identiteta med obtožbo in sodbo - odločilna dejstva in okoliščine - kraj storitve kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje - ena sodna odločba
Obtoženčev zagovornik nima prav, ko trdi, da je bila kršena identiteta med obtožbo in obsodbo s tem, ko je v opisu dejanja pod točko 1 obtožbe navedeno, da je obtoženec konopljo gojil v B. št. xx, v izreku izpodbijane sodbe pa, da jo je gojil v B. št. xy. Mikrolokacija storitve kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja. Zagovornik nima prav, ko nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je dejanje pod točko 2 obtožbe, za katero je ugotovilo, da ni dokazano, le izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe, in meni, da bi bilo v tem delu potrebno izreči oprostilno sodbo. Ker gre pri obravnavanem kolektivnem kaznivem dejanju za eno kaznivo dejanje, hkrati ni mogoče izreči obsodilne in oprostilne sodbe.
ZDR-1 v petem odstavku 200 člena določa, da neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V predmetni zadevi ne gre za delovno mesto javnega uslužbenca v javni upravi in s tem za javni natečaj, ki ga sicer ureja 65. člen ZJU. V konkretnem primeru tudi ni šlo za izbiro direktorja ali strokovnega vodje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik nima sodnega varstva v delu, kjer je zahteval, da mora tožena stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev razveljaviti odločitev o izbiri kandidata za delovno mesto "glavna medicinska sestra, tehnik - strokovni vodja VI (VII/1) - anesteziološka služba". Prav tako ne uživa sodnega varstva tožba tožnika v delu, da mora tožena stranka zaradi izpolnjevanja vseh pogojev za zasedbo razpisanega delovnega mesta izdati obvestilo o izbiri na delovno mesto tožniku in z njim skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje tožbo tožnika v tem delu pravilno zavrglo.
Tudi v primeru, če izbrani kandidat nima ustrezne izobrazbe, to še ne bi zadostovalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSK00001090
- standard 10.1, 10.3, 10.10, 10.36. ZGD-1 člen 61, 61/1, 64, 64/4, 69, 69/1, 69/1-18, 230, 230/3, 230/6, 294. 294/5, 358, 358-5, 401, 401/1, 401/1-1, 401/1-2, 401/1-3.. ZPP člen 253.
pravica do obravnavanja pred sodiščem - zmožnost preizkusa sodbe - izvedba dokaza z izvedencem - ničnost letnega poročila - ničnost skupščinskega sklepa
Kršitev določb ZGD-1 bi torej bila podana, če v Letnem poročilu ne bi bila določena uporaba čistega dobička za tiste rezerve, za katere zakon predpisuje obvezo njihovega oblikovanja. Ni pa mogoče kot kršitev določb zakona opredeliti odločitev uprave in nadzornega sveta, da nista v Letnem poročilu oblikovala tudi drugih rezerv, za katere obveznost oblikovanja iz ZGD-1 ne izhaja.
V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni, ali je bil v tem obdobju popolnoma nezmožen za delo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil brez stvarnih omejitev sposoben delo opravljati v polnem delovnem času, saj bi v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno lahko opravljal le fizično lahko delo v ugodnem toplotnem okolju in brez večje nevarnosti za okužbe.
ZVis člen 10, 10/4, 20, 24.. ZDR-1 člen 9, 9/2, 73, 73/1, 73/1-6, 118, 118/1.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poslovodna funkcija - sodna razveza - denarno povračilo
Obseg poslovodenja ni razlog za neuporabo določbe 73. člena ZDR-1, zato sta stranki zakonito določili, ne glede na ožji obseg poslovodenja, drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, ki jih določa ZDR-1. Zato je nepravilen materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je določilo 1. alineje prvega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da tožnici preneha delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi z imenovanjem novega direktorja, nično.
Za presojo zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnici je odločilno, da je bilo v prvem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da, po imenovanju novega direktorja, tožena stranka tožnici ponudi ustrezno delovno mesto, glede na stopnjo izobrazbe. Tožnici bi zato lahko delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo le, če bi ji tožena stranka ponudila ustrezno zaposlitev, pa tožnica te zaposlitve ne bi sprejela.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnavajo v pravdi, obstajati vsebinska zveza. Ugotovilo je, da gre pri odločanju o pravici do nadomestila za čas brezposelnosti za samostojno materialnopravno razmerje med tožnikom in tožencem in je ločeno od razmerja med tožnikom in njegovo bivšo delodajalko. Utemlejeno je zaključilo, da pravni interes odvetnice ni podan in praivlno na podalgi prvega odstavka 199. člena ZPP stransko intervencijo zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (274. člen ZPP).
Po oceni pritožbenega sodišča je treba določbo prvega odstavka 67. člena ZIZ tolmačiti tako, da ima dolžnik možnost v postopku nasprotne izvršbe poleg glavnice zahtevati tudi zakonite zamudne obresti. Pravno podlago za odmero zamudnih obresti pa predstavlja določilo 193. člena OZ.
