso bile uperjene zato, ker bi tožnik pripadal določeni družbeni skupini, ampak iz povsem zasebnih razlogov. Tudi glede dogodka z znanci tihotapca tožnik ni navedel, da bi se jih bal, ker sam pripada določeni družbeni skupini, oziroma ni navedel kakšne druge okoliščine iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. Razen tega se po 24. členu ZMZ nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država ali druge organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Tožnik pa ni niti poskušal priti v stik s temi organi, tako da je tudi iz tega razloga že na prvi pogled očitno, da pri opisanih dogodkih ne gre za preganjanje in je zato toženka pravilno odločala v pospešenem postopku.
Ne drži, da bi toženka trdila, da je krvno maščevanje izključno zasebna zadeva in da ne pomeni oblike preganjanja; pač pa iz obrazložitve odločbe izhaja, da dogodek, ki ga je opisal tožnik, ne ustreza definiciji krvnega maščevanja.
Določba 39. člena Procesne direktive 2005/85/ES ne posega v pravila o prekluziji dokazov iz 52. člena ZUS-1.
osnovna šola - napredovanje iz razreda v razred - ponavljanje razreda - soglasje staršev - obrazložitev odločbe
Odločitev, da učenec ne napreduje v višji razred, pomeni odločanje o pravici učenca, zato bi bilo treba že na prvi stopnji po tem, ko je učiteljski zbor sprejel tak sklep, izdati upravno odločbo z vsemi sestavinami, kot jih določa ZUP, kajti le tako je potem možno učinkovito pravno varstvo oziroma učinkovito pravno sredstvo, to je ugovor zoper tak akt. Omenjene napake ni v celoti odpravil niti drugostopenjski organ, ki je odločal o ugovoru.
Sodišče ne soglaša s tožbenim stališčem, da bi bilo v času izdaje odločbe možno razred v drugem obdobju ponavljati le s soglasjem staršev. V času izdaje odločbe se je namreč še vedno uporabljalo tako besedilo četrtega odstavka 69. člena ZOsn, po katerem učenec 6. razreda lahko ponavlja razred brez soglasja staršev, če je negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v dopolni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje programov in projektov slovencev v zamejstvu in po svetu - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev pravil postopka
Iz upravnih spisov sicer izhaja, da projektom, ki bodo dosegli manj kot 50 točk, sredstva ne bodo dodeljena, vendar pri tem iz upravnih spisov in iz ocenjevalnih listov ni razvidno, zakaj je bilo posameznemu projektu dodeljeno določeno število točk. Razlogi za oceno in odločitev tudi niso razvidni iz izpodbijane odločbe, v kateri je poleg zaključka, ki je enak zaključku strokovne komisije, navedena zgolj pravna podlaga za odločitev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe torej manjka tako opredelitev glede vlog tožeče stranke, kot tudi razlogi, ki glede na vsebino vsake od vlog narekujejo izvedeni vsebinski zaključek in posledično zavrnitev vloge. To pomeni, da manjkajo tisti elementi obrazložitve, ki omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve, oziroma, ki še pred tem stranki omogočajo, da učinkovito uveljavlja pravno varstvo. Čim je tako, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 214. člena ZUP, ki ima za posledico odpravo odločbe.
V skladu z določbami prvega in drugega odstavka 72. člena ZIL-1 predstavlja dejansko podlago za izdajo izpodbijane odločbe, ugotovitev obstoja pravnomočne sodbe, s katero je ugotovljena ničnost predmetne znamke; obstoj take pravnomočne sodbe pa v obravnavani zadevi ni niti sporen. Zavrnilna sodba glede izpodbijanega akta ter pritrditev temu aktu kot pravilnemu in zakonitemu namreč ne moreta dajati podlage za priznanje zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi (tožniku) nastala zaradi izvrševanja izpodbijanega akta (prvi odstavek 67. člena ZUS-1).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjeten izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Razlog, na katerega je odločitev pravilno oprl organ za BPP – neizpolnjevanje pogoja iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP – predstavlja zakonski razlog za zavrnitev prošnje za BPP. Presoja o nerazumnosti vložitve tožbe, ker ni izgledov za uspeh, s strani organa za BPP v izpodbijani odločbi je zato pravilna ter so neutemeljene tožbene navedbe, da je navedeno okoliščino organ nepravilno presodil.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - ovire za vračilo v naravi - izvajanje javne službe - prostorski kompleks
V primerih, ko v zvezi z vračanjem podržavljenih nepremičnin nastopi kolizija med zasebnim interesom in javnim interesom se nepremičnina ohrani v sferi javne službe. „Možnosti nadomestitve nepremičnin“, konkretno zgradb, ni možno razlagati posplošeno, tako da naj bi bilo zgradbo kot tako praviloma mogoče nadomestiti z drugo zgradbo. Šele če je v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno, da je možno pridobiti zgradbo, ki bo zadostila navedenemu, je mogoče šteti, da so izpolnjene okoliščine po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen za vrnitev nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu. Ni zadostna že informativna seznanitev o nadomestnih nepremičninah, kjer bi se lahko opravljale dejavnosti javnih služb in bi ugotavljanje konkretnejših okoliščin že preseglo denacionalizacijski postopek.
Pridobitev podatkov od nepremičninskih agencij je eden od načinov preverjanja možnosti nadomestitve podržavljene nepremičnine, vendar pa morajo iz ponudb izhajajoči podatki dati zadostno podlago, da upravni organ lahko preveri, ali je nadomestna stavba glede na konkretno zadevo ustrezna.
Ugotovitev, da podržavljenih nepremičnin, ki sedaj služijo za opravljanje dejavnosti na področju izobraževanja in zdravstva in so bile za ta namen po podržavljenju tudi prenovljene ter za to po potrebi dozidane in prezidane, ni mogoče nadomestiti z drugimi ustreznimi nepremičninami,kar pomeni, da je podana ovira za vrnitev v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.
DDV - dodatna odmera DDV - pravica do odbitka DDV - presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin - zloraba sistema DDV - skrbnost dobrega gospodarja - gradbene storitve
Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
V postopku na strani tožnika so bile ugotovljene takšne okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Tožnik namreč ni izvedel preverbe o delovanju te družbe in ni pridobil podatkov o dejanskem izvajalcu del na gradbiščih. Tožnik ni postopal v skladu s pogodbeno prevzetimi obveznostmi, ni predložil nobenih listin, korespondence in ne dokazil in dokumentacije, ki spremljajo gradbena izvajalska dela.
Kadar gre za odplačno razmerje med naročnikom in izvajalcem storitev ter nosi javni partner večino ali celotno poslovno tveganje izvajanja projekta javno-zasebnega partnerstva, se namesto določb o javnem razpisu, neposredni podelitvi in sodnem varstvu v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javno-zasebnega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku uporabljajo predpisi o javnih naročilih. Tudi v tem primeru se po končanem postopku izbire zasebnega partnerja sklene koncesijska pogodba, s tem da je podlaga za sklenitev pogodbe izvedba javnega naročila in ne upravnega postopka. Ker toženka pri izbiri pogodbenega partnerja za izvajanje gospodarske javne službe ni ravnala v skladu s pravili javnega naročanja, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo. Zadeve pa ni vrnilo v ponovni postopek toženki, saj gre za takšno nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, ki je v ponovljenem postopku ni mogoče sanirati.