ZTLR člen 23, 24. ODZ paragraf 1175. ZOR člen 73. ZPP-77 člen 223.
družbena pogodba - pridobitev lastninske pravice - skupna gradnja - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika (realizacija) - deleži na skupni zgradbi - ugotovitev velikosti deležev na solastnem premoženju - prosti preudarek - odločanje o stroških postopka - kdo plača stroške postopka - izvedba dokaza z izvedencem - stroški strank s prihodom na sodišče - pričnina - nagrada odvetnika - odgovor na tožbo - nagrada za posvet s stranko
Zmotno je sicer pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na 23. in 24. členu ZTLR. V konkretnem primeru namreč ne gre ne za spojitev ali pomešanje stvari, niti za gradnjo na tujem zemljišču, marveč za skupno gradnjo. In ker so se stranke (tožnik in toženki) dogovorile za skupno vlaganje (dela, denarja in drugega premoženja) zaradi realizacije skupne koristi (zgraditev hiše), je podlaga pridobitve lastninske pravice na zgrajeni hiši pravni posel - družbena pogodba. Kljub temu, da ta pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki (145. člen Zakona o stanovanjskih zadrugah, ki je veljal ob začetku gradnje, je namreč za družbeno pogodbo predpisoval pisno obliko), je spričo realizacije vendarle veljavna (73. člen ZOR).
Družbeniki (graditelji) pridobijo (so)lastninsko pravico na zgrajeni stavbi v skladu z deleži, ki so jih določili v pogodbi. Če pa se o tem niso dogovorili, se deleži določijo v skladu s prispevki graditeljev. In ker v konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da bi se bile o tem dogovorile - ne izrečno niti konkludentno (npr. s fizično delitvijo uporabe hiše), je sodišče prve stopnje (kljub sicer zmotnemu sklicevanju na določbe ZTLR o spojitvi in pomešanju ter o gradnji na tujem zemljišču) vendarle pravilno uporabilo materialno pravo, ko je višino solastninskih deležev določilo na podlagi prispevkov strank pri gradnji hiše.
Glede na to, da so stranke gradile od leta 1984 do leta 1990, ter da so ves čas živele v skupnem gospodinjstvu, in da so v gradnjo vlagale ne le zaslužek, marveč tudi svoje delo, prihranke, premoženje ipd., česar vsega ni mogoče natančno ugotoviti, zlasti pa ne izraziti v številu denarnih enot (to še toliko bolj, ker je gradnja potekala v času izjemno visoke inflacije), je ocena njihovih prispevkov mogoča le z uporabo prostega preudarka (223. člen ZPP). To pomeni, da se njihovi prispevki ne preračunavajo matematično, marveč se vrednotijo globalno. Sodišče prve stopnje je sicer marsikatero obliko vlaganj ugotovilo oz. izrazilo tudi s številom enot takratne (in sedanje) valute. Vendar je treba vzeti to le ilustrativno, ne pa kot edino relevantno podlago za izračun prispevkov pri gradnji in s tem deležev na hiši.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - razlogi za ugovor - prenehanje terjatve
Po naravi stvari je mogoče izročiti nepremičnino v izključno posest z izročitvijo ključev, s čimer je omogočen ne le dostop vanjo, temveč v celoti izvrševanje posesti na njej. Zato s strani dolžnika zatrjevana ravnanja, da je hišo izpraznil, vrata pa pustil odprta, te zahteve še ne izpolnjujejo.
delniška družba - razdelitev dobička - razdelitev dobička - udeležba na dobičku - udeležba delavcev na dobičku
Pravica delničarja do deleža na dobičku delniške družbe je kot njegova temeljna premoženjska pravica, opredeljena v določbi člena 228 Zakona o gospodarskih družbah, ki v tretjem odstavku to pravico definira: delničarji imajo pravico do deleža na dobičku, razen če je po skupščinskem sklepu o uporabi dobička, sprejetem na podlagi zakona ali statuta, dobiček izvzet iz razdelitve med delničarje. Šesti odstavek 228. člena pa omogoča delničarjem, da v statutu določijo tudi drugačne načine razdelitve dobička. Prav na tak način se lahko zagotovi soudeležba na dobičku tudi članom uprave družbe za njihovo delo (člen 252/1 ZGD) in zaposlenim delavcem. Brez take regulacije v statutu je po ZGD delitev dobička zagotovljena samo delničarjem na podlagi vloženega kapitala v družbo.
Zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe sklenjene med prvotoženo in drugotoženo stranko ni utemeljen, ker sta bili obe toženi stranki v času sklenitve te darilne pogodbe v dobri veri - tako glede pravic tožnice kot tudi glede obveznosti toženke in omogoča tožeči stranki varstvo kot je to sklenjeno med tožečo stranko in prvotoženo stranko.
sklenitev pogodbe - obvezna sklenitev pogodbe - RTV naročnina
sklenitev pogodbe in obveznost izpolnjevanja pogodbe (plačevanje RTV naročnine) je po predpisih naložena le imetniku TV sprejemnika, ki ima prebivališče v Republiki Sloveniji
negmotna škoda - skaženost - pravno priznana škoda - izvedenina
Skaženost je pravni standard. Za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodna praksa izoblikovala objektivna in subjektivna merila. Vendar odškodnino lahko odmerimo šele, če stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujeta. Stranka, ki je dolžna povrniti stroške postopka, je dolžna nadomestiti tudi vrednost denarnega zneska (izvedenine), ki jo je ta ob dnevu plačila imel.
ZKP člen 370, 370/2, 439, 439/1, 370, 370/2, 439, 439/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - prekršitev pravice do obrambe
S tem, ko sodišče prve stopnje na glavno obravnavo ni vabilo tudi obdolženčevega zagovornika, katerega pooblastilo je bilo v spisu, ter na tej glavni obravnavi brez navzočnosti zagovornika tudi izreklo sodbo, je prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe, to pa je moglo vplivati na pravilnost sodbe.
sklep procesnega vodstva - pravni pouk - smiselna uporaba ZPP v stečaju
Zoper sklepe procesnega vodstva ni pritožbe (glej 2. odstavek 278. člena ZPP) oz. ni posebne pritožbe (glej 5. odstavek 311. člena ZPP). Teh določb, torej objektivnega prava, tudi nepravilni pravni pouk, ki ga je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu dalo, ne more spremeniti.
ustanovitev delniške družbe - preoblikovanje družbe
Pri predlagatelju, ki ima znanega ustanovitelja - lastnika ne pridejo v poštev določila zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS štev. 55/92 in sl.), pač pa veljajo pogoji, ki jih določa zakon o gospodarskih družbah (ZGD) za ustanovitev delniške družbe tudi za prEoblikovanje le-te iz družbe z omejeno odgovornostjo - torej določilo 170 člena ZGD o petih ustanoviteljih. Izjemo od tega določila lahko določa samo zakon, še zlasti, ko ima ZGD posebna določila o preoblikovanju d.o.o. v d.d. in sicer v členih 546 do 550, kjer ni določila, da ob preoblikovanju ne velja člen 170 ZGD.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00033928
ZLPP člen 48, 48/1, 48a, 48a-1, 48a-6, 48a-10, 48b, 48c. ZPP-77 člen 230, 230/1. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 267, 267-1, 267-3.
lastninjenje - lastninsko preoblikovanje podjetij - oškodovanje družbene lastnine - domneva oškodovanja družbene lastnine - postopek revizije - revizijsko poročilo kot javna listina - odločanje Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij - odločba izdana v upravnem postopku - ničnost odločbe - ničnostni razlogi po ZUP - ukrepi Agencije - retroaktivnost zakona
Tožeča stranka ima v ustanovnem kapitalu nominiran družbeni kapital, saj sta njegova družbenika N. d.d. in K. d.d. podjetji v družbeni lastnini. Določba prvega odstavka 48. člena ZLPP se uporablja tudi za tožečo stranko, saj sta podjetji K. d.d. in N. d.d. vlagali vanjo svoj družbeni kapital. Določba prvega odstavka 48. člena ZLPP "pred začetkom preoblikovanja" se tako v konkretnem primeru nanaša na preoblikovanje v slednjih dveh podjetjih, in ne na morebitno preoblikovanje pri tožeči stranki. Če tožena stranka ne bi opravila revizije v tožeči stranki, bi pri podjetjih K. d.d. in N. d.d. ne mogla ugotavljati nepravilno določenih razmerij družbenega in zasebnega kapitala pri tožeči stranki in bi s tem ne bil pravilno določen družbeni kapital pri podjetjih K. d.d. in N. d.d. Zato je bilo potrebno tudi tožeči stranki naložiti ustrezne ukrepe.
