CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00052899
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 243. ZRud člen 2, 2-1, 3, 3/1-12, 34.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin - denacionalizacija - nepremičnine vrnjene v naravi - izguba koristi - uporabnina - možnost izjave o odločilnih dejstvih - odškodnina zaradi omejitev in prepovedi - mineralne surovine - izkoriščanje mineralne surovine - rudarstvo - tržna cena - dokazna ocena - metodološki napotek - neizvedba dokaza - izvedenec gradbene stroke
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo, da njene koristi ne gre iskati v količini oziroma v prodaji izkopane rude v obravnavnem obdobju, temveč v vrednosti njenih zemljišč zaradi okoliščine, da se na njih izvaja dejavnost črpanja gramoza.
Izvedenec je upošteval, da se zemljišča nahajajo nad mineralno surovino, zaradi česar ima to območje prednost pred osnovno rabo kmetijskega in gozdnega zemljišča. Le mineralna surovina kot last države ni neposredno upoštevana v ceni najemnine te nepremičnine.
Vprašanje stanja zalog gramoza v gramoznici ni relevantno, ker so mineralne surovine pod površjem nepremičnine last države in ne lastnika nepremičnine.
neupravičen pripor - denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode (pripor) - kazenski postopek z mednarodnim elementom - mednarodna tiralica - priporni razlog begosumnosti
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil zoper tožnika utemeljeno odrejen pripor in hišni pripor iz razloga begosumnosti. Zato je po tem, ko je ugotovilo, da je tožnik sam s svojimi nedovoljenimi ravnanji povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, uporabilo tretji odstavek 542. člena ZKP in tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.
Tožnik je bil res iz pripora v Dominikanski republiki prepeljan v pripor v Sloveniji na svojo željo, očitno, kot gre razbrati iz njegove izpovedbe, zaradi neznosnih razmer v priporu v Dominikanski republiki, a navedeno ne pomeni, da se je vrnil prostovoljno. O prostovoljni vrnitvi bi bilo mogoče govoriti, če tožnik v Dominikanski republiki ne bi bil priprt in izgnan, ampak bi tam zakonito bival in bi se vrnil v Slovenijo ter sodeloval v kazenskem postopku brez kakršnihkoli prisilnih ukrepov (prisilna privedba, mednarodna tiralica, ENPP, pripor, hišni pripor).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00052353
OZ člen 179, 182.
višina denarne odškodnine - odškodnina za nepremožensko škodo
Sodišče prve stopnje je ugotovljeno dejansko stanje o obstoju trajnih duševnih bolečin zaradi ugotovljenih funkcionalnih omejitev in bodoče trajanje te škode upoštevaje tožnikovo starost ter prejemanje invalidnine pravilno upoštevalo.
Ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti v % ni edina odločilna okoliščina, ker pravno priznano škodo predstavljajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob dejstvu, da je ugotovljena zmerna okrnjenost tožnikovega funkcioniranja na področju življenja doma in pri pridobitnem delu, je sodišče prve stopnje določilo pravično denarno odškodnino.
Da gre za lastno menico in ne za trasirano menico je v tem primeru jasno prepoznavno. Trasat v njej ni naveden (temveč je celo prečrtan), neposredno nad vnaprej natisnjenim besedilom "plačajte za to" pa je v rokopisu napisana beseda "plačamo". V obrazcu je torej jasno spremenjeno besedilo "plačajte za to" v obljubo plačila "plačamo".
odlog izvršbe na predlog tretjega - obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - trditveno breme - dokazno breme - stroški odgovora na predlog za odlog
Že v ugovornem postopku je bilo ugotovljeno, da je tretja z verjetnostjo izkazala obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo, zato ponovna presoja izkazanosti tega pogoja ob odločanju o predlogu za odlog izvršbe ne pride v poštev in drugačne odločitve ob tem sodišče niti ne more sprejeti.
V predlogu je tretja škodo utemeljevala z izgubo premoženja in z izgubo pravice do zasebne lastnine, s posegom v pravico do prostega uživanja in razpolaganja z zasebno lastnino ter z izgubo morebitnega denarnega izplačila vrednosti nepremičnin. Ob tem ni zatrjevala, da so ji nepremičnine, ki predstavljajo proizvodne hale, nujno potrebne za opravljanje kakšne njene gospodarske dejavnosti, zato zgolj sklicevanje na nepovratno izgubo lastninske pravice na njih ne zadošča. Ravno tako so popolnoma pavšalne ostale smiselne navedbe o nezmožnosti izterjati nadomestno izpolnitev v denarju, saj tretja ni podala nobenih konkretnih trditev, da ji upniki ali dolžnik ne bi mogli povrniti škode v primeru morebitnega uspeha s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe (za katero iz podatkov spisa niti ne izhaja, da bi sploh bila vložena). Poleg tega so vse navedbe v zvezi z zatrjevano škodo ostale tudi popolnoma dokazno nepodprte. Iz pojasnjenega je zaključiti, da tretja ni uspela izkazati, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, zato pogoji za odlog izvršbe niso izpolnjeni.
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
podjemna pogodba - strokovno mnenje - plačilo - višina plačila - izvedba dokaza z izvedencem - predlog za postavitev novega izvedenca - stroški pravdnega postopka
Tožničinemu vztrajnemu nestrinjanju z ekspertizo, ki je celovita, pojasnjena, vsakomur razumljiva in logično obrazložena in v kateri ni zaznati relevantnih nasprotij, nejasnosti in pomanjkljivosti, preprosto ni mogoče slediti in predmetno ni in ne more biti utemeljen razlog za angažiranje novega izvedenca.
Utemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje, ko je celostno odločalo o vseh pravdnih stroških (tudi izvršilnih) vzeti v ozir, da je tožnica prvotno vtoževala 12.329,32 EUR s pripadki in da je uspela ne samo v višini 1.216,95 EUR s pripadki, temveč je zaradi delnega plačila v času izvršilnega postopka in posledične delne ustavitve izvršbe uspela še v višini 3.318,40 EUR s pripadki, kar skupaj pomeni uspeh v višini 4.535,35 EUR s pripadki oziroma 37 % uspeh.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 75.. ZPP člen 274.. ZUP člen 147.
zavrženje tožbe - razveljavitev sklepa - odločanje po vsebini
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica pri toženi stranki uveljavljala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki jo je prvostopenjski organ najprej z odločbo št. ... z dne 14. 7. 2020 zavrnil, nato pa, ko je bila odločba na drugi stopnji odpravljena z odločbo z dne 29. 9. 2020, postopek z izpodbijanim sklepom z dne 22. 10. 2020 prekinil. Postavil se je namreč na stališče, da gre za predhodno vprašanje in da tega vprašanja sam ne bo obravnaval, temveč bo z odločitvijo počakal, dokler ga ne reši pristojni organ, torej delovno sodišče.
Ne glede na to, da je delovno sodišče že izdalo sodbo, s katero je bilo tožničinemu tožbenemu zahtevku v delovnem sporu ugodeno, pa je bistveno, da sodba še ni postala pravnomočna. Zoper njo je namreč vloženo pravno sredstvo. Tožnica tako še vedno čaka in je v negotovosti glede uspeha v delovnem sporu. Posledično pa zaradi odločitve tožene stranke čaka tudi na odločitev, ali je v času, ko je brez zaposlitve, upravičena do denarnega nadomestila. Zaradi prekinitve postopka je ostala brez sredstev. Tožnica izkazuje pravni interes, da sodišče presodi, ali je upravni organ utemeljeno odločil, da prekine postopek, ali pa bi lahko predhodno vprašanje rešil sam oziroma ali sploh gre za predhodno vprašanje.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku odločalo po vsebini.
Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.
znamka - izbris znamke iz registra - prijava znamke v slabi veri - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - neregistriran znak - ustvarjanje zmede na trgu - zamenljiva podobnost - razlikovalni učinek znamke
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v zvezi z obstojem slabe vere tožene stranke odločilno dejstvo ali je tožeča stranka znak WC raček kljub neuspeli registraciji uporabljala še naprej in ne dejstvo ali je vztrajala pri vlaganju pravnih sredstev v zvezi z neuspelo prijavo znamk. Nobene podlage ni bilo za sklepanje tožene stranke, da je tožeča stranka, ker ni vložila pravnih sredstev v upravnem postopku, ravnala na način, da očitno ni več želela zaščititi znaka in je bila zato tožena stranka upravičeno prepričana, da se je tožeča stranka odrekla zaščiti znaka. Bistvena funkcija znamke je udejanjena v njeni uporabi s tem, da potrošniku oziroma končnemu uporabniku zagotavlja enakost izvora zadevnega proizvoda ali storitve in mu omogoča, da brez morebitne zmede ta proizvod ali to storitev razlikuje od tistih, ki imajo drug izvor. Tožeča stranka je znak kontinuirano uporabljala in se njegovi uporabi ni odrekla.
