URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4, 34, 34/1, 34/1-4.
pravni interes - varstvo ustavnih pravic
Pravni interes, ki ga mora imeti tožena stranka, obstaja ves čas upravnega spora le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oz. pritožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more biti več.
V konkretnem upravnem sporu nista v konfliktu ustavna pravica do varstva osebnih podatkov na eni strani in varstvo pravice do varnosti zasebne lastnine ali pravice do splošne svobode ravnanja na drugi strani, ker gredo omenjene pravice iz 34., 33. oziroma 35. člena Ustave lastnikom stanovanj v večstanovanjski hiši, ne pa tožeči stranki in jih tožeča stranka ne more uveljavljati v imenu nosilcev omenjenih pravic. Tožena stranka v upravnem sporu varuje javni interes, ki pa se odraža v javno-pravni zahtevi za pravilno uporabo ZVOP in znotraj tega posebej za izvajanje določb o inšpekcijskem nadzoru po ZVOP. V konkretnem upravnem sporu gre zato za kolizijo med pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave na eni strani, ki pripada tožeči stranki, in javno koristjo na drugi strani, ki jo zastopa tožena stranka (9. oddelek ZVOP). V konkretni presoji, ali je sporni upravni ukrep pravilno omejil ustavno pravico tožeče stranke kljub temu, da gre za kolizijo med pravico in javnim interesom, je treba uporabiti načelo sorazmernosti, ker to izhaja iz prakse Ustavnega sodišča v zvezi z uporabo določila 74. člena Ustave. Če zakonodaja video nadzora ne bi dovoljevala, potem ga skladno z načelom legalitete in delitve oblasti (2. odstavek 3. člena, 2. odstavek 120. člena, 4. odstavek 153. člena Ustave) tudi ne bi smel dovoliti upravni organ, četudi bi za to govorila dejanska potreba. Po pravni interpretaciji sodišča je veljavna zakonodaja v času izdaje prvostopenjske odločbe dovoljevala video nadzor v večstanovanjskih hišah. Za varovanje javnega interesa prek ukrepa inšpektorja oziroma izpodbijane odločbe ni nujno potrebno, da predhodno že pride do kršitve zakona ali človekovih pravic. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 23. 5. 2002. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nezakonito posega v obligacijsko razmerje. Določba 74. člena Ustave se namreč uporablja neposredno (1. odstavek 15. člena Ustave) in obligacijska razmerja med zasebno-pravnimi subjekti so tej ustavni določbi podrejena.
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZS člen 83, 83/2-2, 83, 83/2-2.
varstvo ustavnih pravic
V obravnavani zadevi je potrebno o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti hitro, ob ustrezni razlagi 83. člena ZS, vsekakor prej kot v enem mesecu, sodišče pa začasne odredbe ni izdalo niti po več kot dveh letih od podane zahteve za izdajo le te. Glede odločanja o tožbenem zahtevku tožečih strank pa sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve Višjega sodišča v A. potekal hitro, čeprav lastninske tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati, od novega vpisa zadeve pod ustrezno opravilno številko pa je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja".
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4.
pravni interes - varstvo ustavnih pravic
Izhajajoč iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča, kar pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožeča stranka ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oz. pritožbi ne odloči.
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZUstS člen 50, 51, 51/1, 50, 51, 51/1. ZUS člen 34/1-3, 1, 1/3, 34.
varstvo ustavnih pravic
Ker je tožniku v konkretni zagotovljeno sodno varstvo v obsegu in na način kot je določen v Zakonu o zemljiški knjigi, po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki jih za zemljiškoknjižne zadeve navedeni zakon določa, pa je v primeru kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopustna tudi ustavna pritožba, tožnik ne more dodatno uveljavljati še sodnega varstva ustavnih pravic po 3. odstavku 1. člena ZUS.
