V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica kot prejemnica denarne socialne pomoči oproščena plačila sodnih taks. Prav tako ni sporno, da je v postopku delno uspela. Sporno pa je, ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, kar četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa kot pogoj za njeno taksno obveznost.
V obravnavani procesni situaciji, ko je dolžnik sodišče prve stopnje z vlogo z dne 6. 3. 2026, ki je po vsebini ugovor po izteku roka, obvestil o plačilu stroškov izvršilnega postopka v znesku 37,33 EUR, ki so bili dolžniku v plačilo naloženi s sklepom z dne 4. 3. 2026, in svojo navedbo o plačilu dokazno podprl tudi s predložitvijo potrdila o plačilu, upnik pa je v vlogi z dne 19. 3. 2026 potrdil prejem navedenega plačila in za prejeto plačilo umaknil predlog izvršbo, upniku ni mogoče priznati pravice do povrnitve stroškov vloge z dne 19. 3. 2026. Upnik je namreč umik predloga za izvršbo v obsegu plačanega zneska podal šele po prejemu zgoraj navedenega poziva sodišča in vloge dolžnika. V takšnem procesnem položaju pa mora po oceni sodišča druge stopnje vsaka stranka sama kriti stroške, ki jih je imela s svojo vlogo, podano v zvezi z dolžnikovo prostovoljno izpolnitvijo dolgovane obveznosti, in upnikovih stroškov delnega umika predloga za izvršbo ni mogoče šteti kot za postopek potrebnih stroškov v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi jih bil dolžnik upniku dolžan povrniti.
Iz navedenih podatkov, glede katerih je izkazana zadostna stopnja zanesljivosti, izhaja dalj časa trajajoča konkretna aktivnost določljive osebe, identificirane z IP naslovom, ki jo dodatno identificira GUID številka, v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ponavljajoče zaznave, ki so potrjene z več medsebojno povezanimi istimi identifikatorji, predstavljajo ustrezno podlago, ki je utemeljevala izdajo odredbe, saj izkazujejo konkretno povezavo med kaznivim dejanjem in individualiziranim komunikacijskim sredstvom, in zadoščajo za utemeljevanje dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum.
Pritožbeni pregled zadeve v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornika o podani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se odražala v tem, da izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tudi glede razlogov notranje neskladen, pokaže, da je zagovornik v predmetni zadevi podal več vlog, ki jih je naslovil kot "zahtevo za razkritje dokazov" in se pri njih skliceval na pravno podlago iz 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s 128. členom ZKP. V omenjenih vlogah je predlagal neomejen vpogled in kopiranje vsega dokaznega gradiva iz "policijskega in tožilskega spisa", saj bi v njima lahko bili razbremenilni dokazi, pomembni tudi v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za izločitev dokazov. Pojma "razkrije dokazov" ZKP ne opredeljuje, niti ne predvideva takšnega zahtevka. Omenjene vloge je tako bilo treba presojati po vsebini in jih opredeliti v skladu z določbami ZKP.
ZIZ hipotekarnemu upniku sicer daje določena upravičenja v izvršilnem postopku in v določenih fazah izvršilnega postopka predvideva njegovo sodelovanje v postopku ter vročanje pisanj, ki se nanašajo na postopek cenitve in nato prodaje nepremičnine, ki je predmet izvršbe in na kateri ima hipotekarni upnik vknjiženo hipoteko v svojo korist (prim. določbe 179., 180., 181., 189., 190., 192., 207., 208. člen ZIZ). Vendar pa to ne pomeni, da lahko hipotekarni upnik sodeluje v vseh fazah izvršilnega postopka in da ima pravico vlagati pravna sredstva zoper vse v tem postopku izdane sklepe. To pravico ima namreč le glede sklepov, s katerimi se (lahko) poseže v njegov položaj hipotekarnega upnika kot upravičenca do poplačila s hipoteko zavarovane terjatve iz nepremičnine, ki je predmet prodaje v izvršbi (torej zlasti sklepov, ki se nanašajo na cenitev in prodajo nepremičnine ter razdelitev dobljene kupnine). Hipotekarni upnik pa nima pravice do vlaganja pravnih sredstev zoper sklepe, ki se nanašajo izključno na razmerje med upnikom in dolžnikom in na vprašanje dovoljenosti izvršbe za izterjavo upnikove terjatve zoper dolžnika. Prav v tej zvezi pa je bila sprejeta odločitev sklepu z dne 1. 12. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dolžnice za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi in predlog dolžnice za obnovo postopka. Pravice do pritožbe zoper sklep z dne 1. 12. 2023 pa pritožniku ne daje niti njegov položaj imetnika neodplačne osebne služnosti užitka na navedeni nepremičnini niti položaj imetnika predkupne pravice, prav tako pa tudi ne dejstvo, da v nepremičnini dejansko živi. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko je pritožbo A. A. . kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja. Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe.
