upravni spor - poseg v človekove pravice - ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije - varstvo integritete in preprečevanje korupcije - kršitev ustavnih pravic - pravica do enakega varstva pravic
Sodišče se strinja s tožnico, ki toženi stranki po mnenju sodišča utemeljeno očita, da je bilo v ustavne pravice tožnice poseženo zaradi kršitve prepovedi samovoljnega oziroma arbitrarnega vodenja postopka tožene stranke, in sicer zaradi kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave s tem, ko je bil ob razgovoru na KPK tožnici podan napačen in zavajajoč pravni pouk o njenem pravnem položaju v postopku, saj tudi podatki v listinah predloženega upravnega spisa potrjujejo tožbene navedbe, da je v tedaj danem pravnem pouku tožnici na razgovoru pri toženi stranki izostal pravni pouk v delu, ki zadeva privilegij zoper samoobtožbo, kar je razvidno konkretno iz zapisa navedenega razgovora na sedežu KPK, ki ga je skupaj s preostalimi upravnimi spisi predložila sama tožena stranka.
Tožnik ni zadostil svojemu delu dokaznega bremena. V konkretnem primeru ni možna prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko niti na sodišče, saj tožnik, kot rečeno, za svoje trditve ni ponudil niti predložil prav nobenega dokaza. V nasprotju s tožbenimi trditvami pa iz podatkov v listinah predmetnega (upravnega) spisa, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, izhaja nenazadnje tudi iz tožnikove vloge z dne 8. 12. 2015, da je sporno volišče splošno in da je znano tudi samemu tožniku, kar je razvidno iz besedila njegove vloge.
invalidnost - volilna pravica - dostop do volišča in motenega glasovanja - neenaka obravnava - subsidiarni upravni spor
V obravnavani zadevi do kršitve pravic tožnikov še ni prišlo, saj se njihov zahtevek nanaša na dostop do prostora volišča in na zmožnost oddaje glasu glede na postavitev volilne kabine, mize in volilne skrinjice v samem prostoru na volišču; do tega glasovanja oziroma referenduma v času vložitve tožbe in odločanja sodišča pa še ni prišlo. Po ustavno-sodni praksi stranka lahko uveljavlja sodno varstvo pravic tudi v primeru zatrjevane nevarnosti, da bi do kršitve pravic(e) utegnilo priti.
Ugotovitev nezakonitosti sklepa v konkretnem primeru ni možna, saj ta sklep posega samo v tožničine pravice, ni pa nezakonit z vidika pravic ostalih volilnih upravičencev, pri čemer zagotovila toženke v zadnjem odstavku odgovora na tožbo govorijo za to, da bo tožnici vendarle omogočeno izvrševanje ustavne pravice. Tožena stranka namreč v tem delu odgovora dodaja, da bosta volilna odbora morala obema tožnikoma omogočiti, da nemoteno (ob zagotovljeni tajnosti) izvršita svojo volilno pravico in sama oddata glas v volilno skrinjico.
davčni inšpekcijski nadzor - upravni spor - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo
Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora se bo zaključil z izdajo odločbe, ki predstavlja akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu. Zato v zadevi niso izpolnjene predpostavke za odločanje sodišča po 4. členu ZUS-1, saj je tožniku v skladu z zgoraj navedenim zagotovljeno drugo sodno varstvo.
invalidi - volilna pravica - dostop do volišča - neenaka obravnava
Neizkazana ostaja tudi tožbena trditev o diskriminatorni obravnavi v zvezi s prilagoditvijo notranjosti volišč oz. glede dostopa do glasovalnega prostora in glasovalne skrinjice. Tožeči stranki na kršitev sklepata zgolj na podlagi izkušenj iz preteklih let. Po presoji sodišča je, ne glede na obstoječo normativno ureditev, tudi taka prilagoditev v praksi možna. Naloga volilne komisije in volilnih organov je, da v skladu z načelom „v korist volilni pravici“ ukrenejo kar je treba, da zagotovijo volilnemu upravičencu uresničitev njegove človekove pravice iz drugega odstavka 43. člena Ustave RS. V primeru, ko so volilni organi o teh okoliščinah vnaprej obveščeni, kot je to primer v obravnavani zadevi, tožeči stranki kršitev volilne pravice v zvezi z notranjo ureditvijo volišč po presoji sodišča neutemeljeno zatrjujeta.
