ZIZ člen 272, 272/2. ZDSS-1 člen 70. ZIUZDS člen 36.
neutemeljena začasna odredba - verjetno izkazan obstoj terjatve - pavšalne navedbe - nekonkretizirane navedbe - zadržanje izvršitve do pravnomočnosti odločitve - dokazni standard verjetnosti
Tožnica v zvezi s citiranim upravnim aktom ni izkazala verjetnega obstoja terjatve. Dokaznemu standardu verjetnosti obstoja terjatve je zadoščeno, če so podane okoliščine, ki govorijo v prid zaključku, da ta terjatev obstoji. Zgolj pavšalno sklicevanje na neusklajenost evidence in neažurnost FURS ter postopek, ki je o višini neporavnanih obveznosti v teku na FURS ne zadostuje za zaključek o verjetnem obstoju terjatve.
zastaranje - zastaranje pregona - splošni zastaralni rok - prekršek stanja - beneficium cohaesionis - stabilna ureditev notranjega upravljanja - preizkus po uradni dolžnosti - hitri postopek o prekršku - odločanje prekškovnega organa - odločba o prekršku - pritožba prekrškovnega organa - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - odločanje sodišča - absolutno zastaranje
Prekršek po 19. točki prvega odstavka 396. člena ZBan-3 je storjen, če banka ni vzpostavila ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom tega zakona. Prekrškovna norma torej inkriminira stanje nevzpostavitve ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom ZBan-3. Vzdrževanje tega stanja ni zakonski znak prekrška, temveč je prekršek storjen že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice.
Glede prekrškov stanja velja, da so ti dokončani in zato storjeni že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice, zaradi česar čas, ko prekrškovni organ ugotovi kršitev (obstoj protipravnega stanja), za določitev časa storitve tovrstnih prekrškov ni relevanten.
Sodišče prve stopnje mora po uradni dolžnosti poseči v izpodbijano odločbo o prekršku tudi v delu, ki se nanaša na (vse ali nekatere) sokršitelje, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je za vse od njih podan obstoj katerega od razlogov iz drugega odstavka 62.a člena ZP-1, med katerimi je tudi razlog iz 3. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, tj. zastaranje pregona.
razmerja med starši in otroki - nadomestitev soglasja starša - sprememba stalnega bivališča - vpis v šolo - sprejem v vrtec - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - pravica do izjave - preložitev naroka - videokonferenca
Sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu ni odreklo pravice do izjave o ključnih dejstvih in dokazih, ker ga ni zaslišalo. Nasprotni udeleženec ni pravočasno opravičil svojega izostanka in predlagal preložitve naroka zaradi zaslišanja ali podal predloga za zaslišanje preko video/telekonference. Za slednje je v skladu s 114.a členom ZPP potrebno tudi soglasje strank.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - sprememba ureditve stikov - skupno starševstvo - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka
Upnik ogroženosti deklice (161. člen DZ), ki bi zahtevala takojšnjo in nujno (začasno) nadomestitev materinega soglasja za vpis v podružnično osnovno šolo ter takojšnjo in nujno (začasno) spremembo izvajanja varstva in vzgoje na način, da bi A. z vsakim od staršev preživljala izmenjaje po sedem dni strnjeno, razen med počitnicami in prazniki, ko bi bil režim drugače določen, ni izkazal. Zato pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe ni, predloga za nadomestitev soglasja starša za vpis deklice v šolo in za spremembo stikov pa udeleženca, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, še nista podala.
Oba porotnika, katera omenja tožnica v pritožbi, sta bila veljavno izvoljena. Dokler ima sodnik porotnik mandat, so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da je udeležen pri izvajanju sodne oblasti. V tem primeru je torej senat odločal v sestavi enega poklicnega sodnika in dveh sodnikov porotnikov, kar pomeni, da kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
ZPIZ-2N je v prvem odstavku 21. člena določil, da uživalec vdovske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine. V drugem odstavku istega člena pa je določil, da uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem niti po drugem odstavku 21. člena ZPIZ-2N, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
URS člen 2, 23. ZPP člen 106, 106/1, 108, 108/4, 108/5, 180, 180a.
zavrženje tožbe - identifikacijski podatki strank - poseg v pravico stranke - nesorazmernost posega
Zavrženje tožbe, ker tožnik ne predloži zadostnega števila prilog v primeru, ko sicer vloži zadostno število tožbe (brez prilog), pomeni prekomeren poseg in je v neskladju z načelom pravne države (2. URS). Ustavno skladna razlaga narekuje takšno razlago določbe petega odstavka 108. člena ZPP, da se priloga, ki tudi po pozivu sodišča ni priložena v zadostnem številu izvodov, šteje za umaknjeno, medtem ko sodišče vloge, h kateri je ta priloga priložena, zgolj zaradi te pomanjkljivosti (to je nezadostnega števila izvodov prilog) ne zavrže.