ZST člen 36, 36/3, 12, 12/1, 12/1-3, 36, 36/3, 12, 12/1, 12/1-3. ZUS člen 23, 23/1. ZPP člen 155, 155.
stroški postopka
V primeru, ko gre za spor, ki se nanaša na varstvo ustavnih pravic, je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka, v skladu s 1. odstavkom 158. člena ZPP, ki določa, da kadar tožeča stranka umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
ZFDO člen 7, 7. ZDDO člen 62, 62/3. URS člen 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2, 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2. ZRPJZ člen 29, 29. ZUS člen 72/4, 60/2, 60/3, 72, 18, 60, 60/1-4, 1, 1/1, 1/2. ZSPJS člen 38, 38/1, 53. ZDIJZ člen 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4, 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4. MPDPPDFP člen 19. MKVCP člen 6, 10.
varstvo ustavnih pravic
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS. Pravno razlikovanje med "zagotovljeno" in "izvršljivostjo" pravice je v nasprotju z določilom 15. člena Ustave. Določilo 10. člena MKVČP po praksi Sodišča za človekove pravice prepoveduje državi, da posameznikom omejuje sprejemanje informacij, ki bi jih drugi radi oziroma so jih pripravljeni posredovati. Gre torej zgolj za princip varovanja negativne svobode. Ta pravica pa ne vzpostavlja pozitivnih obveznosti države za zbiranje in posredovanje informacij. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu, ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena. Z uveljavitvijo ZSPJS-B dne 19. 12. 2003 je stopila v veljavo spremenjena določba 53. člena, s katero je zakonodajalec datum začetka uporabe ZSPJS in s tem tudi določila 1. odstavka 38. člena ZSPJS prestavil iz 1. 1. 2004 na 1. 7. 2004. Ta volja zakonodajalca je za obravnavani spor ključnega pomena, ker ni mogoče šteti, da je glede javnosti plač v javnem sektorju ZDIJZ specialni predpis glede na ZSPJS in da zato po metodi razlage lex specialis derogat legi generalis ZDIJZ jemlje vsakršen pomen določilu 1. odstavka 38. člena v povezavi z določilom 53. člena ZSPJS. V obravnavanem upravnem sporu pa fizične osebe, na katere se nanašajo osebni podatki o plačah in nagradah, po evidenci Upravnega sodišča, niso sprožile sodnega varstva zaradi zaščite osebnih podatkov, do katerega so upravičene po določilu 20. člena ZVOP pred Upravnim sodiščem. Tožeča stranka zato v upravnem sporu zastopa samo interese organizacije, ne pa pravice in interese fizičnih oseb, kar pa ne pomeni, da Direktiva št. 95/46/EC nima nikakršnega pravnega pomena v konkretnem upravnem sporu, kajti Direktiva št. 95/46/EC je naslovljena na države članice (34. člen) in se po stališču ESP uporablja ne glede na to, ali obstoji dejanska in neposredna zveza s svoboščino prostega pretoka med državami članicami (sodba ESP v zadevi C-465/00, odst. 43), njen namen pa je zagotoviti prost pretok oseb tudi glede osebnih podatkov.
načelo sorazmernosti - prepoved retroaktivnosti - varstvo ustavnih pravic - poseg v pridobljene pravice - stranka v postopku
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Razmejitve med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice ni v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi, vzpostavljena ni niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno argumentira stališče, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila pred uveljavitvijo ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ZDIJZ (4. člen) ne vzpostavlja nobene obveznosti nobenemu subjektu za čas pred uveljavitvijo ZDIJZ, ampak vse obveznosti iz ZDIJZ segajo v čas po uveljavitvi ZDIJZ, saj so vse določbe začele veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS. V konkretnem primeru ZDIJZ (4. člen) nima učinka na pridobljene pravice za nazaj, ampak ima kvečjemu lahko učinek za naprej. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij, derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Če gre v konkretnem primeru za poseg v pridobljene pravice določenih gospodarskih subjektov, je le-ta poseg skladen z načelom zaupanja v pravo iz določila 2. člena Ustave. Prvostopenjski organ ni predhodno ugotovil dejstev, ali se navedeni konkretni podatki po pisnih sklepih družb štejejo za poslovno skrivnost (1. odstavek 39. člena ZGD) in če ne, zakaj je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer je treba škodo do stopnje razumne verjetnosti utemeljiti. V zvezi s pravnimi standardi za reševanje razmerij med dvema zavarovanima ustavnima pravicama, ki sta si v določenem primeru v konfliktu, velja načelo sorazmernosti iz 3. odstavka 15. člena Ustave. Glede na prakso Ustavnega sodišča RS v primerih, ko gre za kolizijo dveh ustavnih pravic pa bi organ v tovrstnih primerih lahko uporabil t.i. standard praktične konkordance. Pred uveljavitvijo ZDIJZ je Agencija lahko posredovala javnosti samo tiste podatke, za katere je bilo izrecno opredeljeno, da jih lahko; po uveljavitvi ZDIJZ, ki pa je na splošni ravni vzpostavil drugačen koncept transparentnosti delovanja javnega sektorja, tako da morajo biti javnosti dostopne vse informacije javnega značaja, razen v izjemnih primerih iz 6. člena ZDIJZ in v izrecnih izjemah po drugih področnih zakonih, pa mora Agencija na zahtevo predložiti vse informacije, za katere ZTVP-1 izrecno ne določa, da javnost do njih nima dostopa.
