invalidska pokojnina - poškodba pri delu - poslabšanje zdravstvenega stanja - nova invalidnost
Pri tožniku po 2. 7. 2013 dalje ni prišlo do takšnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, da bi se že ugotovljena invalidnost poslabšala ali da bi nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, kar je pogoj za pridobitev novih pravic iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja po prvem odstavku 93. člena ZPIZ-2.
URS člen 36, 36/5. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 215, 215/1, 219.
izločitev dokazov - hišna preiskava - odredba o hišni preiskavi - naslov za opravo hišne preiskave - nezakonitost pri hišni preiskavi pridobljenih dokazov - naslov obdolženčevega dejanskega prebivališča - pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da obdolženemu pred začetkom preiskave ni bila vročena odredba Pp 1/2015-23 z dne 15. 10. 2015, kot to izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanja, ampak odredba Pp 1/2015-24 z istega dne, to je odredba, iz katere izhaja, da se zoper obdolženega B.Š. in druge soobdolžene odreja hišna preiskava, ki obsega preiskavo poslovnih prostorov, stanovanjskih prostorov in drugih prostorov s pritiklinami na naslovih v C., Kukovčeva ulica in drugih naslovih v okolici C. (točka 1 - 3 omenjene odredbe). To odredbo je zagovornik obdolženega vložil v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 40113/2015, ki nosi žig „interno“ s številko Pp 1/2015-24 z dne 15. 10. 2015. Na tej odredbi ni zapisanega nobenega naslova kjer živi ali bi vsaj naj živel obdolženi. Vendar ta ugotovitev, do katere sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, ob zgornji ugotovitvi, to je nezakonito opravljeni hišni preiskavi na naslovu B., Kmečka ulica brez pisne odredbe sodišča, ne predstavlja procesno pravno relevantnega dejstva.
povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Pri odmeri odškodnine je potrebno ustrezno upoštevati tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, t.j. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.
Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo predlogu tožnice, da se po tem, ko je svoje mnenje podal že izvedenec s področja klinične psihologije, njegovo mnenje pa je bilo celovito, temeljito, strokovno in jasno, angažira še izvedenec psihiatrične stroke. Tako prakso je treba nujno opustiti, namreč izvajanje takih dokazov na zalogo, za vsak slučaj. Ker je tožnica pri tem vztrajala, sodišče pa se je zaneslo, da je mati vendarle tista, ki lahko ve, ali je za presojo dejanske situacije na strani otroka potreben strokovnjak s področja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem in zdravljenjem duševnih motenj oz. bolezni, naj tožnica v celoti tudi krije stroške, ki jih je povzročila s svojim predlogom.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2.. - člen 64.. ZDR člen 88.. ZVis člen 6, 6/2, 55, 55/7, 55/8, 55/9, 57.. ZUP člen 99, 99/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpovedni rok - visokošolski učitelj - izvolitev v naziv
Tožnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj v nazivu docent (saj mu je veljavnost naziva docent potekla 17. 3. 2016, prav tako pa niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti naziva do dokončne odločitve po 227. členu Statuta), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 89. člena ZDR-1.
URS člen 2. OZ člen 352, 353, 353/1. ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ-2 člen 199a, 193, 193/2.
povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev ZPIZ - sprememba zakonodaje - načelo pravne države - načelo zaupanja v pravo - prilagajanje prava družbenim spremembam - prepoved retroaktivne veljave - zastaranje s kaznivim dejanjem povzročene odškodninske terjatve
Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086775
ZPP člen 30, 30/2, 70.
najemno razmerje – ugotovitev najemnega razmerja – spor iz najemnega razmerja – pristojnost okrajnega sodišča – stvarna in krajevna pristojnost – predlog za izločitev sodnika
Za sojenje v sporih iz najemnega razmerja so pristojna okrajna sodišča.
Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku: otrokove potrebe - preživninske zmožnosti matere - preživninske zmožnosti očeta. Pri ugotovitvah o vseh treh dejavnikih (in pri samem uravnoteženju) je prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje do nekaterih materialnopravnih in tudi procesnih napak.
