Ker tožnica letnika, za katerega je prejemala Zoisovo štipendijo, ni uspešno zaključila, hkrati pa je brez soglasja štipenditorja spremenila tudi izobraževalni program, za katerega ji je bila dodeljena, je prenehalo štipendijsko razmerje. Zato je štipendijo dolžna vrniti.
Protokol št. 7 k ESČP člen 4. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 25, 25-7. ZKP člen 372, 372/3, 387.
kršitev temeljnih pravic delavcev - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - pravnomočni plačilni nalog prekrškovnega organa - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo privilegija pridruženja
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se odločbi v upravnem in kazenskem postopku razlikujeta glede opisa dejanj, pri čemer ni pomembno, da so v obtožnem predlogu navedeni posamezni delavci, saj je prepovedano ravnanje enako tako v opisu kaznivega dejanja kot v opisu prekrška, bistveno je namreč, da gre za isto ravnanje oziroma so dejstva v obeh postopkih ista. Zadostuje namreč, da je bila obdolžena obravnavana za prekršek in kaznivo dejanje, kljub temu, da ima prekršek le nekatere znake kaznivega dejanja, kot je to primer v zadevi F. F. proti Avstriji, na kar pravilno opozarja tudi zagovornik v pritožbi.
Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni kršitvi načela kontradiktornosti zaradi neizvedenega dokaznega predloga o zaslišanju priče P. P.. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženci sami v svojih izpovedbah niso potrdili trditev o tem, da je tožnik že leta 2015 opustil vožnje in s tem posest poti na parc. št. 29/2 in parc. št. 32/1, k. o. ... in da naj bi pred motilnim dejanjem opravil le enkratno vožnjo, po presoji pritožbenega sodišča izpovedba še priče P. P. ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka o teh dejstvih. Dokazovanje s pričami namreč ni potrebno v primeru, ko pravdna stranka, zaslišana kot stranka, v svoji izpovedbi potrdi pravno relevantne trditve nasprotne stranke, oziroma ne potrdi pravno relevantnih svojih trditev.
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Za uporabo tega instituta morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Ena izmed teh predpostavk je tudi obnovitveni razlog, in sicer eden izmed razlogov, ki so navedeni v 260. členu ZUP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podan noben obnovitveni razlog, določen v 260. členu ZUP.
Ravnanje pritožbenega organa, ko dve pritožbi ni združil v eno odločanje, ne pomeni take nepravilnosti, da bi zaradi tega bila sama odločba nična. Po 6. točki 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pritožba ne navaja, v čem bi imelo ravnanje tožene stranke znake prisiljenja, izsiljevanja in drugega, kakor to določa 5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP, niti ne priloži obsodilne sodbe, ki bila potrebna za obstoj 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00002758
KZ člen 89. ZKP člen 483. KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1.
postopek proti mladoletnikom - oseba z izrečenim vzgojnim ukrepom - mladoletniški zapor - ustavitev postopka - razlog smotrnosti
Ker se pri mladoletniku že izrečeni vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom uspešno izvršuje ne glede na to, da je mladoletnik tujec brez dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, in ker je na podlagi poročila zavoda ocenjeno, da se socialna slika mladoletnika spreminja v pozitivno smer, saj se je mladoletnik primerno vživel v novo okolje z novimi pravili vedenja in očitno sodeluje pri izvrševanju tega ukrepa, je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi mladoletnikovega zagovornika ter sodbo v točki I izreka spremenilo in postopek v tem delu ustavilo iz razlogov smotrnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Ker je tožena stranka dokazala organizacijski razlog, to je, da je zmanjšala število zaposlenih, in ker ta razlog ni navidezen (tožnik ne trdi, da bi tožena stranka po odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi na njegovo delovno mesto zaposlila drugega delavca), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
URS člen 2, 155. OZ člen 336, 352, 353, 353/1, 357, 357/5. ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ člen 190a, 193.
retroaktivna veljava pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - izdaja odločbe - izplačilo pokojnine - določljivost škode - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem
Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Pri tem se šteje, da je oškodovanec vedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Odškodninska obveznost namreč zapade, ko je znan obseg škode. Vedenje o škodi pa pomeni, da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode. V zvezi s tem je bistveno, da je škoda na podlagi znanih okoliščin določljiva.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so pomembne za določitev višine povračila po 118. členu ZDR-1. Ta v drugem odstavku določa, da je poleg kriterijev, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik v času do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča, ni imel zakonske možnosti, da bi uveljavljal kakršno koli pravico na zavodu za zaposlovanje. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni privedla okoliščina procesne napake v vodenju postopka odpovedi, ampak dejstvo, da tožnik kršitev, ki mu jih je v odpovedi očitala tožena stranka, ni storil. Zato je pritožbeno sodišče tožniku dosojeni znesek denarnega povračila zvišalo na šest tožnikovih mesečnih plač.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da redna odpoved iz poslovnega razloga ni konkretizirana, oziroma to, kar je navajala tožena stranka, ni bilo izkazano niti glede na izpoved same tožene stranke. Tako tožena stranka skladno z določili 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni izkazala prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca - poslovni razlog. Pri tem tožena stranka tudi ni dokazala pogoja iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, da delodajalec sme odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 184, 184/1, 184/2, 185, 185/1.. ZDR-1 člen 75, 75/8.. ZGD-1 člen 72a.
sprememba tožbe - prenos podjetja - podjetnik - sprememba delodajalca - pogodba o zaposlitvi za določen čas - obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - univerzalni pravni naslednik
Spornega dne je prišlo do najema prostorov s strani drugo tožene stranke in je prvo tožena stranka nadaljevala z enako dejavnostjo. Na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic in ni potrebno skleniti posebnega dogovora o prevzemu delavcev. S prenehanjem najemne pogodbe so prešle obveznosti zaradi prevzema lokala na prvo toženo stranko, ne glede na to, da posebnega dogovora o prevzemu delavcev ni bilo sklenjenega.