Revizijski organ je v postopku revizije ugotovil, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Ker tožeča stranka ni v predpisane roku zagotovila pravilnega izkazovanja višine družbenega kapitala po stanju na dan 1. 1. 1993, je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Za izdajo te odločbe je imela vsa pooblastila v 48.c členu ZLPP. Sklicevanje tožeče stranke v pritožbi, da bi lahko oškodovanja glede izplačil kilometrin, dnevnic, stroškov za reprezentanco, kreditov, ki jih je tožeča stranka izplačevala v skladu s svojimi splošnimi akti, izpodbijal le Družbeni pravobranilec Republike Slovenije, ni utemeljena. Ker se vsi dejanski stanovi oškodovanj družbene lastnine, navedeni v revizijski odločbi, ujemajo z domnevanimi oškodovanji v posameznih alinejah 48.a člena ZLPP, je tožena stranka ravnala povsem v skladu s svojimi pooblastili.
V postopku izpodbijanja odločbe pred sodiščem le-temu ni bilo potrebno navesti pozitivnih predpisov, ki naj bi bili v času domnevnega oškodovanja kršeni. V odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 32/94) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da so zakonske domneve oškodovanj družbene lastnine oblikovane na podlagi že prej veljavnih norm o ravnanju z družbeno lastnino in zato določba 48.a člena ZLPP ne učinkuje za nazaj ter ne posega v že pridobljene pravice. Ta zakonska določba predstavlja operacionalizacijo meril dobrega gospodarja. Zato je dovolj, da tožeča stranka ugotovi, da je prišlo pri tožeči stranki do dejanj, ki predstavljajo oškodovanje družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Tudi, če je prišlo do teh dejanj v skladu z internimi akti tožeče stranke, zaradi le-teh ne more biti izključena uporaba 48.a člena ZLPP.
Ker je odločba, izdana v postopku revizije po ZLPP, odločba, izdana v upravnem postopku, je treba zakonitost postopka, v katerem je bila izdana, presojati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala ničnost odločbe. Vendar pa je bila odločba izdana v predpisanem upravnem postopku po 48.b členu ZLPP in ni bila izdana v upravnem postopku v stvari sodne pristojnosti. Zato ni bil podan razlog iz 1. točke 267. člena ZUP, da bi sodišče moralo izreči odločbo za nično. Enako velja tudi za 3. točko 267. člena ZUP, saj ne držijo trditve tožeče stranke, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti.
Pri domnevi oškodovanja iz tč. 1 je tožeča stranka menila, da vpis spremembe osnovnega kapitala v sodnem registru nima konstitutivnega učinka. Res je sicer, da vpis spremembe osnovnega kapitala nima neposrednega konstitutivnega učinka, vendar je materialnopravna predpostavka za veljaven nastanek pravnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno upoštevala stanje družbenega kapitala, vpisanega v sodnem registru, za pravilno določitev razmerij družbenega in zasebnega kapitala. Zato so tudi nebistvene navedbe tožeče stranke, da bi morala tožena stranka upoštevati knjigo družbenikov ter se pri tem sklicevala na soglasje Agencije za privatizacijo, ki naj bi potrdila pravilnost vseh sprememb v osnovnem kapitalu in osnovnih vložkih družbenikov, ki jih je tožeča stranka v spornem obdobju izvršila. Sploh pa je glede soglasja Agencije že sodišče prve stopnje obrazložilo, da registrsko sodišče omenjenega soglasja ni upoštevalo in je zahtevalo od tožeče stranke, da predloži novo soglasje. O domnevah oškodovanj, zajetih v izpodbijani odločbi, in ki so predmet preizkusa v tem pravdnem postopku, tožena stranka ni obveščala družbenega pravobranilca. Zato očitek tožeče stranke, da bi moral določena oškodovanja, ki se nanašajo na pavšalne zneske izplačil kilometrin, dnevnic itd., navedene v 3. točki odločbe (6. točka 48.a člena ZLPP), in kredite, ki jih je dajala tožeča stranka svojim delavcem (1. točka 48.a člena ZLPP), dokazovati šele družbeni pravobranilec, ne drži.
