ZŠtip-1 člen 18, 18/3, 24, 26. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (2014) člen 17.
Zoisova štipendija - začasno prebivališče - exceptio illegalis - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij je v 17. členu določil, da štipendistu dodatek za bivanje pripada, če ima med drugim od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta v kraju izobraževanja prijavljeno začasno prebivališče v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča. Pravilnik oži pravico do dodatka za bivanje k Zoisovi štipendiji, kot jo na zakonski ravni ureja ZŠtip-1. ZŠtip-1 za dodelitev obravnavanega dodatka določa le pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ne pa, da mora biti prijavljeno na prvi šolski dan. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno uporabilo t. i. inštitut exceptio illegalis, odklonilo uporabo nezakonitega 17. člena Pravilnika in odločilo neposredno na podlagi ZŠtip-1, tako da je do dodatka k štipendiji ob izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev upravičen tudi študent, ki začasno prebivališče v kraju izobraževanja ne prijavi prav na prvi šolski dan, temveč kasneje, in sicer od dneva prijavljenosti dalje.
izločitev odredbe preiskovalne sodnice - izločitev dokazov - faza predobravnavnega naroka - nepravilno izvršen zaseg predmetov kot samostojno preiskovalno dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - instrukcijski rok za odgovor na predlog obrambe za izločitev dokazov - konkretizacija kršitev kazenskega zakona - dokazi, na katere se sodba ne sme opirati - privilegij zoper samoobtožbo
Predmet izločitve so dokazi in posamezna obvestila in ne sodne odločbe.
- Ko je zaseg opravljen kot samostojno preiskovalno dejanje, v ZKP ni nikjer določeno, da se sodba, ko je zaseg nepravilno izvršen, na zapisnik in potrdilo o zasegu predmetov ne bi smela opreti.
smrt obdolženca - ustavitev postopka - premoženjskopravni zahtevek - napotitev na pravdo
Po členu 139 ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, in sicer od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe.
ZEPDSV člen 19.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2, 118/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza - denarno povračilo
Glede očitka vožnje izven odrejene lokacije je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik očitano kršitev sicer storil, vendar pa ta kršitev ni bila tako huda, da bi predstavljala zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da se je tožnik spornega dne izven odrejene lokacije vozil zato, ker ga je to prosil sodelavec ter da je ta zaradi obravnavanega dogodka prejel (le) opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče s to presojo strinja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSC0004816
OZ člen 131, 131/1, 154, 154/1. ZPrCP člen 42, 42/1, 41/2. ZPP 339/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 9, 9/2, 9/4, 18, 18/1.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - krivdna odgovornost - izključna krivda enega voznika - vpogled v drug sodni spis - prevozni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik
Sodišče prve stopnje je sicer pogledalo in prebralo spis zadeve o prekršku, kar je kot dokaz predlagala tožena stranka, vendar ta dokazni predlog dokazuje zgolj to, da je tekel ta sodni postopek, kdo so bili njegovi udeleženci in kakšen je bil njegov zaključek. To pomeni, da takšen dokazni predlog zajema le branje končne odločbe, izdane v tem postopku in nič drugega. Če želi stranka, da se iz drugega spisa prebere še kaj drugega kot končna odločba, mora to izrecno predlagati s konkretno navedbo listin, ki naj se iz tega drugega spisa preberejo.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik smerokaz vklopil šele, ko je že pričel zavijati levo in ga zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, takrat pa je že bil v fazi prehitevanja tožnika, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke glede na ugotovljene okoliščine ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil nesrečo, kar pomeni, da je njegova krivda za nastali škodni dogodek izključena oziroma, da je do prometne nesreče prišlo po izključni krivdi tožnika samega.
Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo kot potrebne stroške toženi stranki njene potne stroške v višini kilometrine po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. V takšni višini se namreč kilometrina obračunava le pooblaščencem, ki so odvetniki, in sicer v skladu s 1. odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Pooblaščencem, ki niso odvetniki, pa se v skladu z 2. odstavkom 18. člena Pravilnika potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov, odmerijo v skladu z določbami 5. do 9. člena tega Pravilnika. Pritožbeno sodišče je upoštevalo naravo dela pooblaščencev tožene stranke in dejstvo, da javni prevoz ne vozi vedno ob primernem času (2. odstavek 9. člena Pravilnika), zato je toženi stranki priznalo stroške za prevožene kilometre, obračunalo pa po ceni 0,12 EUR/km, kolikor znaša v skladu s 4. odstavkom 9. člena Pravilnika zadnji uradno objavljeni znesek povračila potnih stroškov za zaposlene v državni upravi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007050
Ustava RS člen 29. ZKP člen 83, 83/2, 371, 371/1-8. ZNPPol člen 4, 4/1-4.
nedovoljeni dokazi - ugotavljanje identitete obdolženca - pravice obrambe - sojenje v nenavzočnosti - izvedba dokazov - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
S tem, ko je sodišču postal nedosegljiv, je obtoženec sam povzročil situacijo, ko določenih dokazov, ki bi lahko bili njemu v korist, ni bilo moč izvesti in se zato na kršitev pravice do obrambe, ne more uspešno sklicevati.
