izločitev odredbe preiskovalne sodnice - izločitev dokazov - faza predobravnavnega naroka - nepravilno izvršen zaseg predmetov kot samostojno preiskovalno dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - instrukcijski rok za odgovor na predlog obrambe za izločitev dokazov - konkretizacija kršitev kazenskega zakona - dokazi, na katere se sodba ne sme opirati - privilegij zoper samoobtožbo
Predmet izločitve so dokazi in posamezna obvestila in ne sodne odločbe.
- Ko je zaseg opravljen kot samostojno preiskovalno dejanje, v ZKP ni nikjer določeno, da se sodba, ko je zaseg nepravilno izvršen, na zapisnik in potrdilo o zasegu predmetov ne bi smela opreti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023459
KZ člen 26, 26/1, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 167, 167/2.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - enoosebna družba - storilec in oškodovanec v isti osebi - zahteva za preiskavo - obstoj utemeljenega suma - namen preiskave
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da nesoglasje preiskovalne sodnice temelji na zmotnem stališču, da ni mogoče storiti kaznivega dejanja iz člena 244 KZ in zato tudi ne po členu 240 KZ-1 zato, ker ne more biti storilec in oškodovanec v isti osebi, če ima gospodarska družba le enega družbenika. Takšno stališče je namreč zmotno, saj ga ovrže novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ima podlago tudi v Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa.
zdravljenje v tujini - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganja dokaza zavrne le tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, kateri dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jo z morebitno vložitvijo pritožbe napade.
smrt obdolženca - ustavitev postopka - premoženjskopravni zahtevek - napotitev na pravdo
Po členu 139 ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, in sicer od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe.
Sodišče je ugotovilo, da premoženjske zmožnosti pravdnih strank niso enake, zato je odločilo, da mora mati kriti večji del dekletovih potreb. Takšno stališče ni pravilno. Osredotoči se namreč na višino trenutne plače, a pozabi na oceno pridobitnih zmožnosti toženca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje vsekakor izhaja, da je tožnik tik pred začetkom tega postopka zaslužil povprečno 843,00 EUR, v izpodbijani sodbi (in trditvah toženca) pa ni najti prav nobenega razloga, ki bi utemeljeval, zakaj ne bi mogel še naprej opravljati izmenskega dela, ki mu je omogočalo boljši zaslužek.
ZIZ člen 38, 38c, 222, 223. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 116, 116/6.
stroški izvršitelja – izpraznitev in izročitev nepremičnine – stroški hrambe in prodaje stvari, odstranjenih iz prodane in izročene nepremičnine
ZIZ posebej ureja vprašanje stroškov hrambe in prodaje premičnin, odstranjenih iz izpraznjene in izročene nepremičnine, in se glede teh stroškov ne uporabljajo splošne določbe 38. člena in 38.c člena ZIZ, kolikor urejajo stroškovno razmerje med izvršiteljem in upnikom.
S tem ko je nepremičnina izpraznjena in izročena upniku, je v razmerju do njega izvršilni postopek končan. Zato je tudi v 222. in 223. členu ZIZ posebej določeno, da stroški hrambe in prodaje premičnin, ki so bile odstranjene iz nepremičnine, bremenijo neposredno dolžnika. Stališče o neposrednosti stroškovnega razmerja med izvršiteljem in dolžnikom utemeljuje ureditev (na katero se tudi sklicuje pritožnica), da sodišče dovoli prodajo stvari na dolžnikove stroške po uradni dolžnosti, in ne na predlog upnika.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - zagovor
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica namreč ni neutemeljeno odklonila dela pri drugem uporabniku, saj ji delo pri drugem uporabniku nikoli ni bilo odrejeno oziroma, k drugemu uporabniku nikoli ni bila napotena.
Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, ni kršilo 254. člena ZPP. Potreba, da sodišče v sporu angažira novega izvedenca iste ali podobne stroke (to je izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog.
Ne glede na to ali je odpovedni razlog po 1. alineji oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je potrebno izhajati iz delavčeve krivde. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega roka ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, glede katere ima pritožba sicer prav, da je zmanjšana prištevnost ne izključuje že sama po sebi, vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo zgolj z ugotovitvijo bistveno zmanjšane prištevnosti, temveč je presojalo njen vpliv na tožničino ravnanje. Šele ugotovitev, da se tožnica ni zavedala, da ravna napačno, ker ni bila zmožna razumno presojati svojega ravnaja, utemeljuje pravni zaključek, da tožnici ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti.
preživnina - stroški preživljanja - stroški postopka - spor iz razmerij med starši in otroki - spremenjene okoliščine
Tožnik v pritožbi po presoji pritožbenega sodišča nekonkretizirano izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe vsake od mladoletnih toženk 540,00 EUR mesečno, saj navaja le-to, da so opredeljene v neskladju s splošno znanimi preživninskimi potrebami. Tudi ne graja opredeljeno nobenega ugotovljenih stroškov, ki nastajajo s preživljanjem mladoletnih toženk.
Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, torej po načelu uspeha v pravdi, s tem pa ni pravilno uporabilo zakonskih določb o stroških pravdnega postopka. Vendar po presoji pritožbenega postopka s tem ni odločilo o stroških postopka v tožnikovo škodo. Prosti preudarek o odločitvi o stroških postopka ne pomeni, da vsaka stranka krije svoje stroške, kot to zmotno meni pritožba.
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 7, 7-9, 15, 15/1, 15/1-3,15/2.
odločba o prekršku - obstoj prekrška - opis prekrška - zahteva za sodno varstvo - zakonski znaki prekrška - zavajajoča poslovna praksa - televizijski kviz
Čas, v katerem mora pravna oseba potrošniku izročiti nagrado ali ustrezno nadomestilo, ni zakonski znak prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP, na podlagi katere se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik ali podjetnica posameznica, ki uporabi zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno.
Vsi znaki prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP so določeni v ZVPNPP, prav tako se navedena kazenska določba ne sklicuje na splošne pogoje poslovanja posamezne pravne osebe, zato le-ti ne predstavljajo materialne dopolnilne norme, s katero je določen kateri od zakonskih znakov prekrška.
ZDR člen 6a, 6a/4, 34, 34/2, 43, 43/1, 45, 45/2, 47.. ZDR-1 člen 8.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - višina odškodnine - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v zvezi s tožnikovim delom ravnala protipravno, ker ni zagotovila delovnega okolja, v katerem bi bil tožnik varovan pred trpinčenjem (tožena stranka ni zagotovila pogojev za varnost in zdravje tožnika v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu; ustreznosti delovnih razmer, kljub tožnikovim opozorilom, ni preverila niti mu ni zagotovila opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti). Zato je odškodninski zahtevek utemeljen.
V skladu z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, ki ga je utrpel delavec. Iz izpovedi tožnika in mnenja izvedenke izhaja, da je tožnik zaradi odrejanja dela v škodljivih delovnih razmerah telesno in duševno trpel. Pri tem ni odločilno le, da je tožnik bolečine trpel zelo kratko obdobje (skupaj približno manj kot dva tedna), ampak je treba v skladu z 8. členom ZDR-1 pri odmeri denarne odškodnine upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec, in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Ob upoštevanju odvračilne funkcije je glede na ugotovljeno ponovitev kršitve zagotavljanja varnega delovnega okolja po presoji pritožbenega sodišča primerna skupna odškodnina v znesku 2.000,00 EUR, kar znaša nekaj manj kot dve povprečni mesečni neto plači v času sojenja na prvi stopnji.
alternativno prestajanje izrečene zaporne kazni - način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - presoja okoliščin - subjektivne in objektivne okoliščine - odločba o kazenski sankciji - oprava dela v splošno korist - ponovitvena nevarnost - predkaznovanost
Ni dvoma, da pri obsojencu nadomestitev zaporne kazni z navedeno alternativno obliko ne bi dosegla učinka, namena in ne smisla alternativnega prestajanja zaporne kazni, ki je v tem, da obsojenec zavestno poravna svoje storjeno nepravo ravnanje z nasprotnim pozitivnim ravnanjem. Nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na prostosti je pri obsojencu glede na njegovo obširno predkaznovanost velika in zato tudi konkretna. Sodišče prve stopnje že ob izbiri in odmeri kazenske sankcije obdolžencu zato ni izreklo pogojne obsodbe, torej sankcije opominjevalne narave, saj je pravilno ugotovilo, da takšna sankcija pri obsojencu ne bi več dosegla namena kaznovanja in da mu je bilo zato potrebno izreči kazen zapora. Le tako izrečena kazen zapora bo pri obsojencu tudi po mnenju pritožbenega sodišča vplivala toliko vzgojno, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.