Tožeča stranka bi morala po 230. členu ZPP izpodbiti zakonito domnevo, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Takšnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje, in dokazov, s katerimi bi dokazovala, da do očitanih ravnanj ni prišlo, ni podala. Vsi dejanski stanovi, ki jih je tožena stranka ugotovila v izpodbijani odločbi, pa se ujemajo s predpisanimi domnevami v 1., 6. in 10. točki 48.a člena ZLPP. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.
Naslovniku ni možno vročiti sodnih pisanj tako, da se vročijo osebi, ki je njegov procesni nasprotnik (gre za nepravilno nadomestno vročitev). Ni dopustna obnova postopka v tistem delu, s katerim je bila pravnomočno razvezana zakonska zveza, ker se na podlagi obnove postopka ne more razveljaviti pravnomočne odločbe o razvezi zakonske zveze. Predlog za obnovo postopka je zato v tem delu zavreči. Če je predlog za obnovo postopka vložen po preteku šestih mesecih od pravnomočnosti odločbe, mora odvetnika stranke, ki predlaga obnovo postopka in tudi odvetnik nasprotne stranke, predložiti novo pooblastilo za zastopanje v postopku obnove postopka.
povzročitev škode - odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti
Za škodo, nastalo pri obveznem izvajanju vaj iz borilnih veščin, ki spadajo med naravne dejavnosti, je odškodninsko odgovoren organizator pouka borilnih veščin.
Uveljavljanje terjatve (izvršilni naslov je sodna poravnava) v izvršilnem postopku pretrga zastaranje. Zastaranje začne teči znova šele od dneva, ko se ta postopek konča. Na podlagi splošnega pooblastila je pooblaščenec upravičen zahtevati izvršbo, če pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari, lahko sodišče odloči o teh stroških že med postopkom.
Določba 3. odstavka 153. člena ZPP, da sodišče glede na vse okoliščine po prostem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške, praviloma pomeni napotitev na 221.a člen ZPP. Vendar če je sodišče ugotovilo, da ima tožnik pravico do denarnega zneska, pa zaradi neplačila predujma za stroške, izvedbe dokaza o tej višini ni mogoče izvesti, sodišče uporabi prosti preudarek.
ZPP (1977) člen 332, 334, 334/1, 332, 334, 334/1. ZOZP člen 7, 7/2, 7, 7/2.
opravičilo tožene stranke - izdaja in razglasitev sodbe - regresni zahtevek zavarovalnice zoper povzročitelja
Razpravljajoča sodnica je zdravniško potrdilo, s katerim je toženec poskušal opravičiti svoj izostanek s prvega naroka za glavno obravnavo, prejela v svoj predal že po dnevu izdaje sodbe zaradi izostanka. Z izdajo sodbe je bila implicite obsežena tudi njena razglasitev in je bilo tako s tem trenutkom sodišče prve stopnje vezano na svojo odločitev (člen 334/1 ZPP). Zato je kljub dejstvu, da je navedeno zdravniško potrdilo prispelo na sodišče na dan izdaje sodbe, ni moglo več spremeniti (člen 334/1 ZPP). Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja regresni zahtevek na podlagi 2. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v zvezi s škodo, ki jo je povzročil tožnik, ki ni sklenil obveznega zavarovanja - za zneske, ki jih je plačala zavarovancem. Za takšen zahtevek je tožeča stranka tožbi priložila ustrezne listinske dokaze in je zato upravičena do povrnitve zneskov odškodnine, za katere je izkazala, da jih je oškodovancem plačala.
Tožnik kot solastnik predmetov lahko zahteva izročitev solastnih stvari od toženca, ki je tretja oseba. Tožeča stranka mora dokazati škodo in dejstvo, da škoda izvira iz škodnega razmerja odgovorne osebe.