Tožena stranka bi morala v zvezi z vsemi projekti, ki jih je tožnik vložil, odločiti in mu tudi izdati upravni akt, ki mora vsebovati vse sestavine po določilih ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka z opustitvijo izdaje upravnega akta, ki ga ni izdala po določilih ZUP, kršila tožnikovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS (pravico do pravnega sredstva). Očitek kršitve postopka oziroma kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS je preuranjen, ker tožena stranka upravnega akta še ni izdala in tako ni znano, katera uradna oseba (osebe) je odločala oziroma opravljala posamezna dejanja v postopku oziroma ali so podani pogoji za izločitev po 35. členu ZUP. Tožnik toži tudi na ugotovitev, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta ustavna kršitev ni podana, ker je tožnik vložil predmetno tožbo v upravnem sporu in o njej odloča to sodišče. S samo vložitvijo tožbe in posledično tudi z odločanjem o njej s strani sodišča, je tožnik uresničil svojo ustavno pravico do sodnega varstva.
V izhodišču obravnavane zadeve je med strankama sporno vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna tožniku izdati pisni akt o razrešitvi s funkcije podžupana v skladu s pravili ZUP ali ne. To vprašanje je bistveno in med strankama sporno. Od navedenega vprašanja je odvisno, ali bi tožena stranka zaradi narave oziroma statusa pravno zavarovane procesne pravice iz 22. in 25. člena Ustave morala izdati ustrezen akt ob izvajanju sprejete odločitve iz svoje pristojnosti. Ustavne pravice se namreč uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, zaradi njihovega učinkovitega varstva pa imajo lahko tudi organi lokalne skupnosti dolžnost izdati ustrezen akt v tudi v primeru, če zakon izrecno za konkretno dejansko okoliščino (razrešitev s funkcije podžupana) ne predvideva izdaje posebnega akta. Zakonodajalec vseh konkretnih dejanj, zaradi katerih mora organ lokalne skupnosti pri izvrševanju odločitev, ki jih je sprejel v okviru svojih pristojnosti, ni mogel vnaprej predvideti, zato je na splošno določil, da so organi občine pri izvrševanju nalog iz svoje pristojnosti dolžni ravnati v skladu z Ustavo in zakoni. Ker Ustava zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in ker se v upravnem sporu lahko med drugim izpodbijajo tudi posamični akti o razrešitvah funkcionarjev, pa tožnik izpodbija prav akt o njegovi razrešitvi s funkcije podžupana, bi tožena stranka morala zaradi tožnikove procesne pravice iz 22. člena Ustave tudi v tem primeru izdati tožniku ustrezen akt v predpisani obliki in z obveznimi sestavnimi deli po standardih, ki jih določa ZUP. Med druge javnopravne stvari, ki po definiciji 2. člena ZUP nimajo značaja upravne stvari, je treba uvrstiti tudi tako pomembne javno-pravne zadeve, kakršna je razrešitev občinskega funkcionarja s funkcije podžupana, sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov. To je bistveno oteženo v primeru, če ni izdan ustrezen akt po pravilih ZUP. Da v konkretnem primeru ne bi šlo za poseg v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave, bi morala tožena stranka ob smiselni uporabi ZUP izdati ustrezen akt po pravilih ZUP v predpisani obliki in z vsemi sestavnimi deli, ki jih kot obvezne določa. Šele z izdajo (in ne z ugotovitvijo izida glasovanja o razrešitvi s funkcije) akta o razrešitvi namreč nastopijo pravne posledice izida glasovanja, kajti tudi v zadevah, kot je sporna razrešitev, je treba ob smiselni uporabi določb 207. člena ZUP (4. člen ZUP) šteti, da je o stvari odločeno (šele) z izdajo posamičnega akta, ki ima sestavine, predpisane za upravno odločbo. Določba 1. odstavka 33.a člena ZLS ne vsebuje materialnih pogojev za razrešitev, to pa pomeni, da ima tožena stranka pri odločanju o razrešitvi podžupana široko polje diskrecije, iz česar sledi, da mora biti vpliv kršitve procesnih pravil, ki niso absolutne kršitve predpisov o postopku, tudi dokazan, ne samo zatrjevan. Na splošno je dopustnost upravnega spora urejena z določbo 1. odstavka 4. člena ZUS. Vsakdo pa, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo, pri čemer je trditveno in dokazno breme na njegovi strani. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS se presojajo le posamični akti in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice, vendar skladno z načelom subsidiarnosti upravnega spora le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar implicitno predpostavlja dopustnost sodnega varstva.