STVARNO PRAVO – DEDNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086772
ZPP člen 76, 80, 81, 81/1, 81/5. ZNP člen 37, 65, 70, 118. ZD člen 131, 164, 192. ZZK-1 člen 8. SPZ člen 10.
delitev stvari v solastnini – sposobnost biti stranka – smrt stranke – neobstoječa fizična oseba – subjektivna sprememba tožbe – neodpravljiva procesna ovira – pravno nasledstvo – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – prehod zapuščine na dediče – trenutek zapustnikove smrti – zunajknjižna pridobitev lastninske pravice – zavrženje predloga za delitev solastnine – zavrnitev predloga za delitev solastnine
Pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v primeru, ko oseba, ki je navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, ni mogoče odpraviti. Zato subjektivna sprememba tožbe/predloga z dediči na strani umrle tožene stranke/nasprotnega udeleženca ne pomeni odprave pomanjkljivosti v smislu prvega odstavka 81. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), ki bi jo bilo sodišče dolžno zahtevati od tožeče stranke/predlagatelja. Umrla in torej neobstoječa fizična oseba nima sposobnosti biti stranka, po povedanem pa pomanjkanje te sposobnosti v primeru, ko kot stranka označena oseba že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, pomeni neodpravljivo procesno oviro.
Zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu in je torej takšna pridobitev lastninske pravice zunajknjižna. V zemljiški knjigi res ostane vpisan zapustnik, vendar se domneva, da je dedič lastninsko pravico na zapustnikovih stvareh (kot tudi posest nad njimi) pridobil že s trenutkom zapustnikove smrti in je sklep o dedovanju zgolj ugotovitvena sodna odločba, na podlagi katere je mogoča vknjižba lastninske pravice v korist dedičev.
Zavrženje predloga za delitev solastnine zoper enega od solastnikov pomeni, da predlog ni vložen proti vsem solastnikom, kar pomeni, da ni vložen zoper pravo stranko. Obstoj pasivne legitimacije pa ni procesna predpostavka, temveč materialnopravni pogoj za utemeljenost predloga, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog zoper (ostale) nasprotne udeležence zavrniti in ne zavreči.
Tožnik svoje tožbe niti v dopolnitvi tožbe niti v popravku k tej dopolnitvi ni popravil tako, kot mu je bilo naloženo s sklepom o popravi (ni postavil določenega tožbenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, ni navedel diskriminatornega razloga v postopku izbire za prosto delovno mesto pri toženi stranki, ga obrazložil in zanj predlagal ustrezne dokaze), prav tako pa ni vložil prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo na podlagi 4. odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
Tožnikov zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro je utemeljeno zavrnjen, saj pri tožniku ne gre za telesno okvaro, kot jo določa veljavni Seznam telesnih okvar.
prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin – začasna odredba – zavarovanje z začasno odredbo – skupno premoženje zakoncev – delež na skupnem premoženju – skupna lastnina – solastninska pravica
Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da nepremičnine sodijo v skupno premoženje, pa tudi polovični delež na njem. Zavarovanja njene terjatve zato ni mogoče omejiti le na polovico, saj nepremičnine še vedno sodijo v skupno premoženje, obe stranki pa imata do nje celotno pravico oz. sta v razmerju do nje v skupnosti.
ZUTD člen 60, 60/1, 60/1-6, 63.. ZDR člen 114, 201.. ZPIZ-1 člen 36.
brezposelnost - denarno nadomestilo
Ob upoštevanju, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, da je bil tožnik starejši od 55 let varovana kategorija po 114. členu ZDR in ni uveljavil sodnega varstva ali arbitražne odločitve v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in minimalnih pogojev za upokojitev ne bi izpolnil do 14. 1. 2015, ko bi se izteklo obdobje 25-ih mesecev, temveč šele 15. 11. 2015, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.
ZIZ člen 197, 208. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 54, 54/3, 54/5.
poplačilo – sklep o poplačilu – nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča – prednostna terjatev – stanovanjski objekt – odmera davka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – nedovoljena pritožbena novota
Izpodbijani sklepi ne vsebujejo razlogov o odločilnih dejstvih za ugotovitev, da predmetne nepremičnine ne pomenijo stanovanjskih objektov, ki bi bili del socialne politike. Kaj se šteje kot stanovanje ali drug objekt, ki je del socialne politike, je predpisano v tretjem odstavku 54. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, razlogov za neuporabo te določbe pa sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih ni navedlo.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za poplačilo prednostne terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča iz pravilnih, popolnih in razumljivih razlogov. Vlogi, v kateri je priglašena prednostna terjatev, je priložen seznam izvršilnih naslovov, v katerem je označena navedena odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot izvršilni naslov, z datumom izvršljivosti 19. 3. 2016 in 19. 4. 2016, ne pa tudi, za katero od prodanih nepremičnin v tem postopku je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.