Prvo tožena stranka je kot novi prevzemnik (prenos materialnih sredstev, opravljanje enake dejavnosti v istih prostorih, z večino iste opreme, z istim delovnim časom, nadaljevanje dejavnosti brez prekinitve in z istimi potencialnimi kupci) ravnala nezakonito, ko tožnikoma ni zagotavljala delovnega razmerja za nedoločen čas, saj se je za oba tožnika pogodba transformirala v nedoločen čas.
Tožniku je bil dopis toženke z dne 17. 3. 2016 preko pooblaščene odvetniške družbe vročen 2. 4. 2016, zato je 15-dnevni rok za vročitev in seznanitev s sklepom pričel teči 4. 4. 2016, ta rok pa se je iztekel 19. 4. 2016. Ker se tožnik ali njegov pooblaščenec nista ravnala po napotilih iz dopisa z dne 17. 3. 2016, je 19. 4. 2016 nastopila fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi. S tem dnem je začel teči tudi 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je določeno v 1. odst. 25. čl. ZJU.
Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval (še manj dokazal), da je zoper sklep toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Zato skladno s 5. odst. 24. čl. ZJU nima pravice do sodnega varstva in je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. čl. ZDSS-1 zakonito izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.
Glede na to, da je pritožbo mogoče vložiti le zoper sodbo sodišča prve stopnje, zoper sodbo ali sklep sodišča druge stopnje pa revizijo, je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo z dne 6. 11. 2016, v kateri je tožnik navedel, da jo vlaga zoper sklep opr. št. Psp 428/2016, to je sklep z dne 6. 10. 2016, štelo kot revizijo in jo kot nedovoljeno na podlagi 374. člena ZPP zavrglo. Ugotovilo je, da je tožnik vlogo z dne 6. 11. 2016 vložil sam, ni pa izkazal, da ima pravniški državni izpit.
V skladu z 214. členom ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranke pred sodiščem med postopkom priznala. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tako priznana dejstva vzame sodišče za podlago svoje odločitve in takšna dejstva tudi niso predmet dokazovanja. Da je tudi v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje za podlago svoje odločitve vzelo priznana dejstva, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navedbe tožeče stranke štelo za neprerekane. Ob dejstvu popolne procesne neaktivnosti tožene stranke, tožeča stranka ni bila dolžna pojasnjevati povezave med podjetjem, ki je izstavilo dokazne listine in tožečo stranko, še posebej ne ob dejstvu, da je tožena stranka po vložitvi tožbe v korist tožeče stranke izvršila dve plačili na račun uveljavljene terjatve.
Državna tožilka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo okoliščini, da je obdolženi krivdo priznal in okoliščini, da do sedaj še ni bil obsojen, vendar to ne drži. Že iz predloga državne tožilke za izrek kazenske sankcije izhaja ocena, da so izpolnjeni pogoji za izrek sankcije opominjevalne narave, saj je predlagala izrek pogojne obsodbe s posebnim pogojem plačila škode oškodovancema, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, pri določitvi trajanja zaporne kazni v primeru preklica pogojne obsodbe pa je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljene pravno pomembne okoliščine, ustrezno upoštevalo tudi možnost omilitve kazni, ki jo v primeru priznanja krivde dajeta 50 in 51. člen KZ-1. Predlog državne tožilke glede izreka stranske denarne kazni je neizoblikovan, saj je državna tožilka v zaključni besedi kot tudi v pritožbi navedla zgolj število dnevnih zneskov stranske denarne kazni, brez višine dnevnega zneska in se tako njenega predloga za izrek stranske denarne kazni niti ne da preizkusiti.
ZIZ člen 9, 9/3. ZPP člen 105b, 105b/1, 112, 112/1.
pritožba, poslana po faksu – pravočasnost pritožbe – sredstva telekomunikacijske tehnologije
Kot vlogo, ki je oddana neposredno pri sodišču, je treba šteti tudi vlogo, ki jo je stranka poslala sodišču z uporabo sredstev telekomunikacijske tehnologije (npr. po faksu).
Tožena stranka je dokazala, da dejansko ni bivala na naslovu, kamor ji je bilo sodno pisanje (tožba s pozivom na odgovor) vročeno s fikcijo. Zato vročitev ni bila pravilna.
Stranski intervenient je upravičen do povračila kilometrine za prihod njegovega pooblaščenca na narok za glavno obravnavo, ki bi moral biti opravljen določenega dne. Iz potrdila, ki ga je stranski intervenient priložil pritožbi, namreč izhaja, da ga sodišče prve stopnje o preklicu naroka ni pravočasno obvestilo.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 71, 71/1.
invalidnost - sprememba invalidnosti - zaključeno zdravljenje - smrt zavarovanca
Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka.
Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.