Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik od toženke prejel primerno delovno obuvalo - gumijaste škornje, ki jih v času poškodbe po lastni odločitvi ni uporabljal. Ker je do zdrsa in padca prišlo prav zaradi tožnikove izbire neprimerne obutve, je štelo, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škodne posledice, ne pa toženka, ki mu je uporabo primerne obutve omogočila, saj mu je to obutev zagotovila. Odgovornost slednje tudi ni objektivna, ker delo čistilca ne pomeni opravljanja nevarne dejavnosti.
Vse navedeno je ustrezno presodilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, na podlagi katerih je dovolj zanesljivo ugotovilo, da so bili tožniku pred škodnim dogodkom zagotovljeni in izročeni ustrezni delovni škornji, ki pa jih v času škodnega dogodka nesporno ni nosil. Po vsem pojasnjenem sodišče druge stopnje prvostopenjsko dokazno oceno sprejema kot ustrezno in prepričljivo ter skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na njeni podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek.
Očitek ravnanja, ki ne ustreza zahtevani skrbnosti, se nanaša na tožničino prepozno angažiranje nove pooblaščenke in ne na dejstvo, da je tožnica pooblaščenko zamenjala. Stranka ima pravico svobodno izbrati in zamenjati odvetnika, vendar to ne vključuje pravice zahtevati preložitve že dalj časa razpisanega naroka, če je potrebo po tem povzročila sama s pozno pooblastitvijo novega odvetnika.
Časovna stiska sedanje pooblaščenke ni nastala zaradi nepredvidljivega dogodka zunaj pritožničine sfere, temveč je bila posledica njene lastne odločitve, da po preklicu pooblastila več mesecev ne angažira drugega pooblaščenca. Sodna praksa je že zavzela stališče, da nepripravljenost novega odvetnika na narok ne pomeni upravičenega razloga za preložitev, kadar bi stranka tak položaj s pravočasnim ravnanjem lahko preprečila.
Za odločitev je bistveno, katere konkretne informacije o tveganjih so bile dane tožnikoma v konkretnem primeru. Toženka bi mogla in morala vedeti, da lahko pride do znatnih sprememb tečaja in na to tožnika opozoriti, kar velja tudi za možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Pogoj za odškodninsko odgovornost toženke je tudi, da mora obstajati vzročna zveza med ugotovljenim opustitvenim ravnanjem in škodo, ki je nastala tožniku. Vzročna zveza med določenim opustitvenim ravnanjem in nastalo škodo je podana v primeru, če bi siceršnje izpolnjevanje predpisane dolžnosti oziroma predpisanega ravnanja preprečilo nastanek škode. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana tudi ta predpostavka odškodninske odgovornosti. Glede na povzeto mnenje izvedenca je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so formalnosti v smislu neopravljenega strokovnega izpita in vloge delovodje oziroma opustitev vsakršnega nadzora v vzročni zvezi z nastalo škodo. To pa pomeni, da v konkretnem primeru organizacijske opustitve glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, določitev odgovornega vodje del oziroma koordinatorja za varstvo pri delu, izdelava varnostnega načrta ...) niso vzročno povezane s škodo, ki mu je nastala.
Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko zato določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka.
Če bi dolžnik zakonsko domnevo o pravilni vročitvi lahko izpodbil že z zanikanjem, da je obvestilo o prispelem pisanju prejel, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam določil.
Sklepov o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic se ne vroča, ampak objavi, saj niti ZFPPIPP niti drug zakon ne določa, da bi se ta sklep strankam postopka vročal.
Šele po tem, ko so izpolnjene procesne predpostavke, se sodišče spusti v vsebinsko obravnavo pravnega sredstva ali vloge.
Če je oseba sicer imela položaj upnika v stečajnem postopku, pa je ta položaj izgubila, kot je to v obravnavani zadevi, se je potek stečajnega postopka ne tiče več in nima pravice vanj posegati ne z vlogami ne s pravnimi sredstvi. Drugače povedano: nima procesne legitimacije za poseganje v postopek.
Dejstvo, da se je po škodnem dogodku izogibal določenim krajem in je imel motnje spanja ter trajnejši občutek ogroženosti, sploh ob nenadnih zvokih ter približevanju neznanih oseb, kot je podrobno zatrjeval že v tožbi, namreč kaže na to, da je ravnanje toženca tudi sicer pomembneje poseglo v duševno integriteto tožnika. Duševno trpljenje tožnika, ko se je bal za osebno varnost, ki je tudi ustavno varovana osebnostna pravica (34. člen URS), se je intenzivneje odražalo predvsem v obdobju prvih štirinajst dni po škodnem dogodku, nato pa je postopoma pojenjalo, tako da je tesnobnost dva meseca po napadu izzvenela.
Obligacijski zahtevek glede posameznega predmeta delitve ni predhodno vprašanje za delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku.
Kot pravilno ugotavlja toženka v pritožbi, podaljšanje jamčevalnih rokov za stvarne stvarne napake kljub navedbi v pogodbi, da gre za "garancijske roke", ne predstavlja pogodbeno dogovorjene garancije v smislu odgovornosti za brezhibno delovanje stvari.
Za uspešno sodno uveljavljanje jamčevanja (odgovornosti) za stvarne napake v primerih, ko gre za potrošniško pogodbo o opravljanju gradbenih del, kot je bila sklenjena v obravnavani zadevi, morajo tako biti izpolnjene naslednje predpostavke: 1. da se je napaka pokazala v desetletnem jamčevalnem roku, ali če ne gre za napako v solidnosti gradnje v dveletnem jamčevalnem roku, oziroma v pogodbeno dogovorjenem daljšem jamčevalnem roku, 2. da je naročnik izvajalca pravočasno obvestil o tej napaki (v dveh mesecih, ko je zanjo izvedel, če gre za ostale napake, in v roku šest mesecev, če gre za napake v solidnosti gradnje), 2. in 3. da je naročnik sodno uveljavljal svoj zahtevek v dveh letih od obvestila o napaki.
Mehanizem nastanka določene poškodbe ni odločilno dejstvo za presojo o obstoju fizičnega nasilja nad žrtvijo.
Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.
Tožnica istega ne more več ponovno doseči, ker je že doseženo. Vendar pa se ne sme spregledati, da je bila toženkina vrnitev zamenjanih ključavnic po izdaji začasne odredbe storjena pod grožnjo denarne kazni in ne prostovoljno; toženka se je zahtevku še naprej upirala. Varstvo po izdani ureditveni začasni odredbi pa je, kot že ime pove, začasno. V izogib situaciji, ki bi po črki zakona lahko vodila do uporabe 279. člena ZIZ, in v izogib potencialnim kondikcijskim zahtevkom v primerih, kot je ta (če bi bila začasna odredba denimo izvršena z izročitvijo novega ključa, kot je bilo tudi tu alternativno zahtevano), je bilo treba ugotoviti, da je bilo zahtevano posestno varstvo, doseženo (realizirano) z izdano ureditveno odredbo, delno enako tožbenemu zahtevku, utemeljeno. V tem obsegu je bilo treba zato tožničini pritožbi ugoditi. Na ta način ima tožnica v okviru svojega zahtevka zagotovljeno popolno oz. vseobsežno varstvo svoje posesti.
Z obravnavanim sklepom je sodišče odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških tožnice, ki jih je ta pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, P 75/2025 z dne 1. 12. 2025, priglasila kot dodatne pravdne stroške. Sodišče je namreč s citirano sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave.
Izpodbojna je le tista opustitev (tisto neuveljavljanje nujnega deleža), ki prepreči povečanje dolžnikovega premoženja in s tem vpliva na njegovo zmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je treba oceniti, ali bi bil dedič v zapuščinskem postopku sploh upravičen do nujnega deleža. Ta se izračuna na podlagi obračunske vrednosti zapuščine. Predstavlja jo seštevek čiste zapuščine (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD) in vrednosti določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za življenja. Pri izračunu nujnega deleža se darila upošteva neodvisno od volje dedičev (četrti odstavek 28. člena ZD).
Skupni deli so lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov. Slednji so posebni skupni deli.