Nesoglasja med strankama glede opravljenega števila ur nad mesečno obveznostjo, ki ga tožena stranka ni plačala, v veliki meri izhajajo iz tožničinega pojmovanja delovnega časa, v katerega je po njenem mnenju potrebno šteti ves čas, ko je bila tožnica na razpolago delodajalcu oziroma ni mogla prosto razpolagati s svojim časom, sem pa je tožnica vštevala tudi več kot štiriurno prekinitev dela. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ni mogoče teh ur čakanja na delo v okviru deljenega delovnega časa zajeti v efektivni delovni čas. Pravilno je tudi ugotovilo, da v efektivni delovni čas po 2. odstavku 3. člena ZDCOPMD tudi ni zajet čas razpoložljivosti. Tožničina štiriurna prekinitev pa tudi ni čas razpoložljivosti, saj je to čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del.
Po določbi 3. odstavka 230. člena ZDR-1 se določbe 3. do 7. odstavka 79. člena tega zakona v zvezi s plačilom odpravnine delavcu zaposlenemu za določen čas uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi ZDR-1 in ne za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekel po uveljavitvi tega zakona. Tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena pred uveljavitvijo ZDR-1, zato do odpravnine ob njenem prenehanju ni upravičena.
ZDR člen 6a, 6a/4, 34, 34/2, 43, 43/1, 45, 45/2, 47.. ZDR-1 člen 8.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - višina odškodnine - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v zvezi s tožnikovim delom ravnala protipravno, ker ni zagotovila delovnega okolja, v katerem bi bil tožnik varovan pred trpinčenjem (tožena stranka ni zagotovila pogojev za varnost in zdravje tožnika v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu; ustreznosti delovnih razmer, kljub tožnikovim opozorilom, ni preverila niti mu ni zagotovila opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti). Zato je odškodninski zahtevek utemeljen.
V skladu z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, ki ga je utrpel delavec. Iz izpovedi tožnika in mnenja izvedenke izhaja, da je tožnik zaradi odrejanja dela v škodljivih delovnih razmerah telesno in duševno trpel. Pri tem ni odločilno le, da je tožnik bolečine trpel zelo kratko obdobje (skupaj približno manj kot dva tedna), ampak je treba v skladu z 8. členom ZDR-1 pri odmeri denarne odškodnine upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec, in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Ob upoštevanju odvračilne funkcije je glede na ugotovljeno ponovitev kršitve zagotavljanja varnega delovnega okolja po presoji pritožbenega sodišča primerna skupna odškodnina v znesku 2.000,00 EUR, kar znaša nekaj manj kot dve povprečni mesečni neto plači v času sojenja na prvi stopnji.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000505
ZObr člen 93, 93/4, 93/6.. ZSSloV člen 61, 61/1.. ZDR člen 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 171, 179.
odpravnina - vojak - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda
Tožnik je zahteval plačilo odpravnine po četrtem odstavku 93. člena ZObr, ker tožena stranka z njim ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Četrti odstavek 93. člena ZObr določa, da ima vojak pravico do odpravnine, če je delal v ministrstvu za obrambo najmanj deset let, pa pogodbe o zaposlitvi ne more podaljšati zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov, ki niso posledica njegovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku pogodba ni bila podaljšana zaradi njegovih zdravstvenih razlogov. Le-te pa niso posledica tožnikovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljen.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066271
ZP-1 člen 25, 25/1, 25/2. ZVoz 50, 50/8.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - razlogi za odvzem predmetov - lastništvo predmeta
Ker je pritožba predlagatelja vložena izključno zaradi neizrečene, vendar s strani predlagatelja predlagane, stranske sankcije odvzema predmeta, je višje sodišče zadevo obravnavalo le glede vprašanja, ali je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje za vrnitev vozila in za neizrek predlagane sankcije, ali pa bi moralo sodišče poleg glavne sankcije (globe) obdolžencu izreči tudi stransko sankcijo.
Tožeča stranka, ki je sprejela nadomestno izpolnitev, ki je ni vtoževala, in umaknila tožbo, v pravdi za plačilo denarne terjatve ni uspela in sama trpi svoje pravdne stroške.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeči stranki glede odškodnine, ki jo je dolžan plačati toženec, uspelo dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec, kljub zakonskim omejitvam gotovinskega poslovanja, odšel v tujino in pri tuji banki, brez izrecnega pooblastila tedanjega direktorja, z depozitnega računa tožeče stranke dvignil dva zneska v skupni vrednosti 6.200,00 EUR.