Ker so bili izpolnjeni pogoji za obročno plačilo sodne takse, zakonska domneva umika pritožbe ni mogla nastopiti, čeprav je pritožnik doslej plačal samo enega od dveh dolgovanih obrokov. Sodišče prve stopnje bi moralo neplačani obrok oziroma preostanek dolgovane sodne takse izterjati.
Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke je bil tožnik zavarovan po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena in si sama plačuje prispevek. Ker prispevek ni bil plačan, je tožena stranka tožniku utemeljeno naložila plačilo zapadlih zneskov prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
začasna nezmožnost za delo - sodni izvedenec - dokazna ocena
Zaradi zaključka sodnega izvedenca, ki je sam s seboj v nasprotju, v kolikor ocenjuje, da začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 iz zdravstvenih razlogov ni indicirana, hkrati pa dopušča možnost, da bi bila ta morda umestna od 21. 8. 2015 dalje, je sodišče prve stopnje utemeljeno pridobilo dodatna pojasnila lečečega specialista psihiatra. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da je bil tožnik od 21. 8. 2015 do 31. 8. 2015 iz zdravstvenih razlogov začasno nezmožen za delo, in v tem obsegu utemeljeno odpravilo izpodbijana upravna akta.
Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku: otrokove potrebe - preživninske zmožnosti matere - preživninske zmožnosti očeta. Pri ugotovitvah o vseh treh dejavnikih (in pri samem uravnoteženju) je prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje do nekaterih materialnopravnih in tudi procesnih napak.
odgovornost imetnika živali - konj - ravnanje tretjega - vzročna zveza
Za škodo, ki jo povzroči domača žival (v konkretnem primeru konj brez nadzora), je odgovoren njen imetnik (v konkretnem primeru toženka kot lastnica pobeglega konja), razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.
Za nedovoljene dokaze, ki jih opredeljuje drugi odstavek 18. člena ZKP, se sicer med drugimi štejejo tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka, vendar to ne pomeni, da ima kršitev sleherne določbe kazenskega postopka za posledico ekskluzijo dokaza. Kateri dokazi so nedovoljeni in kdo jih izloči iz spisa, je izrecno določeno v Zakonu o kazenskem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001548
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2.. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost delodajalca - izvedensko mnenje - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - nezgoda pri delu
V skladu z določbami ZPP morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem mora sodišče navesti vsebinske razloge za zavrnitev, saj le na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da se seznani z razlogi, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo in je v obrazložitvi izpodbijane sodbe razlog za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije navedlo le pavšalno, je podana s pritožbo uveljavljana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pravilna uporaba teorije o adekvatni vzročnosti ne daje podlage za zmanjšanje ali izključitev odškodninske obveznosti za nepremoženjsko škodo, kadar je neobičajno večja škoda posledica osebnega stanja oškodovanca. Odločitev o sorazmernem zmanjšanju odškodninske odgovornosti je utemeljena le, kadar je oškodovanec prispeval k nastanku škode oziroma povzročil, da je škoda večja, pri čemer se njegovo osebno stanje ne more šteti kot "prispevek" k nastali škodi.
odškodninska odgovornost delodajalca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval pri delu 3. 2. 2014, kar pomeni, da navedenega dne ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato za odločanje o odškodninskem zahtevku v zvezi z zatrjevano poškodbo pri delu delovno sodišče ni stvarno pristojno, pa je za reševanje pristojno stvarno in krajevno pristojno redno sodišče.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086775
ZPP člen 30, 30/2, 70.
najemno razmerje – ugotovitev najemnega razmerja – spor iz najemnega razmerja – pristojnost okrajnega sodišča – stvarna in krajevna pristojnost – predlog za izločitev sodnika
Za sojenje v sporih iz najemnega razmerja so pristojna okrajna sodišča.
URS člen 2. OZ člen 352, 353, 353/1. ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ-2 člen 199a, 193, 193/2.
povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev ZPIZ - sprememba zakonodaje - načelo pravne države - načelo zaupanja v pravo - prilagajanje prava družbenim spremembam - prepoved retroaktivne veljave - zastaranje s kaznivim dejanjem povzročene odškodninske terjatve
Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
ZIZ člen 197, 208. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 54, 54/3, 54/5.
poplačilo – sklep o poplačilu – nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča – prednostna terjatev – stanovanjski objekt – odmera davka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – nedovoljena pritožbena novota
Izpodbijani sklepi ne vsebujejo razlogov o odločilnih dejstvih za ugotovitev, da predmetne nepremičnine ne pomenijo stanovanjskih objektov, ki bi bili del socialne politike. Kaj se šteje kot stanovanje ali drug objekt, ki je del socialne politike, je predpisano v tretjem odstavku 54. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, razlogov za neuporabo te določbe pa sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih ni navedlo.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za poplačilo prednostne terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča iz pravilnih, popolnih in razumljivih razlogov. Vlogi, v kateri je priglašena prednostna terjatev, je priložen seznam izvršilnih naslovov, v katerem je označena navedena odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot izvršilni naslov, z datumom izvršljivosti 19. 3. 2016 in 19. 4. 2016, ne pa tudi, za katero od prodanih nepremičnin v tem postopku je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.