ZDR-1 člen 85, 109, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 99, 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - zagovor
Tožnica je na dan zagovora ob 8.18 uri po elektronski pošti sporočila, da se zagovora zaradi bolezni ne bo udeležila. Pri tem ni pojasnila vzrokov za bolniški stalež, prav tako ni podala pisnega zagovora, ki bi ga sicer lahko podala, pri čemer je sama tudi izpovedala, da se je o primeru dogovarjala z odvetnikom. Tožena stranka je bila dolžna tožnici omogočiti zagovor, ni pa bila dolžna preložiti zagovora, saj ZDR-1 v 109. členu določa kratek prekluzivni rok v 30 dneh od ugotovitve razloga za redno odpoved in bi tožena stranka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da navedeni prekluzivni rok zamudi. Tožena stranka tudi ni bila dolžna tožnico posebej opozoriti na možnost pisnega zagovora, pri čemer je tožnica pred tem bila direktorica tožene stranke, zato je poznala oziroma, je morala poznati določila delovnopravne zakonodaje v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožnica je večkrat odobrila in izvedla plačilo izvajalcem za storitve, ki niso bile opravljene. S svojim ravnanjem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev iz 257. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000505
ZObr člen 93, 93/4, 93/6.. ZSSloV člen 61, 61/1.. ZDR člen 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 171, 179.
odpravnina - vojak - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda
Tožnik je zahteval plačilo odpravnine po četrtem odstavku 93. člena ZObr, ker tožena stranka z njim ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Četrti odstavek 93. člena ZObr določa, da ima vojak pravico do odpravnine, če je delal v ministrstvu za obrambo najmanj deset let, pa pogodbe o zaposlitvi ne more podaljšati zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov, ki niso posledica njegovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku pogodba ni bila podaljšana zaradi njegovih zdravstvenih razlogov. Le-te pa niso posledica tožnikovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljen.
oškodovanec kot tožilec - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - zavrženje kazenske ovadbe
ZKP v določbah, ki urejajo skrajšani postopek, med drugim v prvem odstavku 431. člena določa, da lahko državni tožilec pred vložitvijo obtožnega predloga predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja; če se sodnik strinja z njegovim predlogom, opravi preiskovalna dejanja, nato pa pošlje vse spise državnemu tožilcu; v drugem odstavku istega člena pa ZKP določa, da če se sodnik ne strinja s predlogom za posamezna preiskovalna dejanja, obvesti o tem državnega tožilca. Ker v obravnavani zadevi ni bil vložen obtožni predlog, temveč je bilo predlagano, da se opravijo posamezna preiskovalna dejanja, navedeni zakonski določbi pa se uporabljata tudi v primeru, če posamezna preiskovalna dejanja sodišču predlaga oškodovanec kot tožilec, mora sodnik, če se ne strinja s predlogom, da se opravijo preiskovalna dejanja, o tem, da jih ne bo opravil, obvestiti oškodovanca kot tožilca oziroma njegovega pooblaščenca in predloga ne zavrže.