Ker so bili izpolnjeni pogoji za obročno plačilo sodne takse, zakonska domneva umika pritožbe ni mogla nastopiti, čeprav je pritožnik doslej plačal samo enega od dveh dolgovanih obrokov. Sodišče prve stopnje bi moralo neplačani obrok oziroma preostanek dolgovane sodne takse izterjati.
Ugotovitev izvedenca pa pritožniki argumentirano tudi ne izpodbijajo, temveč zgolj posplošeno zatrjujejo, da mnenje izvedenca ni zanesljivo. Sicer drži, da je izvedenec svoje ugotovitve podal na nivoju verjetnosti, vendar je ob tem potrebno upoštevati njegovo pojasnilo na glavni obravnavi, da stopnja verjetnosti predstavlja približno 70% zanesljivosti. Upoštevajoč njegovo celotno mnenje in konkretna pojasnila pri analizi posameznega podpisa to seveda ne pomeni, da že izvedenec izraža dvom v vprašljivost svojih ugotovitev, pač pa le poudarja, da je stopnja zanesljivosti nižja zaradi slabšega gradiva. Gotovo je, da kolikor bi bilo gradivo tako pomanjkljivo ali slabo, da ne bi dopuščalo kakršnihkoli ugotovitev, bi izvedenec to že sam napisal in mnenja ne bi mogel podati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSK00001090
- standard 10.1, 10.3, 10.10, 10.36. ZGD-1 člen 61, 61/1, 64, 64/4, 69, 69/1, 69/1-18, 230, 230/3, 230/6, 294. 294/5, 358, 358-5, 401, 401/1, 401/1-1, 401/1-2, 401/1-3.. ZPP člen 253.
pravica do obravnavanja pred sodiščem - zmožnost preizkusa sodbe - izvedba dokaza z izvedencem - ničnost letnega poročila - ničnost skupščinskega sklepa
Kršitev določb ZGD-1 bi torej bila podana, če v Letnem poročilu ne bi bila določena uporaba čistega dobička za tiste rezerve, za katere zakon predpisuje obvezo njihovega oblikovanja. Ni pa mogoče kot kršitev določb zakona opredeliti odločitev uprave in nadzornega sveta, da nista v Letnem poročilu oblikovala tudi drugih rezerv, za katere obveznost oblikovanja iz ZGD-1 ne izhaja.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek
Do nesreče pri delu je prišlo, ko je bilo tožniku s strani delodajalca naloženo, da prešteje "jumbo" vreče, ki so bile zložene v boksih. Če je hotel tožnik te vreče prešteti, je moral splezati na steno boksa, od koder je imel pregled nad celotno vsebino boksa. Pri sestopu s stene boksa se je spornega dne z nogo zataknil v zanko ene od vreč in padel v sosednji boks na tla ter utrpel poškodbe. Delavec je sicer tudi sam dolžan skrbeti za to, da varno opravlja svoje delo, vendar je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega tožnikovega soprispevka utemeljeno dalo večjo težo dejstvu, da tožnik ni imel na razpolago sredstev za varno delo, pa tudi, da mu tožnikov delodajalec za opravljanje spornega dela ni dal ustreznih navodil. S tem je ravnal v nasprotju z 5., 6. in 15. členom ZVZD, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znašal tožnikov soprispevek k nastali škodi 10 %, pravilna.
ZDR-1 v petem odstavku 200 člena določa, da neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V predmetni zadevi ne gre za delovno mesto javnega uslužbenca v javni upravi in s tem za javni natečaj, ki ga sicer ureja 65. člen ZJU. V konkretnem primeru tudi ni šlo za izbiro direktorja ali strokovnega vodje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik nima sodnega varstva v delu, kjer je zahteval, da mora tožena stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev razveljaviti odločitev o izbiri kandidata za delovno mesto "glavna medicinska sestra, tehnik - strokovni vodja VI (VII/1) - anesteziološka služba". Prav tako ne uživa sodnega varstva tožba tožnika v delu, da mora tožena stranka zaradi izpolnjevanja vseh pogojev za zasedbo razpisanega delovnega mesta izdati obvestilo o izbiri na delovno mesto tožniku in z njim skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje tožbo tožnika v tem delu pravilno zavrglo.
Tudi v primeru, če izbrani kandidat nima ustrezne izobrazbe, to še ne bi zadostovalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije.