predlog za dopustitev revizije - dovoljenost revizije v izvršilnem postopku - nedovoljen predlog - laična vloga - obvezno zastopanje po odvetniku - opravljen pravniški državni izpit - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Poleg tega določba prvega odstavka 10. člena ZIZ revizijo v izvršilnem postopku dovoljuje le zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne. Sklep sodišča druge stopnje, ki ga predlagatelj izpodbija, ni tak sklep.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - izločitev predsednika sodišča - izločitev sodnika - zavrnitev predloga - dvom v nepristranost sodišča - manjše sodišče
Predlagatelj s predlogoma za izločitev predsednice sodišča in sodnice, ki ji je zadeva dodeljena v reševanje, ni uspel in očitno šteje, da enaki oziroma podobni razlogi omogočajo prenos pristojnosti na drugo sodišče. Vendar pa se instituta medsebojno razlikujeta in enaki razlogi, ki so predvideni za izločitev sodnika, ne pogojujejo in utemeljujejo tudi predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča oziroma zaradi zavrnitve predloga za izločitev sodnice ni nastopil "drug tehten razlog" iz 67. člena ZPP.
- pravilne uporabe instituta zadržanja zastaranja v primeru, ko je upnik uradno pogrešana oseba;
- bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v delu, kjer prvostopno in drugostopno sodišče očita tožeči stranki pomanjkljive trditve, češ da tožeča stranka ni podala trditev, katera konkretna okoliščina ali razlog naj bi bil razlog za nepremagljive ovire, da pravna prednica tožnika v času, ko je bila pogrešana, ni mogla pred sodiščem ali drugim organom uveljavljati svojih pravic.
gospodarski spor - sosporništvo - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe - zavrženje revizije
Obravnavana zadeva se je pred sodiščema prve in druge stopnje vodila kot gospodarski spor na podlagi določbe 484. člena ZPP. V obravnavani zadevi sta na toženi strani poleg dveh gospodarskih družb nastopali še dve fizični osebi, ena od njih je druga toženka. Dejstvo, da revizijo vlaga le druga toženka, narave spora v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne spremeni.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 176. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 60, 62, 98, 99. ZPP člen 380, 380/2.
finančni popravek - sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - nadzor nad namensko porabo sredstev - kršitev pravil javnega naročanja - Evropska komisija - opustitev nadzora - regresna pravica - odškodnina - exceptio illegalis - obstoj škode - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - podzakonski predpis - pogodbeno pravo
Uredba 1083/2006, ki se neposredno uporablja v vseh državah članicah, v 98. členu ureja tudi "Finančne popravke držav članic" in določa, da država članica izvede potrebne finančne popravke v povezavi z odkritimi nepravilnostmi in da ti popravki obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa. V osnovi pa opredeljuje tudi merila za odmero finančnih popravkov, saj določa, da država upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. S to določbo torej pravo EU nalaga državam članicam, da v primeru ugotovljenih kršitev upravičencem do evropskih sredstev naložijo finančni popravek.
Navodila so v obravnavanem primeru postala del pogodbenega prava. Sodišče druge stopnje je kot najpomembnejši razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka štelo, da ne obstaja pravna podlaga za naložitev pavšalnega zneska finančnih popravkov tožeče stranke toženi stranki. Ker je to stališče napačno, so ostale nepreizkušene številne druge trditve tožeče stranke v pritožbi.
V predmetnem postopku je bila sodba sodišča prve stopnje v prvem sojenju res izdana 9. 2. 2015, vendar pa je bila ta sodba kasneje razveljavljena in ni moč trditi, da se je na njeni podlagi končal postopek pred sodiščem prve stopnje.
Sodba, s katero se je konkretni postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je bila izdana 29. 5. 2018. To pa pomeni, da se glede na določilo 125. člena ZPP-E postopek pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah ZPP, kot veljajo po uveljavitvi ZPP-E. Prvi odstavek 367. člena ZPP (po uveljavitvi ZPP-E) pa določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.
Prepoved finančne asistence je urejena v prvem odstavku 248. člena ZGD-1. Označuje vse oblike pomoči izdajatelja delnic pridobitelju njegovih delnic. V konkretnem primeru pa tožena stranka delnic tožeče stranke po njenem zatrjevanju ni pridobivala za svoj račun, temveč naj bi jih pridobivala za račun tožeče stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, temveč ga je treba subsumirati pod določbe ZGD-1 o pridobivanju lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1).
ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2.
nelojalna konkurenca - pojem - število dejanj - ustvarjanje zmede na trgu - zmeda potrošnika glede izvora blaga - škoda na ugledu pravne osebe - kršitev dobrih poslovnih običajev - dopuščena revizija
Na splošno ni mogoče zgolj s številom ravnanj določiti razmejitve, kdaj je storjeno ravnanje nelojalne konkurence in kdaj ne. Za nelojalno konkurenco gre vselej, ko je ravnanje podjetja mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz drugega oziroma iz tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1. Kvalifikacija ravnanja podjetja kot nelojalne konkurence je odvisna od vrste ravnanja, njegovega vrednotenja in drugih okoliščin, v katerih je delovalo podjetje. Zato načeloma ni mogoče izključiti niti tega, da bi že enkratno ravnanje zadostne intenzitete (kršitve dobrih poslovnih običajev) zadoščalo za ugotovitev o obstoju nelojalne konkurence.
dokazovanje z izvedencem - pravilnost izvedenskega mnenja - pripombe na izvedensko mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - vrednost poslovnega deleža
Zgolj morebitno nestrinjanje posamezne stranke tudi z dodatnimi pojasnili izvedenca še ne pomeni, da je zaradi tega podan utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, ki bi v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP nalagal sodišču pridobitev novega izvedenskega mnenja. Če je tožeča stranka ocenjevala, da odgovor izvedenca še vedno ni bil ustrezno prepričljiv, je imela možnost, da se tudi te nejasnosti z dodatnimi vprašanji razjasnijo.
OZ člen 347, 347/1, 347/2, 348, 348/1, 364, 364/1, 364/2.
občasne terjatve - delna izpolnitev - zastaranje - zastaranje pravice - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga
Pripoznava dolga je lahko dana izrecno ali konkludentno, pri čemer tudi iz primeroma navedenih konkludentnih dejanj v drugem odstavku 364. člena OZ, to je plačilo na račun, plačilo obresti ali dano zavarovanje, jasno izhaja zakonska zahteva, da morajo biti dolžnikova ravnanja usmerjena v prenehanje obveznosti. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Odločilno je, kako je izjava objektivno videti. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok: okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.
ZFPPIPP člen 102, 108, 271, 271/1, 271/1-1, 273, 274, 274/3. OZ člen 10, 131, 148. URS člen 2, 23, 26. ZZK-1 člen 245. ZGD-1 člen 636, 636/1.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za delo državnega organa - odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja - splošna odškodninska odgovornost - pasivna legitimacija - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - prepoved povzročanja škode - vložitev izpodbojne tožbe - neuspeh v postopku - predpravdno izvedensko mnenje - pravica do sodnega varstva - načelo pravne države - zloraba pravic
V obravnavanem primeru se tožnica ne šteje za upnico, ampak za tretjo osebo. Stečajni upravitelj lahko v takem primeru po presoji Vrhovega sodišča za vtoževano škodo odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, torej po 131. členu Obligacijskega zakonika.
V obravnavani zadevi je pomembno, da gre za družbo, ki je v stečaju. Uporaba pravil iz 148. člena OZ bi v tem primeru pripeljala do izvotlitve odškodninske odgovornosti tistega, ki je kot poseben organ zastopal družbo v stečajnem postopku.
Odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbojna tožba zaradi oddelitve družbe ni bila očitno neutemeljena oziroma vložena zaradi zlorabe procesnih pravic.
ZGD-1 člen 295, 296, 296/1, 297, 297/1, 390. ZGD člen 295, 295/2.
ničnost skupščinskih sklepov - letno poročilo družbe - ničnost letnega poročila - ničnost sklepov nadzornega sveta - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preložitev skupščine - sklic skupščine - rok za sklic skupščine - preklic skupščine - dopuščena revizija
Upoštevaje, da je treba v sklicu skupščine med drugim navesti tudi čas skupščine, preložitev skupščine na drug termin terja naknadno spremembo vsebine sklica skupščine. Tehnično gledano gre v primeru preložitve (še ne začete skupščine) za preklic prvotnega sklica skupščine in objavo novega sklica skupščine. To pomeni, da je treba pri objavi novega sklica skupščine, pa čeprav je sprememba le v času skupščine, upoštevati tako pravila glede same objave sklica kot tudi pravila glede sklicnega roka.
lastninjenje - kmetijska zemljišča - pridobitev lastninske pravice - družbena lastnina - priposestvovanje lastninske pravice - namembnost zemljišča - status zemljišča - napake volje - zmota - vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče je v situacijah, kakršna je tu obravnavana, ko se je na podlagi neustreznega zakona o lastninjenju v zemljiško knjigo kot lastnik kmetijskega zemljišča vpisal toženec, in se je v pravdi, ki jo je sprožil tožnik, ki je na podlagi ustreznega zakona o lastninjenju pridobil lastninsko pravico, branil, da je nepremičnino do vložitve tožbe priposestvoval, v več zadevah glede možnosti priposestvovanja že zavzelo odklonilno stališče.
Z IOP obrazcem, ki ga podpiše oseba, ki je v družbi zadolžena za vodenje računovodstva, ni izražena volja družbe.
Za odločitev o višini provizije, ki jo je zavarovalnica dolžna plačati izvajalcu storitev, je odločilno, ali sta se stranki pogodbeno dogovorili za opravo storitev, ki presegajo storitve, predvidene z ZZVZZ. Pravdni stranki se nista dogovorili za širši nabor storitev, ki so predvidene z ZZVZZ, zato tožnik tudi ni upravičen do plačila višje provizije, kot je zakonsko limitirana.
