Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 52, 52/1, 52/1-2, 52/2, 52/4.. ZPP člen 249.
stroški in nagrada izvedenca - stroški postopka - izvedensko mnenje
Ugotovitev o prisotnosti izvedenke na obravnavi je zmotna in celo protispisna, saj dokaz z njenim zaslišanjem, torej ustno podajanje izvida in mnenja iz 2. odst. 52. člena Pravilnika ni trajalo, niti ni moglo trajati od 8.30 do 9.46 ure. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 29. 3. 2018 poleg že izpostavljenega v 4. točki te obrazložitve izhaja tudi, da se je zaradi spremembe senata obravnava začela znova, da so uvodoma zapisane daljše navedbe tožene stranke, stranskega intervenienta ter tožnice, da so se v soglasju s strankami štele za pregledane in prebrane listine v sodnem in upravnem spisu, ter šele zatem pričela izvedba dokaza z zaslišanjem izvedenke. Edino logičen in pravilen je zato lahko le zaključek, da čas podajanja mnenja ni obsegal več kot dvakrat začete pol ure (saj se ni pričel ob 8.30 uri!). Posledično je mogoče zakonito priznati 10,00 EUR + 138,00 EUR + 70,00 EUR (2 x 35), skupaj 218 EUR, povečanih za 22 % DDV pa 265,96 EUR in ne 308,66 EUR, kot je dosojenih z izpodbijanim sklepom.
ZJU člen 74, 74/1, 79, 79/1, 84, 84/1.. ZUS-1 člen 47, 47/1, 48, 48/3.
imenovanje v naziv - uradniško delovno mesto - pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.
ZPP člen 8.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.. OZ člen 82, 83.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnice v času trajanja poskusnega dela. Tožnica ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je ugotovila, da ni primerna za delo prodajalke.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053612
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/2.. ZVZD-1 člen 5.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek - spolzka tla
Sodišče je ugotovilo, da so bila dne 5. 8. 2015 ob dnevnem jutranjem čiščenju poslovalnice tla mokra, pri čemer je bila količina vode na tleh večja kot običajno, razlog pa je bil v nepravilno delujočem stroju tožene stranke. Iz izvedenskega mnenja izvedenke iz varstva pri delu izhaja, da imajo talne obloge v poslovalnici visok drsni potencial, zato niso varne z vidika varnosti in zdravja pri delu. Količina vode na takšnih tleh pa je povzročila, da so bila tla drseča, poleg tega pa tožena stranka v času izvajanja mokrega čiščenja tal ni postavila znaka POZOR - SPOLZKA TLA, ki bi ga morala, da bi opozorila na drseča tla. Prav tako pa je tožena stranka opustila opozorila o nošenju ustreznih obuval, saj tožnica ni nosila ustrezne delovne obutve, kar so predpostavljeni vedeli, a je na to niso opozorili. Na podlagi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila svoje dolžno ravnanje po 5. členu ZVZD-1, ker je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem ter z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tako je zaključek, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, pravilen.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 51.
stroški in nagrada izvedenca - stroški postopka - izvedenec
Glede na očitno nezakonit predsodni postopek ter v dejanskem pogledu zelo zahteven, zapleten in dolgotrajni sodni postopek, v katerem je sodelovalo več sodno medicinskih izvedencev, je sodišče prve stopnje pisno izvedensko mnenje dr. A.A. zaradi nadpovprečne angažiranosti in potrebe po poglobljenem študiju utemeljeno štelo za zelo zahtevno. Bistveno pravilnih dejanskih razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Toženkino stališče, da je izvedencu namesto 414,00 EUR za zelo zahtevno pisno izvedensko mnenje mogoče priznati le 276,00 EUR za izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja, ne more biti uspešno.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da delo, kot ga je sporna dneva opravljal tožnik, premeščanje bremen (ki niso bila pretežka; premeščanje pretežkih bremen bi pomenilo kvečjemu podlago za krivdno odgovornost), ne ustreza standardu nevarne dejavnosti, da bi bila podana objektivna odgovornost drugotoženke za škodo (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člen OZ). Dejavnost je nevarna, če iz nje izvira večja škodna nevarnost za okolico, torej nevarnost, ki po svoji naravi ali načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ovrglo vse navedbe tožnika, s katerimi je utemeljil krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ). Te navedbe so bile v veliki meri pavšalne (da mu toženka ni zagotovila varnega načina dvigovanja bremen, da ni poskrbela za primerno zaščitno opremo, da ni izvajala primernega nadzora; tudi navedbe o izostanku usposabljanja in izdelane izjave o varnosti z oceno tveganja, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo), nedokazane (da mu je odredila premeščanje bremen nad dovoljeno težo) oziroma neutemeljene (da bi morala toženka delo odrediti dvema delavcema, da delo ne bi smelo biti normirano, da bi morala izdelati varnostni načrt).
