razmerja med starši in otroki - varstvo in vzgoja - določitev stikov - začasna odredba v sporu iz družinskopravnih razmerij - regulacijska začasna odredba - nujni primeri - korist otroka
Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih in njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Presojati je treba ne le, kaj je v največjo korist obeh otrok, ampak kaj je največja korist vsakega otroka posebej in ne obeh skupaj.
Odločitev sodišča, da je ena deklica začasno dodeljena v varstvo materi, druga pa očetu, pri čemer so stiki enega starša z drugo deklico določeni tako, da sta dekleti čim več časa skupaj s staršema, je oprta na izvedensko mnenje in izraženo voljo hčerk.
Po petem odstavku 247. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev izvedenca, ni pritožbe. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z očitno napačnim pravnim poukom, v katerem je dopustilo pritožbo zoper I. točko izreka sklepa. Res je, da napačen pravni pouk stranki ne sme škoditi, vendar to načelo ne velja za primere, ko je že zakonodajalec izrecno izključil pravico do pritožbe.
Določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ ni mogoče upoštevati, ko banka odstopi terjatev D. d.d., ker ZUKSB, kot specialen zakon, določa, da se ob odstopu terjatve na D. d.d. prenesejo tudi vsa zavarovanja in da nimajo učinka pri prenosu premoženja na D. d.d. omejitve prenosljivosti premoženja, kot izhajajo iz drugih zakonov ali pogodbe med banko upnico in njenimi dolžniki.
nadomestilo za invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Na podlagi odločbe, s katero je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost ustavi z dnem 8. 6. 2015, je podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2010, odpadla 8. 6. 2015. Tako, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost od tega dne dalje, torej od 8. 6. 2015 dalje in za naprej.
ZUTD člen 60, 60/1, 60/1-6, 63.. ZDR člen 114, 201.. ZPIZ-1 člen 36.
brezposelnost - denarno nadomestilo
Ob upoštevanju, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, da je bil tožnik starejši od 55 let varovana kategorija po 114. členu ZDR in ni uveljavil sodnega varstva ali arbitražne odločitve v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in minimalnih pogojev za upokojitev ne bi izpolnil do 14. 1. 2015, ko bi se izteklo obdobje 25-ih mesecev, temveč šele 15. 11. 2015, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.
Tožnik svoje tožbe niti v dopolnitvi tožbe niti v popravku k tej dopolnitvi ni popravil tako, kot mu je bilo naloženo s sklepom o popravi (ni postavil določenega tožbenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, ni navedel diskriminatornega razloga v postopku izbire za prosto delovno mesto pri toženi stranki, ga obrazložil in zanj predlagal ustrezne dokaze), prav tako pa ni vložil prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo na podlagi 4. odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
OZ člen 131, 131/1, 921, 922, 922/1, 944. ZPP člen 212.
zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - simulirana prometna nesreča - dokazno breme
Ker se tožnik sklicuje na nesrečo dveh motornih vozil, mora dokazati, da je prišlo do nje, da je v njej nastala vsa zatrjevana škoda, pa tudi vzročno zvezo med nesrečo in škodo. Toženka mora dokazati, da tožnikove trditve ne držijo, da gre za nameščeno nesrečo ter prikazovanje poškodb.
STVARNO PRAVO – DEDNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086772
ZPP člen 76, 80, 81, 81/1, 81/5. ZNP člen 37, 65, 70, 118. ZD člen 131, 164, 192. ZZK-1 člen 8. SPZ člen 10.
delitev stvari v solastnini – sposobnost biti stranka – smrt stranke – neobstoječa fizična oseba – subjektivna sprememba tožbe – neodpravljiva procesna ovira – pravno nasledstvo – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – prehod zapuščine na dediče – trenutek zapustnikove smrti – zunajknjižna pridobitev lastninske pravice – zavrženje predloga za delitev solastnine – zavrnitev predloga za delitev solastnine
Pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v primeru, ko oseba, ki je navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, ni mogoče odpraviti. Zato subjektivna sprememba tožbe/predloga z dediči na strani umrle tožene stranke/nasprotnega udeleženca ne pomeni odprave pomanjkljivosti v smislu prvega odstavka 81. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), ki bi jo bilo sodišče dolžno zahtevati od tožeče stranke/predlagatelja. Umrla in torej neobstoječa fizična oseba nima sposobnosti biti stranka, po povedanem pa pomanjkanje te sposobnosti v primeru, ko kot stranka označena oseba že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, pomeni neodpravljivo procesno oviro.
Zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu in je torej takšna pridobitev lastninske pravice zunajknjižna. V zemljiški knjigi res ostane vpisan zapustnik, vendar se domneva, da je dedič lastninsko pravico na zapustnikovih stvareh (kot tudi posest nad njimi) pridobil že s trenutkom zapustnikove smrti in je sklep o dedovanju zgolj ugotovitvena sodna odločba, na podlagi katere je mogoča vknjižba lastninske pravice v korist dedičev.