Sodišče mora v obeh primerih - če je domnevni kršitelj nosilec javnih pooblastil in tudi če je tožnik zasebno-pravni subjekt, uporabiti klavzulo subsidiarnosti. Kadar gre za spor, v katerem tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ampak gre za zasebno-pravni subjekt, potem sodišču klavzule subsidiarnosti ni treba presojati po strogi metodi, ampak presoja po enostavnejši metodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Za sodno varstvo pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS sodišče ni pristojno, ker izpodbijana razsodba ni odločba nosilca javnih pooblastil v smislu 25. člena Ustave. Za varstvo osebnostnih pravic v smislu osebne integritete (35. člen Ustave) je celo po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika pristojno pravdno sodišče. Ravno tako ni nobene ovire za varstvo svobode izražanja pred pravdnim sodiščem, ker gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti. Ugotovitveno odločbo o neustavnem posegu v iztožljive pravice pa lahko izda katero koli državno sodišče v Sloveniji, kajti sodišča morajo zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) in imajo zato na podlagi določila 15. člena možnost odločiti o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo človekovih pravic, kar vključuje tudi odpravo posledic kršitve pravic.
Sodišče je moralo tožbo zavreči, ker dejanje drugotožene stranke, zaradi katere je bila vložena tožba, torej njeno domnevno sojenje v nerazumnem roku, več ne traja, saj je drugotožena stranka o zadevi že odločila; zaradi tega tožnik tudi nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zaradi sojenja v nerazumnem roku proti drugotoženi stranki, ki je o zadevi že v celoti odločila. Sodno varstvo v upravnem sporu zaradi pravice do sojenja v razumnem roku se zagotavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. Ko pristojno sodišče o tožbi odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ni več, saj posega v ustavno pravico ni več mogoče preprečevati. Zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo (odškodnina), pa upravno sodišče niti ni pristojno ugotavljati.
ZAzil člen 35, 35/2-1, 35/2-2, 35, 35/2-1, 35/2-2.
azil
Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.
ZUP člen 6, 254, 254/2. ZSZ člen 3, 4, 5, 10/2. ZUreP člen 137, 137/4, 137/4-1. ZGO-1 člen 22, 22/1, 22/2, 213, 214. URS člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 33, 70, 70/1, 120, 120/2, 156. ZV-1 člen 15, 15/1, 15/5, 17, 18, 18/1, 18/6. ZGJS člen 6, 76, 76/4. ZLS člen 2, 2/2, 21, 21/2, 29, 33, 61. ZVO člen 26, 26-2. ZUS člen 2, 2/1, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60/3.
varstvo lastninske pravice - grajeno javno dobro
Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.
URS člen 3, 3/2, 23, 23/1. ZUS člen 1, 1/3, 16, 16/1, 23, 23/1, 62, 62/1. ZPP člen 81, 81/5, 154, 154/1, 154/3, 155, 155/1. ZST člen 13, 13/1. ZNP člen 5, 18, 26, 26/2, 26/3, 37, 99, 99/1. Odvetniška tarifa člen 13, 13/3.
poseg v človekove pravice - stroški postopka - sodba taksa - taksna oprostitev - odškodnina - procesna legitimacija upravnega organa v sporih zaradi posega v pravico do sodnega varstva
Sodišče je ugotovilo, da je prva tožena stranka nezakonito posegla v tožnikovo pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 23. členu, kajti obdobje, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, namreč obsega čas od vložitve predmetnega predloga, to je 28. 12. 1993, do dneva, ko je sodišče odločilo o tožbi v obravnavanem primeru, to je 27. 2. 2004, torej skupno 10 let in dva meseca. Takšne dolžine časovnega obdobja reševanja predmetne zadeve v tožnikovem primeru že samo po sebi ni mogoče opredeliti v besedni zvezi "brez nepotrebnega odlašanja" ob upoštevanju določbe 1. odstavka 99. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki kot nujen opredeljuje postopek za določitev odškodnine. Z določbami ZNP je opredeljena tako obvezna vsebina predloga (21. člen) kot tudi določena smiselna uporaba določb ZPP, s tem pa prvi toženi stranki dana možnost učinkovitega procesnega vodenja tudi s preprečevanjem morebitnih zlorab procesnih pravic udeležencev; kadar pa ugotovi, da bi bilo treba postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka lahko s sklepom ustavi nepravdni postopek. Odločanje v upravnem sporu o zahtevani odškodnini po temelju in po višini bi v konkretnem primeru podaljšalo trajanje tega postopka, kar ni v prid učinkovitosti sodnega varstva tožnikove ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, ki jo s tožbo uveljavlja. Druga tožena stranka je upravni organ, ki opravlja upravne in strokovne naloge iz svoje pristojnosti in zagotavlja pogoje za delo sodišč, glede na ustavno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave RS) pa glede sojenja v konkretnih zadevah nima nobenih pristojnosti, zato ne more biti tožena stranka. Ker je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije v smislu 1. odstavka 23. člena ZUS, je odločalo o stroških postopka po določbah ZPP.
KZ člen 106, 106/1, 109, 109/1, 109/2, 109/4, 109/5, 109/6. URS člen 14, 14/2, 19, 22, 25, 32, 34, 35, 156. ZIKS člen 82, 82/1, 82/2, 105, 105/1, 105/3, 106, 107, 107/1, 107/2. ZUP člen 7, 28, 138, 145, 145/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-4, 60/3.
diskriminacija - pogojni odpust - prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti
Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ.
V tako imenovanem pospešenem postopku so za takšno odločitev tožene stranke pomembna le tista dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, ki so našteti v 2. odstavku 35. člena ZAzil oziroma v tej zadevi v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka zato pravilno poudarja v izpodbijani odločbi, da ji v tem primeru ni potrebno ugotavljati pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, ampak odloči neposredno na podlagi uporabe 2. odstavka 35. člena ZAzil.
V ponovljenem postopku je potrebno, da tožena stranka pribavi celoten spis Sodnika za prekrške P... , te podatke pa primerja s podatki depeše PP A in podatki, ki izhajajo iz prošenj za azil in ob uporabi načela proste presoje dokazov (10. člen ZUP) ponovno odloči o stvari. Pri tem pa mora tožena stranka tudi ugotavljati ali so v primeru tožnikov izpolnjeni pogoji, ki so določeni v 1., 2. in 3. točki 6. alinee 2. člena ZAzil.
ZAzil člen 36/1-5, 35, 35/2, 36, 36/1-5, 35, 35/2, 36.
upravni postopek - očitno neutemeljena prošnja za azil
Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, zaradi česar gre za zlorabo azilnega postopka. Prošnjo za azil je vložil šele tedaj, ko je bil nameščen v center za tujce zaradi odstranitve iz države, okoliščine primera pa kažejo na to, da v RS pred tem ni imel namena, da zaprosi za azil.
Za odločanje v upravnem sporu mora tožnik ves čas postopka, to je od vložitve tožbe do odločitve sodišča, izkazovati pravni interes in pravovarstveno potrebo. To pa pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj. Tožnik je vložil prošnjo za priznanje azila v RS, ki se obravnava po določilih ZAzil. Pravico do azila pa daje tujcem Republika Slovenija (2. odstavek 1. člena ZAzil) in ta pravica velja le oziroma se lahko izvaja le na ozemlju Republike Slovenije oziroma na ozemlju, ki je pod njeno jurisdikcijo.
Ker se tožnik ob vložitvi tožbe in tudi ob odločitvi sodišča ni nahajal oziroma se ne nahaja na ozemlju Republike Slovenije, ne more izkazati, da je z dokončnim upravnim aktom tožene stranke prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno varovanje njegovih pravic ali pravnih interesov. Tožnik namreč zaradi svoje odsotnosti ne more izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Iz enakih razlogov pa tudi ne more izkazovati pravovarstvene potrebe po odločitvi sodišča.
ZGim člen 28, 40, 40/2. ZSolI člen 1, 11, 11/3, 12, 12/2. ZUS člen 1, 1/3, 2, 34, 34/1-1, 41, 41/1, 41/2. URS člen 14, 23, 25, 26, 35, 157.
pravica do sodnega varstva - pravno varstvo v postopkih ocenjevanja dijakov - subsidiarno pravno varstvo pravic v upravnem sporu - zavrženje tožbe
ZGim (Ur. l. RS, št. 12/96, 59/2001) ne predvideva upravnega spora zoper dokončno oceno komisije iz določila 2. odstavka 40. člena ZGim. Zavrženje tožbe, ker tožeča stranka nima možnosti vložiti tožbe zoper izpodbijana akta v upravnem sporu, hkrati pomeni, da tožeči stranki ni bilo poseženo v pravico iz 25. oziroma 23. člena Ustave, saj tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravno zavarovanih interesih tožeče stranke. Po načelu subsidiarnosti je sodno varstvo v upravnem sporu v zadevah varstva človekovih pravic zagotovljeno, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (157. člen URS in 3. odstavek 1. člena ter 2. člen ZUS).
Razmere v katerih prosilec za azil v matični državi ne more računati vsaj na minimalno medicinsko nego, ki predstavlja odsotnost tveganj po 3. členu EKČP, lahko predstavljajo nedopusten poseg v fizično integriteto prosilca za azil.
Tožniki tožijo zaradi kršitve ustavne pravice iz 21. člena - varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, 34. člena - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti in 35. člena Ustave RS - varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. To naj bi storil drugi toženec v svoji zaključni besedi na glavni obravnavi 27. 6. 2003 pred Okrožnim sodiščem v A v kazenski zadevi opr. št. ..... Po presoji sodišča pa to posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Določba 3. odstavka 38. člena ZAzil nalaga ne le trditveno, pač pa tudi dokazno breme na stran tožeče stranke, ki mora okoliščine za utemeljitev predloga (vsaj) verjetno izkazati že ob vložitvi predloga. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svoj predlog, da naj si ne bi mogel najti svetovalca za begunce zaradi praznikov in da naj bi se tožnik z nekom zmenil po praznikih, pa slednji ni prišel, po presoji sodišča niso verjetno izkazane zgolj s tožnikovim navajanjem, da se je zmenil z nekom, pa slednji ni prišel, ne da bi tožnik navedel vsaj njegovo ime, telefonsko številko ali kakšno drugo okoliščino, ki bi omogočala preizkus te tožnikove navedbe. Prav tako ni verjetno izkazana niti tožnikova trditev, da si zaradi praznikov dne 31. 10. 2003 in 1. 11. 2003 ni mogel pravočasno zagotoviti pomoči svetovalca za begunce, saj je iz podatkov tožbe razvidno, da je bil predmetni postopek uveden v mesecu juliju 2003 in je bila izpodbijana odločba izdana 25. 10. 2003, navedeno časovno obdobje od uvedbe postopka v mesecu juliju do izdaje izpodbijane odločbe pa je tožniku brez vsakega dvoma nudilo na razpolago dovolj časa in glede na to, da mu gibanje ni bilo omejeno tudi priložnosti, da si zagotovi ali pomoč svetovalca za begunce, katerega stroške in nagrado za opravljeno delo krije Republika Slovenija iz proračuna Republike Slovenije, ali pa pravno pomoč kateregakoli odvetnika po lastni izbiri.
Po mnenju sodišča je enako nedopustna tudi naknadna dopolnitev (sicer pravočasno vložene) tožbe, če je vložena že po tem, ko je potekel zakonski rok za tožbo. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati (novih) dejstev in predlagati (novih) dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Gre prav za tak primer, ko tožeča stranka v naknadni dopolnitvi tožbe (ne glede na to, da je podana že po izteku zakonskega roka za tožbo, ki je določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil) navaja nova dejstva in prilaga dokaze za ta dejstva. Sodišče jih v okviru presoje zakonitosti uvodoma navedene izpodbijane odločbe ne more upoštevati. Vendar pa ima na podlagi določbe 41. člena ZAzil tožnik možnost vložiti novo prošnjo za azil in v postopku po tej novi prošnji za azil uveljavljati razloge, ki jih tožnik uveljavlja z naknadno dopolnitvijo tožbe. Po določbi 41. člena ZAzil lahko namreč prosilec za azil vloži novo vlogo za azil, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, kar pomeni upoštevanje naknadno spremenjenih okoliščin tako v zvezi s priznanjem azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil kot tudi 3. odstavka 1. člena ZAzil, določen je le višji dokazni standard za začetek postopka priznanja azila na tej pravni podlagi. Če v posameznem primeru torej tožena stranka ugotovi, da gre za okoliščine, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, mora o stvari takoj odločiti na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in v takem primeru prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno v t. i. pospešenem postopku. V nasprotnem primeru pa, če ugotovi, da ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, je dolžna prošnjo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah 1. odstavka 29. člena in 33. člena ZAzil ter Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka tudi preuranjeno uveljavlja kršitev načela nevračanja po določbi 6. člena ZAzil, saj z izpodbijano odločbo do te kršitve po naravi stvari niti še ni moglo priti. Iz 1. odstavka 61. člena namreč izhaja, da je šele pravnomočna odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena ZAzil, pri čemer izpodbijana odločba brez dvoma še ni postala pravnomočna. Določba 61. člena ZAzil predstavlja konkretizacijo 6. člena ZAzil kot izhaja iz 3. odstavka 61. člena ZAzil, ki je vsebinsko ponovljena določba 6. člena ZAzil, pri čemer mora pristojni organ o posebni obliki zaščite posamezniku odločati tako po uradni dolžnosti kot tudi na podlagi zahteve stranke, vendar po pravnomočno končanem postopku za priznanje azila, v primeru in pod pogojem, če prosilec za azil le tega ne pridobi.
URS člen 2, 28, 157/1. ZUS člen 1/2, 3, 3/1, 23/3, 34/1-3.
odklonitev sodnega varstva v upravnem sporu
Predmet spora je zakonitost sklepov, izdanih v okviru postopka oddaje javnega naročila, je po določbi 23. člena ZRPJN. Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Pomeni, da citirani zakon ne določa drugačnega sodnega varstva in da torej lahko prizadeta oseba vloži le tožbo na povračilo škode, ne more pa poleg tega vložiti še tožbe v upravnem sporu in zahtevati sodno varstvo dodatno še pred Upravnim sodiščem RS, čeprav se tožeča stranka s tem ne strinja in se sklicuje na določbo 23. člena URS ter 1. člena ZUS, ker meni, da je Upravno sodišče RS stvarno in krajevno pristojno za odločanje o zakonitosti uvodoma navedenih sklepov prve in druge tožene stranke. Tožba se tako nanaša na odločitve organov, ki temeljijo na ZJN-1, ki določa obvezno ravnanje naročnikov in ponudnikov pri oddaji javnih naročil. Ko kupujejo blago in storitve na trgu, pa ne nastopajo kot nosilci oblasti ali v izvrševanju javnih pooblastil, temveč stopajo v civilno-pravna razmerja z ostalimi subjekti. V takšni (neoblastni) vlogi je v konkretnem primeru nastopala tako prva tožena stranka, ki je po svojem pravnem statusu sicer državni organ, kot tudi drugotožena stranka ki je po svojem pravnem statusu javni zavod. Zato akt, izdan v postopku oddaje javnega naročila ni upravni akt, temveč akt poslovanja druge tožene stranke, ko je ta nastopala kot gospodarski subjekt v eni izmed faz pri sklepanju obligacijsko-pravnih razmerij; tako opredeljeni akt poslovanja pa ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka javnega naročila odloča Državna revizijska komisija, v konkretnem primeru prva tožena stranka. V konkretnem primeru ne gre za upravni akt niti pri odločitvi prve tožene stranke, niti pri odločitvi druge tožene stranke, saj ni nobenega izmed uvodoma navedenih sklepov mogoče opredeliti kot upravni akt po 1. odstavku 3. člena ZUS. Navedeno torej pomeni, da bi šlo tožeči stranki sodno varstvo v upravnem sporu le v primeru, če bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v katero iztožljivo pravico tožeče stranke, ki je ustavno-pravne narave, vendar pa tega tožnik niti ne uveljavlja s predmetno tožbo, temveč zahteva zgolj presojo zakonitosti obeh uvodoma navedenih sklepov.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, zato v tem primeru, v katerem je sodišče v pripravljalnem postopku ugotavljalo zgolj obstoj formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za meritorno odločanje v tem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške tega upravnega spora.
Tožena stranka je prošnjo zavrnila potem, ko je na podlagi številnih poročil različnih organizacij o stanju in razmerah v Makedoniji ugotovila, da iz nobenega izmed njih ne izhaja, da se amnestija ne bi izvajala in da bi bivši borci ONA (NLA) imeli kakšne težave z makedonsko policijo zaradi tega, ker so se v času oboroženega konflikta borili proti takratnim makedonskim oblastem iz razloga, ki ga določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v t. i. "pospešenem postopku", ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega oziroma kateregakoli izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako zavrnitev ni vezana zgolj na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, temveč lahko pristojni organ sprejme odločitev na tej pravni podlagi tudi še po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prosilec za azil postopek zlorablja oziroma njegova prošnja temelji na očitnem zavajanju. V takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati vseh drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrnitev opre na ugotovitev obstoja že enega samega razloga izmed tistih, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji za azil in da jo je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi logično in prepričljivo obrazložila, podatki in listine v upravnem spisu pa to tudi potrjujejo. Protislovne izjave tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik zlorablja azilni postopek. Zato tožena stranka niti ne bi bila dolžna preverjati verodostojnosti drugih tožnikovih navedb. Za svojo odločitev je navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče na tem mestu sklicuje in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS. Neutemeljen je ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila podana s tem, da je bilo tožniku vabilo na zaslišanje prepozno vročeno, ker ga je prejel 1. 8. 2003, zaslišanje pa je bilo dne 9. 8. 2003. Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 237. člena določa bistvene kršitve pravil upravnega postopka, vendar navedene okoliščine, da je med vročitvijo vabila na zaslišanje stranki in ustnim zaslišanjem preteklo sedem dni, ni v citirani določbi, niti ni mogoč zaključek, da bi navedena okoliščina predstavljala bistveno kršitev pravil postopka na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena. Iz te določbe izhaja, da je osemdnevni rok od vročitve vabila do dneva obravnave povabljenim na ustno obravnavo zgolj instrukcijske narave in ne obligatoren. Tožnik ne pojasni, katerih svojih pravic naj ne bi mogel uveljavljati v upravnem postopku zaradi neangažiranja svetovalca za begunce. Navzočnost svetovalca za begunce ob zaslišanju prosilca za azil namreč ni obligatorna. Tudi v primerih kot je obravnavani, ko si sam tožnik svojega svetovalca za begunce ni izbral, čeprav je skupaj z vabilom na zaslišanje prejel imenski seznam svetovalcev za begunce z njihovimi telefonskimi številkami. Sodišče smiselnemu predlogu tožeče stranke za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki ga tožnik uveljavlja z navedbo, da naj sodišče opravi javno obravnavo, ni sledilo, saj v tožbenem predlogu tožnik izrecno predlaga sodišču zgolj odločitev kasatorne narave, da naj namreč sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tak tožbeni predlog pa predpostavlja sojenje na seji brez glavne obravnave, pri čemer se sodba opira na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku za izdajo upravnega akta in jim ni tožnik niti nasprotoval.
ZAzil člen 37, 37/1, 2, 2/1-6, 2/2, 37, 37/1, 2, 2/1-6, 2/2. Odlok o določitvi varnih tretjih držav člen 1, 1.
tretja država
Tožena stranka je v tem primeru pravilno odločila potem, ko je v predhodnem postopku na podlagi tožnikovih navedb pri vložitvi prošnje za priznanje azila na zapisnik ob sodelovanju tolmača ugotovila, da je tožnik legalno prestopil državno mejo in prišel v Slovenijo iz Republike Avstrije. Tudi po oceni sodišča je Republika Avstrija varna tretja država v smislu 6.alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, kar je tožena stranka ugotovila na podlagi Odloka o določitvi varnih tretjih držav. Tak zaključek je pravilen, saj sodišče ne dvomi, da se Republika Avstrija po predhodno navedenih kriterijih 6. alinee 2. člena ZAzil uvršča v kategorijo varna tretja država in temu ne oporeka v tožbi niti tožnik.