URS člen 157, 157/2, 157, 157/2. ZKP člen 383, 383/1, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 371, 371/1, 371/1-11. ZUS člen 34/1, 34/1-3, 1, 1/3, 34, 34/1, 34/1-3, 1, 1/3, 34.
sodno varstvo
Tožniki v tožbi zoper uvodoma navedeni toženi stranki zatrjujejo, da nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov in zahtevajo sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS zaradi kršitve ustavnih pravic, do katerih je prišlo pri ustni obrazložitvi sodbe v kazenski zadevi, s katero so bili tožniki oproščeni obtožbe. V tem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave, ki je povzeta v določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, po kateri v upravnem sporu odloča pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le v primeru, če ni zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor. Tožnikom je zagotovljeno drugo sodno varstvo glede zatrjevanih kršitev ustavnih izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper navedeno kazensko sodbo prve tožene stranke. Ta sodba se namreč med drugim sme izpodbijati tudi zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožba v kazenskem postopku po določbah ZKP je učinkovito pravno sredstvo, tudi če se nanaša na obrazložitev kazenske sodbe v primeru, če se ugotovi obstoj nasprotja med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom. Tožniki imajo v konkretnem primeru zoper uveljavljane kršitve ustavnih pravic na razpolago primarno sodno varstvo pred rednim sodiščem višje stopnje na podlagi rednega pravnega sredstva. Zato procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS v tem primeru ni podana. Po mnenju sodišča je tako primarno sodno varstvo tožnikom zagotovljeno na učinkovit način (in v konkretnem primeru tudi že izčrpano) v kazenskem postopku pred rednimi sodišči, v katerem imajo možnost vložiti tako redna, kot izredna pravna sredstva. Sodišče zaključuje, da poleg primarnega sodnega varstva z rednimi in izrednimi sredstvi zoper navedeno sodbo prve tožene stranke v kazenskem postopku po določilih ZKP tožniki ne morejo vzporedno uveljavljati še dodatnega sodnega varstva v upravnem sporu po 2. odstavku 157. člena Ustave in 3. odstavku 1. člena ZUS, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva v tem primeru ni izpolnjen. Zato je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena v povezavi s 3. odstavkom 3. člena ZUS.
