Ker sodna praksa glede vprašanja ali je bilo mogoče v času veljavnosti ODZ pridobiti lastninsko pravico na tuji nepremičnini na podlagi dogovora o skupni gradnji obstaja (II Ips 403/95, II Ips 291/99), je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
Pritožbeno sodišče je odgovorilo na vprašanje temelja pridobitve tožničine lastninske pravice na sporni parceli, opredelilo pa se je tudi do zemljiškoknjižnega stanja parcele kot tudi do priglašanja sporne parcele v zapuščinskem postopku.
Zaradi delno drugačne nove ureditve v ZTLR je v sodni praksi nastalo nekaj dilem, katera pravila je treba uporabiti v primerih, ko je prišlo do spremembe zakona med samim tekom priposestvovalne dobe in kako ravnati z dolžino rokov. Ta vprašanja so bila razrešena s sprejemom načelnega mnenja na XXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča 14. in 15. 12. 1983. Ker je 20-letna priposestvovalna doba tako na podlagi pravnih pravil ODZ kot na podlagi ZTLR potekla v vsakem primeru leta 1989, je vprašanje, ali je mogoče in pravilno v tej zadevi uporabiti 10-letno priposestvovalno dobo iz ZTLR, pravno nepomembno.
Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dolžno presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. V pritožbeni odločbi ni nujno ponoviti vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče, pa tudi ne ponoviti vseh pravnih predpisov, na katere se je pravilno oprlo prvostopenjsko sodišče. Dovolj je, da iz razlogov pritožbene odločbe izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo.
Ugotovitev izpodbijanih sodb, da vlaganja pravdnih strank v skupni podvig niso predstavljala premoženja skupnega podviga, marveč strošek za njegovo izvedbo, je dejanska ugotovitev, ki je v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati, morebitnih procesnih kršitev v zvezi z ugotovitvijo tega dejstva pa revident ne uveljavlja.
Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri. V kolikor bo sodišče v novem sojenju ugotovilo, da je četrta toženka vedela, da vpisano stanje ne ustreza dejanskemu, in presodilo, da četrta toženka ni bila v dobri veri, da torej ni ravnala pošteno, tedaj ne bo varovana z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Nato bo presojalo tožničin zahtevek za ugotovitev solastninske pravice glede na pravila o pridobitvi (so)lastninske pravice na podlagi zakona in če bo ocenilo, da je četrta toženka ravnala pošteno, se bo morala morebitna tožničina zunajknjižna zakonita pridobitev (so)lastninske pravice umakniti načelu zaupanja v zemljiško knjigo in tožnica svoje (so)lastninske pravice ne bo mogla uveljavljati proti četrti toženki.