davčna izvršba - navedbe v predlogu za izvršbo - vročanje odgovora na ugovor dolžniku - kršitev pravice do izjave v postopku
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi navedb/dokazov upnice v predlogu za izvršbo (in ne na podlagi navedb/dokazov v odgovoru na ugovor), saj je izrecno ugotovilo, da je upnica že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedla, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložila je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik. Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi kljub prejetim listinam iz predloga za izvršbo, s katerimi je upnica trdila in izkazovala, da je bila predhodna davčna izvršba neuspešna, ni uveljavljal, da bi bila v tej smeri podana procesna ovira za dovolitev izvršbe.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-4, 23c, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 39, 39/1, 44, 45, 45/1, 45/1-2.
zdraviliško zdravljenje - ugotavljanje pogojev
Pravila OZZ v 2. točki prvega odstavka 45. člena določajo, da se zdraviliško zdravljenje lahko odobri pri degenerativnih boleznih, in sicer skladno s 1. alinejo 2. točke, v primeru generalizirane spondiloze hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo in nevrološkimi izpadi, ki jih operativni poseg ne bi odpravil oziroma je operativni poseg kontraindiciran. Pri tožniku ne gre za generalizirano spondilozo in prav tako nima nevroloških izpadov na zgornjih ali spodnjih okončinah. Prav tako tožnik nima težje funkcionalne prizadetosti velikih sklepov z možnostjo hitrega nastanka mišičnih atrofij ali kontraktur. Pri tožniku s fizikalno terapijo ali zdraviliškim zdravljenjem ni mogoče pričakovati povrnitve funkcionalnih sposobnosti.
Ne glede na to, da je bilo tožniku zdraviliško zdravljenje z odločbo z dne 3. 9. 2019 v naravnem zdravilišču za 14 dni že priznano, je toženec ob ponovni vložitvi zahteve pravilno ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji po določbi 44. in 45. člena Pravil OZZ za odobritev zdraviliškega zdravljenja v naravnem zdravilišču.
stvarna pristojnost okrajnega sodišča - sklep o stvarni nepristojnosti - pogoji za vložitev nasprotne tožbe - nasprotna tožba - navedba vrednosti spornega predmeta - očitno prenizka vrednost spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - predhodno vprašanje
Načelo ekonomičnosti je mogoče upoštevati le v primeru, ko je za reševanje tožbe in nasprotne tožbe stvarno pristojno isto sodišče oziroma, ko pride do atrakcije krajevne pristojnosti. Ko gre za vprašanje stvarne pristojnosti, se mora načelo ekonomičnosti postopka podrediti določilom o stvarni pristojnosti glede na vrednost spornega predmeta.
ZIZ člen 15, 59, 59/2, 64, 64/1, 65, 65/3, 65/6, 73, 192, 220. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
izvršba na delež solastnika - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - sklep o domiku - izselitev iz nepremičnine - izvršilni naslov za izselitev dolžnika - rok za izselitev dolžnika - skupno premoženje zakoncev - tretji - ugovor tretjega - pravni interes za ugovor - tožba za nedopustnost izvršbe - skupna lastnina - lastništvo predmeta izvršbe - odlog izvršbe na predlog tretjega - aktivna legitimacija
Iz izreka izpodbijanega sklepa (ki edini lahko postane pravnomočen) izhaja, da je dolžnica dolžna v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa izprazniti nepremičnini, ki v naravi predstavljata poseljeni zemljišči in ju izročiti upniku - kupcu v posest. Pričakovanje dolžnice, da bo sodišče v sklepu navedlo vse stvari, ki so na nepremičninah, presega zahtevo iz zakonske dikcije 192. člena ZIZ, pri čemer je opozoriti, da sodišču ti podatki nenazadnje niti ne morejo biti znani. Dejstvo, da stvari niso poimensko oziroma po vrsti konkretizirane, tako še ne pomeni, da obveznost po izpodbijanem sklepu ni določljiva. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v tem postopku ne sme odločati o izpraznitvi nepremičnin. Konkretni postopek teče s prodajo solastniškega deleža dolžnice do 1/2, po prodaji nepremičnin in po plačilu kupnine (razen v primeru oprostitve plačila kupnine upnika), pa je sodišče dolžno v skladu s 192. členom ZIZ odločiti tudi o roku, v katerem je dolžnica dolžna predati nepremičnini upniku v posest. V tem delu sklep predstavlja izvršilni naslov za morebitni nadaljnji postopek na izpraznitev in izročitev nepremičnin.
