ZUS člen 60, 60/1-2, 60, 60/1-2. ZAzil člen 33/1, 1, 1/2, 33, 33/1, 1, 1/2, 33.
priznanje azila
Ocena tožene stranke, ki ne temelji na aktualnih podatkih o stanju v izvorni državi, ne more pomeniti takšne ocene objektivnega stanja v izvorni državi, ki bi zajela vse za odločitev v tem primeru pomembne okoliščine in možne posledice za tožečo stranko v primeru vrnitve v matično državo. Odločba se v tem delu zato ne more preizkusiti, zaključek, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, pa je preuranjen.
ZAzil člen 61/3, 6, 6/1-1, 61, 61/3, 6, 6/1-1, 61. ZUP člen 144, 144/1-1, 144, 144/1-1.
posebna oblika zaščite - azil
Organ je odločil v zadevi po skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja stranke. Pravilno je stališče tožene stranke o povezanosti postopka za priznanje azila (na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil) in postopka za priznanje posebne oblike zaščite (na podlagi 61. člena ZAzil). To stališče temelji na določbi 1. odstavka 61. člena ZAzil, iz katere izhaja, da je (pravnomočna) odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz zahteve tožnika za priznanje posebne oblike zaščite niso izhajali takšni argumenti, ki ne bi bili že v postopku za priznanje azila znani pristojnemu organu. Zato je pravilen zaključek, da ponovno zaslišanje tožeče stranke ni bilo potrebno in da je bil v tem primeru izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP za odločanje po skrajšanem postopku, po tem ko je tožena stranka na podlagi primerjave razlogov, ki jih je v obeh postopkih uveljavljal tožnik, ugotovila, da se objektivne okoliščine po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje azila v RS (ki je postala pravnomočna) niso spremenile.
Ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala prvostopni organ oziroma tožena stranka ponovno v celoti izvajati poseben ugotovitveni postopek in (ponovno) izvajati dokaze v smeri zatrjevane ogroženosti tožnika v matični državi ter po uradni dolžnosti ponovno ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter ponovno pridobiti vse razpoložljive dokaze in ponovno zaslišati tožnika kot stranko v postopku. Navedenemu stališču v prid, poleg upoštevanja načela ekonomičnosti postopka, govori tudi neposredna časovna povezanost obeh postopkov. Torej lahko pristojni organ v primerih, ko so podani razlogi za uporabo določbe 61. člena ZAzil, odloči po skrajšanem postopku in takoj odloči v primeru, kot je obravnavani, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana oziroma splošno znanih dejstev.
URS člen 157, 157/2, 157/2, 157. ZKP člen 371, 371/1, 371/2, 371, 371/1, 371/2, 371, 371/1, 371/2. ZUS člen 3/3, 34, 34/1-3, 1, 1/3, 3, 3/3, 34, 34/1-3, 1, 1/3, 3. OZ člen 148, 131, 131/3, 132, 148, 131, 131/3, 132.
predhodni preizkus tožbe
Sodno varstvo v upravnem sporu je za posamezen primer dopustno le pod pogojem, da za takšen primer ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo v upravnem sporu je zoper posamični akt oziroma posamično dejanje možno uveljavljati le izjemoma, saj imajo posamični akti oziroma posamična dejanja, kolikor vplivajo na pravni položaj prizadete osebe, običajno elemente odločanja oziroma ravnanja, na katere pravni red navezuje pravne posledice upravnopravne, kazenskopravne ali civilnopravne narave. Te posledice pa je praviloma možno uveljavljati bodisi v "rednem" upravnem sporu bodisi v kazenskem ali civilnem sodnem postopku. Sodišče meni, da je pogoj izostanka drugega sodnega varstva v smislu navedenih ustavnih oziroma zakonskih določb podan samo v primeru, ko sodno varstvo glede posamičnega akta ali posamičnega dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice posameznika, v normativni pravni ureditvi drugih sodnih postopkov sploh ni predvideno. Tožniki uveljavljajo sodno varstvo zaradi posega v njihove ustavne pravice, ki naj bi bil storjen s posamičnim dejanjem s tem, da je druga tožena stranka v ustni obrazložitvi oprostilne sodbe v kazenski zadevi navedla, da so tožniki s svojim dejanjem storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ, vendar ne na grozovit način. Vtoževano posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu iz razloga, ker imajo tožniki po določbah Zakona o kazenskem postopku možnost uveljavljati kršitve pravil postopka, storjene pri sojenju na prvi stopnji, z rednim pravnim sredstvom pritožbe (člen 366 do 395 ZKP), kolikor gre za kršitve, ki so v zakonu določene kot absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. odstavek 371. člena ZKP) oziroma za kršitve, ki so ali so mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Če ne gre ne za eno ne za drugo tovrstnih kršitev določb kazenskega postopka, pa imajo tožniki v zvezi z vtoževanim posamičnim dejanjem sodno varstvo v pravdnem postopku (1. člen Zakona o pravdnem postopku), kajti tožniki v tožbi smiselno zatrjujejo, da je bilo navedeno dejanje protipravno in da jim je povzročilo škodo, vse to pa so elementi civilnega delikta (10., tretji odstavek 131. člena v zvezi s 148. členom in 132. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Uradni list RS, št. 83/01), v zvezi s takšnim dejanjem pa imajo posamezniki zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku ne glede na to, ali takšno dejanje predstavlja tudi (nezakonit) poseg v njihove ustavne pravice ali ne. To izhaja iz drugega stavka 125. člena Ustave Republike Slovenije.