Sodišče je presojalo, ali je bila s sporno objavo prizadeta pravica ali interes tožeče stranke, saj le v tem primeru lahko ta zahteva popravek.
Ni pomembno, katere trditve so resnične in ali so v popravku zatrjevana dejstva sploh sposobna ovreči v spornem medijskem prispevku navedena dejstva. Bistveno je, da je povprečnemu bralcu dana možnost, da si sam ustvari objektivno predstavo o obravnavani temi. Nerelevantna je zato trditev pritožbe, da se zanikanje nanaša na nekaj, kar očitno ne drži, ker stranke tožeče stranke niso imele več možnosti net meteringa.
Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je vprašanje, v kolikšni meri mora biti popravek vsebinsko napolnjen, odvisno od vsebine same objave in da ni treba zanikati tistih delov, glede katerih tožeča stranka ocenjuje, da ne posegajo v njen interes.
Popravek ne vsebuje žaljivih očitkov neprofesionalnosti, kršitve novinarske etike in standardov. Odklonilni razlog pa ne more biti podan v primeru trditev o domnevnem dogovoru in nesporazumu v zvezi z enim telefonskim klicem, kar pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje.
Izključitev družbenika (tožnice) iz družbe (prve toženke) ne pomeni, da vprašanje zakonitosti sklepa skupščine z dne 23. 5. 2022 o povečanju osnovnega kapitala (sklep je bil sprejet pred začetkom postopka na izključitev) ni več pravno odločilno. Še več, od njegove veljavnosti je odvisno, kakšen poslovni delež je imela tožnica v prvi toženki pred njeno izključitvijo (ali 50 % ali 5,69 %). Gre za presojo, od katere je odvisen obseg premoženjskih (in z njimi povezanih korporacijskih) pravic, ki izhajajo iz imetništva originarno pridobljenega poslovnega deleža. Ugotovljen obseg pravic pa bo seveda vplival na višino odmene, ki pripada tožnici z naslova ocenjene vrednosti poslovnega deleža po stanju ob izključitvi iz šestega odstavka 502. člena ZGD-1.
Res je, kar zatrjuje pritožba, da z izključitvijo družbenika preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti (prvi odstavek 502. člena ZGD-1) in da ima pravnomočna sodba oblikovalni učinek (z njeno pravnomočnostjo družbenik izgubi status družbenika), kar pa ne pomeni, da postanejo pravno nepomembna vsa predhodna pravna razmerja v družbi in da ni več mogoče presojati (ne)zakonitosti ravnanj, ki so vplivala na velikost poslovnega deleža tožnice ob njeni izključitvi. Nesprejemljivo je sprejeti stališče, da je mogoče najprej s povečanjem osnovnega kapitala z vstopom novega družbenika vplivati na velikost poslovnega deleža tožnice (ga zmanjšati), nato doseči njeno izključitev iz družbe, nazadnje pa ji v posledici tega (ker ni več družbenica) odreči sodno varstvo v zvezi s sklepom skupščine o povečanju osnovnega kapitala in vsemi nadaljnjimi, na tej podlagi sprejetimi sklepi.
Kot je že bilo povzeto, je v zvezi s tem bistveno, da je bila družba seznanjena z dejstvom, da ima dva družbenika in da sta slednja v sporu. V takšnem primeru bi bilo po stališču sodne prakse, ki ga v točki 49 obrazložitve citira že sodišče prve stopnje, sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja ter pravno nevzdržno. O tem, da legitimacijski učinek iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ni absoluten, je stališče zavzelo že VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021.
Popravilo poškodovane stvari ima značilnost vzpostavitve prejšnjega stanja, in sicer ne glede na to, ali ga opravi odgovorna oseba ali pa oškodovanec zagotovi, da popravilo opravi druga oseba. Navadno bo oškodovanec popravilo zaupal drugi osebi, ki ima ustrezno znanje in izkušnje, da lahko takšno popravilo ustrezno opravi. V takšnem primeru bo oškodovančev premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo, samo če prejme denarno odškodnino, ki je enaka višini dejanskih stroškov popravila stvari in denarne odškodnine za škodo zaradi morebitne manjvrednosti (popravljene) stvari.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 29. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.