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 110, 110/1, 110/1-4, 111, 118, 118/1.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 79, 79/2.. URS člen 23.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - regres za letni dopust - pravica delavca do zagovora
Pravilen je poudarek sodišča, da je bilo glede tožnikovega izostanka med strankama več nejasnosti, kar potrjuje nujnost zagovora, ko bi tožnik lahko pojasnil, zakaj na delo ni prišel, ali ima zdravniško potrdilo oziroma zakaj ga ne more predložiti, kakšne omejitve ima oziroma je imel in ali je šlo morda za nesporazum med njim in delavko A.A. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe pred očitanim v odpovedi.
upravitelj zapuščine - naloge upravitelja zapuščine - skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino - upravljanje zapuščine - skupnost dedičev
S tem, ko je bilo sodedinji zaupano upravljanje, ni pridobila večjih upravičenj iz naslova svojega solastninskega deleža na isti nepremičnini. Podeljuje ji le upravičenja v zvezi s solastninskim deležem zapustnika, pri tem pa je dolžna ravnati v korist obeh dedičev.
stečaj zapuščine - izločitvena pravica v stečaju - ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - darilna pogodba - ustno sklenjena darilna pogodba - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - teorija realizacije
Drži, da je v sodni praksi potrjeno, da realizacija prenosa nepremičnine lahko sanira napako v obličnosti pogodbe, torej da takšna pogodba konvalidira. Vendar pa presoja realizacije in nadaljnje konvalidacije pogodbe lahko pride v poštev šele, ko je potrjen obstoj take pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), torej ko je dokazano, da je bila podlaga darilne pogodbe, da (izključno) tožnik postane lastnik sporne nepremičnine. Tega pa tožnik ni uspel dokazati.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 59, 62, 62/6, 63, 200, 200/1, 200/2, 200/3.. ZPP člen 274, 274/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
ZDSS-1 člen 63, 63/2.. ZPP člen 338, 338/1, 339/2, 339/2-14.
nove pravice na podlagi invalidnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - I. kategorija invalidnosti
Ker je sodišče pisno mnenje dr. A.A. ter ustno izpoved sprejelo v celoti (z njim sta se strinjali obe stranki in stranski intervenient) in med drugim ugotovilo, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti podana od 16. 11. 2016 dalje (26. točka obrazložitve) ko je bilo na rehabilitacijskem centru C. ugotovljeno, da je njena delovna zmožnost v celoti izgubljena, tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo ne bi smelo zavrniti. Čeprav je dokončna odločba z dne 5. 12. 2016 izdana v obnovi predsodnega pritožbenega postopka, ni procesne ovire, da tožnica ne bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Ker med strankama ni sporno, da je bila tožnica zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja že 16. 11. 2016 popolnoma nezmožna za organizirano pridobitno delo, je izpolnjen dejanski stan iz prve alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2. Po njej je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in več nima preostale delovne zmožnosti.
Pritožba v tej zvezi zmotno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar ne drži. Obrazložitev sodbe namreč zajema tudi čas od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020, glede katerega je sodišče obrazložilo, da ni dokazano, da bi bilo potrebno znižanje plače za prejeta denarna nadomestila.
Ali je takšen zaključek pravilen ali ne, bo lahko pokazal šele ponovljeni postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje najprej sanirati postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka (gre namreč za takšno kršitev prvostopenjskega postopka, ki je pritožbeno sodišče samo ne more sanirati), in sicer tako, da bo predlagani dokaz izvedlo in ga vključilo v dopolnjeno dokazno oceno ali pa ga bo zavrnilo, kar lahko stori le iz ustavno dopustnega razloga, kar pa mora tudi obrazložiti.
Toženka je k pritožbi priložila dokaz, v zvezi s katerim trdi, da dokazuje tožnikovo prejemanje denarnega nadomestila v nespremenjeni višini tudi v nadaljnjem času od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020. Vendar pa toženka ni dokazala, da tega dokaza ni mogla predložiti že prej brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato ga v pritožbenem postopku (npr. na način, kot predlaga toženka, da naj pritožbeno sodišče izda spremenjeno sodbo) ni dopustno upoštevati.
zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper sodbo - rok za vložitev pritožbe - zadržanje teka roka - sodne počitnice / poletno poslovanje
S trenutkom, ko je pravočasno vložena zahteva za sodno varstvo odstopljena v reševanje sodišču, zadeva postane sodna zadeva in jo je šteti kot sodno zadevo vse do pravnomočnosti odločitve o zahtevku za sodno varstvo, ne glede na to, se v skladu s 65. a členom ZP-1 sodbo o zahtevi za sodno varstvo vlagatelju vroči prekrkšvni organ in da je v skladu s sedmim odstavkom 66. člena ZP-1 pritožbo zoper sodbo o zahtevku za sodno varstvo potrebno vložiti pri prekrškovnem organu.
S sodnimi počitnicami se zagotavlja tudi pravno varnost strank, saj so določene v času, ko je največje število ljudi odsotnih z naslova svojega prebivališča zaradi letnega dopusta oziroma šolskih počitnic in se stranke s tem izognejo zamudam prekluzivnih procesnih rokov, zaradi česar bi zanje nastale negativne procesne posledice. Stranke se tako lahko upravičeno zanašajo na to, da v času njihove odsotnosti sodišče ne bo vročalo sodnih pisanj, od katerih tečejo procesni roki oz. da v tem času ne bodo prejele odločitve sodišč. Tako je na podlagi navedenega mogoče sklepati, da naj sodišče v času poletnega poslovanja sodišč med 15. 7. in 15. 8. ne bi odločalo v postopkih z zahtevo za sodno varstvo, če ne gre za nujno zadevo, če pa odločajo, naj svojih odločb ne bi vročala prekrškovnim organom oziroma strankam. Če je do takega vročanja že prišlo, pa je potrebno šteti, da je 83. člen ZS tek roka za vložitev pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo zadržal in da je rok za vložitev pritožbe začel teči naslednji dan po izteku poletnega poslovanja sodišč.
Ker se pritožba skladno s tretjim odstavkom 343. člena ZPP šteje za nepopolno v primeru, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, v konkretnem primeru pa tožnica v pritožbi ni navedla prav tega, zoper kateri sklep se pritožuje, je sodišče prve stopnje že samo iz tega razloga pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 343. člena ZPP pritožbo kot nepopolno zavrglo.
Čeprav je res kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 umeščeno v XXIV. poglavje KZ-1 med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, pa za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku istega člena, ki ga je mogoče storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kaznivo dejanje po drugem odstavku ni t. i. delictum proprium, saj že iz zakonske dikcije „kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo“ izhaja, da ga lahko stori kdorkoli in ne le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
ZDDO člen 41, 42.. ZJU člen 102, 102/2.. ZDR-1 člen 171, 171/3.. ZPP člen 358, 358-5.
nadomestilo plače - izredni dopust
Ker je tožnica s predstavitvijo znanstvenega in avtorskega prispevka aktivno sodelovala na prireditvi E., ki jo je šteti za podobno prireditev po določbi 41. člena ZDDO, ima pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za čas od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).
ZDR-1 člen 33, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/3, 91/5, 91/6.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 49, 125.. ZPP člen 7, 212, 319.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - pogodbena kazen - nezakonita odpoved
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019 je nezakonita, ker razlog, naveden v odpovedi, ni poslovni razlog, torej prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Razlog, opisan v odpovedi, je namreč razlog na strani delavca (trajno neizpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto transportnega skladiščnika), in kot tak že pojmovno ni poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je sodišče že ugotovilo nezakonitost odpovedi, zaradi česar bi mu že v tem postopku lahko prisodilo pogodbeno kazen po 125. členu kolektivne pogodbe, nezapadlost zneska pogodbene kazni pa bi bilo eventualno mogoče upoštevati le pri prisoji zakonskih zamudnih obresti. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje že pojmovno ni mogel biti izpolnjen pogoj, da je odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna, saj skladno z določbo 319. člena ZPP sodba postane pravnomočna šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, v predmetni zadevi pa je proti odločitvi o tem, da je odpoved nezakonita, toženka vložila pritožbo. Glede na to, da pogoj pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi še ni bil podan, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ta del tožbe, ker je bila vložena preuranjeno.
Banka sme pravni osebi kadarkoli odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, kljub temu pa mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.