ZPIZ-1 člen 7, 15, 15/2, 16, 16/1.. ZPIZ-2 člen 6, 429.. ZMEPIZ-1 člen 81.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - izvzem iz obveznega zavarovanja
Obveznost pokojninskega in invalidskega zavarovanja družbenikov, ki so bili hkrati poslovodne osebe, od uveljavitve novele ZPIZ-1C s 1. 1. 2002, obstaja ne glede na dosežen dohodek. Že od tedaj dalje se za družbenike, ki so bili poslovodne osebe, določba 1. odst. 18. člena ZPIZ-1 o izvzemu iz zavarovanja ni uporabljala, kot v skladu z ustaljeno sodno prakso, pravilno razloguje sodišče prve stopnje. S 15. členom ZPIZ-1 sta bili namreč urejeni obvezni zavarovanji dveh kategorij zavarovancev. Torej tistih, ki so samostojno dejavnost opravljali kot edini ali glavni poklic (1. odst.) in tistih, ki so bili družbeniki in hkrati poslovodne osebe gospodarskih družb, če niso bili zavarovani na drugi podlagi (2. odst.). Definicija samozaposlenih iz 8. člena se je nanašala na osebe iz 1. odst. 15. člena ZPIZ-1 in je od uveljavitve novele ZPIZ-1C zavarovanje bilo le za to kategorijo obvezno, če so z dejavnostjo ustvarili dohodek, ki je dosegal vsaj minimalno plačo.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066271
ZP-1 člen 25, 25/1, 25/2. ZVoz 50, 50/8.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - razlogi za odvzem predmetov - lastništvo predmeta
Ker je pritožba predlagatelja vložena izključno zaradi neizrečene, vendar s strani predlagatelja predlagane, stranske sankcije odvzema predmeta, je višje sodišče zadevo obravnavalo le glede vprašanja, ali je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje za vrnitev vozila in za neizrek predlagane sankcije, ali pa bi moralo sodišče poleg glavne sankcije (globe) obdolžencu izreči tudi stransko sankcijo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001847
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda
Tožena stranka je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar tožnik vtožuje odškodnino, ker trpi zaradi nezmožnosti za delo in posledičnih občutkov nekoristnosti, kar ni posledica nezakonitega ravnanja toženke, ampak dejstva, da tožnik dela zaradi zdravstvenih omejitev ne more opravljati. Nepravilnosti v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bile v pretežni meri sanirane, saj sta stranki v zvezi z razveljavitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili sodno poravnavo, tožniku pa so bile tudi priznane pravice na zavodu za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 184. člena ZDR je glede odločitve o povzročeni škodi tožniku odločilo po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 131. člena OZ). Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati niti protipravnosti ravnanja tožene stranke, prav tako vzročne zveze med škodo, ki mu je nastala, in ravnanjem tožene stranke, zato je utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.
Obnova postopka, ki jo ZPP ureja v 394. členu, je izredno pravno sredstvo. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Po določbi četrtega odstavka 86. člena ZPP pa navedeno ne velja le v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Tožnik je obnovo postopka vložil sam in v njem tudi zatrjeval, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Po določbi 91. člena ZPP sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Tega pogoja tožnik ni izkazal (nasprotno, meni, da je upravičen podati laični predlog za obnovo postopka), zato je sodišče prve stopnje izredno pravno sredstvo (obnovo postopka, ki jo je vložil tožnik sam in ni izkazal pogoja iz četrtega odstavka 86. člena ZPP) kot nedovoljeno pravilno zavrglo (prvi odstavek 91. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, ni kršilo 254. člena ZPP. Potreba, da sodišče v sporu angažira novega izvedenca iste ali podobne stroke (to je izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog.
Ne glede na to ali je odpovedni razlog po 1. alineji oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je potrebno izhajati iz delavčeve krivde. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega roka ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, glede katere ima pritožba sicer prav, da je zmanjšana prištevnost ne izključuje že sama po sebi, vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo zgolj z ugotovitvijo bistveno zmanjšane prištevnosti, temveč je presojalo njen vpliv na tožničino ravnanje. Šele ugotovitev, da se tožnica ni zavedala, da ravna napačno, ker ni bila zmožna razumno presojati svojega ravnaja, utemeljuje pravni zaključek, da tožnici ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti.