Tožena stranka je ob tem, da je vedela za uporabo znaka in neuspešno registracijo znamke na strani tožeče stranke, prav s tem, da je sama registrirala podoben znak za enake izdelke, pri čemer ni dokazala, da bi znamko uporabljala oziroma imela namen uporabljati, ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. V ravnanju tožene stranke ni zaznati nobenega drugega motiva za registracijo sporne znamke, kot da bi tožeči stranki onemogočila nadaljnjo uporabo znaka.
Takšno ravnanje pa ni v skladu s pravili poštenega tržnega obnašanja in izkazuje slabo vero prijavitelja pri prijavi znamke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051729
ZASP člen 22, 22/2-6, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147-1, 147-4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo glasbenih del - določitev primernega denarnega nadomestila - pravna narava terjatve - neupravičena obogatitev - zastaranje zahtevka - pravna varnost - dobra vera
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
ZPP člen 339, 339/2-14, 354, 354/1, 365, 365-3, 366.. ZEN člen 27.. SPZ člen 77, 78.
pravica do pritožbe - nejasna in nepopolna obrazložitev - evidentiranje nepremičnin - ureditev meje v nepravdnem postopku
V primeru, ko obstoji nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, zaradi katerega preizkus sklepa ni mogoč, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
plačilo - zahtevek za plačilo - dejansko stanje - dokazi in dokazovanje - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe konkretno povzelo vsebino izvedenih dokazov in se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Navedlo je, katere dokaze in zakaj šteje za odločilne pri dokazovanju nekega dejstva in povzelo dele izpovedb strank in zaslišanih prič, ki so bile bistvene za sklepanje, da je imel tožnik v letu 2014, ko je bil v bolnišnici, doma 3.800 EUR gotovine, kar je ostalo od prodaje parcele (10.000 EUR) v letu 2010.
Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ). Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člen OZ).
Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: "... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov".
Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je po mnenju teorije mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 40, 40/1, 40/1-2.
izvedenina - nagrada za delo izvedenca
Pritrditi je pritožbi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je vsem trem članom izvedenskega organa priznalo nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne zelo obsežne dokumentacije od 200 do 300 strani, čeprav je vsakemu članu izvedenskega organa priznalo še po 153,00 EUR za študij sodnega in upravnega spisa (od 200 do 500 strani). V izvedenskem mnenju z dne 29. 9. 2021 in dopisu k temu izvedenskemu mnenju z dne 8. 9. 2021 je pojasnjeno, da za zbiranje in študij dodatne dokumentacije (zdravstveni karton) zaprosi pri izbranemu zdravniku le prvo imenovani član komisije. Ker je razvidno, da je zdravstveni karton pridobil prvo imenovani član izvedenskega organa, to je prof. dr. C.C., je potrebno priznati sporno nagrado le v enkratnem znesku in ne vsakemu članu posebej. Preostalima članoma izvedenskega organa pa je bila priznana nagrada za študij sodnega in upravnega spisa v višini 153,00 EUR, kar ustreza postavki za spis v obsegu od 200 do 500 strani.
Sodna poravnava je akt dispozicije strank, vendar pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v primeru, ko stranke sklenejo sodno poravnavo, določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Sodna praksa v zvezi z vprašanjem pravdnega uspeha strank, ki so v postopku sklenile sodno poravnavo, ni enotna. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da dejstvo, da stranke v pravdnem postopku sklenejo sodno poravnavo, ne more vplivati na (ne)upravičenost Republike Slovenije do povrnitve sodne takse. Določba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Sodišče mora tako od tožeče stranke po uradni dolžnosti izterjati sodno takso v obsegu njenega neuspeha v pravdi, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi pri vprašanju dolžnosti povrnitve sodne takse oproščene stranke, ocenjevalo pravdni uspeh strank.
Razlog nepotrebnosti je povsem utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga, pri čemer tožnica v pritožbi z ničemer ne pojasni, katera je tista listina, ki je sodišče prve stopnje ni pribavilo, in katero sporno pravno relevantno dejstvo naj bi se s to listino dokazovalo. Skladno z zgoraj izpostavljenimi stališči tožnica v pritožbi tudi ustrezno ne pojasni, katera sporna pravno relevantna dejstva naj bi se ugotovila z zaslišanjem „vseh“ prič, izvedencem finančne stroke in z vpogledom v gradbeno pogodbo. Že v sami osnovi je neutemeljeno zavzemanje tožnice, da bi moralo sodišče prekiniti predmetni postopek do dokončanja postopka v zadevi VII Pg 2537/2015, ker naj bi se tam odločalo o nekakšnem predhodnem vprašanju. Skladno s 13. členom ZPP namreč sodišče ni dolžno prekinjati postopka, četudi bi šlo za predhodno vprašanje, saj ga v vsakem primeru lahko reši samo. Vprašanje neupravičene unovčitve bančnih garancij, na katerem temelji zahtevek za povračilo stroškov, je bilo že pravnomočno rešeno in o njem ni mogoče ponovno presojati. Kako je toženka prejete zneske porabila in ali jih bo morala (delno) vračati, kar je vse nenazadnje sporno in neizkazano, pa samo po sebi ne kaže na neupravičeno unovčitev bančnih garancij. Toženka je ugovor zastaranja konkretizirala in izkazala. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme o pretrganju zastaranja s pripoznavo dolga. Utemeljena in pravilna so stališča sodišča prve stopnje, da dve izpostavljeni vlogi toženke iz postopka VII Pg 2537/2015, ki se ne vodi glede plačila tu vtoževanih začasnih situacij, ne pomenita pripoznave dolga. Sicer drži pritožbena teza, da bi bilo nalog banki za plačilo zneska morebiti lahko šteti kot pripoznavo dolga, vendar gre upoštevaje omenjene vloge le za opis naloga, ki je bil s strani toženke banki dan nekje v preteklosti. Nobenih navedb ni o tem, kdaj je bil nalog dan, in je edini relevantni datum, ki je pomenil pretrganje zastaranja in na katerega se je glede pretrganja zastaranja mogoče utemeljeno opreti, dan podpisa izpisa odprtih postavk.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - vrtec - zavestno delovanje
Vendar pritožbeno sodišče ne more slediti takšnim navedbam pritožnika, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi okoliščine, ko sta bila vnuka oškodovanke odpeljana iz vrtca in dana v rejniško družino, pravilno ocenilo, ko pri ravnanju obdolženk ni zasledilo takšnih nepravilnosti, ki bi potrjevale njuno zavestno nezakonito ravnanje.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00053194
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2. URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. OZ člen 178, 183. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3.
preklic izjave - denarna odškodnina pravni osebi - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - kršitev osebnostne pravice - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - svoboda novinarskega izražanja - svoboda tiska - demokratična družba - pravica do obveščenosti - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - presoja žaljivosti - dobra vera - novinarska etika - odziv na predhodno ravnanje - hude obtožbe - preverjanje informacije - utemeljen razlog
Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, ESČP upošteva naslednja ključna merila: - prispevek k razpravi v splošnem interesu; - kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; - predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; - metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; - vsebina, oblika in posledice objave ter - teža naloženih sankcij.
Nadaljnje pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki ga je - kot že nakazano - pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Med prve oziroma med neresnične izjave oziroma objave spadajo tako npr. tudi trditve, ki sicer izhajajo iz resničnega dejstva, vendar bodisi to dejstvo predstavijo v drugačni luči - iztrgano iz pomena (konteksta) bodisi na podlagi tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom in so neresnična. Značilnost komentarja pa ima vsako lastno sklepanje novinarja o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo oziroma naj bi (po novinarjevem sklepanju) izhajale iz tistih dejstev, katere resničnost je ugotovil. Značilnosti komentarja imajo tudi vse (negativne) vrednostne sodbe o določenih dejstvih, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je takšna vrednostna sodba podana, torej bodisi v obliki jasno izraženega lastnega stališča novinarja bodisi v obliki retoričnega vprašanja bodisi v drugi obliki, ki pri povprečnem človeku (naslovniku komentarja) daje vtis vrednostne sodbe.
Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga.
Ustavno sodišče je predpostavko preverjanja informacij pri nasprotni stranki izrecno vezalo na konkretni primer, in je torej ni navedlo kot absolutno predpostavko pri vseh primerih pri presojanju standarda „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ (niti te predpostavke ne zahteva ESČP).