ZSKDČEU člen 7, 7/1, 7/1-9, 22, 22/7, 23, 23/2, 23/6, 23/7. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 207, 207/2. URS člen 22.
evropski nalog za prijetje in predajo – izročitev zahtevane osebe – pripor - predlog za podaljšanje pripora s strani preiskovalnega sodnika
Pripor zahtevani osebi lahko podaljša senat tudi, v kolikor predlog poda preiskovalni sodnik in ne državni tožilec. Vloga državnega tožilstva RS je v postopku izročitve zahtevane osebe na podlagi ZSKDČEU, da ščiti interese zaprošene države in je zato njegova vloga kot organa pregona omejena. Predlog za podaljšanje pripora, ki ga poda preiskovalni sodnik ni v nasprotju z Ustavo RS, saj tudi ZKP pozna izjeme, da se pripor podaljša brez predloga ODT.
zastaranje odškodninskih terjatev - škoda nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti - terjatve iz gospodarskih pogodb – začetek teka zastaralnega roka
Pogodbena kazen je lahko med pogodbenima strankama dogovorjena tudi kot odmena za škodo. Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi utemeljeno opozorila, da med pravdnima strankama pogodbena kazen ni bila dogovorjena. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe 30. 8. 2011 pojasnila, kaj dejansko predstavlja pogodbena kazen, podala podrobne trditve zanj in predložila dokaze, vendar to ne pomeni, da je šele takrat vložila tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka uveljavljala že z vložitvijo tožbe (predloga za izvršbo) z dne 10. 12. 2010 in je povračilo škode zahtevala pravočasno, znotraj triletnega zastaralnega roka.
Ker so dela na sušenju objekta bila končana konec septembra 2007 in je tožeča stranka z iztekom septembra 2007 vedela za višino škode v zvezi sušenjem objekta, vedela pa je tudi za povzročitelja škode in ob tem menila, da tožena stranka škodo povzročila s kršitvijo pogodbe, je s 1. oktobrom 2007 začel teči triletni zastaralni rok za uveljavitev škode za sušenje in bi tožba bila pravočasna, če bi bila vložena 1. 10. 2010.
Sodišče sploh ni preizkusilo predloženih potrdil o plačilih in ne trditev tožeče stranke, ki je pojasnjevala, katera plačila je štela za plačilo najemnin in ne trditev tožene stranke o celotnem poplačilu najemnin glede na drugi odstavek 287. člena OZ, ki določa, da dolžnik sme ob plačilu navesti, katero od več istovrstnih obveznosti plačuje in tedaj je upnik na to vezan in nima zoper to ugovorov.
Vsa ta dejstva pa so pravno odločilna, ker je tožena stranka bila v obligacijskem razmerju s tožečo stranko ne le na podlagi sklenjene najemne pogodbe, temveč tudi na podlagi prodajne pogodbe, v sporni zadevi pa so vtoževane zgolj najemnine in glede najemnin je tožena stranka zatrjevala, da jih je v celoti plačala (vključno z najemnino za avgust 2009 in ji potem po dogovoru s tožečo stranko ne bi bilo potrebno plačati septembrske najemnine).
pridržna pravica - nastanek - obstoj obligacijskega razmerja
Tožena stranka nima pridržne pravice nasproti tožeči stranki. Četudi ima v rokah njene stvari, pa zoper njo nima veljavne zapadle terjatve. Zapadla terjatev oziroma obstoj veljavnega obligacijskega razmerja med upnikom in dolžnikom pa je nujna predpostavka za nastanek pridržne pravice.
povečanje vrednost zapuščine z vlaganji – izločitveni zahtevek
Zahtevka dediča za prednostno izplačilo iz zapuščinske mase oziroma, da se mu nepremičnina prepusti v celoti, on pa ostala dva dediča izplača, ker je s svojimi vlaganji povečal vrednost nepremičnine, ni možno pravno opredeliti kot izločitveni zahtevek v smislu 32. člena ZD.
nesporno dejansko stanje - dolžnost razpisati narok za glavno obravnavo
Ker tožena stranka na vlogo tožeče stranke ni odgovorila, navedbe tožene stranke iz njenega ugovora pa so bile zgolj pavšalne, je šteti, da tožena stranka ni zanikala dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka, nespornih dejstev pa ni potrebno dokazovati in če je dejansko stanje nesporno, se to sploh ne ugotavlja in sodišče sme odločiti v sporni zadevi brez naroka.
O nespornem dejanskem stanju je mogoče govoriti tedaj, ko dejstev ni potrebno ugotavljati na podlagi ocene dokazov, temveč se dejansko stanje opredeli s povzemanjem navedb strank.
ZDR člen 88, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 102, 103. ZZRZI člen 4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – invalidnost - odpovedni razlog - komisija za ugotovitev podlage za odpoved
Tožniku invalidu je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana zaradi poslovnega razloga na podlagi določb prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI. Izpodbijana odpoved po vsebini tako ni bila podana iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, saj ne gre za to, da potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ne bi več obstajala. Razlog za odpoved je bila tožnikova invalidnost, zaradi katere mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto, ter dejstvo, da tožena stranka glede na svoje potrebe po opravljanju dela te pravice tožniku ni mogla zagotoviti, ker ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom.
Tožena stranka je sama prostovoljno plačala celoten dolg, kar bo lahko uveljavljala v eventuelnem izvršilnem postopku. Stranka v pritožbi ne more (uspešno) uveljavljati dejstva, da je dolg že poravnala.
