Pravni interes je bistvena predpostavka in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga sproža, izboljša svoj pravni položaj. Iz predloženih volilnih listov pa izhaja, da tožnik v pritožbi z dne 28. 11. 2002 ne izkazuje pravnega interesa, ne trdi namreč, da bi bila prizadeta njegova pasivna volilna pravica oziroma, da je Lista za razvoj mesta in naselij v KS Krško prizadeta pri razdelitvi mandatov na ravni občine.
Glede odločitev občinske volilne komisije, ki so lahko predmet pritožbe, pa po presoji sodišča ne gre le za odločitve, ki imajo značaj pravnega akta, temveč tudi za dejanja oz. ugotovitve volilne komisije, ki po svoji vsebini predstavljajo odločitev. Kot odločitev občinske volilne komisije je zato mogoče šteti njeno poročilo o izidu volitev. Ker ugotovitev rezultatov glasovanja vpliva na potrditev mandatov, lahko torej kandidat oziroma predstavnik liste kandidatov v zvezi s tem vloži pritožbo neposredno na občinski svet in sicer do začetka prve seje občinskega sveta. Prvi odstavek 101. člena ZLV sicer res govori o obvestilu in ne o odločbi oz. pravnem aktu s kakršnimkoli drugačnim imenom, a enako vsebino. Toda po presoji sodišča je takšno ravnanje tožene stranke, ki temelji na gramatikalni razlagi prvega odstavka 101. člena ZLV napačno. V dosedanji uporabi te določbe ZLV tako s strani občinskih svetov kot Ustavnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS (pred tem pa, dokler so bili tovrstni spori v njegovi pristojnosti, tudi Vrhovnega sodišča RS) je šlo namreč vedno za njeno sistemsko razlago, kar je pomenilo, da je pristojni občinski svet o pritožbi, vloženi zoper odločitve občinske volilne komisije v smislu 100. člena ZLV, vselej odločal s pravnim aktom (sklepom oz. odločbo), ki je vseboval vse bistvene elemente upravne odločbe (uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk) ter jo s takšno vsebino dostavljal pritožniku. Drugačna razlaga oz. uporaba prvega odstavka 101. člena ZLV (torej takšna kot se je je poslužila tožena stranka) bi v bistvu pomenila, da je postopek pred občinskim svetom v smislu 100. člena ZLV samo procesna predpostavka za odločanje sodišča v smislu 2. dostavka 101. člena. Za takšno razlago pa se zgolj na podlagi dejstva, da prvi odstavek 101. člena govori o obvestilu, doslej ni odločil noben od navedenih organov in sodišče tudi meni, da je vsebinsko nesprejemljiva, saj bi na njeni podlagi lahko prihajalo zgolj do podaljševanja volilnih postopkov.
Tožnik v svoji ponovni prošnji ne navaja takšnih okoliščin, ki bi se zanj bistveno spremenile po izdaji prejšnje odločbe tožene stranke. Tožnik je prvič zaprosil za priznanje azila dne 11. 11. 1999, od tega časa živi neprekinjeno v Republiki Sloveniji. Zato je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih tožnik sedaj navaja v svoji prošnji, ne morejo predstavljati okoliščin ali dejstev, ki bi nastale šele po izdaji prejšnje odločbe.
ugovor nepravilnosti pri delu volilnega odbora - rok za ugovor - lokalne volitve
Rok za ugovor iz 98. člena ZLV je materialnopravni prekluzivni rok, zato ga ni mogoče podaljšati na dan po ugotavljanju volilnih izidov na podlagi glasovnic, ki so prispele po pošti. Nepravilnosti v tej fazi volilnega postopka lahko ugotavlja volilna komisija le po uradni dolžnosti na podlagi 99. člena ZLV.
predhodni zakonodajni referendum - pobuda za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis referenduma
O pobudi za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma odloča predsednik Državnega zbora RS in ne Državni zbor.
