Za presojo zakonitosti hišne preiskave (ter v njeni posledici pridobljenih dokazov) je bistvena presoja ustrezne obrazloženosti odredbe, s katero je bila hišna preiskava odrejena, in nadalje sama izvedba le-te, medtem ko morebitna nevročitev odredbe obdolžencu na samo zakonitost hišne preiskave nima vpliva.
Vendarle pa je jasno določilo 454. člena ZPP, po katerem sodišče odloči o sporu brez razpisa naroka le, kadar izvedbe naroka nobena stranka ni predlagala, med strankami pa dejansko stanje ni sporno oziroma je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Ta določba pomeni, da mora stranka, ki želi, da sodišče narok izvede, to zahtevati. Toženec v pritožbi navaja in to je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je izvedbo naroka pravočasno predlagal.
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev in dokazov glede verjetnosti obstoja terjatve. Drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da je postopek zavarovanja samostojen postopek in da mora upnik tudi v njem navesti dejstva in predlagati dokaze, ki omogočajo presojo zakonskih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Vendar iz tega ne izhaja, da se v predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi smel določno sklicevati na konkretizirane trditve in dokaze, ki jih je že navedel v tožbi. Takšno sklicevanje sodna praksa dopušča.
Za presojo zadostnosti trditvene podlage ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (kot v konkretnem primeru) ali pozneje v posebni vlogi. Bistveno je, ali je iz predloga mogoče jasno ugotoviti, katero terjatev želi upnik zavarovati ter na katerih predhodno podanih trditvah in dokazih utemeljuje verjetnost njenega obstoja. Samostojnost trditvenega in dokaznega bremena v postopku zavarovanja ne zahteva, da stranka v isti vlogi ponovno prepiše dejstva, ki jih je že konkretizirano navedla v njenem predhodnem delu, če se nanje dovolj določno sklicuje.
Delodajalec se lahko za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov (prim. sodbo VSRS VIII Ips 231/2013). Dokazati mora le, da je bila reorganizacija dejansko izvedena in da zato ni več potrebe po opravljanju dela delavca pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka dokazala. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb, in ali so se izkazali za utemeljene, pa je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se lahko nanaša le na kršitve, ki nastanejo v postopku do izdaje končne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem (na primer pravico do izjavljanja, seznanitve s celotnim procesnim gradivom, pravice v zvezi z vabljenjem in druge), torej kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločbe. Nevročitve oziroma nepravilne vročitve izdane končne odločbe glede na navedeno ni mogoče šteti za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zato ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP.
Sodne prakse v zvezi s prejšnjim sistemom plačevanja sodnih taks ni mogoče aplicirati tudi na nov zakon, sicer pa je po sprejemu ZST-1 sodna praksa glede taksnih obveznosti za ugovor zoper sklep o izvršbi povsem usklajena in zakon v tem delu razlaga tako, da se plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi nanaša tako na postopke na podlagi izvršilnega naslova kot na postopke na podlagi verodostojne listine.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča v 9. točki obrazložitve, da primarno ni izpolnjen pogoj verjetnosti terjatve, ki v tem sporu predstavlja obstoj invalidnosti III. kategorije s potrebo po časovni razbremenitvi 4 ur. Sodišče je ob tehtanju navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in predložene dokumentacije pravilno zaključilo, da v tej fazi postopka več okoliščin govori v prid pravilnosti izdane dokončne odločbe o invalidnosti tožnice, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Po tretjem odstavku 91. člena ZDR-1 se v primeru, ko delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi šteje, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena pod razveznim pogojem. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v zadevi VIII Ips 65/2017, pogodba, sklenjena pod razveznim pogojem, z izpolnitvijo pogoja preneha veljati. Z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi se zato razvezni pogoj izpolni in nova pogodba o zaposlitvi preneha veljati že na podlagi zakona. Poseben zahtevek za njeno razvezo niti ni potreben, saj je takšna pravna posledica vsebovana že v zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe in za priznanje pravic po prejšnji pogodbi. Če delavec tak zahtevek kljub temu postavi, pa to samo po sebi ne predstavlja razloga za njegovo zavrnitev.
