Tožena stranka ni predložila dokazila, da je tožniku pisno, kot to zahteva ZDR v 1. odstavku 86. člena, odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je tožniku pri njej delovno razmerje prenehalo nezakonito na dan, ko je bil tudi nezakonito odjavljen iz zavarovanj.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke zanemaril skrbnost in sicer bi moral tožnika dodatno opozoriti na obstoj posipanega pepela na travi, ki je bil spolzek zaradi namočenosti, zaradi česar se je tožnik pri košnji trave poškodoval.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Tožena stranka ni uspela dokazati, da je dejansko obstajal začasno povečan obseg dela, saj je bila vseskozi podana trajna potreba po delu na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik (na istem delovnem mestu so bili zaporedoma zaposleni trije različni delojemalci), zato je prišlo do zakonske transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v smislu določbe 54. člena ZDR.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSC0003369
ZPP člen 318, 318/1. OZ člen 569, 574, 574/1.
zamudna sodba
Pasivnost tožene stranke se ocenjuje kot priznanje dejanskih trditev tožeče stranke v tožbi. Ker se šteje, da je tožena stranka priznala v tožbi navedena dejstva, jim ne more ugovarjati v pritožbi zoper zamudno sodbo, saj zamudne sodbe ni moč izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Prokura je posebna vrsta splošnega pooblastila (edinega, ki se vpisuje v sodni register), zato tudi zanjo velja določba 74. člena OZ, v skladu s katero je pooblastilo enostranski posel pooblastitelja - z njim se pooblaščencu podelijo določena upravičenja (za veljavnost pooblastila ni potrebno soglasje pooblaščenca). Seveda pa obveznost zastopanja nastane šele, ko pooblaščenec pooblastilo sprejme. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ko navaja, da nastop funkcije prokurista ni vezan samo na formalno imenovanje, ampak tudi na soglasje imenovanega.
Družba lahko podeli prokuro eni ali več osebam (prvi odstavek 33. člena ZGD-1), vsak čas pa jo lahko tudi prekliče (36. člen ZGD-1). V skladu s 505. členom ZGD-1 (določba je dispozitivne narave, primerjaj 504. člen ZGD-1) o postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca v družbi z omejeno odgovornostjo (enako tudi o postavitvi poslovodje) odločajo družbeniki. Ni pa iz določbe 505. člena ZGD-1 razvidno, kako je s prenehanjem funkcije prokurista (ZGD-1 ima le splošno določbo o tem, da lahko družba prokuro vsak čas prekliče - 36. člen). Ker gre za posebno vrsto splošnega pooblastila, pooblastilo pa lahko pooblastitelj po svoji volji omeji ali prekliče, tudi, če se je tej pravici odpovedal (primerjaj 77. člen OZ), ni dvoma, da ima tudi prokurist kot pooblaščenec pravico odpovedati pooblastilo oziroma odstopiti s položaja prokurista. To pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ki tudi pravilno zaključuje, da je (lahko) družbi odškodninsko odgovoren, če je njegov odstop storjen v nepravem času in škodi družbi (tako tudi pravni teoretiki, dr. Šime Ivanjko - Prokurist je lastnikov alter ego, Svetovalec – priloga Gospodarskega vestnika, 1991).
lastninjenje športnih objektov- izročitev nepremičnine v posest – pravica do posesti
Do odločitve organa lokalne skupnosti o tožničinem zahtevku po drugem odstavku 64. člena ZSpo ima tožnica v skladu z sklepom in dopisom MOL pravico do posesti spornih nepremičnin.
Izjava o sprejemu dediščine se ne more (enostransko) preklicati. Če so dediči soglasni, se lahko spremeni. To velja do konca zapuščinskega postopka. Drugače pa je, če je sklep o dedovanju že pravnomočen in če so dediči že razpolagali z vso ali z delom zapuščine. V tem primeru se dedič ne more več odpovedati dediščini.
spor majhne vrednosti – stroški upravljanja – ključ delitve – določitev solastniških deležev
Če pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki ni bila sklenjena, je upravnik glede na prvi odstavek 182. člena SZ-1 upravičen za potrebe izračuna stroškov upravljanja uporabiti le ključ delitve, ki izhaja iz te določbe, torej le po solastniškem deležu glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini.
ZSPJS člen 24. ZSSloV člen 58. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede člen 5.
položajni dodatek – višina položajnega dodatka
Položajni dodatek se določi v skladu z uredbo tožene stranke (RS), ki določa višino dodatka za posamezne dejavnosti, s formacijo oziroma aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Tožnik je bil poveljnik čete in mu iz tega razloga skladno s 5. členom Uredbe pripada položajni dodatek v višini 12 %. Ker so tožniku na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe, s katero je bil imenovan na formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir poveljnik v poveljstvo sil SV/brigada ZO in letalstva/letalska tehnična enota/poveljstvo, kar se enači s poveljnikom čete, pripadali dodatki v višini in pod pogoji, določenimi s predpisi na obrambnem področju, mu je tako s to odločbo pripadal tudi 12 % položajni dodatek po 5. členu Uredbe.
Tožnik tudi po pozivu sodišča ni popravil tožbe tako, da bi bila primerna za obravnavo. Tudi popravljena tožba namreč ne vsebuje jasno opredeljenega tožbenega zahtevka, zato jo je treba zavreči.
Toženi stranki (pravni osebi) tožba ni bila vročena na naslov, ki je vpisan v register, ampak na drug naslov. Ker tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena, ni bil izpolnjen prvi pogoj, ki ga 318. člen ZPP v 1. odstavku določa za izdajo zamudne sodbe, s tem pa je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZDR člen 9, 9/1, 16. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 68.
plača – plačilo razlike plače – odškodnina za neizkoriščen letni dopust – delovno razmerje – stroški prevoza na delo in z dela
ZDR v 16. členu določa domnevo o obstoju delovnega razmerja, v kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, ki pa se nanaša na primere, če delavec in delodajalec nista sklenila pogodbe o zaposlitvi. Le tedaj je potrebno za pravilno ugotovitev obstoja delovnega razmerja med pravdnima strankama, ob ustrezni trditveni podlagi, ugotavljati obstoj elementov delovnega razmerja (prostovoljna vključitev delavca v organizirani delovni proces delodajalca, plačilo za delo in opravljanje dela po navodilih in nadorom delodajalca). Ni pa mogoče te določbe razlagati na način, da lahko delodajalec izpodbije obstoj delovnega razmerja, v kolikor dokaže, da niso podani vsi elementi delovnega razmerja, čeprav je bila med delavcem in delodajalcem sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki predstavlja pravni temelj za nastanek delovnega razmerja.
Tožniku ni bila onemogočena izraba letnega dopusta in je imel možnost v okviru medsebojnega usklajevanja s sodelavci planirati svoj dopust. Prav tako niso podani objektivni razlogi na strani delodajalca, zaradi katerih tožnik letnega dopusta v spornem obdobju ne bi mogel koristiti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je dokazala, da je imela likvidnostne težave. Kot podizvajalec pri projektih velikih gradbenih firm, so tudi toženo stranko doletele posledice stečajev teh podjetij, zaradi česar je prišlo do zastoja denarja, do neplačil - celo do 50 %, kar je tožena stranka pokrivala z najemanjem posojil za financiranje tekočega poslovanja. Tožena stranka je bila zato prisiljena ukrepati, zaradi česar je ukinila tožnikovo delovno mesto. Takšen razlog je objektivno utemeljen ekonomski razlog, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnega razloga, zakonita.
Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službi Vlade RS in v upravnih organih člen 1.
dodatek zaradi posebnih obremenitev in odgovornosti - javni uslužbenci
Tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači iz naslova dodatka zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti, in sicer med 5 % dodatkom, ki ga je prejemala in 20 % dodatkom, do katerega bi bila upravičena na podlagi odločbe tožene strank, ni utemeljen, saj je odpadla pravna podlaga za izplačilo tega dodatka (odločba je bila razveljavljena, poleg tega pa je tožnica dodatek v višini, kot bi ji pripadal na podlagi Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službi Vlade RS in v upravnih organih, v vtoževanem obdobju tudi prejemala).
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2, 118, 118/2. KZ-1 člen 211, 211/1, 235, 259, 259/1, 259/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – dokazno breme – sodna razveza – goljufija – kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spise ali arhivskega gradiva
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je očitala, da je kot učitelj vožnje (inštruktor) v določenem časovnem obdobju popravljal dnevne razvide voženj v več rubrikah, ki jih je moral kot učitelj vožnje voditi v skladu z zakonom in za isto obdobje inšpekcijskemu organu ni predložil evidenčnih kartonov učitelja vožnje. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnik nobene od očitanih kršitev ni storil, ni bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je bila ta nezakonita.
ZDR člen 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2, 118. KZ-1 člen 251, 235, 235/1, 259, 259/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponarejanja listin - rok za odpoved - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - kriteriji za odmero - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - odškodnina
Tožena stranka bi morala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je potekel objektivni rok za odpoved. Od nastanka razloga, to je od domnevno nepravilnega ravnanja tožnika do dneva odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je namreč poteklo več kot 6 mesecev. Odpoved, podana do izteka prekluzivnega objektivnega roka, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, je nezakonita.
Sodišče prve stopnje je s tem, da je pogodbo o zaposlitvi razvezalo in tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu dosodilo razliko v plači, tožniku dejansko priznalo delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je že bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Revizijsko sodišče, je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je trajanje delovnega razmerja v takšnem primeru možno priznati le do nove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Postavilo se je na stališče, da je v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu lahko le eden od kriterijev za določitev višine odškodnine. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zavrniti tožnikov zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje izpodbijane sodbe, kakor tudi zahtevek za plačilo razlike med plačo, ki bi šla tožniku pri toženi stranki in plačo, ki jo je do dneva izdaje prvostopenjske sodbe prejemal pri novem delodajalcu.
javni uslužbenci – ocenjevanje javnih uslužbencev - ocenjevanje in napredovanje uradnikov - določitev ocene – seznanitev z oceno - razgovor
Rok iz 3. odstavka 114. člena ZJU, do katerega mora biti izpolnjen ocenjevalni list in 30-dnevni rok, v katerem mora biti uradnik seznanjen z oceno, sta procesna in instrukcijska roka, zato njuna prekoračitev ne more vplivati na zakonitost postopka ocenjevanja in oceno samo.
Dejstvo, da tožnik ni bil na razgovoru pri svoji nadrejeni, na zakonitost ocene ne more vplivati. Iz takrat veljavne določbe 1. odstavka 115. člena ZJU izhaja, da se seznanitev z oceno opravi v obliki razgovora nadrejenega z uradnikom, seznanitev pa mora biti opravljena najkasneje v 30 dneh od določitve ocene. Tožnik se je z oceno seznanil, vročitev oz. prevzem ocene pa odklonil, zato razgovor po 1. odstavku 115. člena ZJU ni bil opravljen iz razlogov na tožnikovi strani.
Na prvi pogled res izgleda, da bi se lahko izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika nanašalo le na razpolaganja, ki so bila izvršena že po nastanku terjatve upnika, ko je dolžnik že v celoti vedel za obstoj in obseg svoje obveznosti nasproti upniku. Vendar pa vnovični pregled tovrstne normativne ureditve pokaže, da dikcija „ne glede na to, kdaj je nastala“, lahko zajema tudi primere, ko je bilo pravno dejanje, predmet izpodbijanja, storjeno, preden je v pozneje nastalem obligacijskem razmerju prišlo do nastanka upnikove terjatve. V vidu je treba imeti sedanjo ureditev po OZ, kot tudi ureditev po prej veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V tej smeri se v bistvu zakonska ureditev ni v ničemer spremenila v razmerju med obema zakonoma. Tako kot sedaj prvi odstavek člena 255 OZ je tudi prvi odstavek člena 280 ZOR določal, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (ob enaki domnevi, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve). Gre tedaj za povsem identičen tekst, ki ga je OZ v celoti povzel po ZOR.
Četudi obstoječi komentarji k OZ neke izčrpne obrazložitve v tej smeri ne vsebujejo, pa jih je zato, ob povsem enaki zakonski dikciji, treba poiskati v komentarjih k ZOR (na komentar k ZOR se npr. sklicuje tudi dr. Luigi Varanelli v članku Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio Pauliana v ureditvi OZ, objavljenem v Pravni praksi številka 5/2003. Tako pa ni mogoče spregledati stališča v Komentarju Stojana Cigoja, k ZOR – druga knjiga, stran 991, da ima pravico do izpodbijanja vsak upnik ki ima dospelo terjatev, to pa pomeni, da ni potrebno, da bi upnik obstojal že takrat, kot upnik, ko je dolžnik storil izpodbijano dejanje. Lahko je postal upnik šele pozneje. Pri tem se dr. Stojan Cigoj sklicuje tudi na komentarje hrvaških avtorjev k ZOR.
Iz Komentarja k ZOR-u avtorja Blagojeviča – prva knjiga, stran 977, tako izhaja, da je ureditev po ZOR glede tovrstnega inštituta (enako tedaj pozneje po OZ) sledila germanskemu sistemu, ki dopušča možnost izpodbijanja tudi v korist upnika, katerega terjatev je nastopila po aktu izpodbijanja. Zato tudi navedeni avtor meni, da je treba termin „ne glede na to, kdaj je nastala terjatev“, razumeti tako, da je lahko nastala tudi po izpodbijanem dejanju. Enakega mnenja je tudi že navedeni pisec članka v reviji Pravna praksa.
Glede na navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča stališče sodišča prve stopnje, da je lahko varovana tudi upnikova terjatev, ki je nastala že po izpodbijanem pravnem dejanju dolžnika, ni napačno. Končno je mogoče takšno stališče obrazlagati tudi z dejstvom, da so za uveljavljanje inštituta izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika predpisani sorazmerno kratki roki. Tako pa s tega vidika ne more biti pomislekov glede verjetno izkazanega obstoja terjatve tožnice v dani zadevi in tovrstni toženkin pritožbeni ugovor ni utemeljen.