Glede navedb predlagatelja o tem, da je Energetski zakon (EZ-2) drugače določil varovalni in varnostni pas sistemov plinov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred sprejemom tega zakona na podlagi EZ bil sprejet Pravilnik o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delovnim tlakom nad 16 barov ter o pogojih za posege v območjih njihovih varovalnih pasov, ki pozna pas z omejitvijo druge dejavnosti v širini 2,5 metra na vsaki strani plinovoda, merjeno od njegove osi (12. člen), varovalni pas v širini 100 metrov in varnostni pas v širini 5 metrov (3. člen). Ta pravilnik se na podlagi določbe 2. odstavka 186. člena EZ-2 uporablja še naprej do sprejetja predpisa iz 6. odstavka 113. člena EZ-2. Območje varovalnega in varnostnega pasu se ni nič povečalo.
Ker zadržani zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva njegovih ostalih temeljnih človekovih pravic, je dopustno, da se zadržani zdravi na oddelku pod posebnim nadzorom tudi proti svoji volji na podlagi sklepa sodišča. Temeljno vodilo za tako odločitev je domnevana volja zadržanega, in sicer se domneva, da bi bolnik, če bi bil sam sposoben razsojati, v takšno zdravljenje privolil.
Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Bistveno je, da se za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določi vrednost za vsak zahtevek.
V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti o pobotu, saj toženka ni podala pobotne izjave, niti ni v postopku uveljavljala procesnega pobota. Ustaljena sodna praksa zahteva jasno in določno pobotno izjavo pri materialnopravnem pobotu ter jasno in določno uveljavitev pobotnega ugovora pri procesnem pobotu. Sam obstoj preplačila ali dejstvo, da dolžnik pri plačilu ni specificiral posameznih računov, ne pomeni pobota. Zato pritožbene navedbe, ki naknadno kvalificirajo preplačilo kot pobotanje, nimajo podlage ne v OZ in ne v institutu procesnega pobota po ZPP.
Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določila prvega odstavka 41. člena in drugega odstavka 44. člena ZPP, ko je štelo, da vsak od tožbenih zahtevkov, ki se nanaša na odpravo odločb, sprejetih v istem disciplinskem postopku, temelji na povsem drugi pravni in dejanski podlagi, da zato ni mogoče pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevati njihovega seštevka in da zato za nobenega od vtoževanih (petih) zahtevkov, ki ne presegajo vrednosti 20.000 EUR, ni podana pristojnost okrožnega sodišča.
Zakonodaja omogoča odstranitev stranke iz razpravne dvorane sodišča, če ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda (304. člena ZPP). Iz stališč pravne teorije izhaja, da je sankcija odstranitev osebe iz sodne dvorane, ki ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, podvržena načelom kontradiktornosti, javnosti in materialne resnice, sankcija pa mora biti zlasti pri strankah (udeležencih postopka) sorazmerna, zlasti je treba paziti, da sodišče ne bi nedopustno omejilo njihove pravice do izjavljanja v postopku, kar narekuje določeno mero tolerantnosti. Zaradi tega je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti in pretehtati, ali je treba dati večjo prednost načelu procesne discipline in za neoviran potek postopka preprečiti ravnanja, zaradi katerih je oteženo uresničevanje funkcije sodišča, ali morda načelu kontradiktornosti, v skladu s katerim ima stranka pravico sodelovati v postopku in se izjavljati o dokazih.