Okoliščina, da je bilo prejšnje delovno mesto "Svetovalec IX" zaradi spremembe plačnega sistema ukinjeno in nadomeščeno z delovnim mestom "Samostojni strokovni delavec z doktoratom", ne daje sodišču pooblastila, da namesto delodajalca oblikuje novo pogodbeno razmerje in mu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi z določeno vsebino. Pravice, ki tožniku zaradi nezakonitosti odpovedi pripadajo, lahko uveljavlja z ustreznimi ugotovitvenimi in dajatvenimi zahtevki, ni pa upravičen zahtevati, da sodišče delodajalcu naloži sklenitev drugačne pogodbe o zaposlitvi.
Za ugoditev reparacijskemu zahtevku ne zadošča ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Namen reparacije je vzpostavitev premoženjskega položaja, v katerem bi bil delavec, če nezakonite odpovedi ne bi bilo. Za presojo zahtevka za plačilo razlike v plači je zato treba ugotoviti, kakšna plača bi tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava pripadala in kakšno plačo je dejansko prejel. Šele razlika med njima predstavlja morebitno prikrajšanje. Sodišče prve stopnje tega odločilnega vprašanja ni rešilo.
Tudi če bi bil dogovor o plačilu glede na dosežen promet ničen, ker iz študentskih napotnic izhaja, da bosta tožnika plačana glede na dogovorjeno urno postavko, to ne pomeni, da toženka tožnikoma ni dolžna plačati za opravljeno delo. Pri tem velja izpostaviti, da iz 6.b člena ZZZPB izhaja le, da se lahko študentsko delo opravlja in plača le na podlagi napotnice zavoda ali pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, ne pa tudi, kako mora biti dogovorjeno plačilo za opravljeno delo. Čeprav bi tožnikoma morebiti glede na opravljeno število ur študentskega dela v vtoževanem obdobju pripadalo višje plačilo, kot sta ga zahtevala, je sodišče vezano na postavljeni zahtevek (2. člen ZPP), toženka pa se ne more ogniti plačilu za opravljeno delo s sklicevanjem, da je dogovor o plačilu po deležu od doseženega prometa neustrezen, zaradi česar ni dolžna plačati ničesar za opravljeno študentsko delo.
Razmerje civilnopravne narave, ki naj bi v obdobju od 27. 8. 2024 do 14. 10. 2024 po tožničinem zatrjevanju vsebovalo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi, tj. dne 15. 10. 2024. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev, torej za to, da ji toženka za obdobje od 27. 8. 2024 do 14. 10. 2024 ne priznava obstoja delovnega razmerja. Tožnica bi zato morala v roku 30 dni od sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za predhodno obdobje. Ker jo je vložila šele 17. 4. 2026, je zamudila predpisani prekluzivni rok. Tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 27. 8. 2024 do 14. 10. 2024 (vključno s prijavo v socialna zavarovanja) je vložila prepozno, zato niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tem delu tožbe in jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Na podlagi drugega odstavka 11. člena SPZ velja za premične stvari domneva, da je njen lastnik tisti, ki ima premično stvar v posesti, in če ima nekdo v posesti tujo stvar, ima njen lastnik na podlagi prvega odstavka 92. člena SPZ pravico zahtevati, da mu stvar vrne. Slednje je opredeljeno v 1. točki prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, ki daje lastniku premične stvari pravico od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar v njegovi posesti.
Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da citirani zakonski določbi sami po sebi nista neposredno izvršljivi, saj ne določata metodologije za izračun vrednosti ure neposredne pedagoške obveznosti in s tem za izračun dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela zaradi dodatne tedenske pedagoške obveznosti. Iz njiju izhaja zgolj merilo enakega obračuna ur neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti. To merilo pomeni, da dodatna pedagoška obveznost ne more biti obračunana manj ugodno od neposredne pedagoške obveznosti, kar je v izpodbijani odločitvi upoštevano.