URS člen 14, 14/1, 22, 23, 25. ZUS-1 člen 4, 4/1. ZSS člen 33, 33/2, 74, 74/1, 74/1-7, 76.
varstvo ustavnih pravic - sodniška služba - prenehanje sodniške funkcije - sodno varstvo - strogi test
Z vidika presoje procesnih predpostavk za tožbo je bistveno, da je bil akt Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe za tožnico izdan in tožnici vročen, četudi samo v obliki obvestila; ta akt pa ni imel razlogov za odločitev, poleg tega je bila napovedana naknadna izdaja „pisne odločbe“. Zoper omenjeno obvestilo, ki je akt Sodnega sveta, tožnica ni imela učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva.
Če organi ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je legitimen cilj, da čim prej po sprejetju omenjene odločitve, tak sodnik sodne oblasti ne izvaja več in najhitrejši čas učinkovanja te odločitve je z dnem odločitve na seji Sodnega sveta.
Brez dvoma ureditev in konkretna odločitev, po kateri sodnik ne sme več opravljati sodniške službe že z dnem, ko je bila odločitev sprejeta na seji Sodnega sveta, lahko učinkovito uresničuje(ta) opisani legitimen cilj.
Ker je tožnica dne 26. 11. 2014 vložila tožbo zoper izdano pisno in obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014 in je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 3. 2015 tožbo zavrnilo, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2015, revizija tožeče stranke pa je bila zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 191/2015 z dne 10. 6. 2015, sodišče ni našlo razlogov za ugotovitev, da je bil poseg v tožničino pravico iz 23. člena v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave nesorazmeren v ožjem pomenu besede in zato tudi ni bil v nasprotju z 3. odstavkom 15. člena v zvezi z 23. členom in 3. odstavkom 49. člena Ustave.
Sodišče je zavrnilo tožbo (1. odstavek 63. člena ZUS-1) z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da sta toženi stranki kršili njene ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravico do sodnega varstva iz 23. člena in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, in sicer s tem, ko so ji še pred izdajo in pravnomočnostjo odločbe Sodnega sveta, zgolj na podlagi obvestila, preprečile dostop do njenega delovnega mesta in preprečile opravljanje dela ter jo odjavile iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 22, 22/1, 66. ZPP člen 1, 19, 23, 23/1, 46, 46/1. OZ člen 134. URS člen 157, 157/2.
poročilo o opravljenem nadzoru poslovanja družbe - upravni spor - tožba zaradi kršitve ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - kršitev osebnostnih pravic - stvarno pristojno sodišče
V konkretnem primeru gre po vsebini za spor med tožečo stranko kot fizično osebo in pravno osebo (Občino Postojna), ker je le ta v medijih objavila poročilo, s katero objavo v javnosti, naj bi po zatrjevanju tožeče stranke kršila njene ustavne pravice. Tožeča stranka se zaradi objave počuti oškodovano, to oškodovanje pa je označila kot kršitev njenih ustavnih pravic. Upoštevaje navedeno, gre po mnenju sodišča, glede na vsebino očitanih kršitev za očitek kršitev osebnostnih pravic po 134. členu Obligacijskega zakonika.
Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je upoštevaje določbe drugega odstavka 157. člena Ustave RS in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu subsidiarno. Niti Ustava RS niti ZUS-1 ne pogojujeta subsidiarnega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu s tem, da se prizadeti stranki pred drugimi pristojnimi sodišči zagotovijo enake pravice in enaki zahtevki, kot jih sicer lahko uveljavi v upravnem sporu po 66. členu ZUS-1, saj zadošča to, da je drugo sodno varstvo zagotovljeno (tako tudi sklep tega sodišča I U 1588/2011).