V obravnavani zadevi je pritožbeno nesporno, da je nasprotna udeleženka medtem, ko je izvedenka psihiatrične stroke podajala ustno izvedeniško mnenje, večkrat zmotila red na naroku s tem, da je izvedenki vpadala v besedo in včasih glasno zamrmrala, čeprav je bila s strani razpravljajočega sodnika že pri prvem takšnem motenju in tudi pri vsakem nadaljnjem motenju opozorjena, naj tega ne počne. Glede na navedeno in upoštevaje, da je bila nasprotna udeleženka pred odstranitvijo z naroka že zaslišana, da je bila na naroku ves čas prisotna njena, po uradni dolžnosti postavljena, odvetnica in upoštevaje, da zakon preložitev naroka predvideva zgolj v primeru odstranitve pooblaščenca stranke (tretji odstavek 304. člena ZPP), ne pa v primeru, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane (v takem primeru se po drugem odstavku 304. člena ZPP opravi narok tudi brez njene navzočnosti), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je udeleženko odstranilo z naroka za daljši čas med ustnim podajanjem izvedenskega mnenja, ker ni bilo več mogoče vzdrževati reda na naroku in učinkovito pripeljati narok do konca, pravilno uporabilo pooblastilo iz 304. člena ZPP in pri tem ustrezno uravnotežilo potrebo po zagotavljanju reda na glavni obravnavi in s tem povezano potrebo po učinkovitem vodenju postopka na eni strani ter strankino pravico do izjave in sodelovanja v postopku na drugi strani.
V postopku zavarovanja z začasno odredbo se presoja, ali je verjetno, da bosta tožnika zneske, ki sta jih že plačala na podlagi kreditne pogodbe, morala vrniti. Pri tem se preplačilo presoja ob predpostavki (verjetnosti), da bo pogodba obveljala za nično, in ne iz predpostavke veljavnosti kreditne pogodbe, kot to izvaja pritožnica. V zvezi s tem je zmotno sklicevanje na prvi odstavek 87. člena OZ glede nadomestila za uporabo denarja.
Določba (prvega odstavka 87. člena OZ) ureja, da mora vsaka stranka, v primeru ničnosti, vrniti tisto, kar je prejela. Tožnika sta prejela določeno količino denarja, ki sta jo dolžna vrniti. Takšno stališče izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026), ki je med drugim zapisalo, da je treba kot prejeto (glavnico), ravno v skladu s 87. členom OZ, šteti evrsko protivrednost izposojenega zneska na dan izplačila kredita. Dan izplačila je namreč dan izpolnitve pogodbene obveznosti banke. Gre za korist, ki jo je glede na pogodbeni namen, nakup nepremičnine, za kar je potrebovala evre, tožnica tudi resnično prejela.
Tožničin mož je s hipotekarno obremenitvijo skupne nepremičnine brez soglasja tožnice sicer ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 69. člena DZ. Vendar sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da tožnica kljub temu, da je vedela, da sporna nepremičnina predstavlja njuno skupno premoženje, ni ravnala skrbno, saj ni poskrbela, da bi bila njena, na originarni način pridobljena lastninska pravica, tudi vpisana v zemljiško knjigo. V tem primeru bi bila zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana, saj so vpisani podatki javni in vsakomur znani (prvi odstavek 1. člena ZZK-1).
Stališče zagovornice, da je bil konkretni prekrškovni postopek zoper obdolženca že pravnomočno zaključen, ker naj bi tek roka lahko prekinilo zgolj vloženo pravno sredstvo upravičenega predlagatelja, je napačno. Namreč: skladno z določbo tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 lahko postopek prekrška prekine tudi prekrškovni organ, in sicer to stori v primeru vložene kazenske ovadbe zoper storilca zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, in se tako prekinjeni postopek prekrška ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno zaključen. Postopek prekrška lahko prekrškovni organ prekine kadarkoli do njegovega pravnomočnega zaključka, to je do trenutka, ko plačilnega naloga ni več možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 199. člena ZP-1).
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka predstavila tožnikoma predvsem prednosti kredita v CHF, in sicer, da je tovrsten kredit ugoden (cenejši za 40.000,00 EUR od evrskega kredita) in varen (zaradi stabilnosti valute CHF in možnosti konverzije kredita v primeru morebitnih neugodnih sprememb menjalnega tečaja), zaupanje v sklenitev tovrstnega posla pa je povečala informacija, da imajo tudi zaposleni v banki sklenjene tovrstne kredite. Glede valutnega tveganja pa je toženka seznanila tožnika z obstojem tveganja, ne pa tudi v zadostni meri z njegovim dejanskim obsegom.