Navedba tožnice, da se dokazi, katerih zavarovanje predlaga, nahajajo v sferi toženke, ki ima tako nad njimi nadzor, sama po sebi še ne predstavlja utemeljene bojazni oziroma razloga, ki bi kazal na to, da se predlagani dokazi z vpogledom v tožničina elektronska sporočila in vstope v zadevo A. s strani toženkinih uslužbenk B.B. in C.C. kasneje ne bi mogli izvesti oziroma da bo pozneje njihova izvedba težja. Zgolj teoretična možnost izbrisa relevantne elektronske komunikacije s strani toženke za zavarovanje dokazov ne zadošča. Tožnica bi morala konkretno pojasniti utemeljeno bojazen oziroma nevarnost uničenja dokazov s strani toženke (npr. kdo konkretno pri toženki bi to sploh storil in zakaj), česar pa ni storila.
Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša, v tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL-1.
Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak po vsebini in namenu tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo C zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
S sklicevanjem na to, da je bila zgolj formalna (slamnata) direktorica, se nekdanja poslovodja svoje obveznosti plačila založenega predujma ne more razbremeniti. Bistveno namreč je, da je bila v sodni register vpisana kot direktorica družbe ter je s tem prevzela pravice in dolžnosti poslovodje. Med slednje sodi tudi obveznost poslovodje pravočasno vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti.
Izplačilo poslovne uspešnosti je po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 resda del tožničine plače, kar pa še ne pomeni, da je tudi element "delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev" v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1.
Toženkini delavci plačila za poslovno uspešnost niso prejemali na mesečni ravni, kot je zakonsko določeno plačilno obdobje za plačo (prvi odstavek 134. člena ZDR-1). Izplačilo poslovne uspešnosti so prejeli dvakrat letno (v odvisnosti od doseženega rezultata poslovanja za preteklo leto). Tožnica je poslovno uspešnost, ki ji je bila izplačana za koledarsko leto, za potrebe tega spora "pretvorila" v mesečni znesek tako, da jo je razdelila na 12 delov. Na tak način ni mogoče pravno veljavno doseči, da bi se vsaka posamezna dvanajstina poslovne uspešnosti štela za mesečno plačo v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Metodologija dvanajstin (za potrebe obračuna nadomestila plače) nima podlage v nobenem predpisu.
Ločiti je potrebno med stvarno pristojnostjo (vprašanje procesne narave) in materialnopravnim vprašanjem odgovornosti ene oziroma obeh toženk, kolikor bi ju bilo glede na nadaljnje navedbe v postopku mogoče opredeliti kot formalnega in dejanskega delodajalca ali drugo toženko kot odgovorno za varnost pri delu na skupnem gradbišču. Uveljavljen koncept odškodninske odgovornosti dejanskega delodajalca in formalnega delodajalca, na katerega sicer utemeljeno opozarja pritožba, ne vpliva na to, katero sodišče je pristojno za odločanje o tej odgovornosti, torej ne spremeni narave spora.
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje določilo dolžniku najkrajše možno preizkusno obdobje po petem odstavku 400. člena ZFPPIPP, saj po navedeni določbi preizkusno obdobje ne sme biti krajše od 1 leta. Dolžnik pa sploh ne zatrjuje, da bi upraviteljica podala ustrezen predlog niti da izpolnjuje pogoje za določitev krajšega preizkusnega obdobja od 1 leta (vendar ne krajšega od 6 mesecev) po določbi osmega odstavka cit. člena, tj. da nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev spadali v stečajno maso, ali da je znesek teh prejemkov neznaten, in da ni izgledov, da bi bil v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke, ali pridobiti premoženje večje vrednosti. Nasprotno, pritožbeno ni sporno, da se v stečajno maso mesečno stekajo sredstva iz naslova zasega dolžnikovih prejemkov, pričakovati pa je tudi zapuščino na podlagi sklepa o dedovanju. V tej luči se pokaže določitev preizkusnega obdobja 1 leta, kot ga je določilo prvostopenjsko sodišče, kot pravilna.