URS člen 22, 34. ZIntPK člen 11, 11/2, 13, 13/5, 13/7, 15, 15/1, 16. ZUS-1 člen 4, 66.
subsidiarni upravni spor - poseg v ustavno pravico - zaključne ugotovitve - seznanitev z osnutkom ugotovitev - pravica do izjave - sodelovanje v dokaznem postopku
Zakonitost zaključnih ugotovitev ni odvisna le od materialne zakonske podlage v petem odstavku 13. člena ZIntPK, temveč tudi od tega, ali je bil izdan v skladu s predpisanim postopkom, s čimer je tožniku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.
Zakonodajalec s prvim odstavkom 11. člena ZIntPK Komisiji za preprečevanje korupcije ni dal pooblastila za avtonomno predpisovanje postopkovnih določb, temveč zgolj za podrobnejšo ureditev načina njihovega izvrševanja.
Komisija med tem, ko obravnavani osebi pošlje osnutek ugotovitev v izjasnitev, in objavo ugotovitev na svoji spletni strani, ne sme opravljati nobenih nadaljnjih postopkovnih dejanj (torej nadaljevati postopka), niti razlogov svojih ugotovitev dopolnjevati s takimi, o katerih se obravnavana oseba ni mogla opredeliti. Z drugačnim ravnanjem je očitno kršena temeljna procesna pravica obravnavane osebe do izjasnitve.
URS člen 22. ZUS-1 člen 4. ZIntPK člen 4, 13, 15. ZUP člen 9.
upravni spor - poseg v človekove pravice - ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije - varstvo integritete in preprečevanje korupcije - opustitev dolžnega ravnanja - pravica do enakega varstva pravic - načelo zaslišanja stranke
Izpodbijani akt je bil izdan na podlagi 13. člena ZIntPK. Slednji podrobno ureja postopek za sprejem in objavo zaključnih ugotovitev. Komisija pri svojih postopkih, skladno z določbo 15. člena ZIntPK, če s tem zakonom ni določeno drugače, uporablja ZUP. Komisija svoje poslovanje uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti (11. člen ZIntPK). Iz navedenega sledi, da mora komisija pri svojih postopkih primarno uporabljati procesna pravila ZIntPk, subsidiarno pa pravila ZUP. Procesna vprašanja lahko drugače kot ZUP ureja le zakon, ne pa podzakonski akt-poslovnik. Zato je torej zmotno stališče tožene stranke, da se zaradi specifičnosti predmetnega postopka kot nadzornega postopka, pri tem postopku ne uporabljajo pravila ZUP, ki veljajo za odločanje v upravnih zadevah.
Upoštevajoč določbo sedmega odstavka 13. člena ZIntPK, bi, po presoji sodišča, morala tožena stranka, pred objavo, tožniku posredovati v izjasnitev tudi dopolnjen osnutek, tako da bi se tudi o navedbah v dopolnjenem osnutku lahko izjasnil. Ker tega ni storila, tožnik ni imel možnosti, da bi se izjasnil o naknadnih dejstvih in okoliščinah, ki lahko vplivajo na odločitev. To pomeni, da v postopku niso bile upoštevane vse v 13. členu ZIntPK določene procesne določbe, ki pomenijo izpeljavo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Ker je torej bila tožniku kršena pravica do izjave, je izpodbijani akt iz tega razloga nezakonit.
URS člen 23, 125, 134, 134/1, 134/2. Zakon o sodiščih 1a, 1a/4. ZUS-1 člen 3, 4.
upravni spor - človekove pravice - materialna imuniteta sodnika - upravni akt - upravno dejanje - zavrženje tožbe - začasna odredba
Za sodnika je izključena pravna (civilna in kazenska odgovornost) za mnenje, ki ga poda pri odločanju na oziroma v sodišču. Za uporabo materialne imunitete ni nujno, da gre za akt sodnika znotraj procesa sojenja, ampak zadošča, da gre za akt sodnika v okviru zakonskih in ustavnih pristojnosti sodišča za odločanje v neki zadevi. Upravni akti oziroma dejanja po ZUS-1 niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.“
Tožnik ima zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato tožba ni dopustna. Tožnik se je namreč zoper izpodbijano odredbo pritožil, o pritožbi zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe pa je odločal tudi izvenrazpravni senat. Tožnik bi lahko vložil ustavno pritožbo in z ustavno pritožbo uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - objava zaključnih ugotovitev o posameznem primeru - začasna odredba
Tožnik kot dejanje, s katerim je poseženo v njegove ustavne pravice, navaja objavo Zaključnih ugotovitev toženke, do katere naj bi prišlo zaradi kršitve njegovih ustavnih procesnih pravic. Po presoji sodišča to dejanje samo po sebi ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, saj je objava ugotovitev zakonska posledica njihove izdaje. Tožnik zahteva tudi odpravo dela ugotovitev, ki se nanašajo nanj, ki vsebujejo mnenje o koruptivnem ravnanju tožnika pri opravljanju javne funkcije. Zato pomenijo akt, s katerim je lahko poseženo v tožnikove ustavne pravice. Po določbah ZIntPK, pa tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre torej za zadevo, ki je v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 lahko predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu.
Tožnik zatrjuje tudi škodo, do katere prihaja zaradi trajajočega posega v njegovo čast in dobro ime, to je v ustavno pravico do dostojanstva oziroma zaradi izrazito negativnega odziva javnosti na Zaključne ugotovitve. Ta škoda pa še traja, saj se njegovo ime vsakodnevno, z negativno konotacijo, pojavlja v medijih. Tožnik je obstoj in intenzivnost posega ustrezno izkazal s številnimi kopijami objav v medijih in na spletnih portalih, ki jih je k tožbi priložil. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti navedel prepričljive okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode in je ta dejstva in okoliščine tudi podkrepil s konkretnimi dokazi.
javni uslužbenec - napredovanje javnih uslužbencev in funkcionarjev - načelo enakosti pred zakonom - zahteva za presojo ustavnosti - prekinitev postopka
Določili 162. člena ZUJF in 68. člena ZIPRS1415, ki določata pravico do napredovanj javnih uslužbencev in funkcionarjev, kateri izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014, postavljata navedene javne uslužbence in funkcionarje v neenakopraven položaj, to je v slabši položaj, od tistih, ki so izpolnili pogoje za napredovanje pred 1. 1. 2013 in po 31. 12. 2014. Slednji so namreč pridobili pravico do napredovanja, pa čeprav z zamikom pridobitve pravice do plače v skladu z višjim plačnim razredom. Taka ureditev pa je v neskladju s 14. členom URS, ker postavlja funkcionarje, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014 v slabši položaj od funkcionarjev, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v ostalih letih.
lokalne volitve - pritožba zoper odločitev občinske volilne komisije - ponovno štetje glasov - zahteva za ponovno štetje glasov - preferenčni glasovi
Na podlagi razlage določbe prvega odstavka 100. člena ZLV je lahko pritožnik s svojo pritožbo zoper odločitev občinske volilne komisije ali občinskega sveta uspešen le, če izkaže, da so bile pri glasovanju na volišču oziroma pri delu volilnega odbora ali občinske volilne komisije takšne nepravilnosti, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na izid volitev.
upravni spor - mnenje komisije za etiko Odvetniške zbornice - organ z javnimi pooblastili - zavrženje tožbe
Izpodbijanega mnenja Komisije za etiko odvetniška zbornica ni sprejela kot organ, kot je definiran v 1. členu ZUS-1, zaradi česar v tem primeru ni mogoč upravni spor iz 4. člena ZUS-1, kjer je možno izpodbijati le akte in dejanja organov, kot so definirani v 1. členu ZUS-1. Izpodbijanega mnenja tožena stranka torej ni sprejela kot oblastveni organ.
Sodišče načeloma ne nasprotuje temu, da bi na splošno gledano lahko pri odločitvah Komisije za etiko oziroma Častnega razsodišča lahko šlo v določenih primerih tudi za poseg v določeno pravico, vendar pa glede na slovensko pravno ureditev in ob upoštevanju ZUS-1 v povezavi z Ustavo RS (121. člen Ustave) v tovrstnih primerih, ko Komisija za etiko sprejema svoje mnenje, ni možen upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic (še manj redni upravni spor), ker bi bilo tako stališče v nasprotju s 121. členom Ustave, kjer je nedvoumno zapisano, kaj pomeni pojem javnega pooblastila.
lokalne volitve - potrditev mandatov - nepravilnosti pri delu volilnega odbora - volilna pravica - omejitev izvrševanja volilne pravice - oseba z odvzeto poslovno sposobnostjo
ZVDZ-B, ki je pričel veljati 9.8.2006, je v duhu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-346/02 z dne 10. 7. 2003 uredil vprašanje glede omejitev izvrševanja volilne pravice tako, da je v prehodnih in končnih določbah v 32. členu določil, da osebe, ki jim je bila zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti s pravnomočno sodno odločbo popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njihovo polnoletnost pred uveljavitvijo tega zakona, nimajo pravici biti voljene, imajo pa pravico voliti.
varstvo volilne pravice - volitve članov občinskega sveta - volitve članov sveta krajevne skupnosti - potrditve mandatov
Pritožničini ugovori glede zatrjevanih nepravilnosti pri delu volilnega odbora na volišču so povsem pavšalni in pritožnica z njimi ni uspela izkazati, da so imele vpliv na volilni izid.
lokalne volitve - pritožba zoper odločitev občinske volilne komisije - ponovno štejte glasov - nepravilnosti rezultatov volitev
Občinski svet bi moral vlogo pritožnika po tem, ko bi preveril njegovo aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe po 100. členu ZLV, obravnavati vsebinsko. Pritožnik namreč v vlogi zahteva ponovno štetje glasov, saj meni, da je pri tem prišlo do nepravilnosti, ki so vplivale na sam volilni rezultat. To pa pomeni, da bi lahko nekatere nepravilnosti, če je do njih prišlo, vplivale na potrditev mandata. Te presoje pa občinski svet ni opravil.
ZUS-1 člen 32, 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-6. ZLS člen 37a.
upravni spor - občinski svet - sklep o potrditvi nadomestnega mandata - sklep o imenovanju komisije za mandatna vprašanja - aktivna legitimacija - pravni interes - zavrženje tožbe - začasna odredba
Z določbo 2. odstavka 37.a člena ZLS je varovan zgolj interes tiste osebe, v katere položaj je neposredno poseženo z odločitvijo, oziroma z ugotovitvijo o prenehanju mandata. Tožnik pa v navedenem smislu kot član Občinskega sveta pravnega interesa in aktivne legitimacije za tožbo ne more izkazati, saj ne gre za poseg v njemu lastne pravice ali pravno varovane interese.
Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe.
lokalne volitve - volitve članov občinskega sveta - varstvo volilne pravice - potrditev mandatov
Glede na pavšalne očitke tožnikov o zatrjevanih nepravilnostih na volišču tudi po presoji sodišča ni bilo razlogov, da občinski svet ne bi potrdil spornih mandatov.
lokalne volitve - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba
V obravnavanem primeru je osemdnevni rok za vložitev pritožbe, vložene po 101. členu ZLV, potekel 6. 11. 2014. Ker je sodišče pritožbo prejelo šele 7. 11. 2014, je prepozna, ne glede na to, da jo je tožnik zadnji dan roka 6. 11. 2014 poslal priporočeno po pošti.