S trditvami, ki se nanašajo na to, da naj bi nepremičnini do 1/2, predstavljali skupno premoženje, kar po vsebini predstavlja ugovor tretjega, dolžnica ne more uspeti, saj ne more vložiti ugovora v korist tretjega. Pravni interes za vložitev takega ugovora je imel tretji D. B. Po tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ je v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na določen predmet nedopustna, legitimiran tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Namen ugovora tretjega oziroma njegove tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tako imenovani izločitveni zahtevek) je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovito obrambo njihovih premoženjskih pravic pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji (tako odločba VSRS II Ips 67/2010). Odgovor na vprašanje, kdo je aktivno legitimiran za vložitev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kaže na to, da dolžnica takšnega ugovora, kot ga uveljavlja, sploh ne more (uspešno) uveljavljati. Ugovor obstoja skupnega premoženja na predmetu izvršbe namreč lahko uveljavlja zgolj njen zakonec/izvenzakonski partner, torej tretji. Dolžnica z zatrjevanji, da je predmet izvršbe skupno premoženje zakoncev (torej da sama ni izključna lastnica predmeta izvršbe do 1/2) ne varuje svojih interesov, pač pa interese nekoga drugega, za kar pa sam nima pravnega interesa. Zahtevek za nedopustnost izvršbe na predmet, ki je skupna last, je lahko utemeljen le glede deleža tretjega, ki tako pravico uveljavlja, ne pa glede deleža dolžnice (prim. sodbo VSL I Cp 3267/2006). Glede na podatke zemljiške knjige upniki v tem postopku posegajo na dolžničino premoženje, da temu ni tako, pa mora v izločitveni pravdi uveljaviti tretji. Posledično so tudi v tem pritožbenem postopku pravno nepomembne vse trditve v zvezi s skupnim premoženjem.
Tretji v konkretnem postopku ni vložil ugovora tretjega, je pa vložil tožbo na nedopustnost izvršbe. V šestem odstavku 65. člena ZIZ je tudi predpisano, da se v postopku, ki ga začne tretji po tretjem odstavku tega člena (začetek pravde za ugotovitev, da izvršba na določen predmet ni dopustna), smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 59. člena ZIZ, ki določa, da vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe ne zadrži izvršbe, niti izpolnitve dolžnikove obveznosti, če ni s tem zakonom drugače določeno, ZIZ pa takšne določbe ne vsebuje. Tretji v primeru vložitve tožbe v pravdi na nedopustnost izvršbe lahko v izvršilnem postopku pričakuje uspeh le, če izvršba s prodajo tega predmeta še ni bila končana, oziroma če je bila odložena. Tretji glede na navedeno z vložitvijo tožbe ne more preprečiti nadaljevanja izvršilnih dejanj. Popolno varstvo pravic mu je lahko zagotovljeno le, če s pravočasnim predlogom doseže tudi odlog izvršbe. V konkretni zadevi pa tretji predloga za odlog izvršbe sploh ni vložil.
Namen sodnih penalov je siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Ker ne gre za institut, namenjen kaznovanju dolžnika, pridejo sodni penali v poštev le, če je zasledovani namen, to je izpolnitev nedenarne obveznosti na način, kot zahteva izvršilni naslov, še mogoče doseči. V nasprotnem primeru bi šlo zgolj za denarno okoriščenje upnika kot sankcijo za neizpolnitev obveznosti skladno z izvršilnim naslovom, kar pa ne more biti namen sodnih penalov.