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 150, 153, 179. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Raztovarjanje plastičnih cevi, dolžine 12 m in teže 250 kg, predstavlja nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ, saj gre za delo, pri opravljanju katerega lahko nastopijo okoliščine, ki jih kljub skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo.
vrnitev preveč plačane sodne takse – umik tožbe – razpis naroka za glavno obravnavo
ZST-1 vračila takse ne veže na dejstvo oprave naroka za glavno obravnavo, temveč tarifna št. 1112 jasno določa, da se nižja taksa s količnikom 1,0 plača, če je bila tožba umaknjena pred razpisom naroka za glavno obravnavo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica (prodajalka – namestnica poslovodje) se je do sodelavk v prodajalni ponavljajoče, graje vredno, očitno negativno in žaljivo vedla ter z nezaželenim vedenjem med njimi ustvarjala zastraševalno, sovražno, ponižujoče in žaljivo okolje ter prizadela njihovo dostojanstvo, prav tako pa je pogosto kritično negativno in škodljivo govorila o delodajalcu ter s tem škodovala oziroma utegnila škoditi ugledu in poslovnim interesom delodajalca. S takšnim svojem ravnanjem je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, zakonita.
ZOdvT člen 22. ZST-1 člen 36, 37. ZPP člen 151, 151/1, 155.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – sodna taksa – predhodni postopek pri delodajalcu
Morebiti naložena in plačana taksa v postopku, ki je stranka ni dolžna plačati, ne more biti predmet odločitve o pravdnih stroških, saj so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Stranka, ki v sporu uspe, lahko od nasprotne stranke zahteva tudi povračilo sodne takse, ki jo je morala plačati (za vložene tožbo, pritožbo ali druge vloge). Če pa je plačala sodno takso, čeprav ni zavezanec po ZST-1, povračila teh stroškov (ki niso bili potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP) ne more uveljavljati zoper nasprotno stranko.
Ker je bil pogoj za vložitev tožbe predhodni postopek pri delodajalcu, so tudi stroški tega notranjega postopka pravdni stroški. Določba 1. odstavka 151. člena ZPP namreč določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka.
Tožnik je ob škodnem dogodku utrpel zlom kirurškega vratu leve nadlahti, večfragmentni zlom spodnjega dela leve koželjnice, odlom stiloida podlahtnice, ter lažji pretres možganov, kar je huda telesna poškodba. Nastala pa je tudi posttravmatska stresna motnja. Odškodnina v višini 42.000,00 EUR (43 povprečnih plač v času sojenja) je primerna.
Ker tožeča stranka sodne takse za vloženo tožbo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi njenega ugovora zoper nalog o plačilu sodne takse ni plačala, je sodišče prve stopnje po 3. odstavku 188. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 105.a člena ZPP utemeljeno izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi fikcije umika tožbe.
Po 1. točki prvega odstavka 95. člena ZPP ima odvetnik v primeru, če mu da stranka pooblastilo za pravdo, ne da bi v pooblastilu natančno navedla njegove pravice, pravico opravljati vsa pravdna dejanja, zlasti pa umakniti tožbo. Po 92. členu ZPP imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Umik tožbe na poravnalnem naroku je bil v skladu s podpisanim pooblastilom. Pooblastilo je prenehalo veljati z naznanilom preklica sodišču šele po poravnalnem naroku, zato je izpodbijani sklep o ustavitvi postopka zakonit.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – program razreševanja presežnih delavcev – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Iz dokaznega postopka ne izhaja, iz kakšnega razloga je delavcem tožene stranke delovno razmerje prenehalo, kot tudi ne izhaja, na kakšen način je od januarja do februarja 2010 prenehalo delovno razmerje 32 delavcem. Zato ni mogoče presoditi, ali je bila pravilno uporabljena določba 2. odst. 96. čl. ZDR, ki določa, da je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če v obdobju treh mesecev zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odst. 96. čl. ZDR).
pravnomočna sodba o vrnitvi darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža - nova tožba z zahtevo za izločitev dela zapuščine v korist potomcev iz 32. člena zd - istovetnost tožbenih zahtevkov - res iudicata - zavrženje tožbe
Toženec je v pravdi P 2034/2008-II dokazal, da tožnica ni sklenila odplačne pogodbe z zapustnico in da zato mora zaradi prikrajšanja nujnega deleža vrniti v zapuščino ¼ stanovanja. Tožnica pa je v citiranem postopku zatrjevala, da je lastninsko pravico na stanovanju pridobila z odplačno pogodbo, ki jo je sklenila z zapustnico. Iz obrazložitve sodbe P 2034/2008-II izhaja, da sodišče ni upoštevalo „pripomb“ tožnice, da je v stanovanje vlagala, kar pomeni, da o zahtevku (ugovoru) tožnice o vlaganjih v stanovanje, ki je predmet zapuščinskega postopka, še ni bilo pravnomočno odločeno, zato je prvo sodišče neutemeljeno zavrglo tožbo.
Pravnomočnost pravdne zadeve P 2034/2008-II bi bila ovira za meritorno odločanje v tej pravdi le tedaj, če bi bilo pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. V tekoči pravdi pa tudi ne gre (v celoti) za zahtevek, ki bi bil v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Tožnici torej ni mogoče odreči upravičenja do sodnega varstva z vsebinskim odločanjem o delu njenega zahtevka, o katerem doslej še ni bilo pravnomočno odločeno.
Tožena stranka je pravna oseba, kateri se vročanje opravi po 133. členu ZPP in sicer tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali pa delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali sedežu. Po 3. odstavku 139. člena ZPP se pravni osebi vroča na naslovu, ki je vpisan v register. ZPP pa ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, kadar vročitev po 133. členu ni mogoča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče, da v procesnem pravu na podlagi zakonske analogije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve kot velja za fizične osebe. Tako je potrebno pri vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP, tudi ko se ta vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, uporabiti določbe 3., 4. in 5. odstavka 142. člena ZPP, ki veljajo za fizične osebe.