Glede na to, da je pritožbo mogoče vložiti le zoper sodbo sodišča prve stopnje, zoper sodbo ali sklep sodišča druge stopnje pa revizijo, je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo z dne 6. 11. 2016, v kateri je tožnik navedel, da jo vlaga zoper sklep opr. št. Psp 428/2016, to je sklep z dne 6. 10. 2016, štelo kot revizijo in jo kot nedovoljeno na podlagi 374. člena ZPP zavrglo. Ugotovilo je, da je tožnik vlogo z dne 6. 11. 2016 vložil sam, ni pa izkazal, da ima pravniški državni izpit.
pogodbena kazen - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Smisel pogodbene kazni je v povrnitvi pavšalne škode, ker je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.
Tožniku je bil dopis toženke z dne 17. 3. 2016 preko pooblaščene odvetniške družbe vročen 2. 4. 2016, zato je 15-dnevni rok za vročitev in seznanitev s sklepom pričel teči 4. 4. 2016, ta rok pa se je iztekel 19. 4. 2016. Ker se tožnik ali njegov pooblaščenec nista ravnala po napotilih iz dopisa z dne 17. 3. 2016, je 19. 4. 2016 nastopila fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi. S tem dnem je začel teči tudi 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je določeno v 1. odst. 25. člena ZJU.
Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je zoper sklep toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Kaj takega ni zatrjeval niti v pritožbi in tudi ne v njeni dopolnitvi. Zaradi tega skladno s 5. odst. 24. člena ZJU nima pravice do sodnega varstva in je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. člena ZDSS-1 zakonito izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.
V skladu z 214. členom ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranke pred sodiščem med postopkom priznala. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tako priznana dejstva vzame sodišče za podlago svoje odločitve in takšna dejstva tudi niso predmet dokazovanja. Da je tudi v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje za podlago svoje odločitve vzelo priznana dejstva, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navedbe tožeče stranke štelo za neprerekane. Ob dejstvu popolne procesne neaktivnosti tožene stranke, tožeča stranka ni bila dolžna pojasnjevati povezave med podjetjem, ki je izstavilo dokazne listine in tožečo stranko, še posebej ne ob dejstvu, da je tožena stranka po vložitvi tožbe v korist tožeče stranke izvršila dve plačili na račun uveljavljene terjatve.
Državna tožilka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo okoliščini, da je obdolženi krivdo priznal in okoliščini, da do sedaj še ni bil obsojen, vendar to ne drži. Že iz predloga državne tožilke za izrek kazenske sankcije izhaja ocena, da so izpolnjeni pogoji za izrek sankcije opominjevalne narave, saj je predlagala izrek pogojne obsodbe s posebnim pogojem plačila škode oškodovancema, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, pri določitvi trajanja zaporne kazni v primeru preklica pogojne obsodbe pa je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljene pravno pomembne okoliščine, ustrezno upoštevalo tudi možnost omilitve kazni, ki jo v primeru priznanja krivde dajeta 50 in 51. člen KZ-1. Predlog državne tožilke glede izreka stranske denarne kazni je neizoblikovan, saj je državna tožilka v zaključni besedi kot tudi v pritožbi navedla zgolj število dnevnih zneskov stranske denarne kazni, brez višine dnevnega zneska in se tako njenega predloga za izrek stranske denarne kazni niti ne da preizkusiti.
pogodba o zaposlitvi - ponudba - sprejem ponudbe - oblika pogodbe o zaposlitvi - pogodbena avtonomija
Toženka je tožniku izdala obvestilo, da je bil v izbornem postopku izbran in da se je toženka odločila, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi. Z elektronskim sporočilom je nato toženka tožnika obvestila, da nima več potrebe za njegovo zaposlitev. 8. Pravilen je zaključek, da tožena na podlagi spornega obvestila s tožnikom ni dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi. OZ v 27. čl. določa, da ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki. To velja tudi za sprejem ponudbe. Obliko pogodbe o zaposlitvi določa 17. čl. ZDR-1. Zato bi v tem sporu lahko šlo za ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi le, če bi toženka spornemu obvestilu priložila tudi pisni predlog pogodbe.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 71, 71/1.
invalidnost - sprememba invalidnosti - zaključeno zdravljenje - smrt zavarovanca
Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka.
Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožna s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je čistilka, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno je zmožna opravljati drugo delo v ugodnih klimatskih pogojih brez toksičnih in alergogenih snovi v okolju, v ugodnih toplotnih razmerah, brez vzpenjanja po lestvi in ne z bremeni nad 5 kg. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti zato ni utemeljen.
nadomestitev plačila globe z opravo naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugodilo storilčevemu predlogu za nadomestitev plačila globe z opravo naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti v nasprotju z v času prekrška veljavno določbo 19. člena Zakona o prekrških. Po navedeni določbi lahko storilec predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, če zaradi premoženjskega stanja ali svojih možnosti za plačilo globe ne more plačati globe, s tem, da zakon možnosti nadomestitve globe z opravo določenih nalog v splošno korist ali korist samoupravne skupnosti v postopku o prekršku o katerem je bilo odločeno s plačilnim nalogom (tako kot v obravnavanem primeru), ni predvideval. V obravnavani zadevi pa, kot je razvidno v zahtevi za sodno varstvo, podrejenega predloga sodišču za nadomestitev globe, ki ga je podal storilec, niti ne izhaja, da globe ne more plačati, pač pa je navedel, da je podredno pripravljen opraviti delo v korist skupnosti, v kolikor tega prekrška ne more več pravno izpodbiti preko sodišča. To pa ni zakonsko dopusten razlog za ugoditev predlogu storilca.
Napačno je stališče tožene strank, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji pripada fiksno plačilo skladno z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, in da mu ne pripada niti plačilo za delo preko polnega delovnega časa niti plačilo za delo na sedmi dan v tednu.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/2, 52/4.
izvedenec – stroški izvedenca – nagrada izvedenca – navzočnost na naroku – kilometrina – splošno znano dejstvo – razdalja do sedeža sodišča – nasprotovanje izvedenskemu mnenju
Za ustno podajanje izvida in mnenja izvedencu pripada za vsake začete pol ure 35,00 EUR (drugi odstavek 52. člena Pravilnika), za navzočnost na sodišču med narokom pa za vsake začete pol ure čakanja 10 EUR (tretji odstavek 52. člena Pravilnika).
Razdalja do sedeža sodišča in višina kilometrine sta splošno znani dejstvi, ki ju ni treba posebej dokazovati.
Očitno je, da tožnica z izidom dokazovanja ni zadovoljna, vendar bo svoje nasprotovanje izvedenskemu mnenju lahko uveljavljala v pritožbi zoper sodbo, če je razlogi sodišča prve stopnje ne bodo prepričali.
ZPP člen 318, 318/1.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer, v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja sodišču ni treba ugotavljati, ampak sodišče vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Tožnik je v tožbi vse očitke, ki mu jih je očitala tožena stranka zanikal in navajal, da so le-ti izmišljeni in prirejeni za potrebe izredne odpovedi. Izpostavil je, da pisne prijave delavca ni nikoli videl, prav tako na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s prijaviteljem ni bil soočen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede zaslišanja strank in prič 236. člen ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv. Če pa je predlagano zaslišanje strank ali prič, ki naj bi šele izpovedale o določenih pravno pomembnih dejstvih, pa je takšen dokaz nedovoljen. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena namreč manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov.
Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni kršitvi načela kontradiktornosti zaradi neizvedenega dokaznega predloga o zaslišanju priče P. P.. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženci sami v svojih izpovedbah niso potrdili trditev o tem, da je tožnik že leta 2015 opustil vožnje in s tem posest poti na parc. št. 29/2 in parc. št. 32/1, k. o. ... in da naj bi pred motilnim dejanjem opravil le enkratno vožnjo, po presoji pritožbenega sodišča izpovedba še priče P. P. ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka o teh dejstvih. Dokazovanje s pričami namreč ni potrebno v primeru, ko pravdna stranka, zaslišana kot stranka, v svoji izpovedbi potrdi pravno relevantne trditve nasprotne stranke, oziroma ne potrdi pravno relevantnih svojih trditev.
Prvostopenjsko sodišče je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, dasiravno je iz spisovnih podatkov videti, da je šlo pri konkretnem dogodku le za enkratno dejanje oz. je do konflikta med obdolžencem in oškodovanko prišlo le kritičnega večera, ne pa tudi že prej. Sodna praksa se je postavila na stališče, da je mogoče o kaznivem dejanju nasilništva govoriti le v primeru, če izvajanje nasilja obdolženca nad oškodovancem traja daljši čas, oz. je sestavljeno in večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, ko obdolženec nad oškodovancem izvaja nasilje samo zaradi nasilja samega. Da je temu tako, je mogoče razbrati tudi iz zakonskega besedila kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ko je zakonodajalec v opisu tega kaznivega dejanja uporabil nedovršno glagolsko obliko, v posledici česar je mogoče z jezikovno razlago te določbe z gotovostjo ugotoviti, da enkraten dogodek, tako, kakor je bilo to v obravnavanem primeru, za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča.
Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da je oškodovanki poškodbe prizadejal prav obdolženec in to najprej s prerivanjem, zaradi česar je oškodovanka najprej padla na razbito steklovino oz. razbite kozarce in pepelnik, zatem pa še s tem, ko je obdolženec oškodovanki D.Č., ko je slednja hotela vstati, to preprečeval s tem, da jo je še dvakrat porinil na tla, kar je trajalo vse do trenutka, ko sta dva gosta lokala obdolženca odstranila s kraja. Zato je podano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.
delno plačilo za izgubljeni dohodek - nega in varstvo otroka - zapustitev trga dela
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega in da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena tega zakona. Vprašanje, kdaj oseba zapusti trg dela, je ZSDP-1 razširil tako, da je kot enega od možnih primerov določil, da oseba zapusti trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona. Pogoji so določeni alternativno. Če je izpolnjen že en izmed pogojev, določenih v 4. odstavku 83. člena ZSDP-1, se šteje, da je oseba zapustila trg dela, vendar pa je potrebno ugotoviti, ali je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, kot je to določeno v 1. odstavku 83. člena ZSDP-1. Pri tožničini hčeri gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona, in če ni več, od kdaj dalje ter zaradi katerega razloga, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stranski intervenient je upravičen do povračila kilometrine za prihod njegovega pooblaščenca na narok za glavno obravnavo, ki bi moral biti opravljen določenega dne. Iz potrdila, ki ga je stranski intervenient priložil pritožbi, namreč izhaja, da ga sodišče prve stopnje o preklicu naroka ni pravočasno obvestilo.
preživnina zakonca - zahtevek za preživnino - prenehanje življenjske skupnosti - zastaranje zahtevka
Tožnica od 11. 12. 2011 ne živi v življenjski skupnosti s tožencem in se njuna življenjska skupnost ni več obnovila, tožnica pa ves ta čas ni zahtevala od toženca preživnine, zato je zamudila z zahtevkom za preživnino, ki ga je vložila skupaj z vloženo tožbo za razvezo zakonske zveze po več kot štirih letih od prenehanja življenjske skupnosti s tožencem.
ZPP člen 238.. - člen 47.. ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo pred odpovedjo
Neupoštevanje navodil nadrejenega in neprimerno vedenje do zaposlenih, tudi do neposredno nadrejenega, predstavlja kršitev delovnih obveznosti v smislu določil 33. in 34. člena ZDR-1, vendar pa v tožnikovem primeru sporna kršitev ni dovolj jasno in konkretno opredeljena v opozorilu, zato ni mogoč zaključek, da gre za neupoštevanje navodil nadrejenega, če se ne ve konkretno, kakšna naj bi bila.
Predhodno pisno opozorilo delavcu iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožnik naj bi sicer ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v okviru obdobja 18 mesecev od prejema pisnega opozorila, kot se mu očita v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vendar je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker predhodno opozorilo ni bilo zakonito in utemeljeno.