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja je namreč sui generis organ, ker je samostojen državni organ (1. odstavek 28. člena ZDIJZ), kar pomeni, da ni sestavni del ali strukturno povezan z nobenim drugim (ne)političnim oblastvenim organom (2. odstavek 28. člena ZDIJZ), ampak je samostojen procesni organ za vodenje pritožbenega postopka v zvezi z dostopom do informacije javnega značaja. To pomeni, da je tožena stranka samo v procesnem smislu instančni organ tožeči stranki, sicer pa ni s tožečo stranko v smislu določila 1. člena ZDIJZ v nikakršnem drugem pravno-političnem ali strukturno hierarhičnem razmerju. V prvi točki izreka je tožena stranka napačno navedla, da se odpravi odločba št. 564/Mvo z dne 16. 4. 2003, čeprav o tem aktu ne bi smela odločati v pritožbenem postopku, ampak le o odločbi št. 81/1AG-03-(304) z dne 15. 4. 2003. Druga točka izreka ima nepravilnosti zaradi tega, ker je premalo določna. V pravnem postopku se izvršuje izrek odločbe, ne pa obrazložitev. To pomeni, da mora biti izrek tako določen, da ga je mogoče brez vsakršnega dvoma tudi pravilno izvršiti. Razmejitev med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice. Ta razmejitev ni vzpostavljena niti v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Ne drži argumentacija tožeče stranke, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) in da zato ZDIJZ nima retroaktivnega učinka. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravico do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je zagotovljena po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Dejanska retroaktivnost po pravu EU ustreza t.i. pravi retroaktivnosti po slovenski pravni doktrini. Očitni retroaktivnosti po pravu EU pa ustreza t.i. neprava ali dejanska retroaktivnosti po slovenskem pravu, ki zahteva uporabo načela varstva zaupanja v pravo Slovenska ustavno-sodna praksa pa v zvezi s to vrsto retroaktivnosti varuje tudi pridobljene pravice, ker to izhaja iz določila 155. člena Ustave. Vendar pa so pridobljene pravice zavarovane tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Za konkretni primer to pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDIJZ tožeča stranka lahko javnosti posredovala samo tiste informacije, tistim subjektom in v tistih primerih, ki jih je izrecno določal ZTVP-1 in morebiti drugi relevantni predpisi, kot na primer ZJA (2. odstavek 18. člena, 1. odstavek 16. člena, 33. člen), ker je določilo 2. odstavka 39. člena Ustave dostop do informacije javnega značaja pogojeval z obstojem v zakonu utemeljenega pravnega interesa. Po uveljavitvi ZDIJZ pa je transparentnost delovanja same Agencije večja, saj tožeča stranka sicer enako kot prej varuje poslovne skrivnosti gospodarskih subjektov, ki so zavarovane po ZGD ali drugih specialnih predpisih, če urejajo gospodarske družbe, in enako kot prej, varuje osebne podatke, ki so zavarovani po ZVOP, ker so to izjeme po 2. in 3. točki 6. člena ZDIJZ, med tem ko mora dostop do vseh ostalih informacij, glede katerih ni izrecno omejen dostop javnosti, tožeča stranka na zahtevo omogočiti, če so izpolnjeni pogoji po ZDIJZ. Pridobljene pravice se torej lahko nanašajo kvečjemu na gospodarske subjekte na trgu vrednostnih papirjev, katerih podatki, ki jih je imela tožeča stranka, niso bili dostopni javnosti po ureditvi pred uveljavitvijo ZDIJZ, so pa postali odprti za javnost po novi ureditvi. Na tej točki pride v poštev presoja načela zaupanja v pravo. Če v konkretni zadevi gre za poseg v pridobljene pravice, je ta poseg v skladu z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in v konkretni zadevi ni kršeno določilo 155. člena Ustave.
ZZZDR člen 6, 78, 78/3, 106, 106/1, 106/2, 213. URS člen 23, 54, 54/1, 56, 56/1. MKVCP člen 8. KZNOP člen 3, 3/1, 9, 9/3. ZPP člen 409, 410. ZUS člen 1, 1/2 16, 16/1, 39, 39/1. ZST člen 13, 13/1.
izvedenec - stiki z otrokom
Prizadeta stranka je imela vzpostavljeno družinsko vez z mladoletno BB od njenega rojstva dne 15. 9. 2001, do starosti BB treh mesecev. Upravni organi, ki odločajo o stikih, morajo v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi z stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. Bistveno je vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je upravni organ naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili in da bi bila zlasti tožnica in prizadeta stranka, pa tudi BB, ki je bila ob izdaji prvostopenjske odločbe sicer stara samo 2 leti in 1 mesec, pripravljeni za vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist, in da je na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev dokazna ocena tožena stranke, na kateri temelji ureditev stikov, zakonita. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot velja v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Po presoji Upravnega sodišča je v tovrstnih sporih bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih in da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe v psiho-socialnem smislu ponujena pomoč za uspešno izvedbo stikov. Nadaljnje oziroma zadnje ključno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je, ali je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev in predhodno izvedenih pripravljalnih ukrepov v upravnem postopku določila stike tako, da načinu in intenzivnosti ureditve stikov ni mogoče očitati nerazumnosti.
