ZDR člen 30, 129.. ZDR-1 člen 32.. OZ člen 82, 82/2.
dodatek za delovno dobo - individualna pogodba o zaposlitvi - dogovor - pogodbena volja strank - bruto plača
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR oziroma ZDR-1 dogovor med delavcem in delodajalcem, da se dodatek za delovno dobo všteje v mesečno bruto plačo.
V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR oziroma enako določbo ZDR-1 je (mesečna) plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da so dodatki lahko del (mesečne) bruto plače, ne morejo pa biti del osnovne bruto plače in nasproten dogovor ni skladen s 126. členom ZDR oziroma ZDR-1.
zavarovalna pogodba - ugovor neizpolnjene pogodbe - pravilo sočasne izpolnitve
Z zavarovalno pogodbo se je tožnik zavezal plačati premijo, toženka pa se je zavezala, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da Pravila o sočasni izpolnitvi zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Obveznost tožene zavarovalnice je namreč odvisna od nastopa bodočega, negotovega dogodka, tožnikova obveznost plačila zavarovalne premije pa obstaja ne glede na to, ali do zavarovalnega primera sploh pride.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSK00001090
- standard 10.1, 10.3, 10.10, 10.36. ZGD-1 člen 61, 61/1, 64, 64/4, 69, 69/1, 69/1-18, 230, 230/3, 230/6, 294. 294/5, 358, 358-5, 401, 401/1, 401/1-1, 401/1-2, 401/1-3.. ZPP člen 253.
pravica do obravnavanja pred sodiščem - zmožnost preizkusa sodbe - izvedba dokaza z izvedencem - ničnost letnega poročila - ničnost skupščinskega sklepa
Kršitev določb ZGD-1 bi torej bila podana, če v Letnem poročilu ne bi bila določena uporaba čistega dobička za tiste rezerve, za katere zakon predpisuje obvezo njihovega oblikovanja. Ni pa mogoče kot kršitev določb zakona opredeliti odločitev uprave in nadzornega sveta, da nista v Letnem poročilu oblikovala tudi drugih rezerv, za katere obveznost oblikovanja iz ZGD-1 ne izhaja.
prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin – začasna odredba – zavarovanje z začasno odredbo – skupno premoženje zakoncev – delež na skupnem premoženju – skupna lastnina – solastninska pravica
Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da nepremičnine sodijo v skupno premoženje, pa tudi polovični delež na njem. Zavarovanja njene terjatve zato ni mogoče omejiti le na polovico, saj nepremičnine še vedno sodijo v skupno premoženje, obe stranki pa imata do nje celotno pravico oz. sta v razmerju do nje v skupnosti.
identiteta med obtožbo in sodbo - odločilna dejstva in okoliščine - kraj storitve kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje - ena sodna odločba
Obtoženčev zagovornik nima prav, ko trdi, da je bila kršena identiteta med obtožbo in obsodbo s tem, ko je v opisu dejanja pod točko 1 obtožbe navedeno, da je obtoženec konopljo gojil v B. št. xx, v izreku izpodbijane sodbe pa, da jo je gojil v B. št. xy. Mikrolokacija storitve kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja. Zagovornik nima prav, ko nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je dejanje pod točko 2 obtožbe, za katero je ugotovilo, da ni dokazano, le izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe, in meni, da bi bilo v tem delu potrebno izreči oprostilno sodbo. Ker gre pri obravnavanem kolektivnem kaznivem dejanju za eno kaznivo dejanje, hkrati ni mogoče izreči obsodilne in oprostilne sodbe.
višina izgubljene koristi - metoda ovrednotenja izgubljene koristi
Pri ugotavljanju hipotetične koristi, ki bi jo pridobil upravičenec iz denacionalizacije, je treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne za dokazovanje načina uporabe zemljišča.
Tožnica določena osnovna življenjska opravila, čeprav s težavo, še vedno opravlja samostojno. Zato zaenkrat še niso izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku (to je za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kot so naštete v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2).
Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke je bil tožnik zavarovan po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena in si sama plačuje prispevek. Ker prispevek ni bil plačan, je tožena stranka tožniku utemeljeno naložila plačilo zapadlih zneskov prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (274. člen ZPP).
Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku: otrokove potrebe - preživninske zmožnosti matere - preživninske zmožnosti očeta. Pri ugotovitvah o vseh treh dejavnikih (in pri samem uravnoteženju) je prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje do nekaterih materialnopravnih in tudi procesnih napak.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek
Do nesreče pri delu je prišlo, ko je bilo tožniku s strani delodajalca naloženo, da prešteje "jumbo" vreče, ki so bile zložene v boksih. Če je hotel tožnik te vreče prešteti, je moral splezati na steno boksa, od koder je imel pregled nad celotno vsebino boksa. Pri sestopu s stene boksa se je spornega dne z nogo zataknil v zanko ene od vreč in padel v sosednji boks na tla ter utrpel poškodbe. Delavec je sicer tudi sam dolžan skrbeti za to, da varno opravlja svoje delo, vendar je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega tožnikovega soprispevka utemeljeno dalo večjo težo dejstvu, da tožnik ni imel na razpolago sredstev za varno delo, pa tudi, da mu tožnikov delodajalec za opravljanje spornega dela ni dal ustreznih navodil. S tem je ravnal v nasprotju z 5., 6. in 15. členom ZVZD, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znašal tožnikov soprispevek k nastali škodi 10 %, pravilna.
Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.
Tožnik svoje tožbe niti v dopolnitvi tožbe niti v popravku k tej dopolnitvi ni popravil tako, kot mu je bilo naloženo s sklepom o popravi (ni postavil določenega tožbenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, ni navedel diskriminatornega razloga v postopku izbire za prosto delovno mesto pri toženi stranki, ga obrazložil in zanj predlagal ustrezne dokaze), prav tako pa ni vložil prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo na podlagi 4. odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Zato izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), se nanaša tudi na obravnavani individualni delovni spor. Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem odpravnine iz 36.f člena ZDR/90, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča zavzeto stališče nanaša tudi na vse druge pravice iz delovnega razmerja (tj. plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi.
Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo opravljenih nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi obravnavanega sporazuma ni mogoče zaključiti, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnavajo v pravdi, obstajati vsebinska zveza. Ugotovilo je, da gre pri odločanju o pravici do nadomestila za čas brezposelnosti za samostojno materialnopravno razmerje med tožnikom in tožencem in je ločeno od razmerja med tožnikom in njegovo bivšo delodajalko. Utemlejeno je zaključilo, da pravni interes odvetnice ni podan in praivlno na podalgi prvega odstavka 199. člena ZPP stransko intervencijo zavrnilo.
odgovornost imetnika živali - konj - ravnanje tretjega - vzročna zveza
Za škodo, ki jo povzroči domača žival (v konkretnem primeru konj brez nadzora), je odgovoren njen imetnik (v konkretnem primeru toženka kot lastnica pobeglega konja), razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.
institut skrbništva – skrbnik za posebni primer – pogoji za postavitev pod skrbništvo
Postavitev pod skrbništvo predstavlja hudo omejitev človekovih pravic, saj toženki onemogoča, da bi sama odločala o svojih pravicah in koristih ter samostojno oblikovala svojo voljo. Zato je treba ta institut uporabiti skrajno previdno in restriktivno ter le v primerih, ko so izpolnjeni zakonski pogoji in je podan celoten sklop okoliščin, ki takšen ukrep upravičujejo.