Upnica ne izpodbije ugotovitve izvedenca, da zaradi manjšanja višinske razlike med parcelami strank sodne poravnave sedaj ni več mogoče izvršiti tako, da bi bila izpolnjena tudi zahteva iz sodne poravnave, da nasutje nikjer ne bi preseglo 10 cm nad nivojem parcele upnice. Upnica torej ne ovrže, da sodne poravnave ni mogoče (več) izvršiti v celoti tako, kot se glasi. To pa posledično pomeni, da s predlogom za določitev sodnih penalov ne more uspeti. Zmotno je namreč upničino stališče, da je odločilno, kakšno je bilo stanje ob sklenitvi sodne poravnave, temveč je bistveno, da v času odločanja o upničinem predlogu s sodnimi penali ni mogoče doseči ureditve travnate brežine na točno takšen način, kot izhaja iz sodne poravnave. Zato določitev sodnih penalov ne bi bila skladna z namenom tega instituta in se posledično izpodbijana odločitev izkaže kot pravilna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija poslovanja - prenehanje potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - program razreševanja presežkov delavcev - fiktiven razlog - večje število delavcev
Toženka je reorganizirala delovni proces v oddelku vodovoda, v katerem je na delovnem mestu strojnik II delo opravljal (tudi) tožnik, tako da je na (novega) zunanjega podizvajalca prenesla delo, ki ga je opravljal (tudi) tožnik, in sicer je nanj prenesla strojna dela celovite odprave vodovodnih okvar in obnove vodovodnih priključkov. Delo, ki ga je po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik, tako sedaj opravlja zunanji podizvajalec; ostalo delo pa se je razdelilo med ostale zaposlene. Navedeno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi.
Toženka je dokazala slabo finančno stanje, zaradi katerega se je odločila za reorganizacijo, posledica katere je bila tudi izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi sicer se delodajalec lahko odloči za reorganizacijo ne glede na finančno stanje, torej tudi ob dobrih poslovnih rezultatih. Gre za poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Pomembno je le, da reorganizacija ni zgolj navidezna, kar pa v tem primeru ni. Reorganizacija je bila dejansko izvedena.
Pri toženki ni prišlo do odpovedi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, zato toženka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Pri toženki namreč v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov ni postalo nepotrebno delo niti najmanj 10 delavcem, kar kot pogoj za izdelavo tega programa določa 98. člen ZDR-1. Odpoved iz poslovnega razloga je namreč prejelo le 9 delavcev (6 jih je imelo pogodbe za nedoločen čas, 3 pa za določen) in še to v daljšem časovnem obdobju kot 30 dni (v obdobju od septembra 2023 do marca 2024).
odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok - odločba o stikih - največja korist otroka - konfliktnost med starši - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - skupno starševstvo - načelo kontinuitete vzgoje in varstva - kraj prevzema in oddajanja otroka - določitev višine preživnine - otrokove potrebe - pridobitne zmožnosti staršev - finančno stanje - brezposelnost - denarna socialna pomoč - potrdilo izbrane zdravnice - način izvrševanja stikov - pravica do osebnih stikov staršev in otrok - postopno uvajanje stikov - neosebni stiki - telefonski stiki z otrokom - stiki med šolskimi počitnicami - nadomeščanje stikov
Predaja deklic pred policijsko postajo (za kar se zavzema predlagateljica) ni v njuno korist.
Glede na naravo duševne bolezni in strokovnih smernic tožnica v dosedanjem poteku obravnave ni bila vključena v ustrezne oblike zdravljenja, zato pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Zaradi slednje še tudi ni podana invalidnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSM00091305
DZ člen 158, 158/2. ZNP-1 člen 43. ZOsn člen 3, 4, 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-13.
regulacijska začasna odredba - omejitev starševske skrbi - kolizijski skrbnik otroka - dokazni standard verjetnosti - korist mladoletnega otroka - pravica do izjave pred sodiščem - načelo najmilejšega ukrepa
Pri obravnavi pritožbenih navedb je pomembna vsebina začasne odredbe, ki se nanaša zgolj na področje izobraževanja deklic ter zgolj v tem delu poseže v starševsko skrb, z delno postavitvijo deklic pod skrbništvo CSD, z nalogo, da skrbnik poskrbi, da se bosta mladoletni deklici vključili v redno izobraževanje na javni oziroma zasebni šoli z javno veljavnim izobraževalnim programom v Republiki Sloveniji.
Tožnica v pritožbi izpostavlja sodno prakso in pravno teorijo, iz katere izhaja, da je oškodovanec upravičen do povrnitve stroškov popravila vozila, tudi če bi ti morebiti presegali razliko med vrednostjo nepoškodovanega in vrednostjo poškodovanega vozila.
Pritožbeno sodišče meni (ne da bi presojalo materialnopravno pravilnost navedenih stališč), da navedenih pravnih naziranj sodne prakse in pravne teorije v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker so okoliščine obravnavane zadeve drugačne. V zadevi VSL II Cpg 1244/2016 se je oškodovanec odločil vozilo popraviti in je uveljavljal povrnitev stroškov popravila, v obravnavani zadevi pa se tožnica ni odločila za popravilo vozila, temveč za njegovo prodajo (tožnica je namreč že pred pravdo svoje vozilo prodala, kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 25.10.2017 v prilogi A27).
