ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR člen 42, 126, 130, 133, 135, 137. ZDR člen 166, 184. Direktiva 2003/88/ES člen 7.
obveznost plačila – terjatve iz delovnega razmerja – bistvena kršitev določb pravdnega postopka - plačilo za delo – nadurno delo – pisna odredba – neizkoriščen letni dopust - letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust – delo preko polnega delovnega časa
Tožnica je upravičena do plačila za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, ali je imela za to delo pisno odredbo delodajalca ali ne. Bistveno je le, da je to delo dejansko opravila z vednostjo delodajalca.
Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.
ZPP člen 282, 282/5. ZDR člen 109, 112, 112/1, 112/1-4, 112/2, 131. ZDavP-2 člen 8, 58. ZPSV člen 3, 3/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - glavna obravnava – odločanje na podlagi stanja spisa – odpravnina – regres za letni dopust – bruto – neto - odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in regresa za letni dopust, saj glede teh dveh terjatev obstaja dolžnost obračuna davkov (dohodnine) in prispevkov za socialno varnost. Tožnik ni upravičen do bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od obeh bruto zneskov, temveč je tožena stranka dolžna po obračunu in odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.
ZDR ureja odpravnino v 109. členu, v katerem med drugim določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino, če je delavec pri delodajalcu zaposlen vsaj eno leto, za delo pri delodajalcu pa se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Pri izplačilu odpravnine tožniku se upošteva njegova zaposlitev 19. 1. 1976 dalje pa vse do 22. 7. 2010. Podana je delovnopravna kontinuiteta, za obdobje do 24. 9. 1996 pa je izkazan obstoj kapitalske povezanosti med tožnikovimi delodajalci in pravno nasledstvo.
kategorija invalidnosti – invalidska pokojnina – sprememba v stanju invalidnosti
Ocena tožnikove delazmožnosti s strani invalidske komisije, da pri tožniku ni prišlo do popolne in trajne izgube delazmožnosti, ni skladna niti z mnenjem hrvaškega izvedenca, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo, niti z oceno tožnikove delazmožnosti lečečega psihiatra, da je nezmožen za delo. Zato je potrebno ugotoviti, ali je pri tožniku, ki je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami od 1. 12. 1991 dalje, prišlo do takšne spremembe oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.
Sodišče odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na predlog storilca prekrška, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d člen ZP-1) in na njem je, da naložene obveznosti izpolni.
Povprečno skrbna pogodbena stranka bi se s pogoji, pod katerimi je bil dodatek k zavarovalni pogodbi sklenjen, preden je dodatek podpisala, o njem in v njem navedenih (novih) splošnih pogojih predhodno poučila, splošne pogoje bi tako lahko (če jih, kot zatrjuje, ni prejela že ob dodatku) pridobila pri toženi stranki. Če tega ni storila in je dodatka podpisala, ne da bi se seznanila tudi z vsebino novih splošnih pogojev, mora sama nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja.
Za uporabo splošnih pogojev ni potrebno, da je bila tožeča stranka z njimi („vsebinsko“) seznanjena, zadostuje že, da bi so ji morali biti znani.
Določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV (za posebna znanja in obremenitve pri delu), je v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča. Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil z ukazom razporejen na novo formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir za plovnost vojaških zrakoplovov in nadzor kvalitete, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa je tudi dejansko opravljal, zato ni pravne podlage za izplačilo vtoževane razlike v plači.
Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 103, 132, 132/1, 135.
zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja - primerljive metode zdravljenja
Ker je bilo tožniku zdravljenje z operativno metodo in z RFA obsevalno metodo v Sloveniji zagotovljeno in je šlo za medicinsko verificirano in primerjalno učinkovito metodo zdravljenja, vse možnosti za zdravljenje pokojnega tožnika doma niso bile izčrpane, zato dediči niso upravičeni do povrnitve stroškov operativnega zdravljenja v Italiji.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da sta sporazumni, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec („nameščenec“) prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. V spornem času so bila organizirana eksterna in interna izobraževanja. Tožeča stranka za eksterna izobraževanja ni predložila računov v smislu določbe 2. člena pogodbe, za interna izobraževanja pa ni predložila liste prisotnosti, na kateri bi toženka s podpisom potrdila svojo prisotnost na izobraževanju. Ker ni dokazala višine stroškov eksternih izobraževanj ter udeležbe toženke na internih izobraževanjih, tožbeni zahtevek za povračilo stroškov izobraževanja ni utemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – voznik kamiona – prometna nesreča - soprispevek
Tožnik (poklicni voznik) od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi. Tožnik pri vožnji ni bil dovolj skrben, presenetilo ga je vozilo pred njim in zato ni utegnil zavirati. Vozil je z bistveno višjo hitrostjo, kot voznik pred njim, pri čemer je bilo vreme jasno in brez vetra, vozišče pa asfaltno in suho, promet zmeren in vidljivost ponoči dobra. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je podan soprispevek tožnika k nastanku škode v višini 40 %.