Iz določb 1. odstavka 100. člena ZLV izhaja, da je pritožba na občinski svet zoper odločitev občinske volilne komisije, v konkretnem primeru izpodbijano začasno poročilo OVK Občine A -B z dne 14. 11. 2002, procesna predpostavka za odločanje Upravnega sodišča RS v upravnem sporu glede sodnega varstva volilne pravice v upravnem sporu. Ta v konkretnem primeru ob vložitvi obravnavane pritožbe pri Upravnem sodišču RS, ni bila izpolnjena, saj že iz njene vsebine izhaja, da so jo pritožniki vložili v identičnem besedilu istočasno pri štirih organih, in sicer poleg Upravnega sodišča RS še pri Občinskem svetu Občine A - B, Republiški volilni komisiji in OVK.
URS člen 23, 23. ZUS člen 34, 34/1-3, 34/1-4, 34, 34/1-3, 34/1-4.
pravica do pravnega varstva
Tožnik je vložil tožbo na znižanje preživnine pri krajevno pristojnem Okrajnem sodišču v B na podlagi obvestila tožene stranke (Okrajnega sodišča v A) z dne 6. 11. 2000. Ker je na podlagi tožbe, vložene dne 18. 1. 2001, stekel pred pristojnim sodiščem sodni postopek, je po navedenem očitno, da z ravnanjem tožene stranke, ki ga tožnik v tožbi uveljavlja kot kršitev njegove pravice dostopa do sodišča, v to pravico ni bilo poseženo, saj je ob vložitvi tukaj obravnavane tožbe, to je dne 22. 2. 2001, že stekel ustrezni sodni postopek pred krajevno pristojnim sodiščem. Zato je bilo treba tožbo z dne 22. 2. 2001 zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
Upravno sodišče Republike Slovenije ni inštančni organ sodiščem splošne pristojnosti, kar pomeni, da sodnih odločb, ki jih izdajo sodišča splošne pristojnosti (med katere spada tudi tožena stranka), ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti v tem sporu uveljavljati varstva katerekoli ustavne pravice, razen pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije do sodnega varstva.
lokalne volitve - kandidatura - formalne pomanjkljivosti kandidature
Sklep, s katerim je občinska volilna komisija pritožnika pozvala, da odpravi formalne pomanjkljivosti kandidature, je sklep procesne narave, s katerim ni bilo odločeno o pritožnikovih pravicah, temveč mu je bilo z njim naloženo, da občinski volilni komisiji dostavi formalno popolno dokumentacijo, na podlagi katere bo mogoče ugotoviti ali je kandidatura vložena v skladu z zakonom. Z izpodbijanim sklepom z dne 17. 10. 2002 torej ni bilo odločeno o kakšni pravici pritožnika, pač pa je z njim OVK vzpostavljala dejansko podlago za odločanje o zakonitosti kandidature. Tako kot zoper sklep, s katerim je bil tožnik pozvan, da odpravi formalne pomanjkljivosti kandidature, po mnenju sodišča tudi zoper sklep, s katerim je OVK zavrgla tožnikovo pritožbo, pritožba na sodišče ni dovoljena, saj je ZLV ne predvideva kot samostojno pravno sredstvo. Zakonitost in pravilnost takšnih sklepov OVK glede odprave formalnih pomanjkljivosti kandidatur je mogoče izpodbijati le na podlagi 97. člena Zakona o lokalnih volitvah s pritožbo zoper odločbo OVK, s katero ta listo kandidatov zavrne.
Ob predložitvi kandidatur mora občinska volilna komisija ugotoviti, ali je predložena kandidatura zakonita. Ob preizkusu kandidature, ki jo je vložil pritožnik, je občinska volilna komisija ugotovila, da kandidaturi ni priložen overjen seznam podpisnikov kandidature, kar je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je kandidatura potrjena in upoštevna v nadaljnjem volilnem postopku. Ne glede na to, da je OVK sprejela kandidaturo, ki jo je vložil pritožnik, pa to ne spremeni dejstva, da kandidatura ni bila opremljena s seznamom podpisnikov, ki bi bil overjen pri upravnem organu, kot to določa 3. odstavek 109. člena ZLV. Seznam mora biti overjen do izteka roka za vlaganje kandidatur analogno z določbo 46. člena Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ, Uradni list RS, št. 44/92, 60/95, 67/97 in 70/00), ki se na podlagi 4. člena ZLV glede vprašanj, ki z ZLV niso urejena, uporablja smiselno.
V postopku, ki teče na podlagi 41. člena ZAzil, prosilec ne more uveljavljati pomanjkljivosti postopka, ki je tekel na podlagi njegove prejšnje prošnje za azil.
ZVDZ člen 56, 56/2, 56, 56/2. ZLV člen 68a, 114, 68a, 114.
varstvo volilne pravice
Glede na smiselno uporabo določb o volitvah v občinske svete tudi pri volitvah članov v svete mestnih četrti, mora torej imeti tudi kandidat za člane sveta mestne četrti stalno prebivališče v tej mestni četrti. Stalno prebivališče kandidata v volilni enoti, v kateri kandidira, je zakonski pogoj za veljavnost kandidature. Od izpolnitve navedenega pogoja je torej odvisna zakonitost kandidature. Če pogoj stalnega prebivališča ni izpolnjen, je zato potrebno takšno kandidaturo brez dopolnjevanja postopka zavrniti, saj neizpolnjevanje pogojev ne predstavlja formalne pomanjkljivosti vloge.
Predlagatelj liste kandidatov mora izkazati, da je lista kandidatov vložena v skladu z zakonskimi pogoji. Politična stranka predlaga listo kandidatov po pravilih, ki so prepuščena strankini notranji ureditvi, kar je tudi odraz pravice do svobodnega združevanja iz 42. člena Ustave. Zakonsko je vsaka stranka torej omejena z določbami ZLV, posebej še z navedeno določbo 51. člena ZLV v toliko, da mora vnaprej določiti pravila o postopku odločanja kandidatne liste, da smejo pri določanju kandidatov sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini, ter da kandidate določijo s tajnim glasovanjem. Sam postopek obravnavanja predloga liste kandidatov oziroma posameznih kandidatur za člane občinskih svetov (mestnih svetov) je stranka AAA glede na zakonsko določbo 51. člena ZLV uredila s Pravili o evidentiranju, določanju in potrditvi kandidatov in list kandidatov za člane občinskih svetov in župane ter člane svetov KS, ČS in VS za lokalne volitve, ki v 2. odstavku 4. člena izrecno določajo, da glede sklepčnosti zbora veljajo določbe Statuta stranke AAA.
Iz priloženih spisov občinske volilne komisije je razvidno, da gre za kandidaturo za člane Občinskega sveta, ki jo je volilna komisija zavrnila s sklicevanjem na določbo 51. člena ZLV in da je kot predstavnica liste kandidatov navedena EE. Ker je pritožbo vložila stranka AAA, Območna organizacija F kot stranka, ki po določbi 97. člena ZLV ne more vlagati pravnega sredstva zoper odločitev volilne komisije, je sodišče pritožbo na podlagi 4. točka 34. člena Zakona o upravnem sporu kot nedovoljeno zavrglo.
presoja podzakonskega predpisa - načelo delitve oblasti
Sodišče v upravnih sporih, ko gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, lahko upošteva vprašanje primernosti razlage podzakonske ureditve samo v okviru presoje (ne)zakonitosti izpodbijanega akta. Upravno sodišče nima pristojnosti presojati primernosti podzakonskega predpisa mimo presoje pravilne uporabe prava, ker bi bilo to v nasprotju z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I).
Ne gre za poseg v ustavne pravice posameznika, kolikor tožnik le našteva ravnanja tožene stranke, ne zatrjuje pa, da naj bi se z njimi posegalo v določene ustavne pravice, temveč le zahteva ugotovitev, da ravnanja ne temeljijo na zakonu ali zakonskem predpisu. Dejanja, s katerimi je tožena stranka posegla v ustavno pravico, je treba določno opredeliti. Varstvo zasebnosti, zagotovljeno v 37. členu Ustave, se uporabi tudi za področje nadzora nad rabo telefonskih aparatov, dodeljenih posameznikom sicer za službeno uporabo. S pridobitvijo in uporabo izpiskov telefonskih klicev je tožena stranka nezakonito posegla v ustavne pravice iz 37. člena Ustave.