DZ člen 67, 74, 183. OZ člen 193. ZPP člen 7, 212, 227, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22.
skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - posebno premoženje izvenzakonskih partnerjev (posebno premoženje zunajzakonskih partnerjev) - kredit - prelivanje premoženjskih kategorij - delež izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju - zavarovalnina - življenjsko zavarovanje - kreditna obveznost - vnaprejšnja dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb izvršilnega postopka - edicijska dolžnost - kršitev pravice do izjave - protislovnost
Tako je v pojasnilo, da se v primeru prelivanja med skupnim in posebnim premoženjem morebitni večji prispevek enega od zakoncev pri vlaganjih nato v primeru spora upošteva pri določitvi deležev na skupnem premoženju in torej lahko vpliva na velikost deležev na skupnem premoženju.
Nadalje je obrazložilo, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja (kar pomeni, da skupno premoženje predstavljata tako aktiva kot pasiva). Vendar pa znesek kredita, najetega med trajanjem zakonske zveze in vrnjenega po njenem razpadu iz sredstev enega zakonca, ne spada v skupno premoženje (t.j. ne predstavlja pasive skupnega premoženja). Če eden od partnerjev odplačuje skupne obveznosti po prenehanju zunajzakonske skupnosti iz posebnega premoženja, bi lahko od drugega terjal povračilo tistega, kar presega njegov del dolga (obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve), vendar se zaradi plačevanja obrokov iz posebnega premoženja po prenehanju zunajzakonske skupnosti ne morejo spremeniti deleži na skupnem premoženju.
Iz pravne teorije in sodne prakse namreč skladno izhaja, da zavarovalnina ne spada v skupno premoženje (zunaj)zakonskih partnerjev, saj ne predstavlja premoženja, ki bi bilo pridobljeno z delom (67. člen DZ), četudi so bile morda premije za to zavarovanje plačane iz skupnih sredstev. Sodišče druge stopnje k temu še dodaja, da se življenjsko zavarovanje, za kar je šlo v obravnavani zadevi, nanaša na osebno dobrino posameznega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja (to je njegovo življenje, zdravje, telesno integriteto, ipd.), kar že po naravi stvari kaže, da ne more predstavljati skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev. Zato ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ki je štelo zavarovalnino za skupno premoženje, ker je šlo "za izkupiček (premoženje) iz naslova zavarovanja, s katerim je bila zavarovana skupna (kreditna) obveznost" (21. točka obrazložitve).
uresničevanje in omejevanje ustavnih pravic - varstvo pravic zasebnosti - pričakovana zasebnost - informacijska zasebnost - kolizija ustavnih pravic - tehtanje ustavnih pravic - izločitev dokazov - videonadzor - video posnetek kot dokaz - ni nedovoljen dokaz
Ustavna pravica obtoženca do zasebnosti se je morala umakniti ustavnim pravicam oškodovanke do zasebnosti, varnosti in njeni (ustavno varovani) lastninski pravici, ker se je video-nadzor, ki se je sicer izvajal na zasebnem zemljišču, hkrati izvajal na način, da se je snemalo zgolj zasebno zemljišče in je bil uporabljen zgolj za namen varovanja ustavnih pravic oškodovanke, ob tem pa so bili posnetki uporabljeni zgolj za namen dokazovanja obtožencu očitanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v za to predpisanem postopku.
ZPrCP člen 35, 35/1, 35/5. ZP-1 člen 66, 66/2, 159.
zahteva za sodno varstvo - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - zakonski znaki prekrška - konkretizacija okoliščin - nedovoljen pritožbeni razlog - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - izvajanje dokazov - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Uporaba telefona se lahko odraža tudi kot vpogledovanje na zaslon telefona zaradi branja oziroma preverjanja obvestil aplikacij, stanja naprave, prejetih sporočil in podobno. S tem, ko je prekrškovni organ storilcu očital, da je imel pogled usmerjen v zaslon mobilnega telefona, je ustrezno konkretiziral aktivno uporabo mobilnega telefona, saj logično in izkustveno posameznik na zaslon mobilnega telefona pogleduje oziroma gleda zaradi pridobitve določene informacije, to pa že pomeni uporabo telefona in ob hkratnem vplivu na vidno zaznavanje predstavlja ravnanje, ki se ga je voznik ob upoštevanju prvega odstavka 35. člena ZPrCP dolžan vzdržati.