V obravnavani zadevi resda gre za specifično situacijo, ko je v prej začetem postopku sporno, ali je podana krajevna pristojnost sodišča, in ko v času izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru krajevne pristojnosti sodišče, ki je prej začelo postopek, še ni odločilo. Vendar v skladu s stališči pravne teorije litispendenca nastane, četudi manjkajo procesne predpostavke, zaradi česar mora sodišče, pri katerem je bila kasneje vročena tožba, le-to zavreči, ne da bi presojalo dopustnost prej vložene tožbe oziroma vročene tožbe. Res je sicer tudi, da če v prej začetem postopku pride do pravnomočnega zavrženja tožbe, s tem tudi litispendenca odpade za nazaj (ex tunc) in sodišče, pred katerim se je pravda kasneje začela, tožbe ne sme več zavreči z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca. Vendar niti v zakonskem besedilu niti v stališčih pravne teorije ni opore za stališče, da bi moralo sodišče, pred katerim se je postopek kasneje začel, počakati na pravnomočno odločitev sodišča, pred katerim se je postopek prej začel, o obstoju procesnih predpostavk (npr. o krajevni pristojnosti).
Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi tudi najvišje koristi otroka (četrti odstavek 7. člena ZNP-1), ki so vodilo v družinskih postopkih, ne bodo prizadete, če sodišče, ki je pozneje začelo postopek, smiselno uporabi 189. člen ZPP in takoj zavrže pozneje vložen predlog, ne da bi čakalo na odločitev o izpolnjevanju procesnih predpostavk v prej začetem postopku. Kajti, če sodišče, pred katerim se je pozneje začela nepravdna zadeva (Okrožno sodišče v Mariboru) predlog zavrže, pozneje pa bi sodišče, pred katerim se je ista nepravdna zadeva med istima udeležencema prej začela (Okrožno sodišče v Novi Gorici), ugovoru krajevne pristojnosti pravnomočno ugodilo, bo to na podlagi 23. člena ZPP imelo za posledico, da se zadeva odstopi krajevno pristojnemu sodišču. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je krajevno pristojno sodišče tudi Okrožno sodišče v Mariboru, saj je na njegovem območju tako prebivališče očeta (nasprotnega udeleženca v postopku pred sodiščem v Novi Gorici) kakor tudi stalno prebivališče otroka (11. in 13. člen ZNP-1). Na ta način bo mogoče koristi otroka ustrezno zavarovati, četudi bo ugovoru krajevne pristojnosti morda ugodeno (kot izhaja iz pravočasne dopolnitve odgovora na pritožbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici po izdaji izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, vendar je proti tistemu sklepu še možna pritožba).
Zgolj količina zasežene prepovedane droge, ki jo je obdolženi hranil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena popolnoma nobena druga okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za namen prodaje le-te drugim uporabnikom (nenazadnje pa tovrstni očitki niso zajeti niti v obtožbi), sama po sebi ne pritrjuje stališču pritožnika, da je obdolžencu namen nadaljnje prodaje dokazan.
Okoliščina, da dejanje, ki se očita obdolženki, po tujem pravu ni kaznivo dejanje, ne pomeni, da kazenskega postopka zoper obdolženko ni dopustno voditi v Republiki Sloveniji.
Za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zadošča že neplačilo treh zaporednih plač ali njihovih delov vsaj enemu delavcu.
Če sta zagovornica in obdolženka ocenili, da bi bilo treba glede na konkretne okoliščine primera zagotoviti prevajanje zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, da bi se s tem zagotovilo uresničevanje jamstev ali pravic v kazenskem postopku, bi morali to sodišču prve stopnje predlagati.
Za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo tudi pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu, saj naloge izvedenca opravlja brez nadzorstva in brez navodil delodajalca.
Ali so očitki iz obtožbe utemeljeni ali ne je, kot pravilno izpostavlja pritožnica, stvar dokazne ocene, ki se opravi na glavni obravnavi. Šele tam se bo tako lahko opravila dokazna presoja fotografije, ki jo je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ocenjevalo že v okviru materialnega preizkusa. Z opisanim ravnanjem je tako sodišče prve stopnje preseglo svoje pristojnosti, ki jih ima v tej fazi postopka in storilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena, 277. členom ZKP in prvim odstavkom 403. člena ZKP, ta kršitev pa je, glede na to, da je pripeljala do zavrženja obtožnega predloga, imela vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe.
Očitek v zvezi s kršitvijo bolniškega staleža zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti in odpotovanja iz kraja bivanja je dovolj konkretiziran, da tožnik ve, kaj se mu očita, prav tako je mogoče preizkusiti pravočasnost podane odpovedi. Iz izredne odpovedi izhaja, da je bil tožnik od dne 15. 11. 2022 dalje na bolniškem staležu, toženka pa je 13. 11. 2023 ugotovila, da v času bolniškega staleža ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma je v tem času opravljal pridobitno delo, prav tako je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja.
ZDR-1 sicer ne določa, da mora biti zagovor nujno v ustni obliki, vendar pa drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ni dolžan izvesti zagovora, torej kakršnegakoli - ne pisnega ne ustnega, kadar bi bilo to glede na okoliščine primera neupravičeno pričakovati. Toženka je dokazala obstoj takšnih okoliščin (resne grožnje tožnika, zaradi katerih sta se zakoniti zastopnik in družbenica toženke bala za svoje življenje), zato ni bila dolžna tožniku omogočiti niti pisnega zagovora pred izredno odpovedjo.
Opredelitve, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi ob poteku poskusne dobe, ni mogoče razlagati tako, da rok za odpoved poteče zadnji dan poskusnega dela. Ob negativni oceni poskusnega dela z dnevom poteka poskusne dobe dejansko šele nastane razlog za odpoved.
Toženka je do poteka poskusne dobe, to je do 16. 4. 2025, lahko ugotavljala, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil. Prav tega dne je komisija poskusno delo ocenila (neuspešno). Odpoved, ki jo je nato toženka podala 18. 4. 2025 (dva dni kasneje), ni prepozna. Kdaj je bila odpoved tožniku vročena (21. 4. 2025), za presojo njene pravočasnosti ni bistveno.
Tožena stranka, ki je samostojna podjetnica, je gospodarski subjekt, zato je zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Ker je podpisala kreditno pogodbo, iz katere jasno izhaja, da je tožeča stranka kot kreditodajalka upravičena zahtevati predčasno odpoved pogodbe, če kreditojemalec in/ali porok zamuja s plačilom katerekoli obveznosti za več kot 15 dni, je presoja sodišča prve stopnje, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe zgolj na strani tožeče stranke, pravilna in so očitki tožene stranke o špekulativnem ter nekorektnem odnosu tožeče stranke neutemeljeni.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega - ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu konstruktor III, na katerem je bil zaposlen.
Ker je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2024, ki mu jo je toženka odpovedala z izpodbijano odpovedjo, že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 in ker pri sklenitvi te pogodbe o zaposlitvi ni šlo za odpoved pogodbe s ponudbo nove po prvem odstavku 91. člena ali po 92. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšno varstvo ob podaji izpodbijane odpovedi za tožnika ni več veljalo.
Na pravdo zapuščinsko sodišče napoti tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). O verjetnosti pravic sodišče odloči v povezavi z razpravnim načelom in načelom o trditvenem in dokaznem bremenu, ki veljata v pravdnem postopku. To stori tako, da na podlagi podatkov in dokazov s katerimi razpolaga, oceni, ali je tisti, na katerem je bilo materialno trditveno in dokazno breme, izkazal za verjeten obstoj dejstev, ki jih je zatrjeval, in ali ta dejstva utemeljujejo njegovo zahtevo. Če je tako, potem breme izkazati za verjetno nasprotno, preide na nasprotno stranko in je verjetnost njene pravice manjša.
Sama okoliščina napačne oziroma preuranjene potrditve pravnomočnosti še ne omogoča sklepa, da so zaradi nje brez pravnega učinka vsi pozneje izdani akti v izvršilnem postopku.
Ima pa dolžnik pravni interes za pritožbo v delu prvostopenjskega sklepa, v katerem je razveljavilo sklep o izvršbi le v dovolitvenem delu, ne pa v celoti. Iz obrazloženega ugovora dolžnika jasno izhaja, da prereka obstoj terjatve, torej tudi naložitveni del sklepa o izvršbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč obrazložen ugovor, po drugem odstavku 62. člena ZIZ razveljaviti celoten sklep o izvršbi in ne le dovolitveni del.
Neutemeljene so navedbe toženke, da Direktiva ni uporabljiva oziroma ni neposredno uporabljiva, saj zaključki o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti ne temeljijo neposredno na Direktivi, temveč na Zakonu o varstvu potrošnikov in Obligacijskem zakoniku.
Pritožbeno sodišče tudi ne deli materialnopravnega naziranja sodišča prve stopnje, da bi tožnica kot razumna oseba morala biti zmožna presoditi, da sprememba lahko vpliva tudi na bistven porast anuitete, saj je bila seznanjena in poučena glede tečajnih razlik in sprememb, kar izhaja iz njene izpovedbe, da od sklenitve Kreditne pogodbe najprej dnevno spremlja gibanje tečaja, ker jo te stvari zanimajo. Sodišče prve stopnje s tem ni ugotovilo nobenih posebnih dejanskih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je bila tožnica pripravljena zavezati h kreditni obveznosti v CHF v vsakem primeru, za vsako ceno, ne glede na kakršnokoli vsebino informacij in opozorila toženke. Glede na ugotovljeno pomanjkljivo opravljeno pojasnilno dolžnost se toženka kot profesionalna organizacija ne more razbremeniti v razmerju do tožnice kot potrošnika. Zato pritožbeno sodišče sledi njenemu zatrjevanju, da spornih kreditnih obveznosti ne bi prevzela, če bi se zavedala dejanskega obsega tveganja.