OZ člen 336, 365, 366, 366/2, 369, 369/3, 369/4, 1034, 1034/1, 1034/3. ZIZ člen 167, 171, 171/1, 171/2, 172, 189, 196, 198, 207, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 258.
gospodarska pogodba - poroštvo - solidarno poroštvo - zastaranje - pretrganje zastaranja - izvršilni postopek - izvršba na nepremičnine - razdelitveni narok - priglasitev terjatve v izvršilnem postopku - načelo koncentracije postopka - pristop k izvršbi - status stranke v postopku
V obravnavani zadevi je prišlo do pretrganja zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika, ki učinkuje tudi proti tožencu kot poroku. Tožnica je namreč kot hipotekarna upnica v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika, ki se je začel na predlog drugega (izvršilnega) upnika, na razdelitvenem naroku prijavila svojo terjatev z namenom, da bo iz prejete kupnine poplačana tudi njena terjatev do dolžnika. Prisilna izterjava denarne terjatve s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku (na nepremičnino), ki se vodi na predlog drugega upnika, v skladu z jezikovno in logično razlago določbe 365. člena OZ pomeni dejanje upnika pred sodiščem, katerega namen je v izterjavi (oziroma poplačilu) terjatve.
Zakonski dejanski stan določbe drugega odstavka 366. člena OZ se ne prilega obravnavanemu življenjskemu primeru, katerega dejanska podlaga je ugotovitev, da je hipotekarni upnik v izvršilnem postopku prijavil svojo terjatev, a do poplačila ni prišel, ker kupnina prodane nepremičnine ni zadoščala tudi za njegovo poplačilo.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00028827
ZZZDR člen 84, 84/1, 84/2. OZ člen 190, 346.
razveza zakonske zveze - vrnitev darila - veljavnost pogodbe - nagib za sklenitev darilne pogodbe - causa (kavza) - neupravičena pridobitev - kondikcijski zahtevek - zastaranje - pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča - sprememba prakse Vrhovnega sodišča - zmotna uporaba materialnega prava
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ga Pravno mnenje z dne 21. in 22. decembra 1987 ne zavezuje več in zakaj ne. Na tem mnenju je temeljila sodna praksa, da v primerih darilnih pogodb med zakonci z razvezo zakonske zveze odpade podlaga (kavza), da je pogodba zato nična in da ima darovalec zoper obdarjenca vrnitveni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Od te prakse se je oddaljilo s stališčem, da je ravno kavza tista, ki je ključnega pomena za presojo, ali je darilna pogodba po razvezi zakonske zveze preklicljiva ali ne in da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve (poglavitni razlog zanjo) »vera v dosmrtno skupno življenje,« zato je treba abstraktno kavzo preklicljivega darila iz 84. člena ZZZDR očistiti vsega, kar se ne tiče te vere; preklic po 84. členu ZZZDR ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski »veri v dosmrtno skupno življenje,« marveč vsebuje številne druge primesi ter te druge primesi celo prevladujejo.
tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja - obrazložitev odgovora na tožbo - zamudna sodba - pravica do izjave v postopku
Ustavno sodišče je v več odločbah opozorilo, da 25. člen Ustave uveljavlja načelo instančnosti, ki pritožniku zagotavlja višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, kar pomeni, da mu je treba omogočiti uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem prve stopnje. Pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.
Prav za takšen primer pa gre v obravnavani zadevi. Zaradi napačne odločitve, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, sodišče prve stopnje tožbenih zahtevkov v zvezi s skupnim premoženjem sploh ni obravnavalo, kar pomeni, da bi bili prvič obravnavani pred sodiščem druge stopnje. V tem primeru pa bi bilo kršeno načelo instančnosti, saj bi sodišče višje stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da bi bilo tako ravnanje v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe.
odgovornost zdravstvene organizacije (bolnišnice) - povrnitev škode - odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebo - skrbnost dobrega strokovnjaka - medicinska napaka (zdravniška napaka) - porod - vmesna sodba
Vrhovno sodišče pritrjuje pravni presoji sodišč nižjih stopenj, da brazgotina zaradi laparoskopskega posega ne predstavlja indikacije za opravo poroda s carskim rezom, kar je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Odločitev o vaginalnem porodu je bila tako skladna s pravili stroke in zato v konkretnem primeru ni šlo za zdravniško napako, posledično pa tudi ni podana odgovornost prvo tožene stranke na tej pravni podlagi.
Tožnik (sindikat) bi po eni strani bi lahko zaradi svoje delovnopravne vloge samo s svojim (uspešnim) kolektivnim pogajanjem neposredno vplival celo na (tuja) individualna delovnopravna razmerja oziroma koristi, medtem ko mu pogajalski položaj z vidika prizadevanja za drugačne sistemske rešitve glede položaja policistov na področju civilnega prava tega ne omogoča. Ker stavkovni sporazumi niso neposredno vplivali na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, je tudi z vidika civilnega razmerja strank razumljivo, da so bili že v zasnovi usmerjeni k prizadevanju za iskanje sistemskih rešitev, in ne k obligacijskopravnemu spreminjanju norm delovnega prava.