ločitev zapuščine – zahteva upnikov za ločitev zapuščine – pogoji za ločitev zapuščine – ločena zapuščina – ločitev dela zapuščine – prekinitev zapuščinskega postopka – nadaljevanje prekinjenega postopka – sklep o dedovanju – predmet dedovanja – premoženje zapustnika – dolgovi
Predlog za ločitev zapuščine se po stališču pravne teorije in sodne prakse lahko nanaša zgolj na celotno zapuščinsko premoženje in ne morebiti samo na njegov del. Enako velja za sklep o ločitvi zapuščine: ukrep je mogoče odrediti le zoper celotno zapuščinsko premoženje in ne samo zoper njegove posamezne dele.
Sklepa o dedovanju, dokler sklep o ločitvi učinkuje, ni mogoče izdati. Ker institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi zapuščine še ne bo dosegel svojega namena, to je poplačila upnice, bo sodišče slednjo moralo napotiti, da v določenem roku sproži (oziroma nadaljuje) ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve. V tem primeru bo smiselna tudi prekinitev zapuščinskega postopka do zaključka (izvršilnega) postopka (oziroma do poteka roka). Šele, ko bodo prenehali razlogi za ločitev zapuščine (s poplačilom terjatve ali njenim ustreznim zavarovanjem) ali bo potekel rok za uveljavljanje terjatve, bo sodišče z zapuščinskim postopkom lahko nadaljevalo in odločilo, da morebiten ostanek zapuščinskega premoženja podeduje dedič.
izvedba dokazov - zaslišanje stranke - zaslišanje priče - ni dokaznega pravila - zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza - upravičen razlog
Nobenega „dokaznega pravila“ torej ni, ki bi terjalo ali utemeljevalo, da sodišče najprej zasliši pravdni stranki, šele nato priče, še posebej pa nobenega dokaznega pravila, ki bi opravičevalo zavrnitev drugih dokazov, če stranka onemogoči lastno zaslišanje.
Obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, a zgrešeno stališče o tem, da je treba najprej zaslišati pravdni stranki in šele nato priče, ni tak upravičen razlog.
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3.
denacionalizacija – zavezanec za vrnitev nepremičnine – nemožnost uporabe – nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja – gozd – višina nadomestila – metoda ovrednotenja izgubljene koristi – izvedensko mnenje – odmera nagrade in stroškov izvedenca – materialni stroški
Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo izvedensko mnenje tretjega izvedenca celovito in prepričljivo. Izvedenec je namreč v zadostni meri pojasnil, zakaj ugotavljanje količine posekanega lesa na licu mesta ni več mogoče. Izračun je tako temeljil na podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, glede kvalitete lesa in njegove cene pa na podatkih Statističnega urada RS.
Tretji odstavek 45. člena Pravilnika določa izvedenčevo pravico do povračila ostalih materialnih stroškov v zvezi z izvedenskim delom, ki se ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Citirani odstotek je zgornja meja materialnih stroškov, ki krijejo stroške, povezane z izdelavo in posredovanjem izdelanega mnenja sodišču.
Potrebni so tisti stroški brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke. Načeloma pripadajo stranki stroški za prihod na sodišče zaradi poravnalnega naroka, izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke ali če je bila stranka povabljena. Vendar pa mora biti sodišče s podatki dejanskega prebivanja stranke v tujini seznanjeno, saj lahko le na ta način postopa v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.
Ker prva tožena stranka ni pravočasno seznanila sodišča, da dejansko prebiva v Angliji, da bi lahko sodišče postopalo po načelu ekonomičnosti postopka in pripravljalni narok razpisalo hkrati s prvim narokom za glavno obravnavo, na katerem bi lahko izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem stranke, je prva tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov prihoda na sodišče iz tujine le za en narok.
Ob situaciji, ko niti iz podatkov spisa niti iz izpovedbe druge tožene stranke ne izhaja, da naj bi se v obdobju, v katerem je drugotožena stranka priglasila stroške letalskih kart iz tujine za prihod na naroka dne 21. 1. 2015 in dne 6. 3. 2015, dejansko nahajala v tujini, bi morala druga tožena stranka najkasneje ob vložitvi stroškovnika pojasniti upravičenost zahteve (npr. službeno, zdravstveno potovanje, počitnice) za povrnitev stroškov letalskih kart za narok dne 21. 1. 2015 ter narok dne 6. 3. 2015, zato do povrnitve priglašenih stroškov prihoda na naroka iz tujine ni upravičena.
STVARNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086099
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 272. SPZ člen 67, 67/5.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – regulacijska začasna odredba – vznemirjanje lastninske pravice – poseg v solastninsko pravico – nujna gradbena dela – nevarnost uporabe sile – preprečitev uporabe sile – dokazna ocena – denarna kazen – kršitev načela kontradiktornosti – posel ki presega redno upravljanje
Sodišče je ugotovilo, da toženec v sporno nepremičnino brez tožničinega soglasja posega že dalj časa, bodisi tako, da nepremičnino preureja, bodisi, da jo zastavlja z različnimi stvarmi. Opisano ravnanje je mogoče opredeliti kot obliko nasilja.
Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo dokazni predlog s katerim je tožeča stranka skušala dokazovati zatrjevano fizično nasilje, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče je s tem kršilo pravico tožeče stranke do sodelovanja v postopku.
DEDNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0086973
ZIKS člen 145, 145/1. ZDen člen 78, 78/2. ZD člen 79, 79/3, 132.
zaplemba premoženja – vrnitev zaplenjenega premoženja – odškodnina za zaplenjeno premoženje – zaplenjeno premoženje v kazenskem postopku – odprava krivic – upravičenec – dediči upravičenca – prehod zapuščine na dediče – fideikomisarična substitucija
Za razliko od posebne ureditve, ki velja glede zapuščine, o kateri se odloča v postopkih denacionalizacije in ki v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZDen na dediče zapustnika (denacionalizacijskega upravičenca) preide z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, pa upoštevaje 132. člen ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Ker je bilo torej zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine (upoštevaje prvi odstavek 145. člena ZIKS) vrnjeno pokojnemu F. F. in zato predstavlja zapuščino po njem, je za trenutek njenega prehoda na dediče relevanten zgolj čas njegove smrti.
posojilna pogodba – poslovna sposobnost – sposobnost razsojanja – dokazovanje – dejansko stanje – izvedenec – izvedensko mnenje – prosta presoja dokazov
Sposobnost razsojanja je dejanska lastnost. Gre za dejstvo, ki ga ugotovi sodišče po opravljenem dokaznem postopku v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, iz katere izhaja, da tožnik v času podpisa spornih pogodb ni bil popolno nerazsoden oziroma nerazsoden do te mere, da bi izgubil svojo poslovno sposobnost, kar bi pomenilo, da bi bila sporna pogodba nična.
upravnik – stroški upravljanja – delitev stroškov upravljanja – pasivna legitimacija – etažni lastnik – obvestilo upravniku o spremembi lastništva posameznega dela – časovne meje pravnomočnosti
Odgovornost prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika za plačilo vtoževanih računov, ki temelji na določbi 17. člena SZ-1, ne izključuje niti ne zmanjšuje odgovornosti toženca, kot zemljiškoknjižnega lastnika, na podlagi citiranega prvega odstavka 30. člena SZ-1.
Pravilen je argument izpodbijane sodbe, da bi omejevanje štipendista na iskanje (ustrezne) zaposlitve v Republiki Sloveniji v daljšem časovnem obdobju predstavljalo zanj pretežko breme. To bi namreč pomenilo, da je ves čas iskanja zaposlitve brez lastnih sredstev za preživljanje. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, bi bila taka zahteva nemoralna.
AO plus zavarovanje – prostovoljno zavarovanje – zavarovalni pogoji – izpodbijanje domneve vzročne zveze – vzročna zveza
Pravdni stranki sta se pogodili, da bo toženka tožniku povrnila pravno priznano škodo zaradi telesnih poškodb v prometni nezgodi, ki bi jo tožnik povzročil z zavarovanim vozilom. Nepravično bi bilo, če bi se zavarovalnica te svoje obveznosti lahko razbremenila s sklicevanjem na okoliščino, ki jo je kot razlog za izgubo zavarovalnih pravic določila v svojih zavarovalnih pogojih, tudi v tistih primerih, kot ta okoliščina ni v nobeni vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo, niti ne vpliva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti ali višine škode.
skupno premoženje - načelo enotnosti skupnega premoženja - celovita presoja - prispevki zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja - preložitev naroka za glavno obravnavo - upravičen razlog
Pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje in kakšni so deleži na tem, je nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja zakonske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru drobiti na posamezna obdobja ali posamezne dele premoženja. Slednje seveda velja tudi za presojo vseh prispevkov zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja in za vse v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje.
Tožničina trditvena podlaga v celoti ne izkazuje navideznosti pogodbe, tožnica pa je sodelovala pri namenu oškodovanja njenih nujnih dedičev, zato je v tej fazi postopka tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev o neizkazani verjetnosti tožničine terjatve pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0080269
ZIZ 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/3.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - zavarovalna začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - ugotovitveni zahtevek - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja
Zgolj dejstvo, da lahko toženec z denarnimi sredstvi v vsakem trenutku prosto razpolaga, ne zadošča za izkaz objektivne nevarnosti uveljavitve delitve njunega premoženja, saj ni nič rečeno, na kakšen način se bo sploh delilo. Celo če bi toženec res dvignil vse denar, to še ne bi pomenilo, da bi bila s tem otežena ali celo onemogočena delitev skupnega premoženja.
predlog za nadomestitev soglasja za pokop - tehtanje interesov udeležencev postopka - ravnanje s posmrtnimi ostanki - volja pokojnika - pravica do pietete - pravica do duševne integritete bližnjih - ureditvena začasna odredba - reverzibilna začasna odredba
Obravnavana nepravdna zadeva se dotika občutljivih vprašanj ravnanja s posmrtnimi ostanki, upoštevanja volje pokojnika, pravice do pietete, pa tudi pravice do duševne integritete bližnjih oziroma njihovega osebnega čustvovanja in notranjega osebnega življenja. Vse navedeno je varovano v okviru osebnostne pravice do duševne integritete, ki je del zasebnosti vsakega posameznika. Osebnostne pravice in zasebnost so varovani s 35. členom Ustave.
Navedeni materialnopravni okvir narekuje skrbno presojo interesov udeležencev postopka skozi prizmo njunih osebnostnih pravic, ob ustreznem upoštevanju izrecno izražene poslednje volje pokojnika ter ovrednotenju položaja nasprotne udeleženke kot najemnice groba. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče kljub zavzetemu stališču, da sta želja pokojnika in volja najemnice groba (nasprotna udeleženka) enako pomembni, ni opravilo vsebinske presoje (tehtanja) interesov udeležencev tega postopka.
Ravno zaradi te kolizije je treba ob upoštevanju raznolikosti življenjskih primerov in z doslednim spoštovanjem osebnostnih pravic (pravice do pietete) obeh udeležencev postopka pazljivo presojati, komu dati v obravnavanem primeru prednost, hkrati pa ustrezno upoštevati razumljivo in naravno željo pokojnika, da bi bil pokopan v družinskem grobu (kjer sta pokopana starša in brat). Tudi zatrjevani izjemno slabi odnosi med družinama predlagatelja in nasprotne udeleženke, ki jih slednja opisuje v odgovoru na pritožbo, so lahko relevantni, če se bodo izkazali za resnične, saj bi „prisilni“ negativno vplival na vse vidike pravice do pietete.
Ureditvena začasna odredba je dopustna ob upoštevanju strogih pogojev glede izkazane nevarnosti nasilja ali nenadomestljive škode in ob hkratnem tehtanju interesov strank postopka. To zahteva tudi presojo, ali bi bila začasna odredba reverzibilna: ali bi se kljub izdani začasni odredbi in izpolnitvi kasneje po končni odločbi, če bi bila ta zavrnilna, lahko vzpostavilo prejšnje stanje.
Pasivnost tožene stranke povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču prve stopnje dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Kot podlago zamudne sodbe namreč vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Preveri pa, če to ni v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, izda, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe).
znižanje kupnine – odgovornost za stvarne napake – oblikovalni tožbeni zahtevek – prekluzija – pravica do enakega varstva pravic
Pri nevgrajenih zunanjih senčilih za očitno napako, ki bi jo bilo mogoče ugotoviti že ob običajnem pregledu ob primopredaji in ne šele ob prvi vročini. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče hkrati ugotovilo, da gre za napako, za katero je tožena stranka vedela, kajti gre za odstop od predpisanih normativov oziroma dogovora med pravdnima strankama, s katerim se je tožena stranka zavezala tožnikoma dobaviti stanovanje z zunanjimi senčili na vseh oknih. V takšnem primeru pa tožnika nista izgubila pravice do njenega uveljavljanja, kljub temu, da v zapisniku o prevzemu stanovanja napaka ni navedena (465. člen OZ).
ustna oporoka - obstoj predpostavk za veljavnost ustne oporoke - manj verjetna pravica - napotitev na pravdo
Če zakoniti dediči substancirano oporekajo obstoj predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za veljavnost ustne oporoke, je manj verjetna pravica domnevnega oporočnega dediča.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0086939
OZ člen 925, 925/3, 925/4, 926, 926/1, 937, 937/1, 937/6, 946.