Če upravna enota posamezniku v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. Naslov za vročanje ne more biti na naslovu zakonskega prebivališča.
Ker v obravnavani zadevi toženka ni zatrjevala, da zaradi spremembe lastništva zapornice nima več v posesti oziroma da njena varnostna služba ne upravlja več z njo, je sodišče prve stopnje ugovor toženke, da zaradi spremembe lastništva izvršitev sklepa ne bo možna, pravilno zavrnilo.
Ara je po svoji naravi akcesorno sredstvo zavarovanja sklenjene pogodbe in ne izpolnitev pogodbe same.
Zgolj izročitev are zato sama po sebi še ne pomeni pretežne izpolnitve pogodbe na strani kupca, temveč le zavarovanje bodoče izpolnitve. Ara le utrjuje pogodbeno zavezo in deli usodo veljavnosti glavne pogodbe, ne more pa predstavljati samostojnega izpolnitvenega dejanja v smislu realizacije pogodbe.
Na podlagi tretjega odstavka 309. člena ZPP v primeru uspešno končanega poravnalnega postopka stroški postopka bremenijo predlagatelja, če se sklenjena sodna poravnava o njih izrecno ne opredeljuje. Ne drži, da se tretji odstavek 309. člena ZPP nanaša samo na neuspešne postopke. Neuspešne postopke posebej ureja drugi odstavek 159. člena ZPP, resda izrecno (samo) za primer kasnejšega pravdnega postopka. Argumentacija, kakršno ponuja pritožnica (torej da že ob samem dejstvu sklenitev sodne poravnave vsaka njena stranka sama nosi svoje stroške, če se drugače posebej ne dogovorita), bi sicer bila prepričljiva za primer, da bi se stranki sodno poravnali v pravdnem postopku, v konkretnem primeru pa ni bilo pravdnega postopka.
Pri odpovednem razlogu kršitve navodil v času bolniškega staleža je bistveno le, ali je delavec imel navodila oziroma ali mu je bilo določeno ravnanje dovoljeno, ne pa poslabšanje zdravstvenega stanja in kaj bi zdravnik naredil, če bi delavec spoštoval Pravila OZZ in prosil za dovoljenje.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vtoževani zahtevek ni aktivno (stvarno) legitimiran, je iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, materialnopravno pravilna. Podlago ima v neprerekani (in tudi sicer dokazani) trditvi toženke, da je tožnik na svojem solastnem deležu nepremičnine, ki jo sicer uporablja toženka, v korist svojega sina A. A. vknjižil užitek s pravico do oddajanja tega deleža v najem.
Dolžnika sta v notarskem zapisu soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, pri čemer iz 4. in 5. člena izhaja, da izrecno soglašata in priznavata tej listini pravno naravo izvršilnega naslova, v smislu ZN, 20.a člena ZIZ in 142. člena SPZ. Upnik zatrjuje predčasno zapadlost obveznosti iz naslova posojila, torej da zapadlost terjatve posojila ni odvisna od poteka roka, ker je dolžnik zamujal s plačilom dolgovanega zneska dvanajstega obroka. Dolžnika ne prerekata dejstva, da je prišlo do zamude s plačilom dvanajstega obroka, ki je zapadel 3. 10. 2025. Ker torej dvanajsti obrok ni bil v celoti poravnan do 3. 10. 2025, je zamuda s plačilom dvanajstega obroka nastopila 4. 10. 2025, s tem pa je bil upnik upravičen razdreti pogodbo tako, da je odstopil od pogodbe z dnem 6. 10. 2025 in dolžniku priporočeno po pošti poslal izjavo o zapadlosti. Bistveno je, da je upnik dokazal oddajo izjave o zapadlosti dolžniku priporočeno po pošti. Ni bilo torej potrebno, da bi bila vročitev dolžniku izkazana s podpisano povratnico, saj je treba zagotoviti varstvo pravnega položaja tistih upnikov, katerih dolžniki se izogibajo prejemu pošiljk. Za oddajno teorijo so se pogodbene stranke tudi izrecno dogovorile v 2. členu posojilne pogodbe.
V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora, ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte.
Zgolj dejstvo, da ima dolžnica nizka sredstva za preživljanje, t.j. da prejema denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, odloga izvršbe prav še ne more utemeljiti, temveč velja prej nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo v zakonsko predvidenem dovoljenem času odloga dolžnik lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled, če je dolžnik slabega premoženjskega stanja pa je manj verjetno, da bi si v šestih mesecih, za kolikor je najdlje mogoče odložiti izvršbo iz posebno upravičenih razlogov, lahko priskrbel nadomestno nepremičnino. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odloga izvršbe ne opravičuje niti dolžničino zdravstveno stanje, saj sploh ni konkretno zatrjevala, kakšne hude zdravstvene težave naj bi imela, ob čemer drži, da sodna praksa upošteva zlasti huda akutna poslabšanja zdravstvenega stanja, ki dolžnike težje fizično ogrožajo.