ZDR-1 člen 6, 9, 9/2, 89, 89/1, 89/1-1, 98, 108, 108/6.. OZ člen 288.. - člen 50.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prevoz na delo in z dela - odpravnina - zakonske zamudne obresti
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo poslovanja in uvedla avtomatizirano obdelavo podatkov, zaradi česar je odpadla potreba po ročnem vnosu in obdelavi podatkov s strani delavcev iz enote kontrolinga, v kateri je bila zaposlena tožnica. Zato je tožena stranka enoto kontrolinga ukinila in posledično zmanjšala število delavcev na delovnem mestu samostojni analitik, ki ga je zasedala tudi tožnica, z dveh na enega. Del nalog, ki jih je opravljala tožnica, je zaradi uvedbe avtomatizirane obdelave podatkov ukinila, preostale naloge pa je prerazporedila med druge delavce. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
V skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Zamik izplačila odpravnine za delavca ne pomeni ugodnejše pravice. Določba šestega odstavka 108. člena ZDR-1 ni določena med izjemami, ki so naštete v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, glede katerih je ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1 dopuščena drugačna ureditev s kolektivno pogodbo. Zato je sodišče pravilno upoštevalo rok iz šestega odstavka 108. člena ZDR-1 in pri tem tudi pravilo o vrstnem redu vračunavanja iz 288. člena OZ, po katerem se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so natekle do dneva plačil, morebitni ostanek pa se uporabi za (delno) poplačilo glavnice.
zahteva za sodno varstvo - odločanje sodišča - smiselna uporaba določb pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku
Sodišče prve stopnje nima pravne podlage za uporabo določbe osmega odstavka 163. člena, po kateri še višje sodišče izjemoma s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, ker ZP-1 v 65. členu, ki ureja odločanje sodišča po zahtevi za sodno varstvo, ne določa možnosti, da sodišče prve stopnje razveljavi plačilni nalog.
veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila – pogoji za vpis pravice – odločanje o vpisu po stanju na dan vložitve zemljiškoknjižnega predloga – učinkovanje vpisov v zemljiško knjigo
V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo vrstnega reda vpisov (10. člen ZZK-1) in načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1). Slednje določa, da vpisi pravic učinkujejo od dne, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis. Na dan začetka zemljiškoknjižnega postopka je zemljiškoknjižno dovolilo veljalo, stanje v zemljiški knjigi je vpis dopuščalo, zato je zemljiškoknjižno sodišče vpis moralo dovoliti. Ker od dneva vložitve predloga velja, da je predlagatelj zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, pritožnika ne moreta z naknadnimi pravnimi posli brez udeležbe predlagatelja vplivati na njegov položaj.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici, poleg že v predsodnem upravnem postopku priznanih fizičnih razbremenitev, časovna razbremenitev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 235, 235/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – možnost nadaljevanja delovnega razmerja – obrazložitev odpovednega razloga – obrazložitev odpovedi – naklep – huda malomarnost
V odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Delodajalec mora konkretno navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev očitkov mora biti po vsebini dovolj določna, da lahko predstavlja podlago za uspešno pripravo delavca na zagovor (pravica do obrambe) oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi (pravica do dostopa do sodišča), poleg tega morajo biti očitki tako časovno opredeljeni, da lahko sodišče presodi pravočasnost podaje odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku tudi ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve (dejanskih) razlogov iz odpovedi.
Delavcu je zaradi kršitve mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren, torej če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. Delavcu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi objektivne odgovornosti (npr. za kršitve, ki jih storijo njegovi podrejeni). Dokazno breme, da gre za hudo malomarnost ali naklep, je na delodajalcu. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava.
ZŠtip-1 člen 18, 18/3, 24, 26. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (2014) člen 17.
Zoisova štipendija - začasno prebivališče - exceptio illegalis - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij je v 17. členu določil, da štipendistu dodatek za bivanje pripada, če ima med drugim od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta v kraju izobraževanja prijavljeno začasno prebivališče v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča. Pravilnik oži pravico do dodatka za bivanje k Zoisovi štipendiji, kot jo na zakonski ravni ureja ZŠtip-1. ZŠtip-1 za dodelitev obravnavanega dodatka določa le pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ne pa, da mora biti prijavljeno na prvi šolski dan. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno uporabilo t. i. inštitut exceptio illegalis, odklonilo uporabo nezakonitega 17. člena Pravilnika in odločilo neposredno na podlagi ZŠtip-1, tako da je do dodatka k štipendiji ob izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev upravičen tudi študent, ki začasno prebivališče v kraju izobraževanja ne prijavi prav na prvi šolski dan, temveč kasneje, in sicer od dneva prijavljenosti dalje.
