pravni interes za tožbo - odločanje organa druge stopnje o pritožbi - vrnitev zadeve v ponovno odločanje
Po presoji sodišča tožeči stranki izkazujeta pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Tožena stranka namreč z izpodbijano odločbo ni v celoti sledila predlogu tožečih strank v pritožbi in je prvostopno odločbo le odpravila ter zadevo vrnila v ponovno odločanje, tožeči stranki pa sta v pritožbi smiselno predlagali, naj tožena stranka sama reši stvar. Glede na določbo 1. odstavka 252. člena ZUP je organ druge stopnje, ki v pritožbenem postopku ugotovi, da je bil v odločbi prve stopnje napačno uporabljen materialni predpis oziroma ta sploh ni bil uporabljen, res dolžan s svojo odločbo odpraviti odločbo prve stopnje in sam rešiti stvar. Vendar se razlogi za odpravo prvostopne odločbe ne nanašajo samo na nepravilno uporabo materialnega predpisa, temveč tudi na razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
učinkovito pravno sredstvo - razpis sui generis - pravni interes udeležencev postopka - pravica dostopa do omrežja za prenos električne energije
Z razpisom so bile določene omejene količine za uvoz električne energije in to za vsak koledarski mesec posebej. Interesenti, ki so se prijavili na razpis, so torej kandidirali za iste količine. V obravnavanem primeru je torej šlo za en postopek, v katerem se je odločalo o vlogah vseh vlagateljev. Odločitev, da se posameznemu (najugodnejšemu) upravičenemu odjemalcu omogoči dostop do prenosnega omrežja, je za druge vlagatelje pomenila negativno odločitev o njegovi vlogi. Šlo je torej za postopek, v katerem je učinek pozitivne odločitve v korist posameznega vlagatelja sočasno predstavljal negativne učinke za vse ostale vlagatelje. Iz navedenega razloga je zato podan pravni interes vsakega vlagatelja, da lahko ugovarja zoper odločitev o izbiri najugodnejšega upravičenega odjemalca. Le na ta način je namreč zagotovljeno učinkovito pravno varstvo vsakega vlagatelja, saj zgolj odprava negativne odločbe sama po sebi ne omogoča tudi izdaje pozitivne odločbe v ponovljenem postopku. Iz navedenega razloga zato tudi odločba, s katero je bil tožeči stranki dovoljen dostop do prenosnega omrežja, ni postala dokončna, čeprav tožnica zoper njo ni vložila pritožbe.
ZUP člen 253, 253. ZIKS-1 člen 82, 82/4, 82/4, 82.
prekinitev prestajanja zaporne kazni
Določbo 4. odst. 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) je potrebno razlagati tako, da se v tej določbi 6 mesečni rok nanaša na primere, ko je bilo o prejšnji prošnji odločeno meritorno, torej odločeno o utemeljenosti razloga prekinitve prestajanja zaporne kazni.
Zdoh člen 15, 16, 18, 15, 16, 18. ZdavP člen 118, 130, 100, 114, 116, 118, 130, 100, 114, 116.
potni stroški
Za pravilno odločitev glede narave in vsebine izplačanih prejemkov je treba opredeliti pravilno materialno podlago, sem pa sodi poleg Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97, 51/98, 89/99) tudi Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 7/98), za samostojne podjetnike posameznike pa upoštevati še posebnosti iz 120. do 130. člena ZDR/90 in določbe Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91). Ob Konkurenci določb vseh treh kolektivnih pogodb je treba upoštevati tiste določbe, ki so za delavca najugodnejše. Določbe 5. točke 55. člena KPGD, niti 60. člen kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci ne dajejo pravne podlage za priznanje nadomestila za ločeno življenje, kljub določilu v pogodbah o zaposlitvi, ker gre za tuje delavce, ki so že zaradi zaposlitve ločeni od družine ter ločitev od družine ni bila posledica napotitve na opravljanje del in nalog, tega pa tožnik nima določenega niti v svojih internih aktih. Glede terenskega dodatka tožena stranka ni upoštevala vseh materialnih podlag za odločitev, saj se je sklicevala le na določbe KPGD, pri tem pa ni upoštevala kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki je v tem delu ugodnejša. Ni pa priznati potnih nalogov in s tem potnih stroškov, ki niso knjiženi na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin (SRS 21.9.), zato je pravilna prekvalifikacija v druge prejemke.
Po določbi 62. člena tega dela ZSZ mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice), kar tožnik, kot izhaja iz upravnih spisov, nesporno je. Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je samostojna obveznost, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika. Ugotovitev tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da so po določbah ZJC javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, so izven pravnega prometa in na njih, razen izjemoma, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, na prometnih površinah zunaj vozišča javne ceste, na površinah ob njej, ki so določene za opravljanje dejavnosti, namenjenih udeležencem v prometu, pa je mogoče pridobiti posebno pravico uporabe, je tudi po presoji sodišča pravilna. Ker je tožnik izključni uporabnik zemljišča, je zato zavezanec za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz tega razloga sodišče kot pravno irelevantne zavrača tudi (sicer neizkazane) tožbene trditve, da ima zemljišče, v izključni rabi tožnika, status javnega dobra.