Zavrženje predloga za delitev solastnine zoper enega od solastnikov pomeni, da predlog ni vložen proti vsem solastnikom, kar pomeni, da ni vložen zoper pravo stranko. Obstoj pasivne legitimacije pa ni procesna predpostavka, temveč materialnopravni pogoj za utemeljenost predloga, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog zoper (ostale) nasprotne udeležence zavrniti in ne zavreči.
Pridobljeni izvedenski mnenji predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti niti do spremenjene invalidnosti. Zato ju je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2.. OZ člen 807, 815, 817.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - konkurenčna klavzula
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal nepretrgano oziroma, da kot takšno tudi ni bilo potrebno. Tožnik v določenih obdobjih v promocije ni bil vključen. Promocij ni izvajal vsak dan, ampak le enkrat ali dvakrat tedensko, v posameznih dneh tudi v dveh lekarnah. Prvostopno sodišče prav tako ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
Konkurenčna klavzula, dogovorjena v 4. členu pogodbe, ne dokazuje obstoja delovnega razmerja. Takšna klavzula je kot element civilnopravnega razmerja predpisana tudi v 807. členu OZ. Prav tako je v členu 815 - 817 OZ predvideno obveščanje in poročanje ter skrb za varovanje poslovnih skrivnosti.
višina izgubljene koristi - metoda ovrednotenja izgubljene koristi
Pri ugotavljanju hipotetične koristi, ki bi jo pridobil upravičenec iz denacionalizacije, je treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne za dokazovanje načina uporabe zemljišča.
Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta pravne podlage za priznanje na novo odmerjene invalidske pokojnine že od 11. 11. 1996 oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena invalidska pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do invalidske pokojnine.
Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo predlogu tožnice, da se po tem, ko je svoje mnenje podal že izvedenec s področja klinične psihologije, njegovo mnenje pa je bilo celovito, temeljito, strokovno in jasno, angažira še izvedenec psihiatrične stroke. Tako prakso je treba nujno opustiti, namreč izvajanje takih dokazov na zalogo, za vsak slučaj. Ker je tožnica pri tem vztrajala, sodišče pa se je zaneslo, da je mati vendarle tista, ki lahko ve, ali je za presojo dejanske situacije na strani otroka potreben strokovnjak s področja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem in zdravljenjem duševnih motenj oz. bolezni, naj tožnica v celoti tudi krije stroške, ki jih je povzročila s svojim predlogom.
URS člen 36, 36/5. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 215, 215/1, 219.
izločitev dokazov - hišna preiskava - odredba o hišni preiskavi - naslov za opravo hišne preiskave - nezakonitost pri hišni preiskavi pridobljenih dokazov - naslov obdolženčevega dejanskega prebivališča - pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da obdolženemu pred začetkom preiskave ni bila vročena odredba Pp 1/2015-23 z dne 15. 10. 2015, kot to izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanja, ampak odredba Pp 1/2015-24 z istega dne, to je odredba, iz katere izhaja, da se zoper obdolženega B.Š. in druge soobdolžene odreja hišna preiskava, ki obsega preiskavo poslovnih prostorov, stanovanjskih prostorov in drugih prostorov s pritiklinami na naslovih v C., Kukovčeva ulica in drugih naslovih v okolici C. (točka 1 - 3 omenjene odredbe). To odredbo je zagovornik obdolženega vložil v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 40113/2015, ki nosi žig „interno“ s številko Pp 1/2015-24 z dne 15. 10. 2015. Na tej odredbi ni zapisanega nobenega naslova kjer živi ali bi vsaj naj živel obdolženi. Vendar ta ugotovitev, do katere sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, ob zgornji ugotovitvi, to je nezakonito opravljeni hišni preiskavi na naslovu B., Kmečka ulica brez pisne odredbe sodišča, ne predstavlja procesno pravno relevantnega dejstva.
Toženec v času, ko je tožnica vložila tožbo in tudi v času, ko mu je bila tožba poslana v odgovor, ni prebival na naslovu, kamor mu je bila tožba poslana, zato fikcija vročitve ni nastopila in tožba tožencu v odgovor ni bila vročena. S tem ko je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Zato izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala.
Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo pravočasno, pomeni, da odgovora ni, kar pomeni, da ne oporeka tožbenemu zahtevku ter se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane, ker jim tožena stranka ni pravočasno oporekala. Na podlagi takega dejanskega stanja sodišče prve stopnje izda sodbo. Zato v pritožbenem postopku ni mogoče več uspešno uveljavljati neresničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev. Tožena stranka tako v pritožbi ne more več dokazati, da je svoje obveznosti do tožeče stranke že poravnala.