Tožnika nista preverjala izmer svoje parcele in tudi nista predlagala geodetske odmere, ki bi lahko potrdila njuno domnevo o obsegu zemljišča, ki sta ga pridobila.
prijava terjatve v stečajni postopek - občasne dajatve - terjatev poroka do glavnega dolžnika
Po splošnem pravilu, določenem v 252. členu ZFPPIPP, pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, tudi za še ne zapadle terjatve in te je po določilu prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP tudi potrebno prijaviti v stečajnem postopku. Takšna je tudi obravnavana terjatev. Gre za terjatev občasnih dajatev - obrokov s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih, odplačujejo glavnica in obresti. Takšne občasne denarne terjatve do stečajnega dolžnika pa se z začetkom stečajnega postopka tudi pretvorijo v enkratno denarno terjatev (člen 254 OZ). To terjatev je torej upnik skladno z določbo prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP moral prijaviti v stečajni postopek, saj bi sicer njegova terjatev do stečajnega dolžnika, v tem primeru poroka, prenehala. Po citirani določbi morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. Stališče tožeče stranke, da tožena stranka ni bila upravičena zahtevati izpolnitve od poroka, ker da terjatev še ni zapadla, je zato zgrešeno. Res je zapadlost porokove obveznosti odvisna od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, kot ta izhaja iz sklenjene kreditne pogodbe. Tudi drži, da celotna obveznost iz naslova danega kredita do glavnega dolžnika še ni zapadla v plačilo, toda upoštevaje zgoraj navedeno določbo 254. člena in prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP se je terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika pretvorila v enkratno terjatev, kot tako pa jo je v skladu z določbo 296. člena istega zakona tožena stranka priglasila v stečajni postopek in stečajni upravitelj stečajnega dolžnika jo je tudi utemeljeno priznal. Priznal jo je pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če glavni dolžnik to terjatev v kakršnemkoli delu plača.
pogodba o tekočem računu – kreditna pogodba – limit – prekoračitev limita – zakonske zamudne obresti – prepoved ultra alterum tantum – odmera stroškov pravdnega postopka – izvršilni stroški – načelo uspeha v pravdi – končni uspeh
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da banka toži toženca zaradi neporavnanega limita na tekočem računu po določbi ZOR, člen 1052. Gre za posebno pravno podlago, zato je neutemeljena trditev pritožbe, vendar se sodišče ni opredelilo, ali je šlo za stanje na tekočem računu ali kreditno pogodbo.
nasilje v družini - prepovedi zaradi nasilnih dejanj - prepustitev stanovanja v skupni rabi - dokazovanje - dokazni standard - stopnja verjetnosti - izvedba predlaganih dokazov - nujen postopek - prednosten postopek
Postopek odločanja o ukrepih zaradi nasilnih dejanj iz ZPND je nujen in prednosten, ker je treba hitro in učinkovito zaščititi žrtev nasilja pred povzročiteljem nasilja in na ta način, sicer za časovno omejeno obdobje, zavarovati temeljne pravice in dobrine posameznika, ki je žrtev nasilja. V teh postopkih zato sodna praksa dopušča nižji dokazni standard. Odločilna dejstva je treba ugotoviti s stopnjo verjetnosti. Sodišče zato izvede le tiste dokaze, ki z navedeno stopnjo materialne resnice dokazujejo (ne)obstoj nasilja v družini. Sodišče iz teh razlogov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka.
ZPP člen 154. OZ člen 190, 190/2, 191. ZPP člen 184, 184/2, 184/3, 362, 362/2.
upravnik – sprememba tožbe – povišanje zahtevka – objektivna kumulacija – neupravičena obogatitev – stroški postopka – zahtevek na dveh različnih pravnih podlagah – načelo uspeha
Če pride do prehoda premoženja tožeče stranke na toženo stranko ali pa do kakšne pridobitve koristi tožene stranke na podlagi pravnega temelja, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da toliko časa, dokler ključ delitve ne bo dogovorjen, tožeča stranka na podlagi 191. člena OZ od tožene stranke ne more postavljati nobenih zahtevkov.
