Pomanjkljivi so tudi razlogi sodbe o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema predmetov. Tako ni pojasnilo okoliščin, ki bi utemeljevale odvzem katerega koli od navedenih predmetov po 73. členu KZ-1.
Ob ponovnem odločanju o zaseženih predmetih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da njihova dokazna vrednost sama po sebi ne pomeni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov.
Ker ugotovljene pomanjkljivosti ne zadevajo zgolj posameznega dokaza ali posameznega dela obrazložitve, temveč samo jedro dokazne presoje o poteku dogodka, ravnanju obtoženca, vzroku padca in nastanku odločilnih poškodb, je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 392. člena ZKP odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Sodišče prve stopnje je namreč glede navedenih odločilnih vprašanj že zavzelo celovita dokazna stališča, pri čemer ni ocenilo vseh nasprotnih delov zagovora in drugih dokazov. Glede na obseg in naravo potrebne ponovne dokazne presoje je zato primerno, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.
Tožniku sta poslovodna funkcija in delovno razmerje s toženko neprekinjeno trajala do 3. 10. 2020. Nepravilno je stališče toženke, da je oktobra 2018 ob izteku prvega in začetku drugega mandata na funkciji tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni bilo prekinjeno, kar pomeni, da se navedeni pogoj "da ta pogodba in delovno razmerje prenehata" ni izpolnil.
Vrhovno sodišče RS je v sodbah VIII Ips 226/2017, VIII Ips 47/2020 in številnih drugih uveljavilo novo sodno prakso in zavzelo jasna stališča, da upoštevajoč pravila o sodni pristojnosti delovno sodišče odloča o zasebnopravnem razmerju med delavcem in delodajalcem ob uporabi postopkovnih pravil ZDSS-1 in ZPP. O vprašanju plačila oziroma obveznosti plačila davkov in prispevkov kot javnopravnem razmerju odloča FURS, sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu. Dolžnost obračunavanja davkov in prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja in dolžnost plačila za delavca je že zakonska dolžnost izplačevalcev (delodajalcev) in ne spada v sodni izrek. Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila niti še ni nastala.
Za odpoved pravici do spremenljivega prejemka tožnice kot poslovodne delavke ne veljajo enaka pravila kot za "običajne" delavce, zato navedeni odločitvi nista uporabljivi. Spremenljivi prejemek tožnice po 4. alineji prvega odstavka 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD), dogovorjen s pogodbo za delo s poslovodno osebo, ni plačilo za delo po 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), temveč gre za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnice kot podpredsednice oziroma članice uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet.
Zaradi nezadovoljstva z višino določenega spremenljivega prejemka za leto 2020 s sklepom nadzornega sveta pa tožnica ne more v nasprotju s sprejetim dogovorom zahtevati višjega zneska, kot ji je bil na dogovorjeni način priznan. Ni odločilno, ali bi tožnica lahko oziroma morala izpodbijati sklep nadzornega sveta o določitvi zneska spremenljivega prejemka, odločilno je, da se je dogovorila, da ji pripada zgolj tolikšen znesek, kot ji ga bo nadzorni svet priznal.
Tožnica prostovoljno ni spoštovala odločbe sodišča in ni izročila nepremičnine toženki, zato je ta vložila predlog za izvršbo, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, tožnica pa je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor. Med strankama je sicer v tej pravdi sporno, ali je toženka izvršila zatrjevano motilno ravnanje, to je zamenjavo ključavnice in njeno zaklenitev, sodišče prve stopnje pa tega dejstva kot neodločilnega pravilno ni ugotavljalo, saj je pravilno uporabilo pravilo petitorium absorbet possessorium, ki pomeni, da če je toženec med trajanjem posestne pravde ali neposredno pred začetkom posestne pravde pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, tožnik več ne uživa posestnega varstva ne glede na to, če bi v posestnem sporu uspel dokazati zadnje posestno stanje in toženčev poseg v posest.
Treba je izhajati iz bistva posestnega varstva, ki je le začasno in zato smiselno le, dokler se ne konča spor o pravici. Zato oseba, ki glede na pravnomočno in izvršljivo odločbo nima pravice do posesti, ne uživa več posestnega varstva. Dosledno vztrajanje pri strogi posesorni naravi v posestnih sporih, ki se tako ne dotaknejo svojega bistva, je kvečjemu vir novih sporov, varovanje javnega reda in miru pa se sprevrže v svoje nasprotje. Pravilo petitorium absorbet possessorium lahko vsaj delno omili absurdnost čistega posesornega postopka.
Ker ob prvi vročitvi dne 16. 3. 2026 pritožnik ni bil ustrezno pravno poučen o pravici do prevzema kazenskega pregona po 60. členu ZKP, je 30-dnevni rok začel teči 28. 3. 2026. Pritožbeno sodišče pripominja, da v takšnih okoliščinah ne gre za podaljšanje že začetega zakonskega roka, temveč za nov začetek teka zakonskega roka. V posledici pojasnjenega je zato zaključiti, da je treba obtožni predlog, vložen 22. 4. 2026, šteti za pravočasen.
Pravila ZKP o izločitvi nedovoljenih dokazov se v individualnem delovnem sporu neposredno ne uporabljajo. V pravdnem postopku je lahko problematična uporaba dokaza, pridobljenega s posegom v ustavno varovano pravico, vendar v obravnavani zadevi takšen nedovoljen poseg ni bil ugotovljen. Detektiv je osebno zaznavo in fotografiranje izvajal na javno dostopnem prodajnem prostoru in v okviru zakonskega pooblastila, zato že iz tega razloga ni podlage za izločitev tako pridobljenih dokazov.
Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da opisano ravnanje pomeni opravljanje pridobitnega dela. Za obstoj odpovednega razloga ni potrebno, da bi delavec v času bolniškega staleža dejavnost opravljal kontinuirano, v določenem minimalnem obsegu ali da bi bil pravni posel nazadnje tudi sklenjen. Odločilno je, da je opravljal aktivnosti, ki po svoji naravi sodijo v njegovo pridobitno dejavnost. Pogajanje s potencialnim kupcem o prodaji vozila, predstavitev vozila, sodelovanje pri njegovem ogledu in pogajanje o ceni so značilne prodajne aktivnosti.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 27. 10. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Kot rečeno, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica v celotnem vtoževanem obdobju opravljala najzahtevnejša dela, ki ustrezajo opisu delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec IV, zato je za celotno vtoževano obdobje upravičena do plačila po dejanskem delu.
Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da se presoja zakonitost tistega odpovednega razloga, ki ga opredeli delodajalec. Če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko podana zaradi istih razlogov, ki so privedli do njene razrešitve. Nenazadnje toženka v pritožbi sama navaja, da je z razrešitvijo prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje, da opredeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni poslovni, je pravilno. Potreba po opravljanju dela vodje TC ni prenehala. Zato je toženka pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ni ugotovljen, nezakonito odpovedala.
Iz navedenega višje sodišče ugotavlja, da je vsaj verjetno izkazano, da ima pritožnik položaj družbenika in da stečajna dolžnica ni insolventna, pri čemer stečajna dolžnica na pritožbo niti ni odgovorila. Gre za okoliščine, ki bi lahko, če se izkažejo za resnične, povzročile neutemeljenost predloga za začetek stečajnega postopka.
Vložnik vloge v danem roku ni popravil. V tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno vlogo kot nepopolno zavrglo.
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica k nastanku škode prispevala v višini 30 %.
Tožnica utemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 1.000,00 EUR (0,6-kratnik povprečne mesečne plače) od zahtevanih 3.000,00 EUR (kar bi predstavljalo 1,8-kratnik povprečne mesečne neto plače), višine priznane odškodnine pa ni primerjalo s podobnimi primeri. Ugotovilo je, da je pri tožnici podana skaženost v obliki amputacije skoraj celotnega zadnjega členka desnega sredinca in vrška desnega kazalca. Upoštevalo je, da je estetska prizadetost zelo opazna, saj gre za roko, ki se uporablja pri vsakdanji komunikaciji. Tožnica je povedala, da jo izgled prstov moti, čeprav se je na to že navadila. Glede na odškodnino v primerljivih zadevah, kjer je prav tako prišlo do amputacije dela enega prsta in je bila prisojena odškodnina v višini vsaj 1-kratnika povprečne mesečne neto plače (VSC Cp 589/99, II Ips 404/2004) oziroma v primeru delne amputacije dveh prstov v višini 2,56-kratnika povprečne mesečne neto plače (II Ips 170/2005), pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravična in primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti znaša 3.000,00 EUR (1,8‑kratnik povprečne mesečne neto plače).
Tožnik bi moral tožbo zoper dne 14. 7. 2025 prejeto odpoved pogodbe o zaposlitvi vložiti v roku 30 dni od prejema odpovedi, to je do dne 13. 8. 2025, tožbo pa je vložil šele 12. 9. 2025, kar je prepozno. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo.
Pripravljenost za delo lahko odredi generalni direktor policije, direktor PU ali oseba, ki ju pooblastita (peti odstavek 71. člena ZODPol). To za tožnika, direktorja PU O., pomeni, da bi mu pripravljenost za delo lahko odredil le generalni direktor policije (ali od njega pooblaščena oseba). Pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi mu pripravljenost (pisno) odredil, ampak je tožbeni zahtevek utemeljil s tem, da se je pripravljenost za delo dejansko izvrševala.
Upoštevaje povzete tožnikove navedbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je za pripravljenost za delo vedel in z njo soglašal tisti, ki je bil pristojen za odrejanje. To je bil generalni direktor policije, v spornem obdobju: C.C. (... do ...), B.B. (... do ...) in A.A. (... dalje). Zaslišani kot priče so izpovedali bistveno skladno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik odlično opravljal svoje delo, da pa ni bilo potrebe po odrejanju pripravljenosti za delo; tožnik generalnega direktorja policije ni obvestil o potrebi po odrejanju pripravljenosti za delo, generalni direktor policije ni bil seznanjen s tožnikovo ("dejansko") pripravljenostjo za delo.
Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Zahtevku za plačilo razlike v plači je utemeljeno ugodilo na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta.
Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča izhaja iz tega, da nerazsodnost delavca izključuje njegovo odgovornost za kršitev, zaradi česar zgolj objektivno ugotovljeno kršenje delovnih obveznosti ne zadošča za zakonitost izredne odpovedi.
Odločilna okoliščina obravnavane zadeve je, da je bila obsojencu ista kazen zapora že nadomeščena z alternativnim načinom izvršitve, in sicer z delom v splošno korist, česar pa ni opravil niti v minimalnem obsegu.
Obsojeni je torej že imel možnost kazen zapora prestajati na milejši, alternativni način, vendar zaupanja, ki mu ga je s tem izkazalo prvostopenjsko sodišče, ni upravičil.
Prav ugotovljena izrazita pasivnost in ignoranca pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje pa je pri odločanju o ponovnem predlogu za (drugovrstno) alternativno izvršitev iste kazni zapora bistvenega pomena. Zapor ob koncu tedna je namreč način izvršitve kazni, pri katerem se obsojencu zaupa, da bo tudi zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora spoštoval zanj določen režim. Zato je pri presoji, ali gre obsojenemu takšno zaupanje izkazati, njegov dosedanji odnos do izvrševanja izrečenemu mu kazenske sankcije neposredno relevanten.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vzrok poškodbe tožnika zdrs vilice na viličarju (pri širjenju vilic), in pravilno štelo, da je do navedenega zdrsa prišlo, ker na eni strani nosilca vilic ni bilo varovala, ki preprečuje zdrs vilic. Kljub takšni ugotovitvi (protipravnega ravnanja toženke, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, saj viličar ni bil brezhiben) je presodilo (zmotno), da krivdna odgovornost toženke za škodo ni podana, saj je bil tožnik dolžan pred začetkom dela vizualno preveriti nameščenost in brezhibnost varovala, česar ni storil.
Ugotovitev, da je tožnik opustil obveznost preverbe nameščenosti in brezhibnosti varovala, je kvečjemu lahko podlaga za uporabo 171. člena OZ, ki ureja deljeno odgovornost in v prvem odstavku določa, da ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, ne pa okoliščina, ki bi v celoti izključila odgovornost toženke.
Ker pritožba z dne 29. 1. 2025 ni vsebovala izvirnega podpisa, to pomeni, da je bila nepopolna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, kot nepopolno zavrglo.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 14. 12. 2016, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.