V pritožbi izpostavljena pojasnila bančnega referenta o tem, da obstaja možnost bistvenih sprememb menjalnega tečaja, ob siceršnji predstavitvi, ki je dejansko negirala možnosti uresničitve takšne bistvene spremembe (čeprav je ravno v dolgoročnih obdobjih realno pričakovana, le ni je mogoče napovedati), saj je izhajala iz predpostavke, da tudi, če bo prišlo do spremembe menjalnega tečaja, bo le-ta minimalna, zato niso takšna, da bi omogočala zaključek, da bi se tožnika lahko zavedala realnega (celo pričakovanega) in dejanskega obsega valutnega tveganja, kaj šele finančnih posledic.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Med za izvršbo potrebne stroške dolgoletna sodna praksa šteje tudi stroške cenilca v postopku izvršbe na nepremičnino, saj se vrednost nepremičnine ugotavlja na podlagi cenitve sodnih cenilcev.
Kot utemeljeno navaja pritožnik, je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena pravdna zadeva, v kateri naj bi obdolženec krivo izpovedoval, jasno pa so navedene tudi vloge oseb v pravdni zadevi: obdolženec v vlogi priče, ki je krivo izpovedovala, oškodovanec kot tožilec pa v vlogi tožene stranke. Ravno iz te navedbe, da je obdolženec kot priča krivo izpovedoval v pravdni zadevi, v kateri je oškodovanec kot tožilec nastopal kot tožena stranka, je razvidna vzročna zveza med krivo izpovedbo in (potencialnim) posegom v pravice oškodovanca kot tožilca, saj omogoča sklep, da je obdolženec krivo izpovedoval prav na škodo oškodovanca kot tožilca. Ni pa potrebno v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 konkretizirati škode, ki naj bi obdolžencu nastala in navajati, v čem se kaže kršitev njegovih pravic.
V zadevi ne gre za očitno računsko napako štetja časa, niti za katerega izmed zakonsko navedenih primerov za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. S predlagano popravo bi se namreč v celoti spremenila narava odločitve pritožbenega sodišča, česar v postopku poprave sodbe ni mogoče doseči. Institut poprave sodbe ni namenjen spreminjanju (ali dopolnjevanju) odločitve.
Zagovornik zmotno enači ugotovljeno zmanjšano sposobnost razumevanja kompleksnejših procesnih situacij z nezmožnostjo uspešne obrambe. Dejstvo, da obdolženi nekaterih kompleksnejših procesnih dejanj ne more v celoti razumeti, samo po sebi ne pomeni, da ni sposoben učinkovito sodelovati v (pred)kazenskem postopku in uveljavljati svoje pravice do obrambe.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V zvezi s tem so ključna ugotovljena dejstva: družba A. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so tožniku dajali navodila, toženka oziroma njeni razporejevalci so družbi A. naročili zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik se je moral držati tehnoloških postopkov toženke.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem (A.) preko nezakonitega poslovnega modela toženke zlorabljeno. Družba A. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti posredovanja delavcev. S toženko je imela sklenjeno pogodbo za opravljanje luško prekladalnih storitev, dejansko pa te dejavnosti ni opravljala, ampak je le trajno posredovala delavce na delo zgolj toženki. Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe).
Gre za neodpravljivo pomanjkljivost, saj se skladno s 336. členom ZPP v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, na kar je bil pritožnik v okviru pravnega pouka izpodbijanega sklepa tudi ustrezno opozorjen.
Za presojo te zadeve je ključno, ali zdravstvena stanja, ki so ugotovljena pri tožniku, predstavljajo telesno okvaro po Seznamu TO. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 10. 11. 2025 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le‑te opredeljene v omenjenem Seznamu TO. Sodišče je poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje strokovno prepričljivo, zato ga je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je vprašanje opravljanja osnovnih življenjskih potreb prav tako razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A. fakultete. Tudi v tem primeru je komisija po opravljenem osebnem pregledu podala izvedensko mnenje, da tožnik zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbam predlagateljic in ne izpovedbi nasprotnega udeleženca - dokazna ocena temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v sklepu prepričljivo pojasnilo, katera zatrjevana odločilna dejstva šteje za bolj verjetna.