Tožeči stranki pripada za fotokopije 10 krat po 0,15 EUR, to je 1,5 EUR, ne pa toliko, kot je zahtevala v stroškovniku. Na primarni pravni podlagi, h kateri je predložila številne priloge, namreč v pravdi ni uspela. Torej je upravičena le do stroškov, povezanih s pravno podlago, s katero je bila v pravdi uspešna.
pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - dobra vera glede posesti spornega dela nepremičnine - posest dela nepremičnine - vidna posest - raziskovalna dolžnost
Raziskovalna dolžnost, ki bi zemljiškoknjižnega lastnika obvezovala k temu, da posebej raziskuje oziroma spremlja, kdo in kako uporablja obsežen gozd, ne obstaja.
Kljub temu, da gre v spornem primeru za gozdno parcelo, morajo biti znaki posesti gozda jasni in navzven vidni, saj ni mogoče zahtevati, da zemljiškoknjižni lastnik svoj pravni položaj nenehno preverja (če za to nima razloga). Čeprav bi torej sledili navedbam v pritožbi, da je tožnik izvrševanje posestnih dejanj v spornem obdobju prilagodil vrsti zemljišča (ki se je iz travnika spremenil v gozd), navedena posestna dejanja po oceni pritožbenega sodišča ne zadostujejo za dokaz posesti spornega dela nepremičnine, še posebej ne v primeru občasne sečnje in pobiranja dračja v obsežnem gozdu.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa – dodatek h kreditni pogodbi – zvišanje pribitka – načelo stroge formalne legalitete
Dodatek h kreditni pogodbi, ki je zvišal pribitek k fiksnemu delu obrestne mere, ni sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v izvršilnem postopku pa je mogoče izvršiti le terjatev, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Upnik zato ne izkazuje obstoja izvršilnega naslova za tako visoke obrestne mere, kot jih je obračunal. Glede na napačno obračunane pogodbene obresti so bile te plačane v preveliki višini, na ta račun v premajhni višini glavnica, posledično pa so bile tudi zamudne obresti obračunane od prevelike glavnice. V danem primeru ne gre za to, da upnik do plačila obresti po takšnih obrestnih merah v nobenem primeru ne bi bil upravičen, temveč za to, da jih ne more uveljavljati v tem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, saj zanje nima izvršilnega naslova.
Za uspešno izpodbitje morajo biti podane predpostavke: obstoj izpodbojnega dejanja, insolventnost v času oprave tega dejanja, upnikova vednost ali krivdna nevednost glede insolvence. Če manjka le ena sama predpostavka, zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.
Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi bila tožeča stranka insolventna v času oprave izpodbijanih dejanj. Ugotovilo je le, da je tožeča stranka postavila različne trditve, da je tožena stranka prerekala insolventnost in predlagala postavitev izvedenca in da je tožeča stranka dokaz z izvedencem umaknila. Zavzelo je pravilno stališče, da dokazno breme nosi tožeča stranka.
Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo plačevanje z zamudo. Vendar pa ne zadošča že vsaka zamuda za nastanek insolventnosti. Trditve, da je zamuda zadoščala za nastanek insolventnosti in da je insolventnosti obstajala v času oprave izpodbojnih dejanj, mora postaviti tožeča stranka sama.
Tožeča stranka v pritožbi ni uveljavljala, da bi prvostopenjsko sodišče storilo kakršnokoli kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z ugotavljanjem insolventnosti v času oprave izpodbojnih dejanj. Tožeča stranka je glede tega sama nosila trditveno in dokazno breme. Tožena stranka jo je opozorila na to, da niti ni postavila konsistentnih trditev in pa, da nosi dokazno breme sama. Dokazni predlog, s katerim bi se lahko ugotovilo, ali je obstajala insolventnost v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj, je tožeča stranka umaknila. Ker tožena stranka ni nosila dokaznega bremena glede insolventnosti, tudi na njen predlog ni bilo potrebno izvesti dokaza z izvedencem.