Tožniku je v zvezi z upravnim izvršilnimi dejanji, ki jih napada s tožbo, zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu (2. odstavek 1. člena ZUS). Takšna dejanja po ustaljeni sodni praksi (ki se sicer v pogledu razlage 3. odstavka 1. člena ZUS nanaša predvsem na posamične akte in ne na posamična dejanja) ne morejo biti predmet sodnega varstva na podlagi tožbe, oprte na 3.odstavek 1. člena ZUS. Zato je sodišče tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS moralo zavreči, ne glede na to, da pritožba vložena v upravnem izvršilnem postopku, po 3. odstavku 292. člena ZUP sama po sebi ne zadrži izvršitve.
Na odločitev sodišča navedbe, da bi bilo potrebno bolj natančno ugotovitvi, kdaj je tožnik zapustil Azilni dom in ali se je morda v spornem času zakonito naselil kje drugje, ne morejo vplivati. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZAzil mora namreč biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom in mora vsako spremembo svojega naslova sporočiti pristojnemu organu brez odlašanja. Navedeno pomeni, da mora prosilec za azil nemudoma sporočiti morebitno spremembo svojega naslova brez odlašanja, česar tožnik brez dvoma ni storil, tega pa tudi ne zatrjuje niti v tožbi. Po določbi 1. odstavka 17. člena ZAzil pa morajo prosilci za azil in begunci spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte Republike Slovenije, kar pomeni, med drugim tudi spoštovanje citirane določbe 1. odstavka 32. člena ZAzil.
V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 1. člena ZAzil za priznanje azila tožniku. Pravilen je zaključek, da strah tožnika pred preganjanjem objektivno ni utemeljen in da tako tožnik ne izpolnjuje pogojev po 2. odstavku 1. člena Zazil.
Azil iz humanitarnih razlogov se prizna zgolj ob predpostavki, da takšni razlogi v konkretnem primeru tudi obstajajo. Vendar pa tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi bili takšni razlogi podani, pa tudi sicer tožnik ni navajal nobenih konkretnih dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati drugače. Pogoje, pod katerimi se prosilcu prizna azil, je določil že zakonodajalec, tožena stranka pa mora kot pristojni organ v postopku za priznanje azila oceniti, ali so konkretne okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za priznanje azila takšne, da se lahko utemeljeno čuti ogroženo in ali je tak strah tudi objektivno utemeljen.
Tožena stranka je na podlagi dveh zaslišanj tožnika in številnih poročil zaključila, da so tožnikove izjave glede časovno odmaknjenega odhoda iz matične države v letu 2001 verjetne ter da se nekatere izjave tožnika, podane ob vložitvi prošnje za azil in na zaslišanjih glede dogodkov v preteklosti v splošnem ujemajo in da je tožnikova zgodba v tem smislu verodostojna. Vendar pa tožena stranka ob upoštevanju poročil, ki jih je preučila in se nanašajo na aktualne (sedanje) razmere v tožnikovi matični državi, utemeljeno zaključuje, da za tožnika ni več nevarnosti, da bi bil preganjan v matični državi zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Izčrpno navaja poročila, ki jih je preučila v zvezi z položajem tožnika v matični državi, preverila pa je tudi, kakšen je odnos do bivših pripadnikov službe državne varnosti, ki so se uprli sodelovanju s to službo z vidika, ali imajo zaščito s strani lastne države, in ugotovila, da je v Srbiji znan primer bivšega pripadnika službe državne varnosti, ker je na televiziji javno govoril o obstoju odredov za likvidacije v policiji, vendar pa mu je bilo po dveh tednih pripora dovoljeno, da se brani s prostosti, sojenje pa se je končalo v avgustu leta 2000, ko je tožilstvo odstopilo od obtožb. Tožena stranka je preverila tudi sedanjo politično situacijo v matični državi tožnika. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno preučila tiste okoliščine, ki jih je navedel tožnik in je po presoji sodišča pravilno ocenila vse pravno relevantne okoliščine. Tožnik v tožbi tudi ne oporeka poročilom, ki jih je tožena stranka preučila, in tudi ne podatkom, ki jih je tožena stranka pridobila ter na podlagi tega naredila oceno stanja v matični državi tožnika.
Tožnik je zapustil državo leta 1999. Takrat je bil njegov strah pred preganjanjem objektivno utemeljen. Ocena stanja na podlagi aktualnih poročil pa je podlaga za zaključek, da ni več nevarnosti, da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključkov glede stanja v izvorni državi, ne zatrjuje preganjanja po EKVČP.
URS člen 51, 51/3, 120, 120/2. ZUstS člen 24. ZZDej člen 47, 47/1-4, 47/1-5. ZNB člen 4, 22, 22/2, 22/3. ZUP (1986) člen 209, 209/2.
obvezno cepljenje otrok
Vsak ima pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg, ter odkloniti predlagane medicinske posege (4. in 5. alinea 1. odstavka 47. člena ZZDej). Vendar pa je Zakon o nalezljivih boleznih zaradi preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev RS, kot specialni predpis predpisal obvezno cepljenje zoper določene bolezni zaradi varovanja zdravja prebivalcev RS, v 4. členu pa določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih ljudi pred temi boleznimi. Gre tako za varovanje javnega interesa pred interesi posameznikov (ki obveznemu cepljenju eventuelno nasprotujejo), tehtanje teh interesov pa je opravil že zakonodajalec. Vendar pa tudi ZNB daje zaradi zaščite interesov posameznikov le-tem možnost, da obvezno cepljenje odklonijo iz utemeljenih razlogov. Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je tožena stranka argumentirala svoj pogled le na dve od 18 pritožbenih navedb. Katere so tiste okoliščine, ki narekujejo sprejeto odločitev pa mora biti navedeno v obrazložitvi odločbe, ker je le na podlagi tako obrazložene odločitve omogočeno stranki, na katero se odločba nanaša in tudi sodišču, kontrolo ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Po določbi 209/2 člena ZUP/86 mora obrazložitev odločbe vsebovati povzetek pritožbe in pritožbenih ugovorov ter ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev, ob tem pa tudi navedbo predpisov, na katere se opira odločba. V konkretnem primeru vsebuje izpodbijana odločba po presoji sodišča vse odgovore na te vsebine oziroma vse odgovore na pravno relevantne pritožbene navedbe. Ti brez dvoma omogočajo njen preizkus. Zato je tožbeni ugovor zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po navedenem neutemeljen. Sodišče pripominja, da je tožena stranka glede na ustavno načelo zakonitosti (2. odstavek 120. člena Ustave RS) dolžna opravljati svoje delo na podlagi in v okviru ustave in zakonov in je pravilno opozorila tožnika, kolikor se ne strinjata s predmetno pravno ureditvijo, tudi na določbo 24. člena Zakona o ustavnem sodišču, po kateri lahko pri Ustavnem sodišču RS vsakdo poda pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, glede na njune pritožbene navedbe, ki jih ponavljata v tožbi (o zatrjevani protiustavnosti citiranih zakonskih in nezakonitosti podzakonskih predpisov).
ZUS člen 25, 25/1-2, 25, 25/1-2. ZAzil člen 35/2-1, 36, 34, 34/1-2, 35, 35/2-1, 36, 34, 34/1-2, 35.
nebistvena kršitev pravil postopka
Ne gre za bistveno kršitev pravil postopka v primeru, če tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla konkretnih okoliščin in svojih preudarkov, ki so jo vodili k trditvi, da gre v primeru za očitno neutemeljeno vlogo za azil (po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 36. členom ZAzil) ob upoštevanju okoliščine, da je bil v konkretnem primeru upravni postopek brez dvoma izveden skladno s temeljnimi načeli ZUP in procesnimi (standardi) določbami ZAzil, pa tudi v uvodu izpodbijane odločbe je pravilno navedena določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil kot pravna podlaga odločitve tožene stranke, zato ugotovljena pomanjkljivost glede uporabe pravil postopka oziroma protislovje, ki izhaja iz trditve v obrazložitvi izpodbijane odločbe (na str. 6., 1. odstavek) ne more vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve.
Tožnica je bila na zaslišanju soočena s svojimi kontradiktornimi izjavami in opozorjena na določila ZAzil. Pri tem pa tožnica ne izpodbija zaključka tožene stranke, da če bi bila resnično pripadnica neformalne civilne verske skupine Falun Gong, bi odgovarjala na vprašanja natančneje in konkretneje. Stanje v izvorni državi - Kitajska demokratična država z mnogimi kršitvami človekovih pravic - pa samo po sebi še ne more predstavljati razloga, zaradi katerega se tožnica ne more vrniti v matično državo.
ZAzil člen 61, 61. ZUP člen 144, 144/1-1, 144, 144/1-1.
azil - posebna oblika zaščite
Organ prve stopnje in tožena stranka sta upoštevala, da tožnik le ponavlja svoje razloge, ki jih je že navedel v svoji prošnji za azil, pri zahtevi za posebno obliko zaščite ne navaja zakaj meni, da bi bil ogrožen v primeru vrnitve v matično državo. Vse objektivne okoliščine ogroženosti pa so bile presojene že v azilnem postopku.
Ni razlogov, da organ prve stopnje ne bi odločil na podlagi 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, ker tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitev in zaključkov tožene stranke in ne obrazlaga zakaj trdi, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.
Strah pred preganjanjem zaradi narodnosti, vere - Judizem v Ruski federaciji - ni preganjanja iz razlogov po Ženevski konvenciji. Tožena stranka se je opredelila do tega, da dejstva, da je Jud ni sam razglašal, do njegovih potovanj v tujino in dogodkov leta 1997 in 1998, preučila razmere v izvorni državi. Tožena stranka je poudarila, da so se dogodki, zaradi katerih išče zaščito, pripetili štiri leta pred prihodom v Republiko Slovenijo, med tem časom je večkrat potoval v tujino in ob vrnitvah v domovino ni imel nobenih problemov.
Dezerter vojske OVK - strah pred preganjanjem verjeten v letu 1998, leta 2003 objektivno neutemeljen. Tožena stranka se je opredelila do tožnikovih subjektivnih razlogov in ugotovila objektivno stanje. V tožbi trdi, da travmatizirane osebe potrebujejo zaščito, vendar v tožbi ne trdi, da bi bil takšna oseba.
nelojalna konkurenca - ustavna pravica do svobodnega nastopanja na trgu
Za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 2. alinee 2. odstavka 28. člena Zakona o varstvu konkurence mora biti podan pogoj, da je predhodno zaradi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba. Drugi element nelojalne konkurence - ravnanje je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - podan, ker je tožeča stranka kljub temu, da je bila seznanjena s pogodbo, ki jo je kot najugodnejši ponudnik sklenila, kljub temu tudi sama založila predmetne obrazce, s čimer je prestopila prag lojalne konkurence in kršila dobre poslovne običaje, s tem pa povzročila škodo drugemu podjetju, pri čemer ravnanje, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem pomeni ločnico med lojalno in nelojalno konkurenco in je najpomembnejši element nelojalne konkurence. Tožena stranka pa je imela zakonito podlago za svojo odločitev, da gre v konkretnem primeru za dejanje nelojalne konkurence, ki je opredeljeno že z generalno klavzulo, čeprav ugotovljenega dejanja ni mogoče umestiti v nobenega od štirinajst primeroma naštetih dejanj nelojalne konkurence. Tudi dejanje, ki ga ni mogoče umestiti v nobenega od štirinajstih dejanskih stanov po 3. odstavku 13. člena Zakona o varstvu konkurence, je že samo ob izpolnjevanju predpostavk iz 2. odstavka 13. člena navedenega zakona možno opredeliti kot dejanje nelojalne konkurence. Z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tudi ni bila kršena pravica tožeče stranke do svobodnega nastopanja na trgu. Določilo 2. odstavka 74. člena Ustave RS namreč določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Javno korist med drugim predstavlja tudi varstvo pred prepovedanimi dejanji nelojalne konkurence, saj je lojalna konkurenca ustavno varovana vrednota (3. odstavek 74. člena Ustave RS). Ker Zakon o varstvu konkurence v 28. členu izpeljuje to ustavno prepoved nelojalne konkurence s tem, da predpisuje možnost, da inšpektor začasno prepove dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence in ker je sodišče v konkretnem upravnem sporu ugotovilo, da je bil izpodbijani akt zakonit, ni podana kršitev omenjene pravice tožeče stranke, niti ni šlo za poseg v pravico, ki bi se moral presojati po določilu 3. odstavka 15. člena Ustave RS. Konkretni primer je treba presojati z vidika 2. odstavka 15. člena Ustave RS, po katerem je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja pravice, kadar tako določa ustava. Izrečen inšpekcijski ukrep v konkretnem primeru zato pomeni zgolj način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude, ne pa kršitev ali poseg v to pravico.
ZUS člen 14, 14/3, 14, 14/3. ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 1, 1/2, 1/3.
tožbena novota - azil
Tožnikov strah pred preganjanjem pripadnikov OVK je bil verjeten v letu 1998, v letu 2003 pa je objektivno neutemeljen. Zaključek tožene stranke je narejen na podlagi vpogledanih poročil, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija.
Bodoče služenje vojaškega roka predstavlja navajanje novega dejstva, ki ni dopustno. Pri zaslišanju v azilnem postopku je bil tožnik namreč pravilno poučen, navzoča je bila njegova odvetnica, zato je pravilen zaključek, da je imel možnost navajati ta razlog že pri zaslišanju, v tožbi pa ne ponuja nobenih podrobnejših navedb ali razlogov v zvezi s tem.
Tožnik v prošnji za posebno obliko zaščite navaja dejstva, na katera se je skliceval že v azilnem postopku. Tožena stranka je preučila novejše podatke o splošnih razmerah v izvorni državi in zaključila, da ne obstajajo objektivne okoliščine ogroženosti. Tožnik pa v zvezi s svojimi očitki ne navaja nobenih novejših podatkov.
azil iz humanitarnih razlogov - pomanjkljivi razlogi za odločitev
Strah zaradi preganjanja kot bivšega pripadnika OVK - tožena stranka ni navedla razlogov za zavrnitev predloga za azil iz humanitarnih razlogov, ni navedla zakaj šteje, da niso podani razlogi, ki bi ogrozili varnost ali fizično integriteto tožnika v smislu EKVČP.
MKVCP člen 10, 10/1, 10/2, 13. URS člen 15, 15/3, 22, 25, 39, 39/1. ZJG člen 1, 2, 2/1, 7, 51, 51/2, 57, 57/4, 58, 58-5. ZTel člen 39, 39/4, 39/5, 40, 40/2. ZUP (1986) člen 209, 209/2, 245, 245/1. ZUP člen 324. ZUS člen 1, 60, 60/1-4, 60/3.
pravica do obveščenosti - pravica do javnega obveščanja - pravica uporabe radiodifuznega kanala - načelo sorazmernosti - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - izdaja radijskega dovoljenja na podlagi javnega razpisa
Zaradi dejstva, da odločitev Uprave RS za telekomunikacije zadeva uresničevanje iztožljive pravice tožeče stranke iz določila 10. člena MKVČP in 1. odstavka 39. člena Ustave RS in je pomembna tudi za uresničevanje pravice ljudi do obveščenosti, je nujno, da ima stranka možnost pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo tudi z vidika vsebinske presoje kriterijev za dodelitev prostih programov iz 2. točke IV. poglavja ZJG.
Določilo 2. odstavka 40. člena ZTel je potrebno razlagati tako, da ima vlagatelj pravico do pritožbe v okoliščinah zavrnitve izdaje radijskega dovoljenja pod pogoji, ki jih je uveljavljal vlagatelj, in med katere nedvomno spada določitev točke zaradi plačevanja pristojbine.
začasna odredba - zavrženje tožbe - varstvo volilne pravice
Sodišče je tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker ugotavlja, da tožeči stranki izpodbijata statut ter pravilnik tožene stranke in njen sklep o razpisu volitev v skupščino zastopnikov članov tožene stranke oziroma njihove posamezne člene oziroma točke, teh aktov pa ni mogoče šteti kot upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.