Ne glede na to, da je dolžnik v ugovoru izdanemu sklepu o izvršbi nasprotoval iz vsebinskih razlogov in ne zato, ker je bilo pravno varstvo, ki je bilo upnici zagotovljeno s sklepom o izvršbi v predmetni zadevi, upnici že predhodno zagotovljeno na podlagi sklepov o začasni odredbi, izdanih v zadevi II N 261/2020, je bil ugovor dolžnika v postopku potreben zaradi varstva njegovih pravic. Če dolžnik ugovora ne bi vložil, namreč sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi kljub ugotovitvi, da je upniku sodno varstvo zagotovljeno že v postopku II N 261/2020, v nadaljnjem postopku ne bi moglo sprejeti odločitve o razveljavitvi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ker se je predlog za izvršbo, ki ga je vložila upnica, izkazal za nedovoljen, to pomeni, da je upnica dolžniku stroške, ki jih je ta imel z ugovorom, neutemeljeno povzročila, zaradi česar mu jih je skladno z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžna povrniti.
znamka - izbris znamke iz registra - prijava znamke v slabi veri - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - neregistriran znak - ustvarjanje zmede na trgu - zamenljiva podobnost - razlikovalni učinek znamke
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v zvezi z obstojem slabe vere tožene stranke odločilno dejstvo ali je tožeča stranka znak WC raček kljub neuspeli registraciji uporabljala še naprej in ne dejstvo ali je vztrajala pri vlaganju pravnih sredstev v zvezi z neuspelo prijavo znamk. Nobene podlage ni bilo za sklepanje tožene stranke, da je tožeča stranka, ker ni vložila pravnih sredstev v upravnem postopku, ravnala na način, da očitno ni več želela zaščititi znaka in je bila zato tožena stranka upravičeno prepričana, da se je tožeča stranka odrekla zaščiti znaka. Bistvena funkcija znamke je udejanjena v njeni uporabi s tem, da potrošniku oziroma končnemu uporabniku zagotavlja enakost izvora zadevnega proizvoda ali storitve in mu omogoča, da brez morebitne zmede ta proizvod ali to storitev razlikuje od tistih, ki imajo drug izvor. Tožeča stranka je znak kontinuirano uporabljala in se njegovi uporabi ni odrekla.
Tožena stranka je ob tem, da je vedela za uporabo znaka in neuspešno registracijo znamke na strani tožeče stranke, prav s tem, da je sama registrirala podoben znak za enake izdelke, pri čemer ni dokazala, da bi znamko uporabljala oziroma imela namen uporabljati, ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. V ravnanju tožene stranke ni zaznati nobenega drugega motiva za registracijo sporne znamke, kot da bi tožeči stranki onemogočila nadaljnjo uporabo znaka.
Takšno ravnanje pa ni v skladu s pravili poštenega tržnega obnašanja in izkazuje slabo vero prijavitelja pri prijavi znamke.
gospodarski spor - odločanje o pravdnih stroških - napačna odmera - vrednost spornega predmeta - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - odvetniški stroški - število točk - vrednost odvetniške točke - materialni stroški - odsotnost iz pisarne - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča - pravnomočnost odločitve o glavni stvari
Vrednost storitve je določena s številom točk (prvi odstavek 4. člena OT), kar je nato opredeljeno v tarifnih številkah Posebnega dela OT. Kot izhaja iz tar. št. 18 OT se v pravdnem postopku, slednje pa velja tudi za gospodarske spore, vrednost storitve oblikuje tako, da se vrednost spornega predmeta deli z vrednostjo odvetniške točke, v tabeli tar. št. 18 OT pa je nato določen razpon, ki opredeljuje vrednost storitve (v točkah) pri določenem številu točk, ki izhajajo iz prej navedenega izračuna. Vrednost točke je določena s 13. členom OT, in znaša od 6. 4. 2019 dalje 0,60 EUR. Pred tem je bila vrednost točke 0,459 EUR.
Iz določbe četrtega odstavka 6. člena OT ne izhaja, da bi ti stroški pripadali le odvetnikom, ki nimajo pisarne v istem kraju kot je sodišče, ki vodi postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051799
OZ člen 86, 86/1, 119, 119/1.
oderuška pogodba - elementi oderuštva - kreditna pogodba - kreditna sposobnost
Morebitna nesposobnost odplačevanja kredita sama zase ni okoliščina, ki bi utemeljevala ničnost kreditne pogodbe iz razloga nasprotovanja moralnim načelom. Tožena stranka je ob sklepanju kreditne pogodbe s tožnico preverila njeno kreditno sposobnost in glede na trditve tožnice, ki so bile dokazno podprte, utemeljeno verjela, da bo tožnica zmogla plačevati obroke kredita.
Za presojo, ali je kreditna pogodba oderuška ali nemoralna, ni relevantno, če je banka pravilno izračunala posamezen obrok, ki ga je morala plačati tožnica, in tudi ne, kaj je povzročilo, da sta prenehali poslovati njeni družbi. Elementi oderuške pogodbe in dejstva, ki dokazujejo, da je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo, se nanašajo na fazo sklenitve pogodbe. Ko je pogodba enkrat veljavno sklenjena, ne more postati nična zaradi napačnega izvrševanja ali neizvrševanja s pogodbo dogovorjenega.
Sodna poravnava je akt dispozicije strank, vendar pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v primeru, ko stranke sklenejo sodno poravnavo, določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Sodna praksa v zvezi z vprašanjem pravdnega uspeha strank, ki so v postopku sklenile sodno poravnavo, ni enotna. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da dejstvo, da stranke v pravdnem postopku sklenejo sodno poravnavo, ne more vplivati na (ne)upravičenost Republike Slovenije do povrnitve sodne takse. Določba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Sodišče mora tako od tožeče stranke po uradni dolžnosti izterjati sodno takso v obsegu njenega neuspeha v pravdi, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi pri vprašanju dolžnosti povrnitve sodne takse oproščene stranke, ocenjevalo pravdni uspeh strank.
DZ člen 161. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2. ZPND člen 4, 4/2.
začasna odredba v družinskih sporih - ogroženost otroka - nasilje v družini - varstvo koristi otroka
Opisane ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo izdajo začasne odredbo o prikritju lokacije vrtca, ki ga bo v kraju varne hiše obiskoval mladoletni A., najprej zaradi varstva nasprotne udeleženke – takšna začasna odredba je potrebna, da se prepreči nasilje ali nastanek težko nadomestljive škode (na telesnem in duševnem zdravju nasprotne udeleženke). Izpolnjen je torej pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ker je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja (drugi odstavek 4. člena ZPND), pa izdana začasna odredba posredno varuje tudi A.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 44, 44/1. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 5, 6, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - primerna opredelitev obveznosti - določljivost naložene obveznosti - vezanost sodišča na izvršilni naslov
Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi zgoraj opisanega načela formalne legalitete terjati dodatnega vsebinskega odločanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00052477
ZPP člen 214, 214/2, 358, 358-1. ZASP člen 81, 81/1, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - uporaba avtorskega dela - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - primerno nadomestilo - osnova za izračun nadomestila - trditveno breme - zakonske zamudne obresti - nedobrovernost - civilna kazen
Sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife. Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo.
Za osnovo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih je skladno z ustaljeno sodno prakso treba uporabiti določila III. točke Skupnega sporazuma. Kot osnovo je treba vzeti tisto tarifo, ki ustreza številu retransmisiranih programov v konkretnem primeru.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - odgovornost za napake - odprava napake na stroške podjemnika - stroški s sanacijo
Tožnik je upravičen do povračila stroškov, ki so bili potrebni, glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je zavezal opraviti toženec, ne pa do stroškov, ki so v domeni drugih tožnikovih izvajalcev, na katerih je glavni razlog, zaradi katerih je prišlo do zamakanja in dvigovanja ploščic, ali pa do stroškov, s katerimi bi tožnik izboljšal lastnosti posla ali celo kvaliteto hiše.
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
podjemna pogodba - strokovno mnenje - plačilo - višina plačila - izvedba dokaza z izvedencem - predlog za postavitev novega izvedenca - stroški pravdnega postopka
Tožničinemu vztrajnemu nestrinjanju z ekspertizo, ki je celovita, pojasnjena, vsakomur razumljiva in logično obrazložena in v kateri ni zaznati relevantnih nasprotij, nejasnosti in pomanjkljivosti, preprosto ni mogoče slediti in predmetno ni in ne more biti utemeljen razlog za angažiranje novega izvedenca.
Utemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje, ko je celostno odločalo o vseh pravdnih stroških (tudi izvršilnih) vzeti v ozir, da je tožnica prvotno vtoževala 12.329,32 EUR s pripadki in da je uspela ne samo v višini 1.216,95 EUR s pripadki, temveč je zaradi delnega plačila v času izvršilnega postopka in posledične delne ustavitve izvršbe uspela še v višini 3.318,40 EUR s pripadki, kar skupaj pomeni uspeh v višini 4.535,35 EUR s pripadki oziroma 37 % uspeh.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051614
ZASP člen 22, 81, 81/1, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051729
ZASP člen 22, 22/2-6, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147-1, 147-4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo glasbenih del - določitev primernega denarnega nadomestila - pravna narava terjatve - neupravičena obogatitev - zastaranje zahtevka - pravna varnost - dobra vera
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00056482
DZ člen 66, 78. ZPP člen 309a.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - denarna sredstva na bančnem računu - neupravičena obogatitev - trditveno in dokazno breme - poravnalna ponudba - nedopusten dokaz
Dokazno breme, da dohodki, ki se stekajo na določen račun v času zakonske zveze, niso skupni, je na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje, denar, ki ga partnerja pridobita z delom, pa je vedno skupen, ne glede na to, ali imata skupne račune ali ne.
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnika, da je predložitev poravnalne ponudbe kot dokaz v postopku nedopusten dokaz in ga sodišče prve stopnje zaradi omejitev v smislu določila 309.a člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ker pa je kršitev 309. člena ZPP relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, postane bistvena samo v primeru, kadar to vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.
ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov - pravni interes - ničnost letnega poročila - pravnomočnost sklepa o potrditvi prisilne poravnave
Tožniki res ob vložitvi spremembe tožbe niso imeli več status delničarja, vendar veljavna ureditev po ZGD-1 ne zamejuje tistih, ki smejo vložiti tožbo na ničnost letnega poročila delniške družbe zgolj na delničarje, ampak sme tožbo na ničnost letnega poročila vložiti vsakdo, ki za to izkaže pravni interes. S tem, ko so tožniki z dnem 9.12.2015 izgubili status delničarja, odpadla možnost graditi pravdno upravičenje na kasneje ponovno pridobljenem statusu delničarja, ker mora obstajati pravdno upravičenje glede izpodbojne tožbe po ZGD-1 tudi glede na njene posebne značilnosti, da je potrebno izpodbojno tožbo napovedati in jo vložiti v enem mesecu od zasedanja skupščine. Pridobitev statusa delničarja potem, ko je ta status delničarju za nekaj časa prenehal, ne more biti upoštevna za pravočasno in dovoljeno izpodbojno tožbo. Sedaj pritožnik je v svojih tožbenih navedbah glede ničnosti letnega poročila v celoti sledil stališčem teoretikov, ki jim sedaj pritožbeno zanika strokovnost in neprilagodljivost stališč glede na kasneje sprejeti ZFPPIPP, še zlasti za primer instituta prisilne poravnave na način konverzije upniških terjatve v lastniške deleže, vendar pritožbeno sodišče takšen pritožbeni očitek zavrača, saj je institut ničnosti letnega poročila urejen v ZGD-1 in kot takšen edina materialnopravna podlaga za ugotavljanje zatrjevane njegove ničnosti.
Tožnica ob izpostavljanju nesklepčnosti nasprotne tožbe s konkretiziranimi ugovori tako že v odgovoru na tožbo kot kasneje, opozarjala na nesklepčnost, toženec pa se na to ni odzval, in zato sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva toženca na nesklepčnost tožbe in njeno odpravo ni bilo dolžno pozvati.
Da bi bila tožba popolna in sposobna za obravnavanje, mora tožnik vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta (torej po njih zatrjevana) dejstva dokazujejo. Od trditev strank pa je odvisno, katera od zatrjevanih pravno odločilnih dejstev bo sodišče (s po strankah predlaganimi dokazi) ugotavljalo.
Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.
ZIZ člen 178, 178/2, 179, 179/1.. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14.
sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine - nedovoljena pritožbena novota - obrazložitev sklepa - pomankanje razlogov glede odločilnih dejstev
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov, zakaj je na podlagi cenitvenega poročila cenilca A. A. ugotovilo skupno vrednost celotnih nepremičnin z ID znaki parcela 1, parcela 2 in parcela 3, čeprav je bil v navedenem cenitvenem poročilu pri oceni vrednosti nepremičnin v višini 56.000,00 EUR poleg celotnih parcel 2 in 3 upoštevan le del parcele 1. Glede na določbo drugega odstavka 178. člena ZIZ, po kateri sodišče vrednost nepremičnine ugotovi na podlagi cenitve sodnih cenilcev, pa so razlogi o tem bistveni za preizkus pravilnosti odločitve o ugotovitvi vrednosti predmetnih nepremičnin.
posebna revizija - posebni revizor - drugi posebni revizor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - delniška družba - smiselna uporaba pravil
Posebna revizija je sicer zakonsko urejena le za d.d., vendar je kot ukrep za pregled in nadzor dela poslovodij mogoča tudi pri d.o.o., pri čemer se smiselno uporabljajo pravila delniškega prava. V skladu z drugim odstavkom 510. člena ZGD-1 družbeniki odločajo na skupščini praviloma z večino oddanih glasov. Torej večina postavi poslovodjo po četrti alineji 505. člena ZGD-1 (če nima družba nadzornega sveta po četrtem odstavku 515. člena ZGD-1) in imenuje posebnega revizorja. Če ga imenuje, pa je pri njem podan utemeljen dvom o pristranskosti ali drugi utemeljeni razlogi, kar zatrjuje predlagatelj, potem morajo imeti manjšinski družbeniki pravico sodno uveljaviti pravico po sodnega imenovanja drugega posebnega revizorja po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1, sicer je odločanje na skupščini namenjeno samemu sebi. Enako velja za primer, če skupščina zavrne predlog po drugem odstavku 318. člena ZGD-1.
SPZ člen 66, 66/1, 72, 72/2, 72/5. OZ člen 193, 198.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - uporabnina - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev - neupravičena obogatitev - skupna lastnina stanovanja - tek zakonskih zamudnih obresti - nepoštenost pridobitelja - nasilje nad zakoncem - souporaba stanovanja
Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Ali gre za neupravičeno prikrajšanje, je odvisno od ravnanj lastnikov, ki so v skupnosti, in objektivnih okoliščin.
Po toženčevih nasilnih ravnanjih bi zahteva po nadaljnji souporabi stanovanja za tožnico predstavljala nesprejemljivo breme. Zato ni pomembno, ali ji je toženec tako souporabo branil ali ne in ali je bil po tožničini odselitvi do nje še nasilen.