Tožeča stranka ni dokazala, da je bila insolventna v času oprave po njej izpodbijanih dejanj. S tem je manjkala ena temeljnih predpostavk za uspešno izpodbitje pravnih dejanj.
objektivna odškodninska odgovornost - izvajanje gradbenih del - povečano tveganje za nastanek škode - ugovor pasivne legitimacije - naročnik izvedbe gradbenih del
Trditve o nastanku škode zaradi delovanja močnih sil in vibracij pri izvajanja gradbenih del, nakazujejo na objektivno odškodninsko odgovornost po drugem odstavku 131. člena OZ. Izvajanje gradbenih del na nepremičnini namreč praviloma predstavlja delovanje s povečanim tveganjem za nastanek škode.
Glede na določila ZGO-1 in v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva, je zaključek o zgrešeni pasivni legitimaciji materialnopravno zmoten. Prvotožena stranka je pasivno legitimirana kot naročnik na podlagi določb 187. člena OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00002739
ZKP člen 340. KZ člen 27, 244. KZ-1 člen 38.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - milejši predpis - odstop od načela neposrednosti - branje zapisnika o prejšnjem zaslišanju
Sodišče prve stopnje je potem, ko je postopek zoper obtoženega B. B. na podlagi 33. člena ZKP izločilo iz skupnega obravnavanja, na glavni obravnavi prebralo zapisnik ko njegovem zaslišanju (340. člen ZKP). Njegov zagovor je uporabilo pri utemeljevanju tako dejanskega stanja, kot tudi krivde obtoženega A. A. Vendar pri tem ne gre za edini in ključen dokaz na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, temveč je sodišče prve stopnje ta "dokaz" ocenilo tako v zvezi z zagovorom obtoženega A. A. kot tudi v zvezi z drugimi dokazi.
Iz zakonskega opisa 27. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, izhaja, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi kaznivega dejanja, medtem ko 38. člen KZ-1, ki je veljal v času sojenja, določa, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi naklepnega kaznivega dejanja. Za obtoženca 38. člen KZ-1 ni milejši, saj se mu očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ki ga je mogoče storiti le naklepoma in torej ne gre za pomoč pri kaznivem dejanju, ki bi ga bilo mogoče storiti (tudi) iz malomarnosti
Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, da obstojijo take okoliščine, iz katerih utegne izhajati otežena uveljavitev njegove terjatve. Tako stanje je lahko povzročeno bodisi s strani dolžnika (to je v tem primeru) bodisi je posledica zunanjih (objektivnih) okoliščin.
Četudi drži, da naj bi za dolžnikom stal en izmed največjih upravljavskih skladov, ki mu naj bi zagotovil sodelovanje v zgoraj navedenem obsegu in obliki, to do stopnje verjetnosti še ne zagotavlja, da se bo upnik, v primeru, če do plačila obveznosti pravočasno ne bo prišlo, lahko poplačal v izvršilnem postopku. Bistvo zavarovanja s predhodno odredbo je prav v tem, da se upniku zavaruje poplačilo v bodočem izvršilnem postopku. Morebitni obstoj Commitment letter in moč omenjenega sklada sama po sebi še ne zagotavljata, da se bo upnik v bodoči izvršbi lahko poplačal brez zavarovanja s predhodno odredbo, pri čemer ni sporno, da oba že oblikovana alternativna investicijska sklada še nista začela poslovati.
Že obstoječe zavarovanje upnikove terjatve ne kaže, da bo poplačilo upnikove terjatve v bodoče verjetno prav iz že danega zavarovanja. Gre namreč za zavarovanja na terjatvi, ki jo ima dolžnik do družbe C. d.o.o. - v stečaju v višini 1.087.475,60 EUR, ki je v stečajnem postopku dokončno priznana in tudi zavarovana z ločitveno pravico na terjatvi stečajnega dolžnik (C. d.o.o. - v stečaju) do družbe Z. d.d. - v stečaju. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je uspešnost takega zavarovanja zelo vprašljiva. To je tako očitno, da tudi višjemu sodišču glede tega ni treba dodajati razlogov. Predvsem pa je bilo na dolžniku trditveno in dokazno breme o nasprotnem; da je bila terjatev v času izdaje sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo dovolj zavarovana (2. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ). Tega bremena ni zmogel. Pritožbeno stališče, da je upnik ob prevzemu zavarovanja vedel, kakšno zavarovanje sprejema (v smislu volenti non fit iniuria), torej ne more biti utemeljeno.