Obnova postopka, ki jo ZPP ureja v 394. členu, je izredno pravno sredstvo. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Po določbi četrtega odstavka 86. člena ZPP pa navedeno ne velja le v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Tožnik je obnovo postopka vložil sam in v njem tudi zatrjeval, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Po določbi 91. člena ZPP sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Tega pogoja tožnik ni izkazal (nasprotno, meni, da je upravičen podati laični predlog za obnovo postopka), zato je sodišče prve stopnje izredno pravno sredstvo (obnovo postopka, ki jo je vložil tožnik sam in ni izkazal pogoja iz četrtega odstavka 86. člena ZPP) kot nedovoljeno pravilno zavrglo (prvi odstavek 91. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, ni kršilo 254. člena ZPP. Potreba, da sodišče v sporu angažira novega izvedenca iste ali podobne stroke (to je izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog.
Ne glede na to ali je odpovedni razlog po 1. alineji oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je potrebno izhajati iz delavčeve krivde. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega roka ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, glede katere ima pritožba sicer prav, da je zmanjšana prištevnost ne izključuje že sama po sebi, vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo zgolj z ugotovitvijo bistveno zmanjšane prištevnosti, temveč je presojalo njen vpliv na tožničino ravnanje. Šele ugotovitev, da se tožnica ni zavedala, da ravna napačno, ker ni bila zmožna razumno presojati svojega ravnaja, utemeljuje pravni zaključek, da tožnici ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti.
ZPP člen 277, 318, 318/1.. ZDSS-1 člen 39.. ZDR-1 člen 73.
zavrženje tožbe - zamudna sodba - poslovodna funkcija - odpoklic direktorja - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Pravdni stranki sta določili drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot ga določa ZDR-1, pri čemer sta imeli za to podlago v 73. členu ZDR-1. Tožnik je namreč pri toženi stranki opravljal poslovodno funkcijo. Glede na dejstvo, da je tožnik imel sklenjeno managersko pogodbo, ki je določala prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila odpoved, ki jo je tožnik prejel zaradi odpoklica, zakonita, saj sta stranki izključili drugačen postopek odpovedi oziroma, podajo odpovedi po določbah ZDR-1.
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 7, 7-9, 15, 15/1, 15/1-3,15/2.
odločba o prekršku - obstoj prekrška - opis prekrška - zahteva za sodno varstvo - zakonski znaki prekrška - zavajajoča poslovna praksa - televizijski kviz
Čas, v katerem mora pravna oseba potrošniku izročiti nagrado ali ustrezno nadomestilo, ni zakonski znak prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP, na podlagi katere se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik ali podjetnica posameznica, ki uporabi zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno.
Vsi znaki prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP so določeni v ZVPNPP, prav tako se navedena kazenska določba ne sklicuje na splošne pogoje poslovanja posamezne pravne osebe, zato le-ti ne predstavljajo materialne dopolnilne norme, s katero je določen kateri od zakonskih znakov prekrška.
Sodišče je ugotovilo, da premoženjske zmožnosti pravdnih strank niso enake, zato je odločilo, da mora mati kriti večji del dekletovih potreb. Takšno stališče ni pravilno. Osredotoči se namreč na višino trenutne plače, a pozabi na oceno pridobitnih zmožnosti toženca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje vsekakor izhaja, da je tožnik tik pred začetkom tega postopka zaslužil povprečno 843,00 EUR, v izpodbijani sodbi (in trditvah toženca) pa ni najti prav nobenega razloga, ki bi utemeljeval, zakaj ne bi mogel še naprej opravljati izmenskega dela, ki mu je omogočalo boljši zaslužek.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno priznalo 40 točk za predlog za preložitev naroka, saj gre za stroške, ki so nastali po naključju, ki se je primerilo tožeči stranki. Utemeljeno pritožba opozarja tudi na to, da zaprosilo za nadaljevanje naroka ni procesno dejanje, ki bi bilo potrebno v smislu 155. člena ZPP.
ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpeljala ustrezni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, in da tožena stranka tožnici utemeljeno ni mogla zagotoviti opravljanje drugega dela na drugem delovnem mestu v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo.
veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila – pogoji za vpis pravice – odločanje o vpisu po stanju na dan vložitve zemljiškoknjižnega predloga – učinkovanje vpisov v zemljiško knjigo
V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo vrstnega reda vpisov (10. člen ZZK-1) in načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1). Slednje določa, da vpisi pravic učinkujejo od dne, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis. Na dan začetka zemljiškoknjižnega postopka je zemljiškoknjižno dovolilo veljalo, stanje v zemljiški knjigi je vpis dopuščalo, zato je zemljiškoknjižno sodišče vpis moralo dovoliti. Ker od dneva vložitve predloga velja, da je predlagatelj zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, pritožnika ne moreta z naknadnimi pravnimi posli brez udeležbe predlagatelja vplivati na njegov položaj.