pravica do sodnega varstva - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - zavrženje tožbe - odločitev o predlogu za začasno odredbo
V našem pravnem sistemu je na voljo sodno varstvo v upravnem sporu zoper dejanja ali opustitve po 2. odstavku 157. člena URS za varstvo pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja v primerih, ko postopek še ni pravnomočno končan. Sodno varstvo se v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča, kar pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožnik ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more več biti, saj dejanja ni več in ni več kaj preprečevati.
ZZZDR člen 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3, 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3. URS člen 56, 56/1, 23, 54, 54/1, 56, 56/1, 23, 54, 54/1. ZSV člen 88. ZUS člen 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16, 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16. ZPP člen 409, 409. MKVCP člen 8. MEKUOP člen 7.
stiki z otrokom - otrokova korist
Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in otrokom vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili ter da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Narava in obseg teh pripravljalnih ukrepov oziroma storitev pa sta odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera in v okviru tega je nujno medsebojno razumevanje in sodelovanje vseh vpletenih. Obveznosti za uporabo prisilnih ukrepov morajo biti omejene zaradi potrebe po uravnoteženju pravic in interesov obeh staršev in otroka. V zvezi s temi pozitivnimi obveznostmi je po presoji sodišča bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih ter da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe ponujena psihosocialna pomoč za uspešno izvedbo stikov. Pravilna in celovita informacija o odnosu otroka do starša, ki uveljavlja stike, je nepogrešljiva predpostavka za ugotovitev otrokove prave želje in s tem tudi za vzpostavitev že omenjenega ravnovesja med interesi vseh vpletenih.
Zaradi neposrednega uresničevanja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku je za sodno varstvo te pravice v upravnem sporu, ki ima pravno podlago v določilu 157. člena Ustave in stališčih Ustavnega sodišča, v večji meri kot v drugih upravnih sporih potrebna aktivnost strank v predhodnem postopku, da se ugotovijo ključna dejstva, ki so pravno-relevantna za varstvo te pravice v upravnem sporu. V tem smislu je po določilu 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu tožnik dolžan, kadar zahteva odločitev o pravici, opredeliti dejstva, na katera se opira zahtevek, po 3. odstavku istega člena pa mora, ko toži zaradi posamičnega dejanja, ki posega v ustavno pravico, v tožbi med drugim navesti dejanje, ki naj bi ga storila tožena stranka in dokaze o tem, da gre za poseg v ustavno pravico. Če ni posega v pravico, kar je dejansko vprašanje, tudi ne more biti kršitve pravice, kar je deloma pravno, deloma pa dejansko vprašanje (2. in 3. odstavek 15. člena Ustave). V pravico iz 23. člena Ustave RS sodišče (tožena stranka) ne more poseči, če še ni prejelo zadeve v reševanje. Relevanten čas, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za poseg in kršitev pravice iz 23. člena Ustave, nastopi z dnem, ko sodišče (tožena stranka) prejme zadevo v reševanje.
Sodišče je utemeljilo, da potrditev vsebine izjave tožnika z zaslišanja v upravnem postopku na zaslišanju pred sodiščem ne bi mogla vplivati na drugačno presojo sodišča ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v ničemer ne izpodbija po presoji sodišča bistvenega dela odločitve tožene stranke, to je, da tožniku glede na razmere na Kosovu z vidika odnosov med pripadniki obeh strank ne grozi preganjanje. Teh relevantnih dejstev pa tožeča stranka ne prereka, ampak zmotno misli, da dve grozilni pismi zadoščata za preganjanje v smislu ZAzil, kar pa ne drži.
