identiteta med obtožbo in sodbo - odločilna dejstva in okoliščine - kraj storitve kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje - ena sodna odločba
Obtoženčev zagovornik nima prav, ko trdi, da je bila kršena identiteta med obtožbo in obsodbo s tem, ko je v opisu dejanja pod točko 1 obtožbe navedeno, da je obtoženec konopljo gojil v B. št. xx, v izreku izpodbijane sodbe pa, da jo je gojil v B. št. xy. Mikrolokacija storitve kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja. Zagovornik nima prav, ko nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je dejanje pod točko 2 obtožbe, za katero je ugotovilo, da ni dokazano, le izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe, in meni, da bi bilo v tem delu potrebno izreči oprostilno sodbo. Ker gre pri obravnavanem kolektivnem kaznivem dejanju za eno kaznivo dejanje, hkrati ni mogoče izreči obsodilne in oprostilne sodbe.
začasna nezmožnost za delo - sodni izvedenec - dokazna ocena
Zaradi zaključka sodnega izvedenca, ki je sam s seboj v nasprotju, v kolikor ocenjuje, da začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 iz zdravstvenih razlogov ni indicirana, hkrati pa dopušča možnost, da bi bila ta morda umestna od 21. 8. 2015 dalje, je sodišče prve stopnje utemeljeno pridobilo dodatna pojasnila lečečega specialista psihiatra. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da je bil tožnik od 21. 8. 2015 do 31. 8. 2015 iz zdravstvenih razlogov začasno nezmožen za delo, in v tem obsegu utemeljeno odpravilo izpodbijana upravna akta.
Prav pa ima pritožnik, ko v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 3 ZKP in trdi, da je bil obdolženec za kaznivi dejanji, ki sta opisani v izreku sodbe pod točka 1 - točka 57 in pod točka 2 - točka 17, že pravnomočno obsojen, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju 9/2007 z dne 1. 10. 2009, pravnomočno dne 31. 3. 2010 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 548/2007 z dne 8. 12. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 24339/2010 z dne 2. 7. 2010. Ker je takšno kršitev pritožbeno sodišče ugotovilo tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe, in sicer za dejanje opisano pod točka 1 - točka 3, kjer gre za enak očitek kot v točki 57, je tako ob ugoditvi pritožbi v tem delu in po uradni dolžnosti iz izreka sodbe opisana kazniva dejanja izpustilo.
razmerja med starši in otroki - varstvo in vzgoja - določitev stikov - začasna odredba v sporu iz družinskopravnih razmerij - regulacijska začasna odredba - nujni primeri - korist otroka
Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih in njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Presojati je treba ne le, kaj je v največjo korist obeh otrok, ampak kaj je največja korist vsakega otroka posebej in ne obeh skupaj.
Odločitev sodišča, da je ena deklica začasno dodeljena v varstvo materi, druga pa očetu, pri čemer so stiki enega starša z drugo deklico določeni tako, da sta dekleti čim več časa skupaj s staršema, je oprta na izvedensko mnenje in izraženo voljo hčerk.
Po petem odstavku 247. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev izvedenca, ni pritožbe. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z očitno napačnim pravnim poukom, v katerem je dopustilo pritožbo zoper I. točko izreka sklepa. Res je, da napačen pravni pouk stranki ne sme škoditi, vendar to načelo ne velja za primere, ko je že zakonodajalec izrecno izključil pravico do pritožbe.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00000722
ZDDO člen 34, 41.
odsotnost z dela - pravica do nadomestila plače - športna dejavnost
Tožnikovo udeležbo na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo je mogoče šteti za podobno aktivnost (ZDDO opredeljuje športne, kulturne in druge dejavnosti), ko ima delavec pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače (tožnik je opravljal vlogo športnega inštruktorja na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo).
Ker so bili izpolnjeni pogoji za obročno plačilo sodne takse, zakonska domneva umika pritožbe ni mogla nastopiti, čeprav je pritožnik doslej plačal samo enega od dveh dolgovanih obrokov. Sodišče prve stopnje bi moralo neplačani obrok oziroma preostanek dolgovane sodne takse izterjati.
odškodninska odgovornost delodajalca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval pri delu 3. 2. 2014, kar pomeni, da navedenega dne ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato za odločanje o odškodninskem zahtevku v zvezi z zatrjevano poškodbo pri delu delovno sodišče ni stvarno pristojno, pa je za reševanje pristojno stvarno in krajevno pristojno redno sodišče.
Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Zato izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), se nanaša tudi na obravnavani individualni delovni spor. Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem odpravnine iz 36.f člena ZDR/90, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča zavzeto stališče nanaša tudi na vse druge pravice iz delovnega razmerja (tj. plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi.
Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo opravljenih nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi obravnavanega sporazuma ni mogoče zaključiti, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur.
Pridobljeni izvedenski mnenji predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti niti do spremenjene invalidnosti. Zato ju je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2.. OZ člen 807, 815, 817.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - konkurenčna klavzula
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal nepretrgano oziroma, da kot takšno tudi ni bilo potrebno. Tožnik v določenih obdobjih v promocije ni bil vključen. Promocij ni izvajal vsak dan, ampak le enkrat ali dvakrat tedensko, v posameznih dneh tudi v dveh lekarnah. Prvostopno sodišče prav tako ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
Konkurenčna klavzula, dogovorjena v 4. členu pogodbe, ne dokazuje obstoja delovnega razmerja. Takšna klavzula je kot element civilnopravnega razmerja predpisana tudi v 807. členu OZ. Prav tako je v členu 815 - 817 OZ predvideno obveščanje in poročanje ter skrb za varovanje poslovnih skrivnosti.
Določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ ni mogoče upoštevati, ko banka odstopi terjatev D. d.d., ker ZUKSB, kot specialen zakon, določa, da se ob odstopu terjatve na D. d.d. prenesejo tudi vsa zavarovanja in da nimajo učinka pri prenosu premoženja na D. d.d. omejitve prenosljivosti premoženja, kot izhajajo iz drugih zakonov ali pogodbe med banko upnico in njenimi dolžniki.
Poroštvo - dolžnost obvestitve poroka o dolžnikovi opustitvi
Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku (1025. člen OZ). V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika zgolj odškodninski zahtevek.
Po določbi 216. člena ZPP je prosti preudarek mogoče uporabiti le tedaj, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Ali je tožena stranka tožniku v času misije zagotovila koriščenje tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur in, kolikokrat (če sploh), je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožene stranke. Ne gre le za vprašanje višine v smislu 216. člena ZPP. Tožnik je za dokazovanje svojih trditev, da mu tožena stranka tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur ni zagotovila, predlagal zaslišanje več prič. Sodišče je zaslišalo priče, predlagane s strani tožene stranke, in dve priči, predlagani s strani tožnika. Ostale priče, ki jih je predlagal tožnik, je zavrnilo z obrazložitvijo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, nato pa je protislovno razlogovalo, da odločilnih dejstev ne more z gotovostjo ugotoviti, zaradi česar je število koriščenih dni tedenskega dopusta določilo po prostem preudarku, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
Po 299. členu OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 28. 2. 2009, zato zakonske zamudne obresti utemeljeno zahteva od naslednjega dne, to je od 1. 3. 2009 dalje
Po oceni pritožbenega sodišča je treba določbo prvega odstavka 67. člena ZIZ tolmačiti tako, da ima dolžnik možnost v postopku nasprotne izvršbe poleg glavnice zahtevati tudi zakonite zamudne obresti. Pravno podlago za odmero zamudnih obresti pa predstavlja določilo 193. člena OZ.
OZ člen 131, 131/1, 921, 922, 922/1, 944. ZPP člen 212.
zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - simulirana prometna nesreča - dokazno breme
Ker se tožnik sklicuje na nesrečo dveh motornih vozil, mora dokazati, da je prišlo do nje, da je v njej nastala vsa zatrjevana škoda, pa tudi vzročno zvezo med nesrečo in škodo. Toženka mora dokazati, da tožnikove trditve ne držijo, da gre za nameščeno nesrečo ter prikazovanje poškodb.
ZDR-1 člen 54, 56, 142.. ZEPDSV člen 19, 19/1.. - člen 61.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadurno delo - efektivni delovni čas - delovni čas
Zatrjevani razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela) ni bil podan, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost pogodbe o zaposltivi.
V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZEPDSV mora delodajalec za vsakega delavca voditi evidenco o izrabi delovnega časa, česar tožena stranka glede tožnice ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo tožničino evidenco ur, iz katere izhaja, da je tožnica v spornem obdobju delala šest dni zapored, zato delo na šesti dan, zaradi dogovorjenega 5-dnevnega delovnika, predstavlja nadurno delo.
Toženec v času, ko je tožnica vložila tožbo in tudi v času, ko mu je bila tožba poslana v odgovor, ni prebival na naslovu, kamor mu je bila tožba poslana, zato fikcija vročitve ni nastopila in tožba tožencu v odgovor ni bila vročena. S tem ko je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek
Do nesreče pri delu je prišlo, ko je bilo tožniku s strani delodajalca naloženo, da prešteje "jumbo" vreče, ki so bile zložene v boksih. Če je hotel tožnik te vreče prešteti, je moral splezati na steno boksa, od koder je imel pregled nad celotno vsebino boksa. Pri sestopu s stene boksa se je spornega dne z nogo zataknil v zanko ene od vreč in padel v sosednji boks na tla ter utrpel poškodbe. Delavec je sicer tudi sam dolžan skrbeti za to, da varno opravlja svoje delo, vendar je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega tožnikovega soprispevka utemeljeno dalo večjo težo dejstvu, da tožnik ni imel na razpolago sredstev za varno delo, pa tudi, da mu tožnikov delodajalec za opravljanje spornega dela ni dal ustreznih navodil. S tem je ravnal v nasprotju z 5., 6. in 15. členom ZVZD, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znašal tožnikov soprispevek k nastali škodi 10 %, pravilna.