pogoji za vpis - listine, ki so podlaga za vpis – zapisnik zapuščinske obravnave – skupno premoženje
V zemljiškoknjižnem postopku zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis (načelo formalnosti iz 124. člena ZZK-1). Ker zapisnik naroka ni taka listina, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pravilna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000730
ZDSS-1 člen 36, 38, 38/1.. ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131, 179.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost
Tožnik se je poškodoval pri delu, ko mu je kamnita plošča nagrobnika stisnila prst desne roke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke, saj nagrobna plošča sama po sebi ni nevarna stvar, tudi dejavnost urejanja grobov ni nevarna dejavnost.
Izvedenec za varstvo pri delu je pojasnil, da sicer ne obstaja predpis, ki bi določal, kako se varno odstranjuje nagrobne plošče, da pa obstajajo temeljna načela varstva pri delu, ki jih delodajalec mora upoštevati. Delodajalec kot vodja del bi moral delo organizirati tako, da bi ga lahko tožnik in sodelavec varno opravila. Izvedenec je pri tem ugotovil, da tožena stranka ni izkazala programa usposabljanja in potrdila o preizkusu praktične usposobljenosti, ko izvajalec usposabljanja pokaže, kako mora delavec varno opravljati delo in kakšne pripomočke more ob tem uporabljati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je za nastalo škodo odgovorna tožena stranka v višini 90 %, tožnik pa le 10 %.
zdravljenje v tujini - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganja dokaza zavrne le tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, kateri dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jo z morebitno vložitvijo pritožbe napade.
obnova postopka - nova dejstva - novi dokazi - rok za vložitev predloga - subjektivni rok
Tožena stranka je 8. 9. 2015 oziroma najkasneje 29. 9. 2015 zvedela za dejstvo, da je tožnica prejemala nadomestilo iz naslova brezposelnosti v spornem obdobju, kar uveljavlja kot novo dejstvo s predlogom za obnovo postopka, s katerim tožena stranka želi doseči znižanje obveznosti do tožnice iz naslova nadomestila plače za čas, ko je prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti. Že v letu 2015 je tožena stranka, razpolagala tudi z odločbama ZPIZ oz. ZRSZ kot novimi dokazi s tem v zvezi. Subjektivni 30 dnevni rok iz 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP je tako začel teči že v letu 2015, ko je tožena stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila. Zato je tožena stranka zamudila tridesetdnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023478
KZ-1 člen 73, 73/1, 135, 135/2-1. ZKP člen 148. ZNPPol člen 4, 4/1, 4/1-2.
odvzem predmetov - pištola uporabljena pri kaznivem dejanju - zaseg predmeta s strani policije
Varnostni ukrep iz 73. člena KZ-1B (odvzem predmetov) se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, da znova stori kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je obdolžencu odvzelo zaseženo pištolo, ker je njegova last, pa tudi ker so sicer tak ukrep narekovali tudi razlogi splošne varnosti, torej da obdolženec ne bi ponovno storil kaznivega dejanja. Glede na dejstvo, ki zagotovo izhaja iz podatkov spisa, sta obdolženec in oškodovanec v hudem sporu, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstaja večja nevarnost za obdolženčevo ponavljanje kaznivega dejanja. Pritožba obdolženca zoper odločbo o izrečenem varnostnem ukrepu je torej iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena.
Pri tožnici je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni in ji je sodišče priznalo pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 26. 5. 2014 dalje. Tožena stranka v zvezi s tem pravilno opozarja na 401. člen ZPIZ-2. Zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po ZPIZ-2 pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2, se ne morejo priznati pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, razen invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje obseg zavarovanja tožnice za širši oziroma ožji obseg ni ugotavljalo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno glede odločilnih okoliščin, ki vplivajo na samo odločitev.