podjemna pogodba – napake na izvršenem delu – predpostavke za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov – trditveno in dokazno breme – dokazna ocena – obrazložitev sodne odločbe
Merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, so lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti (značilnosti) opravljene storitve. Te lastnosti morajo ustrezati:
pogodbeno dogovorjenim lastnostim, oziroma, če teh stranki v pogodbi nista podrobneje opredelili, običajnim lastnostim in
pravilom stroke, ki so uveljavljene za vrsto poslov, med katere spada posel, ki se ga podjemnik s sklenitvijo podjemne pogodbe zaveže opraviti.
Podjemnikova izpolnitev je zato pravilna, če ima opravljeni posel (končni rezultat podjemnikovega dela) navedene lastnosti. Če posel, ki ga je podjemnik opravil, nima opisanih lastnosti, je podjemnikova izpolnitev nepravilna, ima torej stvarne napake, in podjemnik naročniku odgovarja za to nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno skrbnostjo je opravljal dela, ki so pomembna za dosego končnega rezultata.
Kljub temu, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve oz. obremenitve nepremičnine) ni utemeljen, ker tožeča stranka ni izkazala drugega pogoja, ki mora biti kumulativno podan za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanja toženca uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi ravnanja dolžnika – tožene stranke, to je zamenjava stanovanja na podlagi menjalne pogodbe, pomenila nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke, ki jo vtožuje, onemogočena ali precej otežena
ZFPPIPP člen 104, 104/3, 118, 118-1. OZ člen 779. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 8.
plačilo upravitelja – razrešitev upravitelja – pravica do nagrade
Upravitelj v postopku insolventnosti naloge in pristojnosti opravlja odplačno, vendar je do plačila opravičen le, če svoje naloge opravi pravilno. Če je upravitelj razrešen zaradi kršitve svojih obveznosti, nima pravice do nagrade.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZFPPIPP člen 119.
razrešitev upravitelja – zahteva upnikov za razrešitev – izjava upravitelja o zahtevi za razrešitev – načelo kontradiktornosti – razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje omenja izjavo upravitelja o predlogu za razrešitev, iz spisa pa izhaja, da jim navedena izjava ni bila vročena niti ni bila objavljena na portalu Ajpes. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je izpodbijano odločbo utemeljevalo s sklicevanjem na izjavo upravitelja o zahtevi za njegovo razrešitev, pritožniki pa se z njo niso imeli možnost seznaniti, storilo absolutno bistveno kršitev.
ZDSS-1 člen 70. ZIZ člen 270. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 72, 72/2.
pokojnina – začasna odredba
Tožnik izpodbija odločbo, s katero je bila zahteva za starostno pokojnino zavržena, ker je bila o tej pravici že izdana zavrnila odločba, dejansko in pravno stanje zadeve pa se nista spremenila. O pravici do starostne pokojnine je bilo že večkrat negativno odločeno pri tožencu in pred sodiščem, zato ni izkazano za verjetno, da terjatev tožnika (starostna pokojnina) obstoji ali da bo nastala. Pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu izplačala akontacija pokojnine, niso izpolnjeni.
imenovanje posebnega revizorja - pravica do imenovanja drugega posebnega revizorja
Predlagatelj je imel pravico do imenovanja drugega posebnega revizorja, vendar bi moral (če bi hotel to upravičenje izkoristiti) na skupščini delničarjev nasprotnega udeleženca najprej predlagati skupščini, da imenuje drugega posebnega revizorja, ker obstaja utemeljen dvom o pristranskosti (s strani sodišča postavljenega) posebnega revizorja, ali so za to drugi utemeljeni razlogi. Če bi skupščina takšen predlog zavrnila, pa bi moral predlagatelj v petnajstih dneh od zasedanja skupščine predlagati sodišču, da (iz istih razlogov) imenuje drugega posebnega revizorja.
ZSPJS člen 42. ZDR člen 131, 131/4, 161. OZ člen 9. ZUJF člen 176. URS člen 155, 155/2. ZDIU12 člen 5, 5a. ZDIU12-A člen 1. ZIPRS1112 člen 30a. ZDIU člen 8. ZKolP člen 3.
kolektivni delovni spor – kršitev kolektivne pogodbe – regres – javni uslužbenci – interventni ukrepi – znižanje regresa – dogovor – sindikati – dolžnost izpolnitve obveznosti - prepoved povratne veljave pravnih aktov - dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012
Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010) določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč za nasprotnega udeleženca.
Določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno v skladu z Dogovorom 2010 izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012.
vrnitev v prejšnje stanje – vabilo na narok – preložitev naroka – odpoved pisnemu vabilu – odločanje na podlagi stanja spisa – predlog tožene stranke - domneva umika tožbe – opravičeni razlogi za izostanek z naroka
Zmota pooblaščenke tožeče stranke, ki je namesto na sedež gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 7, pristopila na sedež glavne stavbe sodišča na Tavčarjevi 9, ne predstavlja opravičenega razloga za izostanek z naroka v smislu določila šestega odstavka 282. člena ZPP.
ZPP člen 458, 458/1. Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (CMR) člen 30, 30/3, 32.
pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja - spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog – odškodnina za zamudo - zastaranje odškodninskega zahtevka za zamudo po CMR
Pritožba s svojimi pritožbenimi navedbami izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ker je to presodilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da ni kriva za nastalo zamudo pri dostavi dela pošiljke iz razloga, ker blago za naklad na dveh lokacijah ni bilo pripravljeno, dejanski zaključki pa v sporu majhne vrednosti ne morejo biti pritožbeno izpodbijani, zato tožena stranka s pritožbo ne more biti uspešna; uspešna ne more biti niti v delu, ko očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ugotoviti, da ji je zaradi zamude pri dostavi blaga nastala finančna izguba, saj s temi pritožbenimi navedbami očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ta pritožbeni razlog pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.
Toda tožena stranka kot prejemnik pošiljke in naročnik prevoza trdi, da ji je zaradi zamude pri prevozu nastala finančna škoda in drži, da je na tovornem listu (CMR) za pošiljko, ki je bila pripeljana z zamudo (dne 26.1.2011) označila, da tovor prevzema s pridržkom. To bi ji skladno tretjim odstavkom 30. člena CMR dalo upravičenje, da uveljavlja odškodnino za zamudo, ker je pravočasno izrazila tožeči stranki kot prevozniku pridržek. Vendar pa je potrebno upoštevati določbo petega odstavka 23. člena CMR, ki določa, da kolikor upravičenec dokaže, da je škoda nastala zaradi zamude, mu mora prevoznik plačati odškodnino, ki pa ne more presegati voznine. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka morala ne le trditi, da ji je zaradi zamude nastala škoda, to zatrjevanje pa ne more biti zgolj na abstraktni ravni, temveč bi morala tožena stranka dokazati konkretno prikrajšanje, tega pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, saj je trdila le, da je pripravljena plačati 216,00 EUR, za razliko pa bi morala trditi in dokazati, da je bila zaradi zamude oškodovana in podati pobotni ugovor ali vložiti nasprotno tožbo,saj odškodninski zahtevek, za katerega po 32. členu CMR velja enoletni zastaralni rok glede na podan pridržek dne 26.1.2011, ob vložitvi tožbe še ni bil zastaran in bi ga tožena stranka lahko uveljavljala do 27.1.2012, česar pa ni storila, po tem datumu pa je skladno s četrtim odstavkom 32. člena CMR izgubila pravico do uveljavitve odškodninskega zahtevka, saj zastarane tožbe ni mogoče uveljaviti niti v obliki nasprotnega zahtevka niti ugovora.