Tožnica je bila v letu 2011 ocenjena z oceno dobro, kar je Komisija za preizkus ocene pri toženi stranki potrdila z izpodbijanim sklepom. Komisija je tožnico na sejo sicer vabila, vendar pa skladno s sprejetim dogovorom o naknadni predložitvi dokumentacije s strani tožnice in njene nadrejene, na tej seji ocena delovne uspešnosti ni bila preizkušena. Preizkus ocene je bil opravljen šele po pridobitvi ustrezne dokumentacije, pri čemer pa tožnica ni bila udeležena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je zaradi te postopkovne kršitve odločitev tožene stranke nezakonita.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000505
ZObr člen 93, 93/4, 93/6.. ZSSloV člen 61, 61/1.. ZDR člen 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 171, 179.
odpravnina - vojak - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda
Tožnik je zahteval plačilo odpravnine po četrtem odstavku 93. člena ZObr, ker tožena stranka z njim ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Četrti odstavek 93. člena ZObr določa, da ima vojak pravico do odpravnine, če je delal v ministrstvu za obrambo najmanj deset let, pa pogodbe o zaposlitvi ne more podaljšati zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov, ki niso posledica njegovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku pogodba ni bila podaljšana zaradi njegovih zdravstvenih razlogov. Le-te pa niso posledica tožnikovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljen.
V Sloveniji niso bile izčrpane možnosti za zdravljenje, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini utemeljeno zavrnilo.
ZZZDR člen 106, 106/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
razmerja med starši in otroki - stiki - ureditev stikov otroka s staršem - otrokova korist - naslov dejanskega prebivališča - fikcija vročitve - odsotnost z naroka - opravičilo odsotnosti z naroka - sodelovanje stranke v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ob dejstvu, da v obravnavanem primeru starša mladoletne deklice ne živita (le) ločeno, ampak živita v dveh različnih državah in da je zaradi narave svojega poklica (pilot) nasprotni udeleženec večino časa odsoten, delodajalec pa mesečno vnaprej planira njegove delovne obveznosti, je treba pri načrtovanju stikov postopati skrbno in upoštevati vse dejavnike, ki narekujejo urejanje stikov.
Z naroka za glavno obravnavo je nasprotni udeleženec izostal zaradi službenih obveznosti, svojo odsotnost je opravičil, opravičilo je poslal priporočeno po pošti pred narokom. Pojasnil je tudi, da mora za dopust zaprositi že mesec pred predvideno odsotnostjo do 5. v mesecu. Nobenega od navedenih razlogov prvostopenjsko sodišče pri vodenju postopka ni upoštevalo. Postopek je zaključilo ob odsotnosti nasprotnega udeleženca. S tem mu je onemogočilo sodelovanje v postopku in je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
nadomestilo za čas čakanja na drugo delo - preplačilo - neupravičena obogatitev
V 194. členu ZPIZ-2 je določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki urejajo obligacijska razmerja. Po 3. odst. 190. člena OZ obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za t.i. verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel, kar je podano tudi v predmetni zadevi.
Sodišče prve stopnje ni dalo zadostnega pomena osnovnemu kriteriju za odmero denarnega povračila, ki je v trajanju tožnikove zaposlitve pri toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku. Šlo je namreč za 6 let in pol trajajočo zaposlitev, kar je izhodišče za odmero denarnega povračila oziroma, za presojo, ali je tožnikovo upravičenje do vrnitve na delo k toženi stranki ustrezno nadomeščeno z denarnim povračilom zgolj v višini ene tožnikove plače.
Tožena stranka tožniku v času ko je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije ni zagotovila tedenskega počitka. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
pogodba o zaposlitvi - delovno mesto - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je dejansko, ne le formalno, zasedal delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.