zavarovalna pogodba – sklenitev zavarovalne pogodbe – zavarovalno kritje – začetek zavarovalnega kritja – dan začetka zavarovanja – plačilo premije – splošni pogoji zavarovanja – zavarovalna polica – vsebina zavarovalne police – trajanje zavarovanja – doba kritja
Za nastop zavarovalnega jamstva je odločilen materialni začetek zavarovalnega razmerja, ki je lahko v pogodbi v naprej dogovorjen z določenim koledarskim dnem ali pogojen s kakšnim dogodkom. V konkretnem primeru je bil ta dogovorjen od 31. 12. 2014 dalje oziroma upoštevajoč 27. člen Splošnih pogojev za premoženjsko zavarovanje PZ-13 od 24. ure dneva, ki je v zavarovalni polici označen kot začetek zavarovanja (31. 12 .2014), če je v 30-tih dneh od tega dne plačana zavarovalna premija, sicer pa po izteku 24 ur od dneva, ko je plačilo prejeto. Te določbe splošnih pogojev ni mogoče razlagati tako, da predčasno plačilo premije lahko vpliva na materialni začetek zavarovalnega razmerja oziroma na tek zavarovalnega jamstva, za kar se zavzema pritožba. Po določilu 946. člena OZ je namreč za učinkovanje zavarovalne pogodbe bistven trenutek, ki je v polici označen kot dan začetka zavarovanja, in pogodba učinkuje od 24 ure dneva, ki je kot tak dan označen v polici, vse do konca zadnjega dneva časa, za katerega je zavarovanje sklenjeno.
Za izpodbijanje sklepov skupščine d. o. o. se smiselno uporabljajo določbe zakona o delniški družbi, torej tudi določba prvega odstavka 399. člena ZGD-1, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine v katerih družba posluje. Stališče, da je navedeno določilo smiselno uporabiti tudi pri d.o.o., zlasti ko gre za kapitalsko strukturirano d.o.o. kot je tožena stranka, je zavzela tudi novejša sodna praksa, kakor tudi teorija. Po stališču pritožbenega sodišča je uporabo določbe prvega odstavka 339. člena ZGD-1 mogoče izključiti le izjemoma, v primeru manjših izrazito osebno strukturiranih družb. Ni namreč spregledati, da sta tako d.o.o. kot d.d. kapitalski družbi, katerih namen je ustvarjanje dobička, zato razlikovanja med njima glede pravice do dobička ni. Osnovna korporacijska pravica delničarjev delniške družbe kot tudi družbenikov d.o.o. je pravica do dividende oziroma do dela dobička, saj imajo oboji pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci in se dobiček deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba oziroma statut ne določa drugače. V obeh oblikah družb je potrebno ustrezno zavarovati interes manjšinskih delničarjev oziroma družbenikov pred večinskimi delničarji oziroma družbeniki, ki lahko vedno znova preglasujejo manjšino, saj pri uporabi bilančnega dobička pri obeh trčita interes varstva družbe na eni strani in interesi delničarjev oziroma družbenikov na drugi strani. Ravno varstvu manjšinskih delničarjev oziroma družbenikov pa je namenjena izpodbojna tožba po 399. členu ZGD-1 in brez te določbe manjšinski družbeniki oziroma delničarji nikoli ne bi mogli doseči izplačila dobička, če bi večina temu nasprotovala. Pritožbeno sodišče tako ne vidi tehtnega razloga za drugačno obravnavanje družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo v primerjavi z delničarji delniške družbe, ko gre za delitev dobička. Praviloma manjše število družbenikov v d.o.o. in njihova večja povezanost z družbo ne moreta biti odločilna elementa zaradi katerih pravilo iz 399. člena v zvezi s členom 522 ZGD-1 o izpodbojnosti sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička ne bi veljalo za družbenike družbe z omejeno odgovornostjo.
premoženjska škoda – soprispevek – starost oškodovanke
Tožnica neutemeljeno oporeka svoji sokrivdi za nastalo škodo. Kupec gotovo sme pričakovati varnost pri nakupovanju, kar pa ne pomeni, da lahko zanemari najbolj elementarno pozornost in previdnost, ki se pričakujeta od vsakega razumnega človeka, tudi takrat, ko ga morda pritegne ali zmoti vsiljivo trgovsko oglaševanje. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na tožničino starost. Tožnica je bila namreč v času škodnega dogodka stara (šele) 73 let, ni bila gibalno ovirana in, kot je sama priznala, ni imela težav z vidom. Poleg tega je sporni reklamni pano opazila že ob svojih prejšnjih obiskih v isti trgovini, kjer je redna stranka. Sodeč po fotografijah, na katere se opira izpodbijana sodba, je ob panoju dovolj prostora za nemoteno hojo mimo. Materialnopravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da sporni reklamni pano oziroma njegov podstavek ni pomenil nepredvidljive ovire, ki se ji tožnica ob zadostni skrbnosti ne bi mogla izogniti. Povsem upravičeno je tožnici zato pripisalo 50 % prispevek k nastanku škode.