prodajna pogodba – ničnost – ničnostni razlogi – zavrnitev dokaznega predloga – stranka – zaslišanje – pravica do izjave – trditveno in dokazno breme – substanciran dokaz – prekluzija
Dokazno breme je bilo na tožencih že na podlagi pravila, da mora dejstvo dokazovati tista stranka, ki ima lažji dostop do dokaza oziroma da je dokazno breme glede dejstev na tisti stranki, ki so ji v korist. Ker toženca nista želela pojasnjevati in dokazovati svojega finančnega stanja, je njuna trditev, da sta razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine, ostala nedokazana.
Sodišče prve stopnje sodbe je pravilno ugotovilo, da na kraju prometne nesreče niso obstajali stalni in intenzivni prehodi divjadi preko ceste in zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna ukrepati v smeri postavitev prometnih znakov, zaščitnih ograj ali preprek. Škoda tožnika tako ni nastala po krivdi tožene stranke, zato je njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085219
OZ člen 480, 480/1. URS člen 23. EKČP člen 6. ZPP člen 112, 112/8.
pravice kupca – jamčevalni zahtevki – znižanje kupnine – materialni prekluzivni rok – prekluzija – pravočasna vložitev tožbe, vendar na nepristojno sodišče – izguba pravic – pravica do sodnega varstva – pravica do dostopa do sodišča
Po oceni višjega sodišča je stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, nesorazmerno z vidika ustavnih in konvencijskih pravic, predvsem 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo nastop prekluzije in tožeči stranki onemogočilo celostno vsebinsko obravnavo zahtevka, čeprav je v predpisanem enoletnem roku s tožbo jasno izrazila voljo, da želi sodno varstvo svojih (civilnih) pravic. Drži sicer, da je tožbo vložila pred nepristojnim sodiščem. Vendar zakonodajalec v prvem odstavku 480. člena OZ ni predpisal, da bi moral kupec v roku enega leta vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem. Določba prvega odstavka 480. člena OZ od kupca, če se želi izogniti nastopu prekluzije, zahteva (le), da zoper prodajalca najkasneje v roku enega leta uveljavlja sodno varstvo. Ta pogoja pa je bil v konkretnem primeru izpolnjen, zato po prepričanju višjega sodišča pravica tožeče stranke iz naslova uvelajvljanja stvarnih napak ni mogla ugasniti.
načelo stroge formalne legalitete - izvršilni naslov - izdaja izvršilnega naslova po začetku stečajnega postopka - dovoljenost izvršbe - obveznost stečajnega dolžnika
V konkretnem primeru je odločilnega pomena dejstvo, da je pravdno sodišče po tem, ko je bil nad tožečo stranko (sedaj dolžnik) 8. 4. 2011 začet stečajni postopek in je po razveljavitvi odločitve o pravdnih stroških (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 212/2011 z dne 25. 5. 2011) ponovno odločalo o obveznosti njihovega povračila, kljub dejstvu, da je bila tožeča stranka v postopku stečaja, o pravdnih stroških odločilo tako, da je tožeči stranki (sedaj dolžnik) naložilo, da je dolžna toženim strankam (sedaj upniki) plačati 308.299,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1383/2009 z dne 12. 8. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012). Glede na navedeno so upniki, ki razpolagajo s takim izvršilnim naslovom, ki je bil izdan po začetku stečajnega postopka, upravičeni izterjati to denarno terjatev tako kot ta glasi oziroma izhaja iz izvršilnega naslova. Skladno z načelom stroge formalne legalitete, ki je uzakonjeno v določbi 17. člena ZIZ, je namreč sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov kot se ta glasi, zato ne more upniku prisoditi manj, več ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj kakorkoli posegati. Ob pojasnjenem sodišče zato v izvršilnem postopku ne more posegati v takšen izvršilni naslov in ni pristojno presojati, ali bi morali upniki to terjatev prijaviti v stečajnem postopku oziroma ali gre za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. To bi dolžnik lahko uveljavljal v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov oziroma bi lahko bilo predmet presoje pravnih sredstev v pravdnem postopku.