Tožeča stranke je pri toženi stranki podala ugovor na predlog preimenovanja Socialdemokratske stranke Slovenije - SDS v Slovensko demokratsko stranko, Slovenske demokrate, vendar še predno je navedena stranka s pisno vlogo zahtevala vpis spremembe v register političnih strank. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je po prejemu vloge tožečo stranko pozvala, da se izjavi, ali vstopa v postopek zaradi varstva svojih koristi. Ker tožeča stranka tožene stranke o tem do postavljenega roka ni obvestila, je tožena stranka upravičeno predpostavljala, da za izdajo odločbe ni zakonskih ovir.
zavrnitev pobude volivcev z zahtevo za razpis referenduma
Tožena stranka je nepravilno tolmačila 2. odstavek 47. člena ZLS. Pooblastilo županu, da preveri skladnost pobude z zakonom in statutom občine, ni dano v tem smislu, da je župan tudi pristojen za odločanje o utemeljenosti pobude po vsebini.
Odločitev organa prve stopnje je oprta na ugotovitve, ki izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, zato je organ prve stopnje pravilno uporabil materialno določilo 2. odstavka 9. člena ZPCP, ki se uporablja na podlagi 1. odstavka 125. člena ZPCP-1. Tožnik tudi v tožbi ne izpodbija ugotovitve, da ni opravljal javnega prevoza oseb v linijskem cestnem prometu v skladu z voznim redom, zato je odločitev tožene stranke in tudi organa prve stopnje pravilna in zakonita.
brezplačna pravna pomoč - neizpolnjevanje finančnega pogoja - polnoleten otrok kot družinski član
Tožena stranka pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice njene polnoletne hčerke pravilno ni štela za družinskega člana v smislu 23. člena ZBPP, saj se za družinske člane prosilca štejejo otroci prosilca le dokler jih je ta dolžan preživljati; to je v primeru študija najdlje do zaključka dodiplomskega študija oziroma do dopolnjenega 26. leta starosti. Zaradi neizpolnjevanja finančnega pogoja pa izpolnjevanja ostalih pogojev v konkretnem postopku ni bilo potrebno ugotavljati, ker to ne bi imelo vpliva na odločitev. Prav tako na odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da tožnica stalno živi v Nemčiji, kjer so stroški višji kot v Sloveniji, saj so upravičenci do BPP le tisti državljani RS, ki v Sloveniji stalno prebivajo.
Po presoji sodišča pa je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je pozval tožnika, da dopolni svojo vlogo. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril, niti ni sporočil razlogov zakaj dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji ne more predložiti. V postopku pred organom prve stopnje se je pojavil dvom o obstoju tožnikove pravice do dovoljenja za bivanje in gre zato za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice s strani tožnika. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril in ni upravnemu organu sporočil ničesar, zato ni bilo podlage, da bi organ uporabil določbo 1. odstavka 147. člena ZUP, ampak je pravilno postopal po 2. odstavku 67. člena ZUP. Tudi v tožbi tožnik v zvezi z opustitvijo ničesar ne navaja, zato je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje in tožene stranke pravilna.
Pri tem pa sodišče še dodaja, da se je tožena stranka pravilno oprla na 1. odstavek 62. člena ZSZ, ki določa da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe, zato je pravilno odločila, da solastnica ni zavezana k plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nepremičnino v A . Tožnik pa v tožbi ne navaja in ne dokazuje nobenih drugih okoliščin, kot izhajajo iz upravnega spisa, zato je odločitev tožene stranke pravilna, ker obveznost plačevanja nadomestila temelji na neposredni uporabi zemljišča oziroma nepremičnine in to ne glede na lastništvo.
Tožena stranka je pravilno uporabila tudi 3. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Logatec, po katerem se od 7. 4. 2000 plačuje nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča na katerem stojijo nedograjene oziroma nevseljene stavbe in je od izdaje gradbenega dovoljenja poteklo pet let.
Ob dejstvu, da tožnik nima registracije za pridelavo čebeljih pridelkov in tega dejstva tožnik v tožbi ne izpodbija, je tožena stranka in tudi organ prve stopnje pravilno uporabila materialni predpis pri svoji odločitvi. ZVet določa v 1. odstavku 27. člena, da je proizvodnja oddaje v promet in promet s proizvodi, surovinami, živili, krmo in odpadki dovoljena le v registriranih obratih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in so pod veterinarskim nadzorom.
denacionalizacija - zahteva za spremembo oziroma odpravo denacionalizacijske odločbe
Določba 46. člena ZUstS določa pogoje za spremembo oziroma odpravo odločbe; z ustavno odločbo U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 pa je Ustavno sodišče pojasnilo, kako se morajo razlagati 3. točka 3. člena, 4. člen ter 31. in 32. člen ZDen, in zato ta odločba ni podlaga za uporabo pravnega sredstva po citirani določbi ZUstS.
Tožeča stranka, ki je v pobudi za uvedbo inšpekcijskega postopka navajala, da se ji zaradi pomanjkljivosti na vozišču dela škoda na njenih objektih, zaradi česar bi bilo treba pomanjkljivosti sanirati, izkazuje pravni interes, da se kot stranki udeleženec udeleži postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi.