Kot izhaja iz spisovnih podatkov, v katerih je povzeta vsebina vseh osmih datotek s prikazano spolno zlorabo otrok, gre za zelo zavržno vsebino prikazovanja mladoletnih oseb, tudi otrok, ne le v seksualnih položajih, temveč celo med spolnimi odnosi, oralnim zadovoljevanjem in razkazovanjem v eksplicitno seksualnih položajih. Obdolženec je takšne datoteke razširil, zato tudi po presoji višjega sodišča ni nobene podlage za kakšno omilitev zaporne kazni oziroma za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi.
Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.
Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.
Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače (prvi odstavek 137. člena ZDR-1). Nadomestilo plače se v takšnih primerih namreč odmeri glede na plačo, ki jo je delavec prejemal oziroma bi jo moral prejemati v relevantnem obdobju pred tem (sedmi in osmi odstavek 137. člena ZDR-1). To pomeni, da je delavec zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, v katerem mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti, ko prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.
V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca.
Za odločitev o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je ključno, da so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogoj je dopolnjena pokojninska oziroma zavarovalna doba in pa starost zavarovanca. Pri tem ni odločilno, da je tožnica že bila upokojena v BiH, niti da je tuj nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja (nosilec v BiH) pristojnemu nosilcu v Sloveniji posredoval zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine.
Vsaka država po svoji zakonodaji ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica že s tem, ko je pridobila pravico do pokojnine v BiH, izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev sorazmernega dela pokojnine v Sloveniji. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec, morajo biti za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 27. členu ZPIZ-2.
Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.
Ker vloga ni bila ustrezno popravljena, jo je sodišče utemeljeno, skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP, zavrglo.
Strošek zavarovanja upraviteljeve odgovornosti ni strošek stečajnega postopka.
Ni slediti pritožbeni tezi, da se osebo v postopku sprejema v varovani oddelek SVZ dejansko namešča v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kot tudi ni mogoče slediti pritožbi, da bi sodišče moralo (ob tehtanju pravic) v obravnavanem primeru nasprotno udeleženko nujno namestiti v prezasedeni oddelek socialno varstvenega zavoda.
Verjetnost odločilnega dejstva, to je, katera tveganja je toženka pojasnila tožnikom ob sklepanju pogodbe, je sodišče v prvi vrsti spoznavalo prek listinskih dokazov, na katere se je toženka sklicevala. Ko v tem hitrem in provizoričnem postopku zavarovanja, za katerega zadošča dokazni prag verjetnosti, ni zaslišalo še štirih prič, ki (kar je bistveno) niti niso neposredno sodelovali pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja.
Tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) tako nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovljeni verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ.
Zaradi informacijske podhranjenosti namreč tožniki niso mogli objektivno oceniti, kaj za njihove obveznosti pomeni konverzija, ki bi tudi sicer lahko posledice tečajnih nihanj omejila le za naprej, ne bi pa odpravila že nastalih posledic.
Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.
Napačno zapisana številka, npr. računa ali parcelne številke nepremičnine, je tipična pisna pomota, ki jo sodišče sme in mora popraviti s popravnim sklepom. Dejstvo, da ta pomota nasprotni stranki ni očitna in takoj zaznavna, te presoje ne spremeni.
Obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, o prisojeni reparaciji in denarni kazni, nejasnosti v izreku), zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženko potrebno denarno kaznovati, ker ni izpolnila svoje obveznosti prijave tožnika v obvezna zavarovanja od 29. 10. 2025 dalje. Toženka je predložila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca (tožnika) od 29. 10. 2026 (B33), med strankama pa ni sporno, da ZPIZ o tej zahtevi še ni odločil. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno štelo, da toženka želi izpolniti svojo obveznosti iz III. točke izreka sklepa I Pd 1235/2025 z dne 2. 2. 2026, da je že pričela z ustreznimi postopki, vendar do prijave tožnika v obvezna zavarovanja še ni prišlo iz razlogov, ki so izven sfere toženke.
Umik tožbe, ki je urejen v 188. členu ZPP, je pravdno dejanje tožnika z neposrednim pravnim učinkom. Upošteven je le, če je nepogojen. Učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče in ga tožnik ne more preklicati. Pri tem je soglasje toženca z umikom tožbe (drugi odstavek 188. člena ZPP) institut, ki je le v njegovo korist - toženec ima možnost, da kljub umiku tožbe vzdrži visečnost pravde in doseže meritorno odločitev v sporu. Le na njem je zato odločitev, ali bo prišlo do končanja postopka s procesno odločitvijo (ustavitev postopka) ali z meritorno (sodba). Tožnik na to, po tem, ko je tožbo umaknil, ne more več vplivati, razen, če se odpove tožbenemu zahtevku.
Odločilno dejstvo za priznanje odločbe tujega organa je namreč ugotovitev, ali se je obdolženec lahko dejansko seznanil s sodno odločbo nemškega sodišča in ali je imel zadosten rok za pripravo svoje obrambe oziroma vložitev pravnega sredstva, kar bi moralo sodišče prve stopnje presojati v okviru 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1.
Zgolj okoliščina, da je bil v postopku izdan oklic neznanim dedičem, odvetnika ne upravičuje do vpogleda v zapuščinski spis D 37/2025, kot to zmotno meni pritožba. Izdan oklic neznanim dedičem namreč odvetniku ne podeljuje pravnega interesa za vpogled v spis. Zaradi neizkazanosti obstoja posamične zadeve, v kateri odvetnik zastopa stranko, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za pridobitev podatkov o premoženju, ki spada v zapuščino, pravilna.
Odziv sodišča na nasilje mora biti prilagojen njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Gre za odraz načela sorazmernosti, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, po drugi strani pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.