Pravica do poklicnega zavarovanja ni pravica, ki bi izvirala iz primerjave z drugimi delovnimi mesti, temveč je zakonska pravica, katere obstoj je odvisen od izpolnjevanja pogojev, določenih v 81. členu ZODPol v povezavi z določbami ZPIZ-2. Zato tudi morebitna ugotovitev, da je posamezno drugo delovno mesto po vsebini ali pogojih dela primerljivo s tožnikovim, sama po sebi še ne pomeni, da mora biti tudi tožnik vključen v poklicno zavarovanje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi moral namreč dokazati predvsem, da delovno mesto, ki ga zaseda, izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.
Zavrnilna (neprava) zamudna sodba, kakršno je izdalo sodišče prve stopnje, se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca.
Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.
Sodišče prve stopnje je na ugotovitev, da je tožnik odpotoval iz kraja bivanja, zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da ne gre za takšno kršitev režima bolniškega staleža, ki bi predstavljala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika je zakonsko določen razlog iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 in kot takšen (ob izpolnjenih drugih zakonskih zahtevah za zakonito odpoved) utemeljen (drugače kot pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
Ker je prišlo do prenosa podjetja, v katerem je bila zaposlena tožnica, na toženko, je po samem zakonu prišlo do spremembe delodajalca v razmerju do tožnice - dotedanjo delodajalko je po samem zakonu nadomestila toženka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženki, zaradi česar je bil nov dogovor o poskusnem delu tožnice pri toženki nezakonit, posledično toženka ni imela podlage za ocenjevanje tožničinega (poskusnega) dela in ji ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotenem delovnem mestu. Če pa delavec v času opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta na svojem delovnem mestu doseže in/ali preseže izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, pa poleg plačnega razreda, ki ga je že dosegel, prejme še en plačni razred iz naslova plačila za opravljeno višje vrednoteno delo.
Za ugotovitev začetka teka subjektivnega zastaralnega roka je ključno, kdaj se je zdravstveno stanje oškodovanca toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja. Sodišče prve stopnje je takšno presojo opravilo. Oprlo jo je na ugotovitev izvedenca travmatologa, da je bilo zdravljenje leve goleni zaključeno 10. 5. 2018 s pregledom pri kirurgu plastiku, ki je ugotovil, da nadaljevanje kirurškega zdravljenja ne bi prineslo izboljšanja. Kot je pravilno razlogovalo, je bil tožnik najkasneje tega dne seznanjen z obsegom poškodb in posledic poškodb kot tudi z dejstvom, da je zdravljenje ustaljeno tako, da od nadaljnjih ukrepov ni mogoče pričakovati odprave in zmanjšanja škode (trajno stanje).
Odgovornost poslovodstva po 233. členu ZFPPIPP je posebna oblika odgovornosti, ki izhaja iz dolžnosti poslovodstva v zvezi z insolventnostjo, ki je navedena v prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP, in jo je treba razlagati restriktivno.
Do širjenja odgovornosti članov bivšega poslovodstva iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP na prokurista torej ne privede niti jezikovna niti namenska niti sistematična razlaga določb ZFPPIPP.
Ko sta torej ugotovitveni in dajatveni zahtevek postavljena istočasno, se za vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi njegove prejudicialnosti vrednost spornega predmeta ne določi, pa četudi učinki ugotovitve obstoja oziroma neobstoja določenega pravnega razmerja sežejo preko konkretnega spornega zahtevka, ki je že zapadel.
Po določbi 142. člena DZ ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka, ter da se šteje, da je taka oseba tudi predlagateljica, torej babica mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre pri stikih otroka s starimi starši za samostojno pravico otroka, ki je neodvisna od pravice do stikov s starši in pogojena le z otrokovimi koristmi.
Upnik je bil poplačan za znesek kupnine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja. Ker pa so bili stroški izvršitelja že plačani neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti, temveč jih je možno le odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo potencialno lahko del odločanja o obračunu (poplačilu) terjatve.
Za določitev, kdaj je potekel rok za vročitev in kdaj se šteje, da je pisanje vročeno, je torej pomembno le, kdaj je potekel rok za prostovoljen prevzem pisanja. Datum, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, tu ni pomemben, pisanje se pusti v hišnem predalčniku po tem, ko je rok že potekel.
Drugi odstavek 436. člena ZPP določa, da če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka torej sodišče presoja samo, ali je bil ugovor tožene stranke zoper izdani izpraznitveni nalog pravočasen, popoln in dovoljen ter ali je bil obrazložen. Če je odgovor na ta vprašanja pritrdilen, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka sodišče vsebinsko ne obravnava ugovorov tožene stranke. To bo stvar nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bosta obe pravdni stranki lahko podajali in dokazovali svoje navedbe.
Tretji odstavek 454. člena ZPP je odraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka. Njen namen je preprečiti, da bi stranka, ki je narok zahtevala, z izostankom zavlačevala postopek.
Če dolžnik med postopkom prejme prejemek, ki sicer sodi v stečajno maso (ne gre za prejemek iz 101. člena ZIZ), vendar seštevek njegovih mesečnih prejemkov ne doseže 76 odstotkov minimalne plače, je potrebno upoštevati omejitve, določene v 102. členu ZIZ.
Glede na vsebino tako vloženega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za njegovo meritorno obravnavo, saj zadeva ne predstavlja socialnega spora v smislu 7. člena ZDSS‑1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stvarni pristojnosti glede navedenega dela predloga (19. in 23. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanih odločb toženca. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, ki v tem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana.
Informacija o pričakovani višini pokojnine oziroma informativni izračun pokojnine ima po ustaljeni sodni praksi izključno informativni značaj in ne ustvarja pravnih posledic za nobeno stranko. Ne gre za posamičen upravni akt, s katerim bi se odločalo o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč za neobvezujoče obvestilo o predvideni višini oziroma datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Informativni izračun višine pokojnine temelji na razpoložljivih podatkih matične evidence, podatkih zavarovanca in predloženih dokazilih, ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ga ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine. Na takšen učinek izračuna je bil tožnik izrecno opozorjen ob posredovanju informativnega izračuna v dopisu z dne 18. 5. 2022.
Ker se tožbeni zahtevek tožnice nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, obravnavani spor teče po določbah postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe odločilo ne da bi upniku poprej omogočilo, da se o s strani dolžnice podanih dejstvih in dokazih izjavi že v postopku na prvi stopnji. S tem je upniku kršilo pravico do izjave. Tehtanje med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. "horizontalnih" razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov je treba opraviti z metodo praktične konkordance.
Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.