Prav tako se zastaranje pretrga tudi, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko dolžnik stori tudi posredno, na primer tako, da kaj plača na račun. Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.
Glede na procesno gradivo, ki ga je (sicer upoštevaje 40. člen ZIZ v zadostni meri) v predlogu za izvršbo ponudil upnik, in dejstvo, da je dolžnik v ugovoru uveljavljal zastaranje zaradi poteka desetletnega zastaralnega roka od nastopa pravnomočnosti izvršilnih naslovov do vložitve predloga za izvršbo v obravnavani zadevi, upnik pa na ugovor dolžnika ni odgovoril, je namreč ugovor zastaranja treba šteti kot obrazložen in tudi utemeljen. Jasno je namreč, da je od nastopa pravnomočnosti izvršilnih naslovov do vložitve predmetnega predloga za izvršbo že poteklo več kot deset let, kar glede na 356. člen OZ v zvezi s prvim odstavkom 336. člena OZ pomeni, da je zastaranje že nastopilo.
Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.
V skladu s 113.a členom ZS lahko sodišče v primeru, ko je odločitev odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, postopek pa ob smiselni uporabi določb ZPP o prekinitvi postopka, prekine do prejema predhodne odločbe. Dotlej sme opravljati samo tista procesna dejanja in sprejemati samo tiste odločitve, ki ne dopuščajo nobenega odlašanja in niso vezana na vprašanja, ki se tičejo predhodnega odločanja, ali ne urejajo pravnega razmerja dokončno.
Ker sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, postavilo pa ga je že Vrhovno sodišče, s tem da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a člena ZS podana podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.
Iz sodbe SEU C-287/22 ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje in tehtanje finančnega položaja oziroma neugodnih posledic potrošnika in banke zavezujoč pogoj za izdajo začasnega ukrepa. Enako velja za pogoj reverzibilnosti. Zato pritožba sprejete odločitve ne more omajati z opisovanjem svoje škode, ki naj bi ji nastajala zaradi začasne odredbe.
V tem (ponovnem) postopku odpusta obveznosti se je moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z novimi dejstvi, to so dejstva, ali je ovira za odpust obveznosti vplivala na vodenje stečajnega postopka, oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase. Gre za nov sklop dejstev, ki pripeljejo do dveh možnih pravnih posledic (kot v primeru ugotavljanja dejstev iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP), to je odpust obveznosti oziroma zavrnitev le-tega.
Dolžnik je tisti, ki mora zatrjevati in dokazati, da ovira iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni vplivala na potek stečajnega postopka ali oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase.
Pritožnik ne more doseči enake pravne posledice (to je zavrnitev odpusta obveznosti), kot je bila že pravnomočno ugotovljena v prvotnem postopku odpusta obveznosti na podlagi istih dejstev.
Pri presoji ali so kršitve iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP otežile vodenje stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase je potrebno ugotoviti okoliščine posameznega primera.
Okoliščina, da je toženka sindikat obvestila o odpovedi, ne pomeni, da je tožniku priznavala status sindikalnega zaupnika s posebnim varstvom pred odpovedjo, saj mora delodajalec obvestiti sindikat in mu omogočiti, da sodeluje na zagovoru in poda mnenje o odpovedi, če to zahteva delavec (86. člen ZDR-1). Enako velja za dejstvo, da je toženka zavrnila začasno zadržanje odpovedi z obrazložitvijo, da je zahteva prepozna, ne pa tudi z obrazložitvijo, da tožnik ne uživa varstva po 113. členu ZDR-1.
Etažni lastniki niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, skladno z določbo 116. člena SPZ. Z njo etažni lastniki uredijo zlasti opredelitev stroškov in obveznosti, ki jih bremenijo, če se ti ne plačujejo sorazmerno s solastniškimi deleži, uredijo način uporabe skupnih delov, njegov namen in način upravljanja. Ker pa se o tem niso posebej dogovorili, je za urejanje razmerij (in plačilo stroškov) v zvezi s skupnimi površinami in stroški, ki se nanašajo na celotno sosesko, treba uporabiti določbo 115. člena SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo številne razloge, ki zaradi koristi otroka terjajo, da se obstoječemu priimku otroka doda tudi predlagateljev priimek. Glede na že navedeno neprimerno/škodljivo indoktrinacijo nasprotne udeleženke do otroka, kot jo opisuje in ugotavlja izvedenka, je nasprotna udeleženka po mnenju izvedenke s spremembo otrokovega priimka leta 2018 tudi na simbolni ravni izločila otrokovega očeta.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v času prekinitve postopka odločilo o pravdnih stroških, ki so v celoti nastali še v izvršilnem postopku, pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je s tem toženi stranki priznalo stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi in pri tem spregledalo, da se zoper toženo stranko vodi postopek prisilne poravnave ter da je tožeča stranka terjatev prijavila v postopku prisilne poravnave. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo procesno kršitev, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu.
Toženka je imela zahtevek za sklenitev dogovora o vlaganjih in ni bila dolžna izvesti vlaganj, ne da bi bil dosežen tudi dogovor o vseh pogojih vlaganj. Če je preurejala poslovni prostor (kot v pogodbi dogovorjeno) na lastne stroške, ne da bi prej pridobila soglasje o vseh sestavinah dogovora o vlaganjih, je sama kršila pogodbo in tožniku tako ni mogoče očitati kršitve pogodbene obveznosti, ker ni sklenil aneksa ob prenehanju najemnega razmerja. Poslovna odškodninska odgovornost glede na trditve toženke in ugotovljene okoliščine primera tako ne more biti podana.
Sodišče prve stopnje je pri vsebinski presoji obravnavane zadeve pravilno izhajalo iz zakonske določbe 54. člena ZDR-1, ki zgolj izjemoma omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primeru obstoja v zakonu navedenih razlogov, med drugim tudi po toženki deklariranega razloga, zapisanega v pogodbah o zaposlitvi za določen čas: izvedbe dela, ki je projektno organizirano (enajsta alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). V takem primeru se lahko ne glede na siceršnjo omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti (drugi odstavek 55. člena ZDR-1), pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta (četrti odstavek 55. člena ZDR-1). V sodni praksi je že povsem uveljavljeno stališče, da je v primeru spora o zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas dolžan delodajalec dokazati obstoj tistega razloga za njeno sklenitev, ki je v pogodbi o zaposlitvi naveden, ne pa morebiti obstoja drugega razloga, četudi bi ta drugi razlog lahko predstavljal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja razrednika, ki ni ukrepal v skladu s Pravili šolskega reda toženke (pravili obnašanja in ravnanja), namenjenimi zagotavljanju varnega delovnega in učnega okolja. Navedeno pomeni, da toženka za opustitev svojega zaposlenega odgovarja na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena OZ. Po tej določbi za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V skladu s sodno prakso se za tretjo osebo šteje vsaka pravna ali fizična oseba, torej tudi sodelavec oziroma drug delavec delodajalca. Toženka in stranska intervenientka nista dokazali, da je razrednik učenca, ki je skočil na desno roko tožnice, ravnal tako, kot je bilo treba.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 18. 12. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela.
Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.