pravica do popravka - pravica do odgovora - objava popravka - zahteva za objavo popravka pred tožbo - vsebina popravka - odklonitveni razlogi
Predmet sodnega varstva je lahko izključno objava povsem identičnega zahtevka, kot je bil predhodno neuspešno uveljavljan zoper urednika. Zato so meje upoštevnega dejanskega stanja določene že z zahtevkom odgovornemu uredniku, predmet sodnega odločanja pa je izključno utemeljenost zavrnitve oziroma neobjave zahtevka, kakršen je bil predhodno uveljavljan.
Vsi zakonski pogoji za objavo popravka morajo biti podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote, zato zahtevka ni mogoče razstaviti na tiste dele, ki določbam ZMed ustrezajo in na tiste dele, ki mu ne. Obstoj odklonitvenega razloga glede posameznega dela tako povzroči upravičeno zavrnitev objave.
Odgovornost za kršitev, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, ima pravno naravo pogodbene odškodninske odgovornosti, zato se odgovornost tožene stranke za kršitev domneva, ta pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je prišlo do kršitve zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
V konkretnem primeru je bila tožeča stranka glavni izvajalec in je samostojno organizirala gradnjo s podizvajalci. V podizvajalski Pogodbi sta stranki dogovorili pogodbeno kazen. Predmet tožbenega zahtevka je torej plačilo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožene stranke kot podizvajalca. Vprašanje, ali je investitor od tožeče stranke kot glavnega izvajalca del zahteval plačilo pogodbene kazni, za obravnavano zadevo zato ni relevantna, nasprotni pritožbeni očitki pa neutemeljeni.
Stranki s pogodbo izrazita voljo z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih pravi, ki jih določita s sklenitvijo pogodbe (pogodbeno materialno pravo), zato sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti temveč po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. Na pogodbeno materialno pravo pazi sodišče po uradni dolžnosti le, kolikor se stranke na njegovo uporabo jasno in določno opredeljeno pravočasno sklicujejo, česar tožena stranka ni storila, saj se je na pogodbeno določilo o ničnosti prvič sklicevala šele v pritožbi, kar pa je prepozno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086098
OZ člen 569. ZMZPP člen 19, 20. 48, 52, 94 – 103. ZPP člen 8, 29, 287, 339, 339/2, 339/2-8.
posojilna pogodba – izvedba dokazov – zavrnitev dokaznih predlogov – vnaprejšnja dokazna ocena – kršitev načela kontradiktornosti – uporaba tujega prava – uporaba albanskega prava – res iudicata – pristojnost v zadevah z mednarodnim elementom – priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb – potrditev neposredne izvršljivosti
Sodišče ni dolžno izvesti dokaza le v primeru, če za njegovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Med ostalim sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. V konkretnem primeru pa upravičen razlog za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih je pritožnik substancirano predlagal za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, ne more biti ugotovitev nasprotnega na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov.
Zapis v pogodbi, da stranki pogodbo sklepata na podlagi določb albanskega zakonika, sicer močno indicira dogovor o izbiri tega tujega prava za ta pravni posel. Prvostopenjske sodišče je sicer pravilno navedlo, da velja domneva, da je z razmerjem najtesneje povezano pravo države, v kateri ima toženec stalno prebivališče. A ta domneva velja le v primeru, če ni posebnih okoliščin primera, ki napotujejo na drugo pravo. Takšne okoliščine so vendarle podane že s tem, ko sta pravdni stranki sporno pogodbeno razmerje in posojilno pogodbo sklepali v Republiki Albaniji, pred albansko notarsko in ob uporabi albanskega prava, posojeni zneski pa naj bi bili po trditvah tožnika vsaj v pretežnem delu porabljeni za nakup nepremičnin v tej državi. Vse navedeno kaže na uporabo tujega prava.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0082742
ZKP člen 542. OZ člen 179.
odmera enotne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti - neupravičen pripor - pravni standard pravične denarne odškodnine
Prvo sodišče je z odmero enotne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v višini 72.800,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Na to kaže primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih.