Odškodnino za blago je treba obračunati tako, da se ugotovi vrednost nepoškodovanega blaga, od katere se odšteje preostala vrednost blaga (prvi odstavek 23. člena in prvi odstavek 25. člena CMR). Če je poškodovan le del tovora, se obe prej navedeni določbi uporabljata smiselno. Odškodnina je v vsakem primeru omejena z zneskom, ki ga je treba plačati za delno izgubo, če je poškodovan del pošiljke. Tako določa črka b) drugega odstavka 25. člena CMR. Odškodnina tako lahko tudi v primeru poškodbe znaša največ 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže primanjkljaja (tretji odstavek 23. člena CMR).

Stroški popravila, to se pravi stroški odprave poškodbe blaga se po mnenju v literaturi ne štejejo kot del odškodnine (Thume, Kommentar zur CMR, 2. Aufl., 2007, komentar k 25. členu; enako Koller, Transportrecht, 7. Auflage, 2010, komentar k 25. členu CMR). Odločilno je le zmanjšanje vrednosti. Vendar pa ista literatura in obakrat na istem navedenem mestu tudi meni, da so stroški popravila indic za obseg nastalega zmanjšanja vrednosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik je očitno menil, da odgovor na tožbo pomeni že sodbo, zato je tudi vložil pritožbo. Že sodišče prve stopnje mu je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da se skladno s 333. členom ZPP pritožba lahko vloži zoper sodbo, ne pa zoper odgovor na tožbo.

Če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes. V obravnavani zadevi gre za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo. O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini.

ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkoriščen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Treba je upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje ugovora prostovoljne izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.

Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz organizacijskih razlogov, vendar ni podala zadostne trditvene podlage, kako so bili pri njej ob podaji odpovedi organizirani delovni procesi, kdo od njenih zaposlenih in na katerem delovnem mestu je opravljal posamezna dela in naloge, ki jih je tožnik opravljal po odpovedani pogodbi za projektnega menedžerja, kakšne so bile dejanske vsebine dela oziroma nalog zaposlenih delavcev po posameznih delovnih mestih, katero delovno mesto šteje po vsebini za najbolj primerljivo projektnemu menedžerju in ali je bilo zasedeno ob podaji odpovedi, niti kdo pri toženki je opravljal (vse) naloge, ki po vsebini pokrivajo naloge, ki jih je tožnik opravljal (pri delodajalcu prenosniku) po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako ni podala trditev o dejanski spremembi organizacije dela, ki je imela za posledico, da je odpadla potreba po tožnikovem delu ob podaji odpovedi v juniju 2023.

Toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal in ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 93,87 EUR utemeljeno ugodilo ter posledično od 21. 2. 2022 priznalo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izkazana fiktivna vročitev, kot izhaja iz listinske dokumentacije in kot jo določa ZUP.

Ustaljeno je stališče sodne prakse, da tudi če kršitev, zaradi katere je podana odpoved, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Zakon za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne zahteva določene intenzitete kršitev obveznosti delavca oziroma teža storjene kršitve ni pomembna. Zavrniti je treba tožnikovo stališče, da pri ugotovljenih kršitvah, ki se mu očitajo v odpovedi, ni šlo za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pravilna je ugotovitev, da sta kršitvi nenošenja obvezne osebne varovalne opreme (zaščitne kape) in nepravočasnega javljanja odsotnosti z dela tako resni, da od toženke ni mogoče zahtevati, da bi nadaljevala delovno razmerje s tožnikom.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bistveno za odločitev v konkretnem primeru razumevanje posledic sklenitve pravnega posla tožnika v trenutku sklenitve predmetne Kreditne pogodbe. Ničnost je namreč posledica pomanjkanja enega ali več konstitutivnih elementov pogodbe, pri čemer gre za pomanjkljivosti, ki zadenejo samo strukturo pogodbe, brez katerih pogodba ne more imeti pravnih učinkov. Gre torej za negacijo pravnega posla od začetka (ab initio), zato so za ugotavljanje ničnosti pomembne le tiste okoliščine, ki so obstajale v trenutku nastanka pravnega posla in ne kasneje.

Sodišče prve stopnje je pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo utemeljilo na dejstvu, da zoper tožnika teče izvršba zaradi izterjatve tistega, kar je tožnik prejel na podlagi Kreditne pogodbe od prvo tožene stranke. Tem razlogom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih drugo tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na dejstvo, da je bila Kreditna pogodba že v letu 2009 odpovedana s strani prvo tožene stranke, ker tožnik kredita ni vračal.

Nesklepčnost tožbe, s katero se terjatev uveljavlja, sama po sebi ne pomeni, da terjatev ni verjetno izkazana. Tožeča stranka namreč lahko tožbo (tožbene trdtive - tožbeni predlog ali oboje), ki je odpravljivo nesklepčna, po vložitvi še dopolni ali popravi.

Prenos nepremičnin, s katerimi je bil ob ustanovitvi tožnic zagotovljen njihov osnovni kapital in so predstavljale bistveni del premoženja tožnic, s katerim so izvajale dejavnost, brez vrednosti edine družbenice tožnic je bil opravljen v nasprotju s temeljnimi korporacijskimi načeli o razmejitvi pristojnosti med edino družbenico in poslovodjo d. o. o. in predstavlja zlorabo pooblastil poslovodje. Z nadpolovično verjetnostjo je izkazano, da so bile sporne nepremičnine odsvojene na podlagi pravnega posla, ki nasprotuje moralnim načelom in je zato ničen na podlagi določbe prvega odstavka 86. člena OZ.

Težko nadomestljiva je tista škoda, ki bi pravni položaj upnika prizadela v takšni meri, da bi bilo posledice težko odpraviti ali omiliti. Tudi premoženjska škoda, ki jo je sicer mogoče povrniti z denarnim nadomestilom (odškodnino), lahko v nekaterih okoliščinah predstavlja težko nadomestljivo škodo.

Preživninva se skladno s 196. členom DZ določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Če sodišče preživnino določi od poznejšega datuma, mora odstop od navedene zakonske določbe ustrezno obrazložiti.

V tem socialnem sporu gre za spor zaradi povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova brezposelnosti. Tarifna številka 16/4 OT določa, da za pritožbo in odgovor nanjo pripada nagrada po 1. točki iste tarifne številke, zvišana za 25 %, zato je pravilna odmera nagrade za sestavo pritožbe v višini 375 odv. točk.