Ker predmetni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v A, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, ne teče več, je Upravno sodišče RS, ob upoštevanju navedene sodne prakse Ustavnega sodišča RS, tožbo zoper vse v tožbi navedene tožene stranke zavrglo. Ker Republika Slovenija izvaja sodno oblast prek posameznih sodišč in so v tovrstnih zadevah relevantna konkretna dejanja sodišča, kot tudi konkretna dejanja strank(e) v sodnem postopku, in stranka tudi ne more tožbe uveljavljati zoper Ministrstvo za pravosodje RS, ker ta organ ne vodi sodnega postopka, ampak sodniško funkcijo opravljajo zgolj sodniki, ki so neodvisni in so vezani na ustavo in zakon (2. odstavek 3. člena in 125. člen Ustave RS). Z vidika upravnega spora je odškodninski zahtevek akcesorni zahtevek, o katerem je mogoče odločati samo, če sodišče v istem upravnem sporu po vsebini odloča tudi o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku.
Tožena stranka se je opredelila do razloga verskega preganjanja, ki sta ga navedla tožnika kot razlog za zapustitev izvorne države, kot tudi do vseh okoliščin, ki sta jih navedla v zvezi s tem razlogom. Tožnika v tožbi ne izpodbijata ugotovitve tožene stranke, da jima v matični državi ni grozilo preganjanje zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka se je opredelila do navedbe tožnika, da od leta 1999 dalje ni imel težav, takrat pa so uničili hišo in ga pretepli Srbi zato, ker je Albanec, in sicer je navedla, da četudi so ti dogodki resnični, gre za preganjanje v preteklosti. V tožbi tožnika ne navajata nobenih okoliščin, dejstev, podatkov ali razlogov, s katerimi bi podrobneje pojasnila, zakaj sta zapustila matično državo. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da iz obeh prošenj očitno izhaja, da tožnikoma v njuni izvorni državi ne grozi preganjanje, kot tudi, da sta prišla v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka je zato pravilno odločila v pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil.
varstvo ustavnih pravic - pravica do sodnega varstva - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Pravica do sojenja "brez nepotrebnega odlašanja" je kot sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva temeljna človekova pravica po 23. členu URS. V teoriji se ta pravica enači s pravico do "sojenja v razumnem roku", ki je po 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah sestavni del širše konvencijske pravice do poštenega sojenja. Navedena pravica torej zagotavlja posamezniku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svojo pravico. Razumnost dolžine postopka oziroma standard potrebnega odlašanja pa je treba oceniti glede na posebne okoliščine konkretnega primera, med njimi pa predvsem glede na kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika.
ZAzil člen 35/2, 33, 33/1, 35, 35/2, 33, 33/1, 35. ZUP člen 9, 9/1, 9, 9/1.
azil
Napačno je stališče tožnika, da bi morala tožena stranka tudi v t.i. pospešenem postopku preverjati razloge za humanitarni azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Ker je tožena stranka odločala v t.i. pospešenem postopku, je pravilno obravnavala le tista dejstva in okoliščine, ki so pomembne pri ugotavljanju, ali je podan kakšen izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka, ki je naknadno pribavila dokumente Upravne enote E, bi ob dejstvu, da tožnik zanika, da bi zaprosil za začasno bivanje, morala postopati po 1. odstavku 33. člena ZAzil oziroma upoštevati načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena ZUP (ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil) in tožniku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to je da se mu predočijo listine, ki jih je tožena stranka pridobila.
URS člen 3, 3/2, 15, 15/1, 15/4, 39, 39/1, 39/2, 44, 45, 88, 90. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4.
peticija - metoda razlage ustave
Ker samo jezikovna razlaga določila 45. člena Ustave ne daje določnega odgovora na to vprašanje, je sodišče v presoji upoštevalo tudi teleološko, sistematično in dinamično metodo razlage, ki so v povezavi z jezikovno razlago v tem primeru odločujoče in pretehtajo razlago, da je treba človekove pravice razlagati tako, da se lahko učinkovito uresničujejo in varujejo in je odločilo, ker je vložil tožbo zaradi varstva pravice do peticije v zadevi, v kateri je neposredno politično participiral oziroma ima zakonito možnost udeležbe v procesu pravno urejenega političnega diskurza v predstavniškem organu lokalne skupnosti, je tožbo sodišče zavrglo, ker tožniku z dejanjem tožene stranke očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije.