Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala.
Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati.
Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti.
Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; nepremičnega premoženja, ki sicer predstavlja unovčljivo/razpoložljivo oz. razpolagalno premoženje pa po splošnem vedenju ni mogoče takoj/nemudoma unovčiti. Tožnik zato ni zmožen (takoj) v enkratnem obroku plačati tako visoke sodne takse brez ogrozitve preživljanja.
Dejstvo, da mora tožnik pri opravljanju življenjskih opravil vlagati več napora in da teh opravil, ob krajših obdobjih poslabšanja ne zmore, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, saj poslabšanja pri tožniku do referenčnega datuma ni mogoče uvrstiti med dokončno in trajno zdravstveno stanje, temveč zgolj za začasno poslabšanje, ki ga ne krije citirano zakonsko določilo. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 ne določa začasne nezmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč zajema trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih posameznik določenih osnovnih življenjskih potreb iz citiranega člena ZPIZ-2 ne more več opravljati kljub prizadevanju in večjim naporom ter ob uporabi ortopedskih pripomočkov.
Predstojnik upravne enote je lahko izdal sklep o nalogah, ki jih je treba zagotavljati v času stavke, neposredno na podlagi določb ZStk. Ta v 11. členu izrecno določa, da delavci v državnih organih (med katere sodijo tudi javni uslužbenci na upravni enoti) uveljavljajo pravico do stavke pod pogojem, da z njo ni bistveno ogroženo uresničevanje funkcije teh organov ter da se s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom določijo dela in naloge, ki se morajo opravljati tudi med stavko.
Izpodbijani sklep zasleduje legitimen cilj, ki je skladen z ustavo in zakonom, tj. da se prebivalcem Slovenije zagotovi dostop do osnovnih upravnih storitev. Z določitvijo nalog, ki so jih tudi med stavko dolžne zagotavljati upravne enote, je mogoče doseči navedeni legitimen cilj; ukrep je torej tudi primeren za dosego cilja. Predlagatelj ni podal nobenih trditev o tem, da bi bilo mogoče isti cilj doseči s kakim drugim (milejšim) ukrepom. Zagotovitev osnovnih upravnih storitev v času stavke javnih uslužbencev ni mogoča na noben drug način kot tako, da se njihova pravica do stavke omeji.
Preverjanja toženke so se nanašala na urejanje formalne dokumentacije (bolniški listi, skladnost z odločbami ZZZS in roki), kar je bilo za toženko pomembno tudi z vidika organizacije delovnega procesa in refundacij. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo listinsko dokumentacijo (pozivi, komunikacija, evidenca manjkajočih ali neusklajenih bolniških listov) ter izpoved priče iz računovodstva in zakonitega zastopnika toženke. Takšno ravnanje delodajalca, ki je usmerjeno v ureditev statusa odsotnosti in v zagotovitev nemotenega delovnega procesa, samo po sebi ne predstavlja diskriminacije ali trpinčenja.
Zgolj dvom zakonitega zastopnika toženke v utemeljenost bolniške odsotnosti pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja vplivanja na tožničino bolniško odsotnost, še manj pa trpinčenje, še zlasti zato, ker je izhajal iz upravičenih pomislekov in pri tem ni ravnal diskriminatorno. Ni šlo za ravnanja, usmerjena proti tožnici kot osebi, temveč za ravnanja, povezana z ureditvijo njene odsotnosti z dela in z uveljavljanjem zakonskih upravičenj delodajalca.
Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.
Skladno z ustaljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje presojalo le, ali je do reorganizacije, zaradi katere je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, dejansko prišlo, ne sme pa ocenjevati smotrnosti reorganizacije. Ugotovilo je tudi, da je toženka še eni delavki na delovnem mestu Kontrolor na liniji II odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obdobju od 1. 12. 2023 do 31. 1. 2024 je tako 20 delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar potrjuje zaključek sodišča, da je bila reorganizacija dejansko izpeljana in ni bila navidezna.
Izostanek neposrednih dokazov ne pomeni, da sodišče prve stopnje do zaključka, da je tožnik odtujil tri paketne pošiljke, ne bi moglo priti na podlagi posrednih dokazov. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje ustrezno in pravilno obrazložilo ter se pri tem opredelilo tudi do trditev in dokazov tožnika.
Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade.
Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala.
Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.
Opredelitev tretje in prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljali začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.
Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.
Druga toženka je s trditvami o stanju VTV in sklenjenih Okvirnih sporazumih za napotitev delavcev k uporabniku dokazovala zakonito uporabo agencijske delovne sile, vendar ta dejstva utemeljujejo ravno nasproten pravni zaključek. S sporazumi, sklenjenimi z agencijami v letu 2020, si je druga toženka zagotovila (vsaj) 120 agencijskih delavcev VTV, s sporazumom, sklenjenim s prvo toženko v letu 2022 za dobo štirih let, pa (vsaj) 149 takih delavcev. Ključnega pomena je nedovoljen učinek, ki si ga je zagotovila preko opisanega sodelovanja z agencijami, tj. zagotovitev večine potrebne delovne sile, ki jo je potrebovala za opravljanje dela VTV nepretrgoma in v daljšem obdobju, katerega po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumno šteti zgolj za začasnega v smislu Direktive. Opravljanje dela VTV s pretežno napotenimi delavci se je pri drugi toženki ustalilo kot pravilo.
Nihanje v pretovoru (oziroma negotovost poslovanja) je poslovni riziko (vsakega) delodajalca, ki ga ne more zakonito uravnavati na način, da na posameznem delovnem mestu dolgoročno (izven razumnih časovnih okvirov) in pretežno zaposluje agencijsko delovno silo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.
Toženka pisnega soglasja tožnika k zatrjevanemu pobotu ni predložila in niti ni zatrjevala, da bi tožnik pisno soglasje k pobotu podal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da materialnopravni pobot v konkretnem sporu ni bil možen, saj ni bil izpolnjen pogoj pisnega soglasja iz drugega odstavka 136. člena ZDR-1.
Glede procesnega pobota je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženkina terjatev do tožnika ne obstaja, posledično pa procesni pobot ni mogoč.